Vabilo k pisanju za 37. številko Razpotij: INTIMNOST


Uredništvo

»Osebno je politično!« se je glasilo eno od gesel mobilizacije šestdesetih. Danes je, nasprotno, osebni prostor, prostor intimnosti nekaj, kar se nam povsod zdi ogroženo in kar je treba pozorno braniti. Vseprisotnost spleta, nenehno beleženje odtisov vsakega našega digitalnega dejanja, zbiranje teh odtisov s tehnologijami velikega podatkovja: naša intimnost je bolj kot kadarkoli prej na razpolago in izkoriščena za ekonomski dobiček neznano koga.

Toda ali ne bi morali ugotoviti, da je ta zaskrbljenost mogoča le, ker z intimnostjo obenem ravnamo precej brezskrbno? Mi smo tisti, ki to podatkovje dajemo na razpolago. Ko so družabna omrežja – premik zgodovinskih razsežnosti – sleherniku omogočila, da vzpostavi direkten stik med lastno intimnostjo poljubne stopnje in neko vrsto javne sfere, smo to možnost navdušeno posvojili – vsakdanje voajerstvo pa nemara še bolj.

Torej: hočemo torej biti vidni ali ne? Kako se soočamo z dilemo med obljubljenimi »15 minutami slave« in grožnjo vsesplošne vidnosti, strašljivimi podobami »panoptikona« in »velikega brata«?

Ali te premike dobro opiše formula, da se »premikajo meje« med intimnim in javnim? Ali pa se je z novimi komunikacijskimi tehnologijami ta meja prej razbila in se je razpel cel spekter vmesnega področja različnih intimnosti namenjenih različnim javnostim?

In širše, kaj sploh pomeni intimnost v osebnih odnosih? Kako, kdaj, na katere načine nek odnos prestopi mejo, da ga lahko imamo za intimnega? Kako te odnose gradimo in ohranjamo v pogojih vse hitrejšega življenja?

In posebej, kaj lahko povemo o domnevno privilegiranem področju intimnosti, ljubezenskih odnosih? Je ljubezen res povsem intimna stvar? Ali je dolg proces preobražanja – ali, recimo, sproščanja – tradicionalnih partnerskih odnosov naposled omogočil svobodo za resnično intimnost? Ali pa ljubezen s tem, ko se izvije iz zaprte sfere doma in/ali trajne monogamnosti, izgubi svojo edinstvenosti in postane še en tip odnosov med ostalimi, kjer se nikoli ne predajamo v celoti? Intimnost lahko pomeni spolnost in lahko pomeni zaupnost, toda koliko se to dvoje v resnici prekriva?

Javna sfera je danes nasičena s kritiko, intimnost pa pred tem nudi določeno zavetje. Toda ali ni tudi ta skritost intimnosti, kamor luč ogorčene javne pravičnosti ne posije, ravno tako lahko tudi prostor – ali pa mehanizem – razmerij moči? Kako daleč še znamo kritično poseči na polje intimnosti? Kako daleč bi morali?

V naslednjih Razpotjih bomo torej odgrinjali zastore intimnosti. Dobrodošli bodo vsakovrstni razmisleki in opažanja o naštetih in sorodnih vprašanjih; intimnost in njen trk z javnim nas zanima iz sociološke, psihološke, tehnološke, umetnostne ali zgodovinske perspektive, perspektive študij spola, pa tudi iz perspektive strokovno neuvrščenih opazovanj vsakdana.

Članki naj bodo dolgi od 8.000 do 20.000 znakov s presledki. Prizadevajte si za jasen, splošno razumljiv slog. Izogibajte se opombam in vire, kjer je to potrebno, navajajte znotraj besedila. Dobrodošla je členitev besedila z mednaslovi. Vabimo vas, da si preberete naše zapovedi stila.

Vaše prispevke sprejemamo na urednistvo@razpotja.si do 1.9. 2019. Zaželjeno je, da se z idejo za pisanje predhodno oglasite uredništvu na isti mail. Poleg tematskih člankov sprejemamo tudi druge članke o kulturi, humanistiki in politiki. Vsi objavljeni članki so honorirani (od 100€ – 150€ bruto, odvisno od dolžine).×


Slika:  Egon Schiele, Liebende