Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji


Ioana Macrea–Toma

V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje. Časovna in prostorska bližina ne nujno vzbuja empatične in pravične drže, temveč lahko negativno vpliva na usodo trpečih.
Februarja 2017 je na sto tisoče Romunov šlo na ulice, da bi preprečili sprejetje izrednih uredb, ki bi dekriminilizirale korupcijo za zneske, nižje od 200.000 lejev (43.000 evrov). Uredba bi razbremenila voditelja vladajoče Socialdemokratske stranke, obtoženega goljufije na račun države v višini 24.000 evrov. Ljudje so šli na ulice iz upora proti napadu na pravosodje s strani stranke, ki je decembra 2016 zmagala na volitvah tako, da je volivcem ponujala podkupnino v obliki (nevzdržnih) povišanj pokojnin in plač. Uredba, sprejeta sredi noči po izrednem postopku, je bila dojeta kot prvi napad za ohranitev nekaznovanosti visoko korumpiranega političnega razreda, ki skuša kupovati socialni mir s pomočjo neodgovornih finančnih obljub.

Čeprav je bila uredba umaknjena zaradi pritiskov ulice, se vlada ni odpovedala svoji agendi: namesto blitzkriega na zakonodajo so je odločila za postopno šibitev kazenskega sistema. Medtem ko se nadaljuje razgradnja pravne države, se moramo vprašati o razlogih, zakaj velike občanske mobilizacije za zaščito vladavine prava in sistema uteži in protiuteži ne le niso požele pretiranega odobravanja med levičarskim razumništvom, temveč so, nasprotno, pri mnogih marksističnih intelektualcih sprožile ostre odklonilne sodbe.

Aroganca opazovalca

Zgodovinski opisi ponavadi interpretirajo ljudske manifestacije kot odraz določene percepcije. Med zgodovinarji velja konsenz, da zgodovinske dogodke generirajo kolektivni in agregatni vtisi, verižne reakcije, politični mimetizem, pristranske predstave, partikularne politične ideje, polresnice in izkrivljene vizije. Naloga zgodovinarja ali političnega analitika je, da razkrije mehanizme izkrivljanja in ponotranjenja propagande ali neubesedene politične in družbene razloge, ki se skrivajo za dejanji množice. Enako se je zgodilo pri romunskih protestih. Kljub svoji časovni in prostorski bližini je pojav intelektualcem ponudil priložnost za konceptualno distanciranje, ki z vrha vsili svoj okvir na kaotične valove množičnih izbruhov.

Kaj pa če je analitik tisti, ki je zaprt v svoje izkrivljene sheme, množica pa tista, ki nima le pravilnih intuicij, temveč je sposobna niansiranega premisleka v obliki performativnih, ironičnih in samoironičnih izrazov? Kaj pa, če opazovalec s svojimi prefinjenimi metodami, ki popredmetijo predmet preučevanja, v resnici prezre konkretne stave in razloge ljudi, ki jih preučuje? To ne bi bilo nič novega. Odmislimo tragikomično figuro intelektualca, ki v politiko projicira svoje fantastične predstave, in vzemimo primer avtorice, ki ji nihče ne more odrekati politične proniciljivosti. Hannah Arendt je konec 50-ih let postala tarča vrste kritik s strani progresivnih aktivistov zaradi njene obsodbe vključevanja otrok v politično sfero. Šlo je za primer Elizabeth Eckford, temnopoltne deklice, ki je na začetku šolskega leta 1957 postala žrtev šikaniranj s strani jeznih belopoltih mladostnikov, ko so njeni starši izsilili desegregacijo šole v Little Rocku v Arkansasu. Čeprav je priznavala pomen protirasistične zakonodaje, je Arendt, najbrž na podlagi izkušnje lastnega otroštva, zaznamovega s stigmo judovske identitete, krititizirala prisilno desegregacijo šol, češ da vodi v politizacijo otrok. S postavljanjem ostre ločnice med rasizmom in diskriminacijo je Arendt ostajala zvesta svojemu pojmovnemu okvirju, ki je razlikoval med družbeno, politično in zasebno sfero, a cena je bila odpoved temu, da bi reflektirala aspiracije konkretne Amerike. Vztrajala je na stališču, da je vlada nelegitimno vdrla v zasebnost družin, ko je sprejela odločitve, ki pritičejo izključno staršem, namesto da bi se potrudila razumeti žrtvovanje, na katerega so bili pripravljeni Afroameričani, da bi se izvili iz pogojev vsiljene podložnosti. Nepoznavanje položaja na ameriškem Jugu in konceptualno distanciranje prek jezika politično-filozofske misli sta se izkazali za leči, ki izkrivljata situacijo, in ne aparat, ki zgodovinsko vrenje popredmeti za hladno analizo.

Arendt se opravičujem, da sem jo potegnila v takšno analogijo, a drznila bi si reči, da se nekaj podobnega dogaja z interpretacijami romunskih protestov s strani mednarodno mobilnih opazovalcev, ki se v poskusu, da bi se izognili reproduciranju jezika »drhali«, v svoji analizi distancirajo od aspiracij, ki jih skušajo razložiti. Kako lahko drugače interpretiramo članke znanega transilvanskega akademika Gáspárja Miklósa Tamása, v katerih beremo, da se romunski protesti »napajajo iz prezira mladega liberalnega srednjega razreda do revnih slojev, v katerih vidijo volilno bazo vladajoče stranke«? (G. M. Tamás, The Mystery of ‘Populism’ Finally Unveiled, Open Democracy, 24. februar 2017). Tamás ne varčuje s kritikami na račun vladajoče stranke, a večina izstrelkov njegove retorične artilerije leti na protestnike: »Konflikt v Romuniji ne poteka med prikupnimi občanskimi libertarci in zloveščimi, pokvarjenimi, protidemokratičnimi nacionalisti, temveč gre za nekaj povsem drugega. To je kastni protest: mlad, izobražen, dobro oblečen, urbani, proevropski in prozahodni srednji sloj z ljubkimi belimi nasmeški in globokim prezirom do podeželskih bučmanov, ostarelih upokojencev in ‘poststalinističnih delavcev’«.

Resnična škoda je, da eden vidnejših sodobnih neomarksistov uporablja jezik razrednega sovraštva, da bi definiral politični pojav, ki nima ničesar opraviti z razrednim prezirom, temveč s političnim uporom proti (po predstavah protestnikov) restavraciji režima, veščega izčrpavanja družbenih resursov. Pri Tamásovi analizi ne gre niti za shematsko interpretacijo prek dogmatskih marksističnih pojmov, temveč za priljubljeno anahronistično (in populistično) pojmovanje razrednega boja kot spopada med »revnimi« in »bogatimi«. Po mojem gre pri romunskih protestih prej za trk različnih moralnosti; priznam, da je ta trk moralnosti mogoče prevesti v levičarski jezik ekonomskih neenakosti, vendar ne v klasični – in zelo izmuzljiv – okvir »bogati proti revnim«.
Iz perspektive protestnikov ne gre za konflikt med liberalno elito in neizobraženimi revnimi sloji. Tamás je svojo analizo osredotočil na en detajl, in sicer norčevanje iz protiprotestnikov, ki jih je vladajoča stranka poslala na ulice, ne da bi jih opremila vsaj z minimalnimi orodji retorične manipulacije. Preprosto niso vedeli, zakaj so tam, in v času družabnih omrežjih so pač postali predmet posmehovanj; kot je prav, da se zgodi vsakomur, ki se osmeši v javnem prostoru (učinkovit sistem javnega smešenja nesposobnosti je nujen za politično in družbeno modernizacijo, a o tem kasneje). Iz te, v vseh pogledih postranske epizode je napačno ekstrapolirati, kot počne Tamás, aspiracije protestov ali njihovo razredno sestavo.

Protestniki spora ne artikulirajo v okvirih razrednega resentimenta, temveč kot antagonizem med profesionalci in vplivnimi mrežami, organizirano prevaro in, v zadnji instanci, krajo. Bičajo neskladje med lastnimi napori za dosego blagostanja in bogatenjem politično-administrativne mreže, ki je na številnih primerih dokazala, da nima volje, vizije in sposobnosti, da bi služila javnemu dobremu. Takšen razredni boj je težko definirati, saj lahko najdemo enako premožne posameznike na obeh straneh, a način doseganja blagostanja je drugačen. Gre za spor okoli pravnih in političnih procedur ter načinov bogatenja. Prav tako je zmotno govoriti o moralizmu, saj so kljub močnim retoričnim poudarkom na pomenu etike protesti osredotočeni na konkretne zakonske ukrepe in institucionalne ureditve.

Kako imenovati tako politiko? Verjetno »liberalizem«, vendar s poudarkom na »osvoboditvi od okov klientelizma« in prizadevanju po transparentnih pravilih in odgovorno javno upravo. V teh prizadevanjih ni nič specifično neoliberalnega ali desničarskega. Prizadevanja protestov presegajo dihotomijo desno/levo in odražajo kvečjemu občutek upravičenosti, ki pa ga lahko razumemo tudi kot eksplozijo ponotranjenega občutka državljanskega ponosa. Česar ni opaziti, so teorije zarote in zagrizeno politično nasprotništvo, usmerjeno proti nejasno definiranemu establišmentu, ki zaznamuje populistična gibanja. Gre za tip liberalizma, ki je osredotočen na politično modenizacijo, razumljeno kot družbo s kompetentno in neosebno birokracijo, delujočim pravosodjem in odgovornimi voditelji.

Tamás v teh prizadevanjih vidi odmev »avstrijske različice razsvetljenega absolutizma«, kjer »modernost in razvoj nista vezana na javno sfero in politično odločanje, temveč na skrivno državo, neodgovorno in neprosojno«. Če odmislimo bizarno omembo »neodgovorne in neprosojne države« (kot da ne bi bili zahtevi protestov ravno odgovornost in transparentnost), Tamás pozablja, da je takšno razumevanje modernosti sestavni del levičarskih gibanj. Kot vemo, je tudi komunizem (v teoriji, seveda) slonel na ideji emancipacije od vladajočih razredov prek vzpostavitve osebnih (avtobiografije, javne spovedi, samokritike) in institucionalnih infrastruktur v službi procesa samozavedanja: sindikati, poklicna združenja, mladinske organizacije itd. Da ne bo nesporazumov, tu ne zanikam disfunkcionalne in izmaličene narave teh institucionalnih praks; kar hočem reči, je, da je tudi leninistična oblika marksizma (ki ji verjetno nihče ne bo očital liberalizma) dostojanstvo institucij razumela kot orodje emancipacije. To še toliko bolj velja za antietatistične, samoupravne in libertarne oblike socializma. Tudi iz marksistične perspektive, iz katere izhaja Tamás, torej zahteve protestnikov po dostojanstvu institucij ne moremo preprosto odpisati kot »elitizem« ali manifestacijo poljubne večvrednosti (kot implicira Tamás, ko piše o »lepih ljudeh«), temveč jim moramo priznati sposobnost politične artikulacije svojih aspiracij in želje po njihovi uveljavitvi v skladu z družbeno pogodbo.

Demonizacija protikorupcijskega boja

Tamás protestnikom očita, da »oblika modernizacije – skupaj z zahtevo po ostri kaznovalni pravici in čistkah –, za katero se, skupaj z ‘vladavino prava’, zavzemajo ‘lepi ljudje’, ne implicira ljudske participacije, političnega pluralizma in avtonomne Öffentlichkeit, temveč zgolj ‘transparentnost’: transparentnost panoptikona, kjer je vsakdo pod budnim očesom vohuna. In kot povsod v vzhodni Evropi, cvetijo paranoje: če nacionalisti sumijo, da za vsem stoji George Soros (‘Žid’), je po mnenju ‘lepih ljudi’ simbol zla véliki lutkar Vladimir Putin (‘komunist’)«. Tu je v Tamásovih besedah mogoče slišati odmev njegove konservativne preteklosti. Ni mogoče prezreti »protijakobinske« osti, ki pa ni le v čudnem protislovju z njegovim neomarksizmom – politični tradiciji marksizma lahko očitamo marsikaj, a tega, da bi se zaradi rigorozne analize ekonomskih razmerij odpovedala čistkam proti pripadnikom korumpiranih elit, res ne –, temveč tudi z njegovo lastno analizo in zgodovinsko ekspertizo. Z njegovo lastno analizo, ker protestnikom očita hkrati zagovarjanje »skrivne, neodgovorne, neprosojne države« in obsedenost s transparentnostjo. Z njegovo lastno ekspertizo, ker bi kot strokovnjak za politično misel novega veka moral vedeti, da je vztrajanje pri »čistosti« institucij globoko vpisano v zahodno pojmovanje politike kot prakse emancipacije.

Tu je ključni pojem ravno »korupcija«. Korupcija je klasični pojem humanističnega izvora in je prvotno označeval izkrivljenje političnih institucij, ki bi morale služiti kot vzvod za doseganje javnega dobrega in kaljenje osebne vrline. Če je smoter institucij povzdignjenje ljudi iz efimernosti, ki zaznamuje vsakdan, je korupcija pronicanje običajnih nizkotnosti v sfero trajnosti, namenjeni obstoju občestva skozi čas. Korupcija je torej ime, ki jo ima v politični sferi večno gibanje razkroja, ki zaznamuje stvarstvo in ki se mu je treba zoperstavljati z vrlino. To herojsko razumevanje politike je v enaki meri vplivalo na jakobince in ameriške ustanovne očete, na liberalizem in socializem. Brez njega si ne moremo zamisliti pojmov revolucije, napredka in demokracije. Brez korupcije kot pojma za strukturno silo, ki ponižuje politični proces kot tak in jo je treba premagovati v dobro vseh, se razumevanje političnega boja spremeni bodisi v »tehnokratsko« uravnavanje interesov (ki mu Tamás nasprotuje) bodisi v manihejsko predstavo, ki boja »luči proti temi« ne razume kot individualnega napora vsakega posameznika, temveč kot kolektivni spopad zoperstavljenih skupin – in v Tamásovem spogledovanju z dihotomijo »bogati in lepi (zli) proti revnim in brezzobim (dobri)« je mogoče najti sledi takega populističnega pojmovanja.

Zato je simptomatično, kako Tamás obravnava izmuzljivi, a izjemno relevantni pojem »korupcije«. O njej ne ve povedati ničesar, razen da opozori na njeno »ogromnost« v Romuniji. S tem jo odrine na stran kot nekaj neoprijemljivega, brezmejnega, nekaj, kar je nemogoče definirati ali analizirati njene posledice in institucionalne okvire. Korupcija tako postane zgodovinska kontingenca, odtrgana od svojih neposrednih vzrokov, dovolj razširjena, da jo lahko jemljemo kot nadnacionalni, mednarodni fenomen, a dovolj razkropljena, da je življenje kljub njej še vedno znosno. Z drugimi besedami: Tamás korupcijo definira tako, da ji odreka status političnega pojava, s katerim se je mogoče spopasti. Kdor to poskuša, je osumljen »lova na čarovnice«.

Pasti relativizma

Žal je treba priznati, da ima Tamás na svoji strani velik del sodobne družboslovne teorije, za katero se zdi, da se otepa analize korupcije per se, kot široke interakcije ljudi, denarja in stvari. Ugledni politologi celo poudarjajo, da korupcije ni mogoče obravnavati kot prepletenega niza specifičnih in dolgotrajnih praks vladanja, temveč je treba nanjo gledati kot na obliko evaluacije političnih ali finančnih elit. Tu povzemam nedavno izdano monografijo Moralité du pouvoir et corruption en France et en Roumanie, v kateri avtorji Sylvia Marton, Frédéric Monier in Olivier Dard opisujejo primerjalne geneaologije diskurzov in institucionalnih praks glede korupcije. Kot da bi korupcija obstajala le v percepciji njenih kritikov, ne pa kot realne in difuzne prakse kršenja moralnih kazenskih kodeksov.

Za gospodarske zgodovinarje je korupcija prav tako nekaj relativnega in do nje ne pristopajo prek primerjalne historične analize, temveč jo zavračajo kot politični koncept, ki mistificira probleme, namesto da bi jih razsvetljeval. Cornel Ban, eden od najvidnejših raziskovalcev ekonomske tranzicije v Romuniji, zavrača korupcijo kot razlog nezadovoljstva, saj pravi, da je korupcija prisotna vsepovsod in je zatorej ni mogoče resno obravnavati kot avtonomnega dejavnika ekonomske zaostalosti ali politične disfunkcionalnosti. Kot primerjavo daje Španijo. Po njegovem mnenju je bila Španija kljub endemični korupciji uspešna pri zmanjšanju neenakosti in modernizaciji svojega političnega sistema in družbenih podsistemov. Ban kljub temu priznava, da je uspeh družbenih reform v socialni državi v veliki meri odvisen od delujočega sistema promocije in implementacije kompetentnih ekspertiz. Mobilnost elit med akademsko in vladno sfero ter njihova umeščenost v mednarodne mreže proizvodnje vednosti naj bi v Španiji ustvarila povpraševanje po kompetentnosti in omogočila družbeno-etično ponotranjenje javnega posmeha nekompetentnosti. Španski tehnokrati so torej imeli položaj, kompetentnost in javno sfero, ki so jim omogočale, da so bili njihovi nasveti uslišani in njihove reforme izvedene. Romunski ekonomski strokovnjaki niso uživali enake mobilnosti, zato so politične elite (tako leve kot desne) lahko izvedle škodljive neoliberalne reforme, ki so uničile varnostne mreže, ne da bi privedle do racionalizacije gospodarskega sistema. Cornel Ban se tu ustavi in ne analizira povezav med prilagoditvenimi strategijami ekonomskih akterjev, institucionalnimi dinamikami in pomanjkanjem politične vizije. Se pravi, iz svoje analize izpusti natanko tisto negativno ravnovesje moči, ki ga protestniško gibanje označuje s pojmom »korupcija«. Nato slovesno razglasi, da korupcija ni problem, ker njegov model tega pojma ne potrebuje.

Kako razumeti korupcijo?

Sama bi endemično korupcijo opisala kot rezultat klientelizma in organizirane nesposobnosti, ki se razraseta ob odsotnosti javnega sistema za zasmehovanje nekompetentnosti, znižanju kakovosti izobraževalnega sistema in prekarizaciji volilnega telesa, ki se raje odloča za izseljevanje ali umik v zasebnost, namesto da bi se konstituiral v skupine za učinkovito javno zasmehovanje in informirano kritiko centrov moči. Ko se soočamo s specifičnimi praksami korupcije, se je treba zavedati, da izmuzljivost fenomena ni le metodološki problem, temveč strategija samih akterjev korupcijskih praks. Zato moramo pozornost usmeriti prav v organizirane aktivnosti, ki jih je zaradi njihove narave težko kvantificirati. Te postanejo domene »nevidnih plasti«, kjer odgovornost postane vprašanje arbitrarnega presojanja in je zato novinarska razkritja in politične zahteve po prevzemu odgovornosti mogoče dokaj enostavno nevtralizirati s pomočjo fragmentacije družbe na sovražne kulturno-identitetne gete. Politična kultura, kjer lahko vsako obtožbo označimo kot manipulacijo nasprotnika, je tako strukturno vezana na ohranjanje endemične korupcije. To je eden od razlogov, zakaj korupcija cveti ne le v avtoritarnih sistemih, temveč tudi v polariziranih družbah z visoko ravnjo politične tekmovalnosti.

Če se spustimo še bližje konkretnosti, lahko ugotovimo, da so v Romuniji področja, ki veljajo za magnete korupcije, gradnja in vzdrževanje cestnega sistema ter gradbeništvo nasploh (težko je šteti plasti asfalta ali barve) in pa zdravstvo. Prvo področje je znano po kriminalnih aktivnostih sedanjega voditelja vladajoče stranke. Korupcija v zdravstvu pa je postala predmet javne pozornosti s t. i. afero Hexipharma (2016), ko je prišlo na dan, da je splet malenkostnih kraj, kompromisov, nižanj profesionalnih standardov, klientelizma in slabe razpisne zakonodaje, pa tudi brezbrižnosti javnosti, privedel do pritajenega genocida, ki ga še vedno ne moremo točno kvantificirati, saj je težko razmejiti odgovornost med bakterijami, neodpornostjo bolnih teles in pomankljivo bariero med obojima. Več kot desetletje so javne bolnišnice po vsej Romuniji kupovale desetkratno razredčeno razkužilo, pri čemer so velikansko število pacientov izpostavili smrtonosnim infekcijam. Za razliko od neposrednega kriminala sta organizirani kriminal in korupcija zelo prikladna za obravnavo skozi prizmo logike zgodovinskih vzrokov; njune učinke je težko jasno določiti, ker posledice finančnih malverzacij nosijo široke družbene skupine skozi dolga časovna obdobja in njihove žrtve so pogosto naturalizirane pod rubrikami bolezni in nesreč.

Vladavina prava in akademska dekonstrukcija

Politično akcijo sprožijo percepcije, a v tem primeru imamo opraviti s percepcijo objektivnih problemov, na primer nevarnih življenjskih razmer zaradi neučinkovite zakonske in upravne ureditve. Protikorupcijske proteste je spodbudila izredna vladna uredba, a tudi vrsta šokantnih razkritij, ki ne zadevajo le finančnih operacij (ki so zaradi svoje narave vedno zavite v tančico skorja magične skrivnostnosti), temveč otipljive posledice na okolje in zdravje ljudi. Ljudje, ki so se čutili izpostavljeni nevarnostim življenja pod takšnim sistemom vladanja, so uredbe razumeli kot poslednji napad na zakonski ustroj, ki naj bi zagotavljal minimum odgovornosti. Uredbe so razumeli kot odprtje jezu, ki je državo varoval pred poplavo politične arbitrarnosti. Ideja pravice v času, ko vladavino prava, tako v Romuniji kot v sosedstvu, spodjeda vladavina prek prava, je mobilizirala ljudi, ki iščejo kriterije pravičnosti, ki lahko zagotovijo znosne življenjske in gmotne pogoje.

Ker gre za ljudi z nadpovprečno visokim kulturnim in socialnim kapitalom, Gáspár Miklós Tamás proteste označuje kot »vstajo elite«, o njihovih zahtevah po politični odgovornosti pa piše: »Težava je, da so protesti očitno avtoritarni, saj terjajo kaznovanje, zaprtje in odstranitev političnih nasprotnikov in so poleg tega izrazito pozicionirani v prid ene od strani v sporu: predsednika republike Klausa Johannisa, urada posebnega tožilca in (…) širokih segmentov medijev«. Zaskrbljujoče je, da Tamás državljane, ki se zavzemajo za delujoče pravosodje, označuje kot »avtoritarne«, ko je v resnici vladajoča stranka tista, ki skuša vsiliti svojo avtoriteto in oblastni monopol zakonodajnemu sistemu in nadzornim institucijam, da bi zagotovila imuniteto strankarsko-mafijski državi (kot je podobni sistem na Madžarskem označil Balint Magyar). Zdi se, da so za dogmatsko levico edine legitimne zahteve, ki jih lahko državljani zahtevajo na protestih, vezane na neposredne ekonomske potrebe in ne na vprašanja širšega simbolnega značaja, kot je zahteva po pravici ali politični odgovornosti.

Neomarksistični intelektualec upor proti posegom v pravosodni sistem razume kot »pravičništvo«, čeprav je sam pripadal disidentski kulturi, ki se je proti diktaturi borila tudi s spretnim izkoriščanjem pravnih vzvodov in širjenja polja legalnosti proti oblastniški arbitrarnosti. Obrat v njegovih političnih stališčih je težko razumeti, razen če vzamemo v ozir dejstvo, da imata poststrukturalizem njegove mladosti in marksizem njegovih zrelih let podoben odnos do zakona. Kot opozarja Steven Lukes v svoji knjigi o marksizmu in moralnosti, »marksizem vztraja, da so predpogoji prava zgodovinsko determinirani, specifični za razredne družbe in torej pogrešljivi«. Za marksizem je relativizacija pomena zakonskih zaščit posledica vere v družbo bodočnosti, ki ji bo kohezivnost omogočalo blagostanje, zato bodo pravne varovalke odveč; v sedanjih odnosih razrednega antagonizma pa je pravo sredstvo dominacije, ki se ga revolucionarni razred poslužuje le instrumentalno. Za postmodernega avtorja pa je relativizacija posledica popredmetenja prava kot fenomena, odvisnega od konteksta. Takšno popredmetenje je seveda predpogoj sleherne znanstvene obravnave, a ko ne posegamo v sfero znanstvenega diskurza, temveč politične razprave, postane vzvod za razkazovanje intelektualčeve vzvišenosti nad pravili igre; tisti, ki jih jemljejo zares, pa so razglašeni za »avtoritarne«, ker protestirajo v imenu pravičnosti. Kdorkoli se sklicuje na družbeno pogodbo, je osumljen avtoritarnih teženj, ker se zdi, da je svoboda mogoča le v njenem preseganju. Sofisticirano učenjaštvo, izurjeno v uokvirjanju družbenih in intelektualnih pojavov, poda roko marksističnemu razkrinkavanju »lažne zavesti«. Rezultat je groteskno napačna interpretacija konkretnega pojava politične nepokorščine.

Akademska mistifikacija revnih

Antropološke analize ponavljajo podobne klišeje. Za Adriana Deoanco so zahteve protestnikov odraz »zavesti srednjega sloja«, čeprav je zelo težko govoriti o »razredu« v heterogeni množici protestnikov, ki jih ne povezujejo podobne gmotne razmere, temveč podobna ocena politične situacije in skupna zahteva po zvišanju standardov za zagotavljanje ekonomske in profesionalne pravičnost. Seveda lahko razumem intelektualce in akademike, ki opozarjajo na nezadostnost tovrstnih zahtev, prav tako mi je jasno, da lahko gre za situacijsko zavezništvo med raznolikimi družbenimi skupinami, ki ne bodo v enaki meri deležne morebitnega uspeha svojih skupnih zahtev. Ne zanikam sposobnosti marksistične analize, da izpostavi razredna protislovja znotraj političnih gibanj, vztrajam pa, da zahtev nekega gibanja ni mogoče odpraviti na podlagi pavšalne ocene njegove razredne strukture. Mogoče je pokazati, da takšna vulgarizacija marksistične analize vodi do natanko istega razrednega resentimenta, ki naj bi ga domnevno razkrinkavala. Deoancă se pokroviteljsko fiksira na protestniško zavrnitev »penzij in povišic«. Takšna obsodba domnevne »vzvišenosti« protestnikov (ki je zelo podobna Tamásovim očitkom o »elitistični vstaji«) spregleda ost njihove kritike, ki ne leti proti socialni ogroženosti podpornikov vladajoče stranke, temveč proti dodatnemu spodkopovanju razmerja med opravljenim delom in plačilom.

Intelektualna fascinacija nad revnimi sloji in nekritično enačenje ekonomske strokovnosti z neoliberalizmom akademsko levico (ki je zadnje čase očarana z zapoznelo recepcijo literature o »produkciji znanja«) vodi v opravičevanje najbolj nevzdržnih populističnih potez pod krinko dogmatičnega zavračanja vsakršne oblike »tehnokracije«. Fascinirani nad »ponovnim rojstvom političnega«, so pristali v hvaljenju vsakršnega decizionizma, če je le implementiran v imenu »prikrajšanih skupin«. Ni čudno torej, da v »meritokratskem liberalizmu« protestnikov vidijo kolaboracionizem z »neoliberalnim« etosom evropskih institucij. Žalostno je, da povsem napačno interpretirajo protestniške kritike, ki niso »proti redistribuciji«, temveč proti določenemu tipu redistribucije, ki se izvaja na klientelistični, družinski podlagi, brez razvojne perspektive in družbene vizije, in je namenjena ohranjanju revnejših slojev v stanju odvisnosti, da bi jih spremenila v družbeni steber policijske države.

Tu ni mogoče spregledati žalostne vzporednice z zgodovinskimi populizmi v Latinski Ameriki, od argentinskega peronizma do samodrštva mehiške Institucionalne revolucionarne stranke. Institucionalni in zakonodajni okvir Evropske unije zaenkrat služi kot jez pred tovrstnim razvojem, čeprav je res, da hkrati generira ekonomske pogoje za vznik takšne politike na njenih periferijah. Toda v tragikomičnem obratu samoorientalizma je romunska intelektualna levica ponotranjila evropsko fascinacijo nad latinskoameriškim populizmom in pri tem očitno pozabila, da mora sama, za razliko od svojih zahodnoevropskih kolegov, posledice tovrstne politične kulture trpeti na lastni koži. Pozitivna plat te groteskne nereflektiranosti je, da postavlja pod vprašaj lastne teorije ekonomski podlagi političnih idej. Mladi akademiki so namreč med prvimi na udaru sistema negativne selekcije in klientelizma, ki je inherenten kleptopopulizmu. Zato bi jih morali najti v prvih vrstah bojevnikov za odgovornost in meritokracijo. Toda če njihovo opravičevanje ekonomskega populizma lahko razumemo kot odraz »občutka krivde srednjega razreda«, ki večinoma izvira iz komunistične privilegencije (kar dokazuje, proti njihovim lastnim teorijam, moč moralnih silnic v politiki), moramo poudariti, da ni le moralno vprašljiva in psihološko nezdrava, temveč tudi teoretsko zgrešena.

Gola redistribucija bogastva lahko vodi do večje prekarizacije ali ohranjanja začaranega kroga revščine, če je ne spremljajo ukrepi, kot so reorganizacija sindikatov, strukturne spremembe na delovnih mestih, izobraževalna reforma, investicije v podeželje in rigorozen sistem evalvacije politik. Navsezadnje je že Karl Polanyi dokazal, da »družbeno integrirana ekonomija« nikakor ne pomeni le odsotnosti »samoreguliranega trga«, temveč je mogoča le v zapletenem družbenem sistemu časti, običajev, denarja in kolektivne organiziranosti. Poalnyi je briljantno pokazal, kako osiromašenje angleškega delavskega razreda na prehodu iz 18. v 19. stoletje sploh ni bilo neposredna posledica nereguliranih tržnih silnic, temveč tržnih silnic in slabih regulacij, ki so ustvarile vrsto negativnih povratnih zank in nazadnje proizvedla rezultate, nasprotne izrecnemu namenu zakonodajalcev in socialnih reformistov. Prav stihijski paternalistični posegi parlamenta in anglikanske cerkve so široke sloje revnega prebivalstva oropali družbene podporne mreže in jim onemogočili, da bi se konstituirali v razred (prek sindikata ali skupnosti s podobno notranjo socialno funkcijo, kakršne so bile prezbiterijanske občine na Škotskem, verske bratovščine v sredozemski Evropi, revolucionarne celice na Irskem in v srednji Italiji ali celo reakcionarne milice, kot španski karlizem). V 19. stoletju so bili osiromašeni sloji stlačeni v skupno kategorijo »revežev«, ki je zabrisala ključne razlike v socialnem kapitalu in preživetvenih praksah, in jim omogočila miloščino redistributivnih politik pod pogojem, da so se podvrgli represivnim in pogosto lunatičnim ukrepom, rojenih ne iz resničnih potreb revnih, temveč iz predsodkov viktorijanske spodobnosti. Učene razprave tiste dobe so spodbujale te zmote, tako da so reveže definirale le s pomočjo prihodkov.

Bojim se, da današnje akademske in intelektualne razprave o revščini bremenita zelo podoben finančni determinizem in samovšečna empatija, ki raznoliko množico socialno ogroženih državljanov (in priseljencev) tlačita v arbitrarne »razredne« kategorije. Ne gre le za to, da koncepte, kot so »revni«, »neoliberalni tehnokrati«, »liberalni srednji sloj«, sploščamo v izdelane fraze, ki se spreminjajo v nevarno vulgato, temveč so ti pojmi že sami po sebi epistemsko in diskurzivno neučinkoviti v boju proti realnostim, ki jih hočemo izkoreniniti. Mar niso v prejšnjem stoletju prav marksisti opozarjali, da razprave o »revščini« (namesto o oblikah neenakosti) ne vodijo do razumevanja tega pojava, saj si jih lahko diskurzivno prisvojijo tudi liberalni filantropi? Posledica je bil lokaliziran namesto sistematičen pristop k reševanju problemov. Bojim se, da danes levica (ali vsaj določen tip levice) zaradi pojmovne zmede, ki jo širi, pomaga pri ohranjanju revščine. V Romuniji, podobno kot marsikje v Latinski Ameriki (tako domnevam na podlagi omejenega poznavanja tega dela sveta), njene jezikovne strategije in politične pozicije kolaborirajo pri spreminjanju revnih slojev v kanonfuter kleptokratskih populizmov, ki dušijo polje svobode in onemogočajo vzdržen socialni napredek.

Teoretska jalovost dogmatske levice

V Romuniji akademska levica nekritično sprejema uradno propagando glede protivladnih protestov: iste brezpomenske oznake (»tehnokrati«, »neoliberalci«, »korporacije«, »prezir do revnih«), ki jih beremo v analizah »kritičnih intelektualcev«, najdemo v retoriki vladajoče stranke. Dogmatična akademska levica nereflektirano podpira demagogijo oblasti. Znašli smo se v času hitrega kroženja in konsolidacije klišejev, kjer, če naj citiram Marka Lillo, »narcistična identitetna politika ideološke bitke reducira na poenostavljeno etiketiranje«. V tem kontekstu je antropološka previdnost pri analizi predstav obrnjena na glavo in klasična etska perspektiva (če vzamemo distinkcijo med emskim oz. »notranjim« in etskim oz. »zunanjim« vidikom antropološkega opazovanja) se sprevrže v odklonilno aroganco. Protestnikom se pripisuje »predpostavko«, da je obljuba po zvišanju plač in pokojnin »neodgovorno politiziranje«, brez vsakršne analize, ali je takšna perspektiva utemeljena ali ne.
Posledica takšne pavšalne obravnave, ki se umešča v določeno pozo »intelektualca« kot vzvišenega interpreta dogajanj, katerega javni posegi so predvsem performans sofisticiranosti in retorične virtuoznosti, je kolaboracija s taktikami oblasti. Previdno izogibanje pozitivizmu in »objektivnosti« v prid analizi diskurzov in percepcij se prakticira z odmišljanjem objektivnih problemov in situacij, kar nazadnje privede do reprodukcije oblastnih iger na ravni intelektualne razprave.
V današnji Romuniji je težko biti levičar. Še težje je kritizirati levičarsko pozicioniranje, ki je izgubilo teoretski in moralni kompas. Stranka na oblasti se predstavlja kot zaščitnica ponižanih in razžaljenih, medtem ko se krčevito oklepa kapitalskih transakcij med državo in zasebniki. Banke in multinacionalke kritizira istočasno z demoničnim Sorosovim vplivom in s tem spodjeda možnost resne razprave o grozljivih posledicah odtekanja kapitala, bega možganov ter ekonomske kolonizacije in samokolonizacije. Ker njena agenda in diskurzi oponašajo levičarsko retoriko, se kritični levičarji znajdejo pred dilemo, ali naj sprejmejo pozitivne vladne ukrepe (zvišanje plač) in prezrejo njihove nenamerne (in namerne) posledice, ali naj se zatečejo v jalovo hiperbolično politično kritiko.

Obsedenost z dekontekstualiziranimi označevalci in praksa intelektualne razprave, ki sankcionira govorjenje iz distancirane pozicije vodi intelektualno levico v irelevantnost. Hkrati je problem pri kritiki dogmatske levice, da njen diskurz že vnaprej asimilira kritične pozicije v vnaprej določene okvire nevtralizacije. Pozivi k bolj niansiranemu ekonomskemu razumevanju so zavrženi kot »tehnokratski fetišizem«, pozivi k ponovnemu premisleku kategorije »korupcije« so etiketirani kot »moralistični antikomunizem«. Takšna praksa ne le otežuje vznik alternativnega, državljansko bolj anagažiranega in intelektualno rigoroznega progresivnega diskurza, temveč usodno omejuje manevrski prostor same intelektualne levice. Mnogi od njih moralno celo (na skrivaj) simpatizirajo s protestniki, a se jim protestniški diskurz zdi preveč obremenjen z (neo)liberalnim besednjakom; jezik »boja proti korupciji« pač spada v tradicijo »antikomunizma«. Moramo ga kritizirati. Soočena z največjo državljansko prebujo v zgodovini Romunije, etablirana intelektualna levica ni sposobna izraziti minimalne simpatije ali ponuditi relevatnega kritičnega pretresa, kaj šele, da bi ocenila možnosti politične intervencije ali strategije sodelovanja. Reifikacija lastnih teoretskih konstruktov nazadnje ne zaduši le predmeta raziskave, temveč teoretika samega.

Ioana Macrea–Toma je romunska zgodovinarka, literarna teoretičarka in strokovna sodelavka v Open Society Archives v Budimpešti. Je avtorica monografije Privilighenția. Instituți literare în comunismul românesc (Priviligencija. Literarna združenja v romunskem komunizmu, Cluj-Napoca, 2010).

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Članek je bil prvotno objavljen v 30. številki Razpotij: Katalonija. Na revijo se lahko naročite tukaj.