Žižek in Peterson, dediča psihoanalize


Aljoša Kravanja

Kaj je vloga javnega intelektualca? Zanj ni nujno, da je, tako kot umetnik, posebej kreativen. Zanj tudi ni pomembno, da je, podobno kot znanstvenik, izučen v neki stroki. Javni intelektualec je prej nekakšna zbirna točka. Je zbirka mnenj in preferenc, ki ima svoje središče v edinstveni personi, liku in glasu. Javni intelektualec je utelešenje neke drže; je poskus, kako razna stališča sestaviti v en sam, koherenten pogled na svet. Zola ali Sartre sta klasična primera takšnih drž.

Soočenje med intelektualci običajno ne poteka kot dialog. Dialog je težaven, nedokončan proces postopnega približevanja in oddaljevanja. Ko se z nekom pogovarjam o idejah, ga hočem bodisi razumeti bodisi ga prepričati v pravilnost lastnega mišljenja. Pri javnem intelektualcu dialoga v tem smislu ni. Intelektualec je utelešenje nekega svetovnega nazora; zato hoče v soočenju z drugim intelektualcem absorbirati stališče tega drugega. To pomeni, da hoče iz drugega napraviti figuro na svoji mentalni šahovnici.Z njim se ne namerava spoprijeti kot z enakovrednim subjektom ali tekmecem. V njem prej vidi eno od dejstev sveta, ki ga mora pojasniti, da bi s tem zagotovil koherenco svojega svetovnega nazora.

Ta obžalovanja vredna – vendar neizbežna – poteza javnih intelektualcev se dobro kaže v izmenjavi med Slavojem Žižkom in Jordanom B. Petersonom. Vzemimo besedili, ki ju je za Independent in Los Angeles Review of Books napisal Žižek. Teksta se skoraj izključno ukvarjata z vprašanjem, kako naj se Žižek »pozicionira« v razmerju do raznih retoričnih oponentov: do liberalne levice, zlovešče alt-right in naposled samega Petersona. Skoraj ničesar ni rečenega o stvarnih vprašanjih, torej o filozofskih ali znanstvenih razhajanjih med mislecema.

Enaka težnja je opazna pri Petersonu. Žižka ima za zastopnika tega, kar sam imenuje »postmodernistični neomarksizem«. Ta ideologija naj bi predstavljala izkrivljeno podobo sveta in hkrati izkrivljala sam svet. V njem vidi grožnjo. Primerjajmo to z našim filozofom Milanom Komarjem: Komar je v marksizmu videl ostrega sogovornika in obenem (blodečega) udeleženca v skupni konceptualni tradiciji, in ne grožnje lastni ideološki viziji.

Toda kaj dobimo, če odmislimo vlogi javnih intelektualcev, ki ju igrata Žižek in Peterson? Pred nami se pokažeta dva presenetljivo podobna nauka. Oba, Peterson in Žižek, v osnovi izhajata iz modificiranega freudovstva: Peterson iz Carla Gustava Junga (zlasti iz teorije arhetipov), Žižek iz Jacquesa Lacana. Oba verjameta, da lahko tako temeljne plasti resničnosti, kot so religija, kultura ali politika, pojasnjujemo z dogajanjem v človeški duševnosti. Antigona je za Žižka uprizoritev duševnega tipa »histerija«. Sveto pismo je za Petersona nabor naukov iz človeške psihologije. V politiki se po Žižku zrcali človeški »gon smrti« ali tisto enigmatično »uživanje«, o katerem je govoril Lacan. V institucijah, kot so zakonska zveza, se po Petersonu odraža človeška nuja po stalnosti in odraslosti. Teorije kulturnih form, implicitno pravita Žižek in Peterson, so torej zgolj zakrinkane psihologije. Zato je za oba značilen tisti pridih, ki morda spominja na konservativizem: kajti če verjamemo, da so kultura, politika, religija in druge sfere resničnosti zgolj zunanji izrazi človeške duševnosti, potem je v tem vsaj implicitno prisotna teza, da te sfere morajo ostati skladne s človeško duševnostjo.

Toda po drugi strani oba priporočata tudi preseganje obstoječe stvarnosti. Po Petersonu lahko posameznik afirmira svoje bistvo le tako, da se junaško upre kulturi; po Žižku je mogoče doseči to, kar ima sam za »radikalno politiko«, le s pomočjo nekega čisto nesmiselnega, brutalnega in uporniškega dejanja (in njegov najljubši primer tu je prav Antigonina vztrajnost). Bistvena razlika med mislecema je sedaj v tem, da vidi Peterson v tej herojski individualnosti temeljno potezo zahodne civilizacije, tisti porok njene izjemnosti, Žižek pa prej individualno osnovo revolucionarne politike, ki bi naj naposled prav to civilizacijo odrešila njenih krivic.

Rečeno na kratko, oba misleca izkušata temeljno dilemo psihoanalize (vseeno je, ali jungovske ali lacanovske) kot totalne teorije človeške kulture. Po eni strani mora biti kultura primerna človeški duševnosti, kar je tisti konservativni moment, opazen zlasti pri Petersonovi kritiki LGBT -aktivizma ali pri Žižkovem smešenju liberalnega inženiringa človeške duše. Po drugi strani pa mora biti kultura odprta za agresivne pobude posameznika kot tistega resničnega vira same kulture; in to je heroični aspekt, prisoten pri obeh mislecih.

S tega vidika postane očitno, da sta se Žižek in Peterson znašla na nasprotnih bregovih le kot javna intelektualca. Samo naključne okoliščine so prispevale k temu, da sta se dve s psihoanalizo formirani filozofiji zoperstavili kot politični nasprotnici. Pri debati, ki se bo v prihodnosti morda razvila med Petersonom in Žižkom, bo zanimivo zlasti vprašanje, ali bosta lahko prepoznala svoje skupno mišljenjsko poreklo v tradiciji psihoanalize.×


Komentar je bil prvotno objavljen v Razpotja 31: Umetna inteligenca spomladi 2018.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni in pozorno oblikovani papirni obliki se naročite.