Zakaj znanost potrebuje zgodbe?


znanost zgodbe

Ilustracija: Matija Medved

Sašo Dolenc

Leta 1985 je Harry Frankfurt, profesor filozofije na univerzi Princeton, napisal vplivni esej z nenavadnim naslovom On Bullshit (O nakladanju), ki ga je dvajset let pozneje nespremenjenega izdal še v knjigi. V njem je razvil teorijo o načinu komuniciranja, pri katerem je pomembno le, ali uspe govorec sogovornika oziroma občinstvo pridobiti na svojo stran, povsem nepomembno pa je, ali med prepričevanjem govori resnico ali ne.

Avtor eseja posebej poudarja, da v primeru »nakladanja«, kot lahko morda še najbolje prevedemo angleško besedo bullshit, ne gre za laganje, saj lažnivec pozna in spoštuje resnico, le v konkretnem primeru, ko se zlaže, jo želi prikriti ali zamolčati. Ko pa govorec naklada oziroma govori nesmisle samo zato, da bi občinstvo na čustveni in ne razumski ravni prepričal v svoj prav, mu za resnico ni prav nič mar. Pri »praznem nakladanju« šteje le učinek na občinstvo oziroma rezultat, povsem nepomembno pa je, kaj in kako govorimo, da želeni rezultat dosežemo.

Z vzponom modernih populističnih političnih gibanj v zadnjih letih, ki so dosegla zmagoslavje z odločitvijo Velike Britanije za izstop iz EU in z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA, je način komunikacije, ki mu ni mar za dejstva in resnico, postal del naše vsakdanje medijske realnosti.

Znanost izgublja smisel

Na prvi pogled se zdi, da je »prazno nakladanje« način komunikacije, ki je povsem v nasprotju z vrednotami in cilji znanosti. Znanost od svojih začetkov naprej temelji na iskanju resnice in razkrivanju dejstev, čemur je podvrženo vse drugo. Sistem znanosti je zgrajen tako, da vrednoti ideje le na podlagi argumentov in ne glede na to, kdo jih izreka, s katere funkcije govori oziroma kje v družbeni hierarhiji se govorec nahaja.

Žal pa se je zadnja desetletja v znanosti pojavila nova težava, ki ni povsem nepovezana s fenomenom populizma. Ne gre sicer za širjenje »nakladanja« v smislu govorjenja zgolj z željo po čustvenem učinku na občinstvo, ampak za zmanjševanje občutka o smiselnosti večine akademsko-raziskovalnega dela pri raziskovalcih oziroma znanstvenikih. Pri tem seveda nikakor ne gre za dvom o pomenu in smislu znanosti za družbo in njen razvoj – v to ne dvomi nihče – ampak za pomanjkanje smisla pri konkretnem delu raziskovalcev, ko so ti podvrženi hudi medsebojni konkurenci in neprestanem dokazovanju svoje uspešnosti.

Nenehno merjenje produktivnosti in odmevnosti znanstvenega dela je pripeljalo do tega, da se marsikje raziskovanje odvija le še zato, da se ustvarja videz raziskovalne produkcije in uspešnosti. Končni cilj znanstvenikov tako pogosto ni več iskanje resnice, ampak zmaga v tekmovanju, kdo bo svoje delo v luči algoritmov za vrednotenje prikazal kot večvredno. V akademskih institucijah in okoljih, ki prisegajo predvsem na bibliometrično točkovanje oziroma vrednotenje profesorjev in raziskovalcev, se tak pristop že čuti tudi na spreminjanju hierarhije znotraj akademskih ved. Področja in posamezniki, ki se ne uspejo prilagoditi novemu sistemu vrednotenja, lahko hitro zdrsnejo po hierarhiji. V Sloveniji celo pri Zoisovih nagradah, najvišjih državnih priznanjih za znanstvene dosežke, v obrazložitvah vedno večkrat navajajo število nagrajenčevih bibliometričnih točk, kar je zelo očiten pokazatelj, da je vrednotenje prek algoritmov postalo osrednji in pogosto edini cilj in merilo uspešnosti v naši akademski skupnosti.

Raziskave med doktorskimi študenti in mladimi znanstveniki po svetu že kažejo na bistveno povečanje psihičnih težav, izgorevanja, depresije in celo samomorilnih misli. Vendar vzrok tega ni le povečan obseg dela in vedno večja konkurenca, ampak tudi pomanjkanje smisla. Znanstveniki pogosto ne čutijo več, da ima njihovo vsakodnevno delo dejansko vrednost za druge ljudi. Svoje delo vedno bolj dojemajo le kot sredstvo za pridobitev nadaljnjega financiranja in za napredovanje po akademski lestvici, kar prinaša koristi le zanje in za njihove sodelavce, ne pa tudi za celotno družbo, kar je bila temeljna predpostavka in vrednota znanosti od časov razsvetljenstva naprej.

Nesmiselna delovna mesta, ki so sama sebi namen

Do izgorevanja običajno pride, ko delavec v obilici dela, ki ga opravlja, ne vidi pravega smisla. Zadnja leta se je v ZDA močno povečala stopnja izgorevanja pri zdravnikih. Ko so proučevali vzroke, se je izkazalo, da imajo zaradi uvedbe elektronskih kartotek zdravniki bistveno več administrativnega dela. Žal pa v tem delu ne vidijo smisla, saj ne morejo več napisati anamneze in diagnoze v obliki nekaj stavkov, ampak morajo izbirati med vnaprej pripravljenimi možnostmi v elektronskih obrazcih. Takšen pristop je morda dober za statistiko bolnišnice, a zdravnikom se ne zdi pretirano uporaben oziroma vsaj ne vreden dodatnega časa, ki ga porabijo za izpolnjevanje takšnih obrazcev. Ker med pregledi v ambulanti nenehno gledajo v računalniški ekran, se slabša tudi kakovost stikov s pacienti. Pomanjkanje smisla ob obilici dela pa je tipičen vzrok za izgorevanje.

Antropolog David Graeber je leta 2013 za revijo STRIKE! napisal esej z naslovom On the Phenomenon of Bullshit Jobs. Ko so ga objavili na spletni strani revije, je postal izjemno popularen, zaradi množičnega obiska se je spletna stran nekajkrat celo sesula. Osrednja teza eseja je bila, da so v naši družbi vedno bolj razširjene službe oziroma delovna mesta, ki so sama sebi namen. Ljudje, ki so zaposleni v takšnih službah, ustvarjajo zgolj videz, da nekaj delajo, čeprav v resnici ne počnejo nič koristnega in družba ne bi prav nič izgubila, če takšnih delovnih mest nenadoma ne bi bilo več.

Kmalu po objavi odmevnega eseja so o občutku, ki ga imajo delavci o družbenem pomenu svojega dela, izvedli nekaj raziskav javnega mnenja. Tako je kar 37 odstotkov vprašanih Britancev menilo, da delo, ki ga opravljajo v službi, ne prispeva ničesar smiselnega za delovanje družbe. Pozneje je Graeber prejel še več sto pisem, v katerih so mu ljudje z vsega sveta natančno opisali, kakšna dela opravljajo in kako trpijo, ko morajo hoditi v službe, ki so v resnici nesmiselne. Graeber je vsa ta poročila zbral in jih uporabil kot nekakšne antropološke podatke, ko se je na osnovi eseja lotil pisanja knjige Bullshit Jobs: A Theory.

Raziskovalno delo brez smisla

Pred nekaj meseci smo se srečali alumni Oddelka za fiziko na Univerzi v Ljubljani. Ob tem sem se imel priložnost pogovarjati z več nekdanjimi sošolci in sošolkami, med katerimi so bili nekateri bolj in drugi manj zadovoljni z delom, ki ga trenutno opravljajo. Hitro se je pokazalo, da tisti, ki so zadovoljni, niso nujno višje v akademski ali korporativni hierarhiji (oziroma nimajo višjih plač), ampak je razlika drugje.

Tisti, ki so bili s svojim delom zadovoljni, so znali hitro in jasno povedati, kaj počnejo in zakaj je njihovo delo koristno za druge ljudi. Pri določenih službah je smisel in koristnost seveda samoumevna, pri drugih jo je treba dodatno pojasniti. Skupna točka nezadovoljnih in nesrečnih kolegov in kolegic pa je bila, da so njihove službe morda dobro plačane, a žal delo, ki ga opravljajo, nima smisla oziroma vrednosti za druge ljudi.

Presenetljivo se je pokazalo, da je nesmiselnega dela zelo veliko prav v znanosti oziroma raziskovanju. Marsikdo je povedal, da raziskuje določene pojave samo zato, ker imajo na inštitutu inštrument, s katerim lahko upravljajo. Z njim so izmerili že vse, kar je mogoče izmeriti, sedaj pa se ukvarjajo le še z iskanjem novih načinov, kako bi lahko izvedli še dodatne meritve, ki bi jih bilo mogoče preoblikovali v znanstvene objave. Vsi se zavedajo, da vse skupaj nima nobenega drugega smisla kot le ustvarjanje videza, da intenzivno raziskujejo. Povedali so, da raziskujejo predvsem, ker se to od njih pričakuje, in ne da bi nekaj dejansko raziskali in s tem smiselno povečali znanje, ki ga imamo o svetu. Takšen pristop pa vodi do občutkov, ki so tipični za zaposlene na nesmiselnih delovnih mestih.

Nevarnost, pred katero se je znašla znanstvena skupnost, je, da postaja poklic znanstvenika oziroma akademskega raziskovalca v določenih vidikih podoben temu, kar Graeber označuje z bullshit job. Se pravi, delovno mesto, ki je v vedno večji meri samo sebi namen. Posamezniki, ki imajo takšna delovna mesta, trpijo predvsem zato, ker jim delo ne prinaša zadovoljstva oziroma občutka, da opravljajo nekaj pomembnega in smiselnega za druge ljudi oziroma za družbo.

Kdor nima smisla, nima zgodbe

Pri pogovoru z nekdanjimi sošolci se je izkazalo, da je znati povedati zgodbo o pomenu svojega dela zelo podobno kot prepoznati v svojem delu smisel. Če znamo o svojem delu povedati dobro zgodbo, ki nas napaja z energijo in motivacijo, je to dober znak, da naše delo ni nesmiselno. Dobro napisana ali povedana zgodba ima praviloma jasen smisel.

Zgodbe o znanosti zato morda niso le način, kako za znanost navdušiti širšo javnost, ampak tudi način, kako lahko sami znanstveniki najdejo smisel in motivacijo za raziskovanje. Zgodbe o znanosti niso namenjene samo javnosti, služijo lahko tudi samim znanstvenikom, da osmislijo svoje delo.

Osnovna struktura zgodbe je večinoma tridelna. Ni v obliki uvoda, jedra in zaključka, kot otroke povsem zgrešeno učijo v šoli, ampak ima obliko teze, antintiteze in sinteze. Običajno pri pripovedovanju zgodbe najprej opišemo in predstavimo situacijo, ki je bralcem oziroma poslušalcem razumljiva in si jo znajo predstavljati. Ključno je, da se s tem stanjem tudi nekako čustveno povežejo. Vzpostaviti se mora namreč občutek, da prisostvujejo nečemu, kar je zanje zanimivo. Nato pokažemo, da je del te slike tudi neka težava, zagata, problem. Morda takšnega stanja ne bo mogoče več vzdrževati v bodoče, morda je v resnici lažno, morda napačno razumljeno? V naslednjem koraku ponudimo rešitev problema oziroma pokažemo, zakaj naše začetno razumevanje situacije morda ni bilo ustrezno.

Iskanje univerzalne zgodbe

Univerzalno obliko zgodbe je sistematično opisal ameriški raziskovalec mitov in literature Joseph Campbell. Po dolgoletnem zbiranju in proučevanju zgodb z vseh koncev sveta je postavil hipotezo, da imajo vse zgodbe o junakih, tudi če so nastale v zelo različnih kulturah in časovnih obdobjih, v svojem jedru povsem enako temeljno strukturo. Kmalu po drugi svetovni vojni je izdal knjigo z naslovom Junak s tisoč obrazi (The Hero with a Thousand Faces, Pantheon Books, 1949), v kateri je svojo idejo natančno predstavil na podlagi številnih primerov, vsem zgodbam skupno univerzalno strukturo pa je poimenoval monomit ali junakovo potovanje (hero’s journey).

Knjiga Junak s tisoč obrazi bi verjetno ostala znana zgolj zelo ozkemu krogu strokovnjakov za mitologijo in literaturo, če nanjo med študijem na Univerzi Južna Kalifornija ne bi naletel mlad režiser, scenarist in producent George Lucas. V šestdesetih letih 20. stoletja je namreč na univerzi pri seznanjanju z antropologijo v roke dobil tudi Campbellovo knjigo in ob prebiranju je prišel na idejo, da bo poskušal po opisanem vzorcu monomita oziroma junakovega potovanja napisati scenarij za znanstvenofantastični film. Po težavah s produkcijo je leta 1977 po vzorcu junakovega popotovanja končno nastal film Vojna zvezd, ki ni postal le najbolj dobičkonosen film svojega časa, ampak je osvojil tudi sedem oskarjev in danes predvsem zaradi svojega vpliva na gledalce velja za enega najpomembnejših filmov vseh časov.

Ko je Lucas pozneje javno povedal, da je scenarij filma napisal po modelu, ki ga je Campbell predstavil v knjigi Junak s tisoč obrazi, so tudi drugi scenaristi v Hollywoodu začeli natančno proučevati ugotovitve do tedaj malo znanega profesorja literature in ugotovili, da večina uspešnih filmov že sledi natančno takšni formi zgodbe, kot jo je opisal Campbell. Danes tako skorajda ni priročnika za scenariste, ki ne bi omenjal tudi pravil grajenja filmske zgodbe, ki sledi univerzalnemu zaporedju junakovega potovanja.

Vendar Campbellova knjiga in njen uspeh v Hollywoodu ne bi bila vredna omembe, če bi se nanašala le na filmske in mitološke junake. V resnici gre za opis univerzalne oblike učenja oziroma načina, kako ljudje ponotranjimo nove ideje in spoznanja. Epizoda odhoda v tuj svet tako ne pomeni nujno dejanskega odhoda od doma, ampak je lahko tudi prispodoba za miselni odhod v neko novo idejno in vrednostno okolje, ki se vzpostavi tudi prek branja knjig ali študija. Pomembno je predvsem to, da junak najde nove vsebine, ki ga potegnejo iz varnega zavetja veščin in znanja, s katerimi si je že domač, in ga prestavijo v povsem nov miselni svet novih izzivov. Tu nato najde mentorje, ki mu pomagajo sprejeti nove veščine, in z veliko dela ter nekaj sreče lahko tudi sam postane mojster.

Zakaj znanost morda ne more uspevati brez opore v zgodbah?

Zanimivo vprašanje, ki se ob tem odpira, je, ali je zmožnost tvorjenja dobre zgodbe o znanstvenem oziroma raziskovalnem delu posledica tega, da ima raziskava smisel, oziroma, ali lahko znanstveno delo pridobi smisel, če mu najdemo ustrezno zgodbo, ki ga osmišlja. So nasveti za pisce, kako napisati dobro zgodbo, morda uporabni tudi kot nasveti raziskovalcem, kako najti smisel v svojem delu? V luči ugotovitev o težavah s smislom, s katerimi se srečujejo raziskovalci v sodobnem akademskem okolju v zadnjih desetletjih, se vse bolj zdi, da znanost ne potrebuje zgodb zgolj zato, da bi jo lažje razumela širša javnost, ampak tudi, ker zgodbe osmišljajo in motivirajo same znanstvenike in njihovo delo.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 34: Strokovnost pozimi 2018.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.