Razpotja 35: Zvok


Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Uredništvo

UVODNIK

Katarzičnost zvoka
Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo nakoncu, po vsem tem poslušanju? Kakonaj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass. Film se začne z upočasnjenimi posnetki čudovite narave, ki jih spremlja prijetna ambientalna muzika, po spremembi okolja, ko se že znajdemo v mestu nad obvoznico ob prometni špici, pa se tako posnetki kot glasba prelevijo v mnogo hitrejše, intenzivnejše, bolj nasičene oblike. Okuženi smo s tem, da ves čas nekaj poslušamo, problem pa nastopi, ko bi morali kaj tudi slišati. Morda tudi zato raje bežimo v svoj idealizirani svet tišine, kjer nam ni treba več slišati nikogar – če, seveda, čista tišina sploh obstaja.
Zvok nenehno reže v tišino in če nas arbitrarni zvoki vznemirjajo, je po drugi strani zvok lahko tudi sredstvo sproščanja. Doživljanje specifičnih zaporedij zvokov – glasbe – bi neredko lahko opisali tudi kot katarzično.
Kot nam pove Slovar slovenskega knjižnega jezika, gre pri katarzi za moralno sprostitev zaradi obvladovanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev, za to, kako preko trpljenja pridemo do odrešitve, očiščenja.
Tukaj ne moremo spregledati očitnega dualizma dobrega in zlega, še posebej, ko gre za razreševanje kakšnih naših notranjih bojev. Skladno z veličino in intenzivnostjo težav, s katerimi se vsakdo srečuje v življenju, morajo biti ustrezno intenzivna tudi umetniška dela. Pa ne zgolj primerno intenzivna – pogoj je, da se posameznik z delom lahko poistoveti, da mu lahko delo nudi kakršnokoli pomiritev.Gre torej za nekakšno komunikacijo med umetniškim delom, ki sporoča, in posameznikom, ki informacije sprejema, vendar ne tako, da zgolj posluša, pač pa da ob premisleku tudi sliši.
Nemara potem le ni nenavadno, da je večina glasbe, ki se ukvarja z eksistencialnimi vprašanji in mentalnimi boleznimi, zapakirana v žanrske etikete eksperimentalne, hrupne in metal glasbe. Tudi agresivno in temačno glasbo si je mogoče zamisliti v polju čiste sreče. Od motečega hrupa vsakdana tako kdaj dospemo tudi do hrupa, ki odrešuje in nas sprejme v domačen objem. Meja med njima je, na koncu, odvisna od vsakega posameznika.
Zdi se, da lažje govorimo o vidnem kot o slišnem – vsaka ubeseditev razmišljanja o zvoku se nam slej ali prej izmakne. Najbolj aktivne mišice so v očesu, toda jezik je, vsaj, če sledimo mantri Olge Tokarczuk v Begunih, naša najmočnejša mišica. Kladivce, nakovalce in stremence so najmanjše koščice v našem telesu … A brez usklajene komunikacije vseh treh zvok ne bi prišel do nas.×

Katja Pahor & Sara Šabjan


VSEBINA

zvok
SIMON SMOLE | Panorama hrupa
TADEJ STOLIČ | Vdor hrupa v glasbo skozi futurizem in véliko vojno
LUIGI RUSSOLO | Umetnost hrupov
GREGOR VUGA | Meditacije o zvoku
ALJOŠA KRAVANJA | Zakaj dajejo filozofi prednost vidu pred zvokom?
DOMEN MOHORIČ | Ritem narave in glasba planetov
DOMEN VAUPOTIČ | Glasbeno-naravoslovni croquis
MARKO KARLOVČEC | Svetišče zblaznelega smeha
IVANA SLAMIČ | Tišina, ki hoče zveneti
ESAD BABAČIĆ | Uporniki tišine

komentar
DANIJELA TAMŠE | Visoka kronika
ALJOŠA KRAVANJA | Migracija idej

krhka evropa
MIHA TURK | Evropski ples featuring Mussolini

dediščina razdeljenosti
LUKA G. LISJAK, FERENC LACZÓ | Dediščina razdeljenosti. Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu
JOACHIM VON PUTTKAMER | Ozir(anje) na 1983
VLADIMIR TISMĂNEANU & MARIUS STAN | Polnoč tranzicije. Kaj je šlo narobe?
HOLLY CASE | Vélika zamenjava

ex libris
ANA GERŠAK | Kronika nemirnega stoletja

goriška
MARIJA MERCINA | Slišim

žarišča
RAPHAEL TSAVKKO GARCIA | Brez pomoči Delavske stranke Bolsonaro ne bi bil izvoljen

refleksija
OLGA TOKARCZUK | Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra.

omreženi um
MARC BARNES | Zakaj imam butlfon

islam
SAMI AL DAGHISTANI | Pomen človeškega zvoka v Koranu in islamu

film in tv
FRANCESCO CONDELLO | Mrtva serija, ki živi naprej

razzven
MIHA ZADNIKAR | Razredni zven

zadnja stran
PETER KARBA | Samo lestve so stvarne


RAZPOTJA, številka 35, letnik X, pomladna številka
IZDAJATELJ: Društvo humanistov Goriške, XXX. divizije 13a, 5000 Nova Gorica
ODGOVORNI UREDNIK: Miha Kosovel
GLAVNI UREDNIK: Martin Hergouth
UREDNIK TEMATSKEGA SKLOPA: Katja Pahor, Sara Šabjan
UREDNIŠKI ODBOR: Bojan Albahari, Peter Karba, Blaž Kosovel, Aljoša Kravanja, Lenart J. Kučić, Luka Lisjak Gabrijelčič, Katja Pahor, Sara Šabjan, Danijela Tamše
LIKOVNA UREDNICA: Katja Pahor
ILUSTRACIJE NASLOVNICE IN TEMATSKEGA SKLOPA: Klavdija Jeršinovec
FOTOGRAFIJE: Wikimedia Commons
LEKTURA: Martin Hergouth, Peter Karba, Aljoša Kravanja, Grega Rihter, Danijela Tamše
NAKLADA: 1.000 izvodov
LETO IZIDA IN NATISA: marec 2019
TISK: Caligra
CENA: 7 EUR
ISSN 2232-2582