Zakaj imam butlfon


Marc Barnes

Moj butlfon se je pokvaril in obtičal na sovjetsko rdečem ekranu za nalaganje.

»Moral si boš kupiti novega,« se je namrgodila moja žena.

»Morda ga lahko popravim,« sem se namrgodil nazaj.

Vedela je, da ne bom znal. Moje poznavanje tehnoloških popravil doseže vrh s tisto veliko in sveto zapovedjo: »Popihaj po aparatu, morda je prašen.« Toda predihal in sopihal in prepihal sem po vezju telefona, ekran za nalaganje pa se še kar ni vdal, še vedno je vihtel svojo rdečo zastavo.

Spletna navodila za uporabo ponudnika Verizon so se strinjala z mojo ženo: kupi si nov telefon, bedak. Ta vtis je ublažil napol resen predlog, naj »baterijo dam ven in nazaj v telefon«.

»Aha!« sem zavpil v pdf. »Baterijo sem že vzel ven, saj drugače sploh ne bi mogel pihati po telefonskem drobovju! Kaj mi koristi tvoj nauk zdaj, Verizon?« Vseeno sem baterijo kakšnih tristokrat iztaknil in vtaknil, saj sem dober katolik, katoliki pa (kot mi pravijo) radi poslušamo avtoriteto.

Ekran je sijal svojo komunistično barvo tudi, ko je bila baterija zunaj. To je kar očitno potrdilo moje sume glede komunikacijske tehnologije nasploh: da jo ima v posesti nek demon. Ženi sem se pridružil v avtu in šla sva po nov telefon.

***
»Vzel bom vaš najbolj butast telefon.«

Naučil sem se, da nastopim s pripravljenim udarcem. Če prodajalcu Verizona popustite za en centimeter, vas bo v kleti trgovine priključil na očala Oculus Rift in vas pustil, da se s potočkom sline pod usti predajate izkušnji Angry Birds, dokler vas družina ne preneha iskati. Prodajalci poznajo tudi razne ukane. Vprašajte za butlfon in domov vas bo poslal z navidezno nedolžno opeko, ki pa vendarle nekako zmore prodati vašo lokacijo in politične simpatije Rusom. Morate biti strogi in poudariti, kako zelo butast mora biti telefon: »Res, skrajno butast. Tak, ki je v šoli zaostal v treh razredih. Če ta izraz ne bi bil povezan z evgeniko iz zgodnjega 20. stoletja, bi celo zahteval telefon, ki je slaboumen.«

»Samo tri takšne dobimo na mesec. Zadnji je ravnokar šel.« Prodajalec preveri drugo lokacijo.

»Imajo pa še enega v nakupovalnem centru.«

Nazaj k avtu.

Nisem edini vztrajnik. Našo tehnološko dobo se pogosto hvali kot pohod od dobrega k boljšemu – od butlfona k pametnem telefonu, od gramofonske plošče k CD-jem in mp3-jem – toda veliko pohodnikov se obrne k preseženim tehnologijam. Hipsterji obdržijo svojo zbirko VHS-kaset; bendi trmoglavo izdajajo EP-je na magnetnih kasetah; vinilke so nazaj; raba elektronskih bralnikov se je ustavila in dosegla vrh leta 2011, fotografi pa uporabljajo film še dolgo po njegovi domnevni »smrti«.

Obstaja vzrok za ta premik. S starejšimi tehnologijami praviloma ohraniš večjo stopnjo lastništva svojih medijskih vsebin. V dobi, ko je vse več tehnologij postalo izposojeno blago, je nekaj povzdigujočega na izkušnji, ko primeš za VHS-kaseto ali poceni mehko vezano knjigo in spoznaš, da njuna čudovita robatost ni povezana s kapricami njunih proizvajalcev – avtomatična nadgradnja ju ne more narediti za neuporabni, ne morejo ju odstraniti s spletne strani ali postaviti za plačilni zid in umik storitve ju ne more odvzeti iz rabe. Prepuščeni sta milosti tvoje skrbi in veščin – ne pa stalnemu nudenju »storitev« peščice korporacij. Hipsterska kultura (kljub njenemu čaščenju instagrama) je kritika vse večje koncentracije lastništva v rokah vse manjšega števila vse bolj bogatih ljudi.

Toda poskušajte to povedati gospodu Verizon Šopingcenter.

»Samsung Gusto?« Ime mojega telefona je ponovil tako, kot da bi govoril o duhu iz mehiške folklore. »Gotovo ga ne kupuješ zase.«

»Kako prosim?«

»Za koga je, za tvojo babico ali kaj takega?«

»Aha, ne, zame je.«

»Ti si verjetno edina oseba pod 70 let, ki je kadarkoli vprašala po tem telefonu.«

»Ha.«
»To, ali pa si diler.«

»Niti ne.«

»Saj se mi ni zdelo tako. Mislim, v bistvu ne izgledaš kot diler.«

»Hvala.«
»Čeprav pa bi bil prav zato popoln diler.«

»Ha.«
»Pomaga, da si belec.«

»No …«

»Pa si že poskusil dati ven baterijo?«

Pogledal je na svoj iPad. Televizor s ploskim zaslonom je mrmral nekaj o tem, kateri igralci so posiljevalci in kateri niso. Žena me je držala za roko. Lahko je opazila, da sem bil depresiven. Običajno izkoristim take trenutke za to, da druge delavce solidarno opozorim na vse večjo moč tehnoloških monopolov ali postopno tlačenje človeških skupnosti v homogeno telefonsko ljudstvo. Toda Samsungu Gusto bi težko rekli upor: znanec, ki dela pri nacionalni varnostni službi, mi je potrdil, da lahko vlada izsledi, prisluškuje in naskrivaj spremeni v žepni mikrofon tako moj butlfon kot pametne telefone. Torej se nisem preveč prerekal, ko mi je naš prodajalec povedal to, kar mi govorijo vsi prodajalci podatkov.

»Saj veš, da bi bilo dejansko ceneje, če bi nadgradil na pametni telefon?«

»Vem, toda pametnim telefonom nasprotujem iz filozofskih razlogov.«

»Okej. In jaz bi lahko sedel tukaj in ti razlagal, da nimaš prav in da vsi kdaj pa kdaj potrebujemo internet, ti bi rekel, da jaz nimam prav, noben od naju pa ne bi spremenil mnenja, a ne?«

Mož je očitno že imel opravka s filozofi.

Ideja, da razprava o pametnem telefonu ne bo privedla nikamor, je dobro osnovana. Kritiki pametnih tehnologij praviloma ponavljajo to, kar že vemo – da smo vse bolj raztreseni, tesnobni, osamljeni in pretirano povezani, vse to po zaslugi moderne navade, da nosimo svet v žepu. Ti argumenti ne upočasnijo splošnega pritiska proti dobi povezanosti. Ljudje, ki priznavajo slabe plati pametnih tehnologij, se pogosto predajajo občutku »ozaveščenosti« in uporabljajo nekatere »načrtne prakse« – na primer, telefon odlagajo z ekranom navzdol in zbrišejo kakšno nepotrebno aplikacijo – a nazadnje kupujejo in uporabljajo enake naprave kot vsi drugi. Kritizirati pametni telefon in ga hkrati uporabljati je ritual očiščenja, ki ljudem omogoča vero, da niso kakor »tisti drugi uporabniki pametnih telefonov«, ki pustijo svojim napravam, da upravljajo z njihovimi življenji. Vsak namig, da pametni telefon v celoti gledano morda predstavlja oviro osebnemu in človeškemu razcvetu, je varno zamejen s sklicevanjem na idejo, da je »pač še eno orodje« in da je, kot pri vseh drugih orodjih, vrednost pametnega telefona v tem, »kako ga uporabljamo«.

Toda pametni telefon ni zgolj še eno od orodij. Ko povlečem s palcem po njegovi hladni, gladki površini, se »stikalo« za odklepanje telefona navidezno zagozdi za moj palec in se premakne z njim. Toda moj palec v resnici sproži senzor, ki pošlje kodo, ta pa spremeni barvo približno 153.000 posameznih točk na zaslonu – ko se moj palec premika dlje, se še več kode prevaja v še več mozaikov. V strogem smislu se moje dejanje ne razlikuje od dejanja tovarniškega delavca, ki pritisne gumb in tako napolni tubo zobne paste. Jaz sem input, ki aktivira serijo gibanj, ki pa jih sam ne bi mogel ustvariti, pojasniti ali popraviti.

V primeru dolgočasnih dejanskih gumbov izkušam samega sebe kot nekoga, ki aktivira sistem, zgrajen in upravljan s strani drugih ljudi. V primeru pametnega telefona pa se izkušam kot nekoga, ki dejansko potegne stikalo na desno – se pravi, kot nekoga, ki je v direktni, vzročni zvezi s svetom. S kladivom zabijem žebelj in žebelj se potopi v les – tako tudi tapnem gumb »slikaj« na kameri pametnega telefona in gumb se s prijetnim tleskom potopi navzdol. Neposrednost in »intuitivni dizajn« pametnega telefona mi prikrivata dejstvo, da zgolj sprožam, in mi omogočata užitek pri izkušnji delanja – drsenja, premikanja, iskanja, pisanja, odpiranja, raztezanja, manjšanja, zapiranja, govorjenja telefonu in vseh drugih prihodnjih zmožnosti, ki jih bo prinesla pametna tehnologija. Če povemo na kratko, pametni telefon ni samo orodje – je gumb, ki daje občutek orodja.

Toda pri rabi gumba, ki daje občutek orodja, pozabljamo, da naloge, ki jih izvajamo, in veščine, ki jih uporabljamo, niso v naši lasti. Sredstva komunikacije, navigacije, razvedrila in podobnega si izposojamo od cele vrste oblikovalcev, proizvajalcev in ponudnikov storitev, ti pa gradijo, vzdržujejo in osvežujejo vnaprej zastavljeno serijo gibanj, ki jih mi nato sprožamo. Iluzija rabe orodja je tako popolna, da šele ob katastrofi spoznamo, da imamo v lasti manj veščin in zmožnosti kot prejšnje generacije – ko, denimo, na potovanju ostanemo brez prenosa podatkov in ugotovimo, da si ne lastimo sredstev navigacije, ali ko izgubimo pametni telefon in odkrijemo, da ne vemo, kako se naj razvedrimo, beremo dlje časa ali komuniciramo s svojimi prijatelji. Dokler bomo imeli občutek, da uporabljamo pametne telefone tako, kot tesar uporablja svoja orodja, bomo živeli v utvari, da smo lastniki sveta, in ne najemniki veščin ter dobrin, ki nam jih ponuja vse ožji panteon tehnoloških monopolov.

To postane boleče očitno pri vprašanju našega spoznavanja sveta. Kardinal John Henry Newman je prikazal svoja načela izobraževanja v delu Ideja univerze (The Idea of a University, 1852). Trdil je, da izobraževati pomeni izpopolniti intelekt. Te popolnosti ne dosežemo z nemarno, skupaj nametano zbirko znanja. Prej »napravimo predmete našega spoznanja za subjektivno svoje; ali, če uporabim poznano besedo, gre za presnovo tega, kar sprejmemo, v substanco našega prejšnjega mišljenjskega stanja.« Pametni telefoni pa nas urijo stran od »presnove«. Newtonovih zakonov, pomena naših telesnih bolečin ali procesa fotosinteze nam ni treba absorbirati v neko živo telo znanja. Vse to lahko »poiščemo«, ko se pač pojavi potreba, da damo vtis izobraženosti. Legende na karti nam ni treba razumeti, če pa lahko za smer vprašamo Google, ni se nam treba naučiti tujega jezika, če pa bomo lahko kmalu govorili skozi Google Translate, ali narediti predmete spoznanja »za svoje«, če pa proces tipkanja iskalnega niza že zdaj prekaša hitrost mrščenja in bezanja nekega podatka, dejstva ali formule iz kotičkov našega spomina. Pametni telefon nas potiska stran od subjektivnega ponotranjenja spoznanja, saj nas spodbuja k najemu žepnega uma od tajkunov Silicijeve doline. Gradimo generacijo, ki enači razumnost in praktično modrost z ekonomsko povezanostjo z bogatimi ljudmi.

Vrednost butlfona je v tem, da je butast. S tem ne mislim »preprost« ali »minimalističen« – mislim resnično in mučno butast. Je stalno opozorilo, da vnašam ukaze v stroj tipa input-output – da nisem lastnik, da si v resnici izposojam svojo zmožnost komunikacije na daljavo. Ko hočem prebrati več besedila, kliknem na trdo, plastično puščico »navzdol«, ekran pa ustrežljivo uboga moj ukaz in se pomakne za centimeter navzdol. Tu ni nobene dovršene izkušnje neposredne, vzročne sinhronosti med mojim gibanjem (potegom na levo) in rezultatom (gibanjem na levo). Prej gre za izkušnjo inputa-ukaza (pritisni gumb), ki sproži vnaprej programiran rezultat (pokaži več besedila). Butasta tehnologija praviloma razkriva mojo odvisnost od drugih ljudi in njihovega dela pri veščinah, ki jih imam v najemu. Ne morem preprosto »poslati sporočila«; govoriti moram jezik svojega butlfona in hitro tapkati po abecedi na desetih tipkah. O ničemer ne morem »vprašati Siri«. Ne morem se predajati iluziji, da sežem v kibernetski prostor, zagrabim sliko in jo raztegnem med kazalcem in palcem, podobno kot raztegnem gubo na srajci. Če hočem »približati« podobo, jo moram shraniti v mapo, jo odpreti, izbrati opcijo »približaj« in klikati po desetih vnaprej nastavljenih velikostih. Podobni primeri frustracije mi vedno znova jemljejo priložnost, da bi videl v svojem gumbu orodje, v svoji aktivaciji rabo in v svojem najemu lastništvo.

Smo v dobi nezamisljivo koncentriranega premoženja, saj smo v dobi prikrite izposoje. »Analogni« sistemi so digitalizirani – ta prenova komaj zaznavno izboljša hitrost, prikladnost in človeško srečo, zato pa vedno in povsod prestavi lastništvo v roke premožnih. Prepričanje, da je pametni telefon »samo orodje«, podpira to spremembo kot nekaj naravnega in neizbežnega. Butlfon imam zato (in si želim, da bi imel še manj kot to), ker verjamem, da svet, v katerem si Zuckerberg, Bezos, Ellison in Gates lastijo večino bogastva, večina drugih pa si izposoja, ni niti naraven niti neizbežen. Prej je stanje, ki je mogoče le, če velika večina ljudi pozabi na dostojanstvo lastništva – in se zadovolji z življenjem v vlogi digitalnih slug, ki mesečno plačujejo z odmerki pozornosti, osebnih informacij in denarja, če se hočejo znajti, komunicirati, se razvedriti, se spomniti nečesa, kaj izvedeti ter dobro prodajati in kupovati v tem svetu. Butlfon pa je, ker porabi pet minut za nalaganje slike, živ opomnik, da ta najem prinaša težave in da je, v najboljšem primeru, neka začasna situacija, ki bi se morala umakniti lastništvu dobrin in veščin – presnovi znanja v telo, ki je resnično v naši lasti. Butlfon me frustira, saj je gumb, ki še vedno daje občutek gumba – toda ta frustracija razkriva neko preprosto in vedro dejstvo: jaz ne obstajam zato, da bi aktiviral skrivnostne sisteme drugih ljudi, temveč zato, da živim v direktni zvezi s svetom.×

Prevod: Aljoša Kravanja


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 35: Zvok spomladi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.