Psihogeografija Londona


Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi. Buržoazija s tiho sprijaznjenostjo čaka množice, da bodo vdrle na njihove ulice, v stanovanja, jih zbrcala na cesto, toda ne zgodi se nič. Od tega moram zbežati, zato se oziram za lučkami na vrhovih konstrukcij, ki bi lahko bile žarometi stadiona Stamford Bridge, kjer igra Chealsea, od mojih pubertetniških let – od mladosti, ki se začenja v pričakovanju, da je vse mogoče, do ovedenja, da je vse nemogoče in se razpusti, skupaj z iluzijo življenjske biografije, in njenih linearno časovnih oporišč v zavedanju, da je vse skupaj ničevo, medtem ko srečam živahno pogovarjajoče se, pristno angleške najstnike – mega uspešnega kluba tajkuna Romana Abramoviča, vendar se vsakič znova izkaže, da gre samo za žerjave.

***

Na aveniji London postaja tisto mesto domačnosti v anonimnosti, psihedelične domačnosti, po katerem se sprehajajo ljudje vseh jezikov, možnih odtenkov kože in barvnih kombinacij las ter polti, pa tudi drugih telesnih posebnosti. Medtem ko na nasprotni strani ceste vpijejo in bežno motijo ravni red in mir moški v najbrž nekem naglasu arabščine, grem mimo visokega temnopoltega Angleža v poslovnih oblačilih, ki sproščeno govori po telefonu: „It all went downhill from there.”

Da, to je uravnavajoče se gibanje sproščenosti, ignoriranja in nemira, raznolikosti in neuničljivosti postzgodovine, v kateri so vsi drugačni, a to nima nobenega vpliva, saj je vse isto. To je domačnost prihodnosti, ki se nedomačno naseli v tebi. Take me out tonight, I want to see people, I want to see light. Mamljivi arabski lokali, v katerih posedajo bogato in vznemirljivo naličene pokrite ženske in moški s cigaretami. Izgubil sem občutek za strani neba, ne vem, ali sem na jugu, vzhodu ali zahodu, zdi se mi le, da vem, da hodim po severu. Nekaj časa v enakem tempu, spontano hodim za moškima, eden govori v španskem naglasu in poslušam njegovo govorjenje, ne da bi sledil pomenu, le besedico „economics” se mi zdi, da ujamem v njem. Vem, da moram v South Kensinghton in nekje zasledim tablo, toda hip za tem že vstopimo v dolg koridor z mavričnimi lučmi, ki nekoliko pridušeno in nekoliko poudarjajoč specifične poteze, psihedelično obseva obraze preštevilnih sprehajalcev in tabla izgine z vidika. Gledam nazaj in skoraj se spotaknem ob dobro zadekano žensko v hidžabu, ki prosi na tleh; njene rjuhe delujejo, kot da so sveže oprane, dišeče po mehčalcu pokrivajo udobno, mehko posteljo. Med vsemi možnimi kombinacijami obrazov srečujem obraze svojega življenja in v njih razbiram pomene, sanjske nagovore: nekateri so sproščeno cinični, drugi, predvsem ženski, pa gledajo otožno, zaskrbljeno, skorajda očitajoče.

V pridušenem mraku čistih, transparentnih ulic, tako brezhibnih, da ustvarjajo učinek privida ali vsaj nekakšne megličavosti, povsod postavajo ali se gibljejo ljudje v večernih toaletah, dragih sandalih; pred klubi in restavracijami se v majhnih vrtincih lahkotno giblje vedrina; kot da je človek breztežno bitje, kot da ga nič ne vleče vertikalno navzdol ali navzgor, kot da si je nadel masko angela in vanjo precej zaupa. Tedaj opotekaje pridrvi oseba, ki se pred menoj vrže na tla in prosi; trdim, da mu tega ni treba; trdi, da je migrant in da tu z njim delajo kot z živaljo, these people. Ne morem hitro razmišljati o tem, da njegova ideja nima smisla, saj govori v pristnem angleškem naglasu, ki priča o popolni ukoreninjenosti v to mesto; precej zanesljivo se zdi, da ne gre za migranta, temveč za lokalno osebo, ki ima, rečeno v vsakdanje-klinični govorici, duševne motnje.

To obudi spomin na prejšnjo izkušnjo mesta: prividnost, v kateri se spajata tesnoba in lagodnost, odvisno od tega, koliko se bomo v privid vpeli, vanj zaupali, ki ga tu in tam zmoti družbena simptomatika, utelešena v posamezniku. Ta izbruhne v nekoherentnem političnem rantu, ki mu je mogoče pripisati klinične poteze, čeprav kliničnost znatno presega in jo s tem nehote kritično razgalja; čustva do posameznika, ki izbruhne, so zato toliko močnejša, najsi gre za usmiljenje ali za strah. Konsenz o mestu tišine in zvoka, nesmisla in smisla, ki je skrbno zgrajen, je grobo prekinjen, s tem pa tudi konsenz o delitvi na posameznika in množico v poznem kapitalizmu. Da bi po stoletjih kolonializacije in v zgodovinski sedanjosti, ko London nastopa kot eno svetovnih finančnih središč ter geopolitičnih strateških izhodišč, stvari delovale, je ta nemogoč, a silovito udejanjan konsenz nujen.

***

Visok, mlad temnopolti moški na vlaku podzemne železnice v dlaneh drži rizlo in drobi zelenje. Na glavi ima baseballsko kapico in v velikih očeh milosten pogled, kot da se je v njem nekaj umirilo in prehaja v veliko žalost. Blagodejne meglice. Z blagim nasmeškom se zazre v mlado dekle tipičnega angleškega videza v minikrilu in belih supergah. Naličena je, na obrazu ima svetleče zvezdice. Čez glavo ima poveznjene Sonyjeve slušalke za 14 funtov. Izgovarja besedilo rap komada in s tobakom v roki dela raperske gestikulacije.

V zvočnikih se zasliši glas. Strog in vljuden obenem, angleški. Potnikom pove, naj ne izvajajo nekega dejanja – ne slišim dobro katerega – in naj ne spodbujamo koga, ki bi takšno dejanje izvajal, saj je prepovedano.

***

Reklama na podzemni železnici s širokosrčno subtilnostjo sporoča, da je vožnja za otroke do drugega leta starosti zastonj.

Druge reklame širokosrčno in prijazno sporočajo, da je ta ali oni bankomat na uporabo zastonj.

Na kovancih ni številk, so besede zanje. A zdi se, da že s samim dihanjem v Londonu izparevaš denar in neprestano razmišljaš o zmanjšujočih se številih na svojem bančnem računu.

Skozi prijaznost, previdnost in prefinjenost vsakič znova presije brutalna dejanskost. Od tod učinek psihedeličnosti, zdi se, da v svet gledamo skozi različne filtre.

***

Odnos med tišino in glasnostjo, med skritostjo in očitnostjo se odvija tudi v urbanistični razporeditvi tega ogromnega mesta, ki devetmilijonsko prebivalstvo razvršča po nizkih hišah, s svojimi rdečkasto opečnatimi fasadami razprostirajočimi se v neslutene daljave. Hiter zavoj z avenije v manjšo ulico lahko pomeni vstop v drugi svet: množičnost svetovnega multikulturnega središča se spremeni v podeželsko tihoto, kjer multikulturnost razpade bodisi na buržujskost starega angleškega tipa bodisi na skrivnostno bogastvo priseljencev. Na prehodu po glavni aveniji zagledava šiša bara v stranski ulici, edina odprta lokala v tem območju (pubi se po dekretu zapirajo ob 23. uri; Angleži pijejo skozi dan, ne pa zvečer, če si želiš ponočevanja, pa moraš v klub). Ko se jima približujeva, se prepirata dve skupini mladcev bližnjevzhodnega porekla v pristnih angleških žaljivkah; kot da šele tu prestopijo iz sakralnega jezika, prežetega z nepreštevnimi referencami na transcedenco v profano umazanijo prepira in bežnih zadev noči.

Nagovori naju mladenič in naročiva zeleni čaj ter dietno kolo, za kar morava kasneje brez računa odšteti vsak po pet funtov, kar pričakava s ciničnimi nasmeški nogometašev, ki dobijo rumeni karton; pričakovala sva, da bova kaznovana vnaprej. Med pitjem na pločniku v tem nenavadno evropsko-vzhodnjaškem okolju, pri čemer evropskosti ne poudarja toliko tipična angleška gradnja iz humorističnih serij sedemdesetih in osemdesetih kot mraz, ki se mi skozi karirasto tenko jaknico iz detektivske serije sedemdesetih in osemdesetih zajeda globoko v kosti, opazujeva nenavaden prizor. Po ulici vozijo bogati mladeniči rjave polti, katerih bogastvo prepoznavava po bajnih športnih in terenskih avtomobilih. Pozdravljajo iz avtov, odpirajo okna. Z ene strani ulice na drugo prestopajo mladeniči v čudovitih subkulturnih nošah; v modnih supergah s poševnimi črticami v barvah alžirske zastave, z brki iz nekih drugih časov … Kot da bi se čefurska subkultura tukaj znebila naše provincialnosti in zares zaživela v svoji avtonomni estetiki.

Stopiva čez cesto, k lokalu, od koder prihajajo ljudje s picami in dostavljalec na motorju. Pred vhodom sta se pijani opotekali blondinki, ki sta postopali v družbi večinoma rjavih moških; malo pred tem sva na aveniji videla dva para tipično razvratnih svetlolask v podobni družbi. Kratek hodnik naju kmalu pripelje do ozkih vrtinčastih stopnic, ki se strmo spuščajo. Ko odprem vrata, se mi pokaže nenavaden prizor: predvajajo se nekakšni arabski ritmi, a kot ublaženi, v obliki, ki zmanjšuje njihovo fataličnost, a prav nič plesne intenzitete; objeti v kolu poplesujejo ljudje različnih ozadij, a verjetno precej premožni, premožni na način, ki bi mu pripisali neokusnost, a sam v njem vidim posebno milino. Na njihovih obrazih je čista spozaba, čisto, neobremenjeno veselje, v katerem se ne skriva nič uničujočega, nobena želja po poškodovanju sebe ali drugih, nekakšna postmoderna hipijada. Mogoče je to povezano z odsotnostjo alkohola. Obrnem se k prijatelju in ga pokličem, naj vidi še on, za seboj pa že slišim prijazen glas, ki me odganja, toliko bolj neznosen, ker je ob prijaznosti brezsramno suveren. Vrata se zaprejo za mano.

***

Londonska ravnica je polna globeli; naključna vožnja s podzemno železnico vas bo hitro prej ali slej pripeljala v kakšno navidez predmestno sosesko, ki pa se nahaja precej v središču urbanega konglomerata. Mesto, ki vzdržuje potrebno ekonomijo hrupa in tišine, je pravzaprav splet med seboj prehodnih, a na videz izoliranih podeželskih naselbin. Hitro se lahko znajdete sredi gručaste vasice hiš z opečnatimi pročelji, v katerih se vam bo zdelo, da ste se za vikend vrnili v majhen domač kraj. Tu so redki glasovi otrok, mam, ki vpijejo nanje, presevajoče urejene tratice, pusti pločniki in področja pred garažami, na katerih je mogoča nemotena otroška igra. Tam, za obzorjem naselja, bi lahko bilo novo naselje ali pa samo obsežni travniki, ki rahlo valovijo pod sivim nebom v melanholičnem počitniškem dnevu vse do obale, vse do Ljubljane. Stopnišče domačno škripa. V mikrovalovki si pogrejete pripravljen izdelek iz Tesca, pripravite si grenko-kislo instant kavo in skozi zavese gledate v prazno in tiho dvorišče.

***

Nekaj minut hoje stran se morda nahaja stadion enega izmed najbolj slavnih nogometnih klubov na svetu.Mogoče so na tlakovcih pred stadionom vgravirana imena ljudi, katerih družine so za to plačale. Mogoče je v stadionu velikanska trgovina s spominki in navijaškimi rekviziti. Zobne ščetke z grbom kluba, blazine z grbom kluba, gospodinjski pripomočki z grbom, oblačila za dojenčke, najbrž so kje tudi kondomi z njim.

Komunitarizem, ki je popolnoma zlit s potroštništvom, kar spominja na sufijsko mistično podobo ogledala in našega odseva v njem. V sufizmu se v tej podobi na področju duše srečata transcendenca in večnost z najglobljim jazom. Tu pa sta transcendenca in jaz izbrisana, nadomestita pa ju trg in subjekt. Odnos ni več odnos med imanentnim jazom in transcendenco, temveč odnos med imanentnim subjektom in prav tako imanentim trgom, ki zaseda mesto transcendence. Dovoljšen odgovor na vprašanje, zakaj revolucije ne bo, je morda obisk stadiona kakšnega najbolj slavnega nogometnega kluba na svetu.

***

Množice mladih se spuščajo po Brick Lane. Na njej je za dva funta mogoče dobiti bagele, pogrete žemljice v debelih plasteh napolnjene z mesnimi in drugimi nadevi.

Gruče različnih pojav in jezikov: super šarmantni transseksualci, ljudje z azijskim poreklom, Slovani. Tri dekleta ob semaforju, ena čepi med dvema, ki iščeta poljub. Zvok. Nad nami se počasi začnejo dvigati stolpnice London Cityja, soseske z lastno policijo in enega izmed središč globalnega finančnega kapitalizma. Prizor je kiberpunkovski. Nahajamo se sredi mestne državice, kjer se mešata tradicionalna gradnja in zgodovina s prevladujočimi korporativnimi nebotičniki, med katerimi brezskrbno v nočni omami hodi pisano kiberljudstvo, svetovna rasa.

***

Dva tedna pozneje v Sarajevu, mestu kozmične teže, zmede in čudežnosti, kot povem prijatelju pisatelju po mailu, v skrajni iskrenosti, na kar mi on skozi ljubljanski filter, skozi vednost o tem, o čemer govorim, ki pa mora biti sramežljivo precejena, v sarajevskem klubu, do vrha prepojenem z znaki socializma, seljačke subkulture in alternative, pa tudi mednarodnega turizma, v spoju, ki prinaša opoj in kri prebitih arkad, na foteljih v krogu sedimo bližnji ljubljanski prijatelj, hrvaška gotičarka-domina, jaz in nemi, negibni mladenič s steklenim pogledom brez pomežika, zroč naravnost vase. V roki mu nesmiselno visi steklenica piva. Govorimo o duševni bolezni, usodi, v slovenščini in srbo-bosno-črnogorsko-hrvaščini ter vmesnih registrih. Prve besede, ki jih neznani mladenič izgovori: „Ne kontam! Ne kontaaaaaam!” Prebujen.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.