Aljoša Kravanja


»Ko postaneš kristjan, ne zavržeš ničesar.« – Jean-Luc Marion, intervju

Ilustracija: Katja Pahor

Tadej Rifel & Aljoša Kravanja

Jean-Luc Marion (1946) je francoski filozof in teolog. Skupaj z Emmanuelom Levinasom in Michelom Henryjem je zaslužen za to, kar nekateri imenujejo teološki obrat v francoski fenomenologiji. V svojih študijah je tradicijo Husserlove fenomenologije preoblikoval z religioznimi zanimanji. Prav tako je poznavalec Descartesove filozofije: Descartesu je posvetil tri dela, ki razkrivajo neodločljivost kartezijanske metafizike. Od leta 2008 je član Francoske akademije. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih člankov o zgodovini filozofije in študijo Malik in razdalja, ki je v prevodu Maje Novak izšla pri KUD Apokalipsa.


Žižek in Peterson, dediča psihoanalize

Aljoša Kravanja

Kaj je vloga javnega intelektualca? Zanj ni nujno, da je, tako kot umetnik, posebej kreativen. Zanj tudi ni pomembno, da je, podobno kot znanstvenik, izučen v neki stroki. Javni intelektualec je prej nekakšna zbirna točka. Je zbirka mnenj in preferenc, ki ima svoje središče v edinstveni personi, liku in glasu. Javni intelektualec je utelešenje neke drže; je poskus, kako razna stališča sestaviti v en sam, koherenten pogled na svet. Zola ali Sartre sta klasična primera takšnih drž.

Soočenje med intelektualci običajno ne poteka kot dialog. Dialog je težaven, nedokončan proces postopnega približevanja in oddaljevanja. Ko se z nekom pogovarjam o idejah, ga hočem bodisi razumeti bodisi ga prepričati v pravilnost lastnega mišljenja.


Migracija idej

Aljoša Kravanja

Od brexita in Trumpove zmage se je zgodilo kar nekaj sprememb glede tega, kako razmišljamo o povezavi med politiko in idejami.

Znova se je pojavilo prepričanje, da imajo ideje v politiki eksplozivno moč. Običajno se tudi dodaja, da imajo še posebej eksplozivno moč laži – resnične informacije pa naj bi vodile v slogo.

Uveljavila se je tudi zamisel, da obstajajo braniki resnice, njeni garanti, ti poroki pa naj bi bili uveljavljeni mediji, tradicionalne stranke in nosilci strokovne vednosti.

Sile, ki so pripeljale do izvolitve Trumpa in odločitve za brexit, naj bi načenjale te institucije. Z eno besedo, povzročile naj bi erozijo zaupanja.

Toda ta diskusija ima neko zanimivo zgodovinsko povezavo.


Politika neidentitete: analiza primera Rachel Dolezal

Ilustracija: Maja Poljanc

Aljoša Kravanja

Leta 2015 je bo spletu zaokrožila novica o Američanki Rachel Dolezal. Dolezalova je več let načrtno vzbujala vtis, da je deloma afriškega porekla. To je dosegla s pričesko, slogom oblačenja, tudi z dialektom in celo umetno zagorelostjo. Med študijem je prejemala štipendijo, ki je sicer namenjena študentom manjšinskega porekla. Kasneje je bila krajši čas zaposlena kot skrbnica za enakopravno zastopanost, v prijavi na delovno mesto pa je izrecno navedla, da je (deloma) afriške etnije. Toda njeni vzgibi za lažno predstavljanje niso bili le utilitarni. Delovala je kot aktivistka za državljanske pravice in promovirala rasno raznolikost.


Zadržani srd: o retoričnem bistvu trolanja.

Aljoša Kravanja

 

Trolanje je slabo raziskan fenomen. Glavni razlog je ta, da se trolanje običajno obravnava kot dejavnost, ki se pojavlja izključno na spletu. Publicisti svarijo pred internetnimi troli. Strokovnjaki govorijo o vojskah hekerjev in trolov, ki naj bi sodelovali v informacijskih vojnah. Prevladuje vtis, da je trolanje – podobno kot privzemanje lažnih spletnih identitet ali pošiljanje pošte z računalniškimi virusi – bistveno vezano na tehnologijo interneta. Toda to ne drži nujno. V tem eseju bi rad pokazal, da je trolanje prvenstveno neka retorična situacija, ki se prakticira v literaturi, vsakdanjih pogovorih in tudi v bolj formalnih govorniških nastopih.


Dober jezik in slabe besede

Aljoša Kravanja

Glosa pomeni govorico in naj bo ta glosa o govorici. Zaradi zakonskega predloga, ki bi omogočal širšo rabo tujih jezikov v visokem šolstvu, se je letos znova sprožila razprava o slovenščini in znanosti. Če povzamem: mnoge skrbi za usodo slovenskega jezika na univerzi. Materinščino ogrožajo angloimperializem, privatizacija in neoliberalizem, ki so za naš jezik tako škodljivi procesi, da jih lahko izrazimo le s tujkami. Za ta kvarni vpliv naj bi bila še posebej dovzetna humanistika. Zgodovinopisje, na primer, ali literatura se gibljeta v miljeju smisla, čigar osnova je jezikovna senzibilnost, ki jo lahko priskrbi samo materni jezik.


Toleranca in strpnost: nepopoln prevod

Aljoša Kravanja

»Nestrpnost« je zanimiva beseda. Nestrpen je v izvornem smislu tisti človek, ki ne zna potrpeti v zamudnih okoliščinah. »Ne bodi tako nestrpen«, rečemo nepotrpežljivemu otroku v dolgi vrsti. A izraz ima – preko metaforične razširitve – tudi političen pomen. Z njim se označuje tiste ljudi, ki ne sprejemajo drugih rasnih, religioznih in spolnih skupin. »Ne bodi tako nestrpen«, rečemo človeku, ki noče biti v vrsti skupaj s Kitajcem.

Ta razsežnost besede se je uveljavila zlasti v devetdesetih letih. V nastajajoči politični stvarnosti je igrala dvojno vlogo. Po eni strani je odgovarjala zahtevam nove, identitetno naravnane politične debate, ki je nadomestilna idejni ali svetovnonazorski politični diskurz, značilen za vzhodno Evropo in Balkan pred padcem komunizma.