Prostori brez imen


Esad Babačić

Fantje v športni opremi so stali pod ogromnim napuščem garažne hiše, ki ločuje največji blok v naselju od košarkarskega igrišča, na katerem se je še minuto prej igrala ena od tistih življenjsko pomembnih tekem, ki jih je treba dobiti, pa naj stane kolikor hoče. Ni bilo namreč hujšega kot izgubiti proti sosedom, sokrajanom, tako rekoč rajonskim bratom. Če nič drugega, si imel pokvarjen večer, ali pa kar celo noč, ko si moral zmagovalcem plačevati runde do ranega jutra, kar se je tudi že dogajalo. In vmes poslušati različne dovtipe, šale in pripombe na lasten račun. Kot da ni bilo že dovolj vseh tistih neumnih vicev o Bosancih, ki so bili za nameček slabo povedani. Ampak to ni nikogar preveč motilo, saj so se bili njihovi pripovedovalci od nekdaj navajeni smejati sami sebi. Skratka, bilo je kar nekaj razlogov, zakaj je bilo treba igrati na polno, pa četudi nam ni grozil izpad v nižjo ligo ali kakšna druga športna tragedija, rezervirana za ligaške igralce, ki so bili za svoje poraze celo plačani. Bilo je oblačno, vendar niso bili oblaki tisti, ki so to druščino vodmatskih basketašev pregnali z igrišča, da so nervozno postopali tam pod streho, nikakor ne, bila je presneta vojna, ki se je šele dobro začela. Mala Slovenija je hotela zapustiti skupni prostor in se je zato spopadla z veliko močnejšim sovražnikom, ki ji tega ni dovolil. Ali pa se je le pretvarjal, da ji tega ne dovoli. Tega ne bomo nikoli zares izvedeli. Skratka, tam nekje v mestu je bila vojna. Tako se je vsaj zdelo, ko je močno počilo in to nedaleč stran. Kmalu so do nas prišle govorice, da naj bi nekdo sestrelil helikopter JLA, menda kar z domačega balkona, ali nekaj podobnega. Jasno je bilo, da se tam, za garažami nekaj dogaja; nekdo se je boril v našem imenu, za naš kvart, za naše igrišče, ki smo si ga sami priborili dobrih deset let prej, v eni od naših separatnih vojn. Še prej pa smo ga zgradili z lastnimi rokami, s prostovoljnim delom, v katerem je sodelovalo natanko 21 starejših občanov, 80 mladincev in 48 otrok, ki so skupaj nabrali celih 654 delovnih ur, kajpada neplačanih. Tudi zato je bila ta košarka za nas več od vsakega patriotizma, saj smo bili prek nje še posebej povezani z našo malo skupnostjo, ki se je raztezala na nekaj blokov, ulic, potk, bližnjic, tirov. Kdor je hotel vojno, naj jo ima, mi smo že imeli svoje male vojne. In to vsak ljubi dan.

Tudi zato je bila to vojna, ki je nihče od nas ni pričakoval, kaj šele želel. Sploh pa ne zdaj, ko se je na Vodmatu igrala košarka. To pa je bilo v poletnem času praktično vsak dan – in to takoj ko je sonce zašlo za blok in je senca oznanila, da je čas za spopad med mladimi in starimi. Čeprav smo bili oboji še vedno mladi, da ne bo pomote. To je bila delitev zaradi delitve, bolj kot ne zaradi rivalstva, brez katerega ne bi bilo tekmovalnega naboja; stari so želeli pokazati mlajšim, kdo ima primat na igrišču, mladi pa so bili tisti, ki so jim ga hoteli vzeti. Mlajšim je bilo celo dovoljeno, da je za njihovo B-ekipo včasih odigral tudi kdo iz drugih koncev mesta, kakšen prišlek, ki se je ravno znašel na Vodmatu in hotel igrati košarko. Stari Vodmat, kot se je tudi imenovala krajevna skupnost, je bil seveda rasno čist in ni dopuščal nikakršnih anomalij. V tem je bilo nekaj posebej ljubkega, v tem razdeljevanju in kljubovanju staroselcev. Idealiziranje je bilo tiste čase sploh na vrhuncu in idolov s športnim pedigrejem ni manjkalo. V svetovnem in državnem merilu jih je bilo nešteto, vendar je Vodmat kljub temu najprej častil lokalne polbogove. Delitve so šle od majhnega do še manjšega; občine so bile razdeljene na krajevne skupnosti, ki so se delile na še manjše enote, bloke in stolpnice, ki so videle svet izključno skozi lastno okno, s katerega pa se je videlo zelo daleč. Rajoni so bili razdeljeni in vsak se je držal svojega, pa naj je bilo okrog še toliko tujcev in svatov od vsepovsod. Tudi potem, ko so začeli v našem mestu prirejati velike mednarodne prireditve, celo evropska in svetovna prvenstva, so bile rajonske vojne na prvem mestu. Zato se je lata 1951 košarkarska zveza domislila medrajonskega tekmovanja, pod okriljem katerega sta se pomerili stanovanjski četrti Bežigrad in Šiška. O tem, kako hudo je bilo rivalstvo teh dveh občin, priča tudi odlomek iz predstavitvenega teksta v glasilu Košarkarske zveze Slovenije: »Nič čudnega ni, če so se v tem vzdušju pred spopadom razplamteli duhovi in da so prestopali običajne meje njihove stanovanjske četrti. Propaganda je bila učinkovita. Prepričevanje, prigovarjanje posameznikom o njihovi pristojnosti, rajonskem državljanstvu, itd. je bilo zelo vztrajno. Kdor je zatajil svoj sedež ‘zibeli’ je bil imenovan za izdajalca. Tudi kupovali so igralce! Da, prav zares! Baje so bili Mariborčani najbolj poceni.« Vodmat ni nikoli kupoval igralcev, si je pa kdaj sposodil kakšnega res vrhunskega pacienta iz sosednje vojaške bolnišnice, ki je mejila na glavno igrišče. Tako so nekoč dovolili igrati Bosancu Irfanu Smajlagiću, enemu najboljših jugoslovanskih rokometašev vseh časov, ki se je tam nekje v poznih osemdesetih zdravil na Vodmatu. Seveda je v resnici bolj počival in se šparal za velike tekme svojega kluba in jugoslovanske reprezentance, ki je bila tiste čase prava velesila. Za Vodmat pa je zaigral le zato, ker je bil dovolj dober in ne zaradi svojega imena, kot se je morda komu zdelo. Vodmat se namreč ni bal nikogar. Tako kot se niso bali tisti iz Savskega naselja, ki so sloveli kot veliki pretepači, ali pa Šiškarji in že omenjeni Bežigrajčani. Slednji so bili znani tudi po samohvali, saj so se vedno postavljali nad druge, tudi ko je šlo za košarko. To je še dodatno motiviralo in podžgalo Šiškarje, ki so jih pričakali z daljnometnim ognjem; že takrat so se namreč našli fantje, ki so metali in zadevali z desetih metrov in več, kot to danes počne Luka Dončić. In takrat seveda takšni meti še niso šteli tri točke. Na tistem prvem medrajonskem prvenstvu je Šiška razbila naduti Bežigrad in po tekmi se je v časopisu pojavila osmrtnica s takšno vsebino:

 

V neizmerni žalosti, globoko potrti nazna-

njamo vsem sorodnikom znancem in navijačem

tužno vest, da je naša nepozabna, iskreno ljub-

ljena ekipa

BEŽIGRAD

dr. Košarke

V petek, 20. septembra, ob 21. 30 po dvo-

urnem boju predvidena s tolažili v cvetju mla-

dosti zatisnila trudne oči.

Pogreb drage pokojnice je bil na mestu samem.

Žalujoči: mož Jule in sinovi Smiljan,

Voje, Duško, Stane, Tugomir, Franci, Dušan,

Stane in navijači.

Preblago rajnico priporočamo v pobožen spomin.

 

Rad imam ljudi, ki sedijo sami in ne vedo zakaj. To kratko pesem sem posvetil vsem tistim, ki so izgubili svoje prostore v lokalnih skupnostih, vsem, ki ne smejo biti več nekoristni na svojih klopcah pred domačimi bloki, v Mostah, Šiški, Fužinah in drugih rajonih zunaj ožjega mestnega jedra. Šele ko sem v roke dobil izjavo, ki jo je 17. marca 1981 napisal mentor Baldo Svetličič, dobri duh našega lokalnega igrišča, z namenom, da bi društvu Doma vojnih invalidov in borcev Malenškova 1 preprečil prevzem športnega parka KS Stari Vodmat, sem lahko zares razumel njeno sporočilo. V izjavi, pravzaprav kratki zgodovini boja za naš park, ki se je spremenil v eno od mnogih ljubljanskih parkirišč, med drugim lahko preberemo: »V enem samem poletnem dnevu sem v parku istočasno naštel 80 oseb, t.j. športnikov na vseh ploščadih, otrok ter starejših občanov, ki so počivali na klopeh. Park ima namreč 26 klopi in dve mizi.« Ja, seveda in tam je bila tudi tista famozna fontana, kot so jo poimenovali graditelji; v bistvu je šlo za pipo in malce večji lijak, da smo lahko izčrpani košarkarji vodo pili kar tam ob igrišču in takoj nadaljevali igro. Ker prekinitev nismo marali. Pa naj je šlo za vojno ali katere druge igrice. In zato je bilo pomembno, da ni nihče od zunaj vdiral v naš hram. Tudi zato je poskrbel tihi projektant, ki je očitno mislil na vse. Tako je v izjavi zapisano tudi to: »V dopoldanskem času pa večkrat pripeljejo na igrišče vzgojiteljice iz večih vrtcev svoje varovance (malčke na vrvici), saj jih lahko tu svobodno prepuste igri, da se naigrajo in naskačejo, kajti naš park je zaprt z vseh strani in tako izoliran od prometnih vozil ter drugih morebitnih nevarnosti.« Kljub temu sem se sam od nekdaj počutil kot nekdo, ki je ostal ‘zunaj’, izločen iz igre, v katero sem se potem vedno znova vračal. In zato seveda trošil preveč energije, kar me je kajpada odvračalo od pravega bistva. Čeravno je ta želja po sodelovanju v vseh skupinskih igrah z žogo sčasoma oslabela, dokler ni skoraj popolnoma izginila, tako da sem je danes skorajda rešen. Morda je prisotna le še v pisanju, kot kakšna prikrita zapuščina neke naivnosti. Kaj so bile te morebitne nevarnosti, o katerih piše v izjavi skrbnik našega parka, za naše vrle vodmatske patriote, ni bilo nikdar povsem jasno. Eno pa je gotovo: brez tega nevidnega sovražnika od zunaj za moje okorele domorodce ne bi bilo prave sreče. Če dobro pomislim, sem bil s svojim poreklom in drugačnimi vedenjskimi vzorci idealen notranji sovražnik, ki mu ni bilo povsem zaupati. Zato tudi ni čudno, da sem med igranjem košarke pogosto slišal: »Čuvaj njega, on je opasen!« Malce tudi zaradi tistih dni, ko sem zadel praktično vse, kar sem vrgel na koš, v prvi vrsti pa zaradi te nezaupljivosti, ki nas je vedno držala na varni razdalji. Čeprav nikakor ni šlo za sovraštvo, kakršnemu smo priče danes, ko ima praktično vsak v tej naši novi domovini nekoga, ki ga sovraži. Če ne med svojimi najbližjimi konkurenti, s katerimi bi se še lahko pogodili in morda celo očistili zla, pa med uvoženimi elementi. Da o anonimnih sovražnikih na svetovnem spletu niti ne govorimo. Rekel bi, da je bila pri mojih Vodmatčanih posredi čista volja po moči, ki ni nikdar izbirala sredstev. In pa najbolj pristna rekreativna sla po zmagovanju. Zato v vsem skupaj nisem videl ničesar usodnega in sem se znova in znova zatekal v naivnost, ki me je poučila, da imamo vedno vsaj dve možnosti za popravek. Takrat seveda še nisem opazil, da sem že zdavnaj porabil obe, tako kot tudi vsi drugi okrog mene. In da je s tega ringišpila nenehnega samopotrjevanja nemogoče sestopiti. Upanja pa vseeno nisem porabil, vse do danes, zato še kar ne odneham, tako kot ne odnehajo moji vodmatski bratje, ki se vedno znova vračajo na svoje igrišče in igrajo proti vsem, tako kot je proti celemu svetu igrala takratna Jugoslavija. In na koncu seveda izgubila. Včasih se zalotim, kako se pogovarjam s tistimi, ki smo nekoč skupaj delili te skupne prostore svobode, ki je bila veliko večja, kot se nam je morda zdelo. Če nič drugega smo imeli tiste klopi, na katerih si lahko v miru čakal, da pride nekdo, s katerim bi se pomeril, ena na ena, tri na tri ali celo pet na pet. Čakanje je bilo dovoljeno, saj se ni zdelo, da bo že v naslednjem trenutku vse zamujeno, zapravljeno, vrženo v nepovrat. Kdor je izgubil, je lahko še vedno igral, se meril, kot da se ni nič zgodilo. Naivnost je še vedno zmagovala, vedno in povsod, prostor je bil širok in jadra so se vedno razpela čez meje zavesti. Kdor je izgubil, je še vedno verjel v zmago. Igrišča so bila večja od vseh religij in političnih sistemov. Tudi ko so šli na morje, so šli Vodmatčani tja, kjer je bilo v bližini vsaj eno košarkarsko igrišče, da so lahko pozno popoldne izzvali lokalne matadorje in jim pokazali, kdo so in od kod prihajajo. Po tekmi so se bratili z njimi, kot da so na Vodmatu. Tako so lažje shajali s tujostjo v sebi. Tu smo si bili enaki. Še vedno smo nosili tisti zanos, ki ga je Majakovski, tako kot je samo on znal, združil v nekaj verzov: Bolj silno in čisto se človek ne more spojiti s tem vélikim čustvom, ki mu je – razred ime.

Ko sem bil tam nekje v poznih osemdesetih na obisku pri prijatelju v Makarski, sem šel takoj na igrišče in se nastavljal nesramno močnemu soncu – v pričakovanju koga, ki čuti ta razred, ki smo se ga tako krčevito oklepali. Kot bi vedeli, da ga kmalu ne bomo več mogli hraniti s svojo nalezljivo igrivostjo. In tako je prišel, oblečen v vojaške spodnjice, ki so bile idealen nadomestek za športne hlače, v beli majici z odrezanimi rokavi. Milan Mladenović, sin oficirja tiste vojske, s katero se je naša nova domovina igrala vojne, je ravno v tistem času napisal pesem Budi sam na ulici, ki je govorila o ujeti svobodi mesta, v katerem sva se tako jaz kot on že davno tega izgubila. Treba mi svet otvoren za poglede, otvoren za trčanje, je pel fant, ki je bil razpet med beograjski asfalt in mediteransko modrino, fant, ki je imel rad basket, tako kot je imel rad svoj bend, s katerim je ostal skupaj do zadnjega trenutka. Znano je, da so praktično vsi člani Ekatarine Velike, enega najboljših rockovskih bendov iz nekdanje skupne države, svojo življenjsko pot končali občutno prezgodaj. Imela sva toliko skupnega, a sva tistega popoldneva vseeno zmogla le nekaj težkih besed na še težjem dalmatinskem asfaltu, odigrala eno do enaindvajset in se razšla, kot da ne bi bila ujetnika istega prostora. Ne vem, kdo je zmagal in tudi ni pomembno. U svakom porazu ja sam video deo slobode. I kad je gotovo, za mene, znaj, tek tad je počelo. Pogledaj me, o pogledaj me, očima deteta. Kako zelo lahko danes razumem te verze iz pesmi Zemlja, ki je bila na nek način pesem o našem edinem razredu, pa naj bo to delavski ali famozni srednji razred, ki je bil pri nas sicer bolj fantazma kot pa kakšna jasno strukturirana tvorba, o povezanosti, ki nas ni hotela spustiti, pa če smo se še tako žalili in sovražili. Milan je bil pesnik s kitaro, ki je uporabljal rokenrol za prenašanje svojih notranjih občutij do izbrane publike, tako kot je to v Ljubljani počel Brane Bitenc, s svojo skupino Otroci socializma. V izvrstni biografiji Margite Stefanović, klaviaturistke EKV, ki nosi naslov Magi Kao da je bilo nekad, avtor Dušan Vesić zapiše nekaj tudi o ulicah in trgih: »Milan Mladenović je nekje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dobil svojo ulico v beograjskem predmestju Zemun Polje. Vendar je bil ta dogodek tako skrit očem javnosti, da se je deset let pozneje razvila peticija za poimenovanje ene od beograjskih ulic po njegovem imenu. Njeni pobudniki očitno niso vedeli, da takšna ulica že obstaja, a je predaleč in po njej hodi premalo ljudi. Kot bi mu namenoma dali ulico, ki je nihče ne more najti … « Pozneje je Milan dobil svojo ulico celo v Zagrebu, kjer je bil sicer rojen, in pa v Podgorici, po njem pa je poimenovan tudi plato pred beograjskim Domom omladine, ki so ga poimenovali Platoom Milana Mladenovića. Na dan smrti je dobil tudi svojo pasažo v Novem Sadu in to v samem središču mesta. Kar je nekaj nepojmljivega za evropsko metropolo, kot je Ljubljana, ki je pred časom dokončno izbrisala enega svojih najboljših grafitov, kar sem jih v našem mestu videl vse tja od usodnih devetdesetih let: LEPE FASADE LEPO MOLČIJO. Poleg aluzije na srbski film Lepa sela lepo gore se sama od sebe ponuja tudi aluzija na pesem Lublana Braneta Bitenca v izvedbi Otrok socializma, v kateri Brane med drugim pravi, da je svobode tolk, kolikor ti je dajo oni. Ključni pa so seveda tile verzi: Zdej je Lublana stara Lublana, noben več ne piše po stenah. Spet je Lublana dolgočasna Lublana. Mene je strah. Če damo na stran, da je bilo to napisano v času, ko je bila Ljubljana zavita v gosto meglo enoumja in represije neke trmaste ideologije, nam ostane zgolj ta grozljiv občutek izpraznjenosti mesta, ki nima alternative za tiste, ki živijo v njem. LEPI PROSTORI NIČ NE GOVORIJO bi bil lahko grafit, primeren za Ljubljano danes. Lepi prostori, ki smo jih Ljubljančani prostovoljno zapustili tistim, ki pridejo v naše mesto za dan ali dva, včasih tri, naredijo nekaj selfijev za na pot, trikrat pogledajo s Tromostovja, se zaletijo v harmonikarja, ki dneve in noči vrti eno in isto vižo, za konec pa pojejo kakšen obrok tradicionalne hrane, ki z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nima nobene zveze. Namenoma uporabljam zgolj priimke, saj so to ja tisti ljudje, ki jih mesto pozna po imenu in jih nikdar ne bo pozabilo. Dokler bodo v njem prostori, v katere so se zapletali, se z njimi bratili in jih sovražili ali ljubili, odvisno od dneva in neba nad mestom, toliko časa bodo z nami in vsak sprehod po znanih ulicah bo vsaj malo tudi sprehod z nekom od naštetih. Zame denimo bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on. In tista mala prodajalna sadje in zelenjave na tej isti Nazorjevi bo vedno prostor, v katerega je nekega hladnega jutra, pred več kot tridesetimi leti vstopila mlada Danka in se v hipu zaljubila v prodajalca, oblečenega v zmatrano modro delavsko haljo, ki je bil v resnici alternativni fotograf Miki Stojković iz Šiške, s katerim sta potem odšla tjakaj na sever, da bi se tam kmalu tudi poročila. Še danes ni jasno, kaj je bilo tisto, kar je tako očaralo lepotico s severa, in kaj jo je sploh prineslo v tisto malo prodajalno na najbolj kratki in kruti ulici v mestu. Morda so bili to tisti strašni Mikijevi podočnjaki, ki nikakor niso pristajali nekomu, ki mora navsezgodaj prodajati sveže sadje. Ali pa tisti sarkastični nasmešek, ki so ga utrudili neskončni žuri brez smisla. Morda je bolje za vse, da tega ne bomo nikoli izvedeli. Kakorkoli že, legenda pravi, da se je za Mikijem izgubila vsaka sled. Tako kot se je izgubila vsaka sled za znamenitim Discom FV Šiška v Zgornji Šiški, na Šišenski cesti 48, na mestu katerega stoji danes Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih. Divje zabave s punkom in novim valom, na katerih se ni manjkalo tudi Mikija, so zamenjali skromni in nevidni verniki. Tako kot se bodo nekoč sesule stolpnice Na Jami, kjer sta živela brata Bitenc. In bodo vsi pozabili, da je bil leta 1980 zadaj, za nekdanjo Šubičko, danes Gimnazijo Jožeta Plečnika, Johnny Rotten Square, trg, na katerem so se zbirali punkerji iz vseh ljubljanski občin in krajevnih skupnosti, tudi z Vodmata. Ja, tako je to. Milan Mladenović ima svojo ulico tako v Beogradu kot v Zagrebu, Bitenc nima niti svojega podhoda, da o Tomažu Pengovu, nebeškem kantavtorju ne govorimo. In tu je dolg do že omenjenega Marjana Rožanca. Po njem bi morala biti poimenovana vsaj ena od pomembnih ulic, če ne kar celotna soseska, za kar bo kmalu priložnost, saj se bliža okrogla obletnica njegovega rojstva. In tu so vsi tisti, ki sem jih že naštel. Vsi kličejo po svojih ulicah in trgih in nekdo bi jih moral slišati. Mesto, ki noče slišati za muzej punkovske kulture, čeprav je bil punk tisti, ki je to mesto najbolj približal svetu in ga naredil svetovljanskega, že dolgo preden se je na nas spomnila stara Evropa in ga kupila za majhen drobiž. Namesto uslužnosti in pohlevne upogljivosti njegovih meščanov bi morali ponuditi tisto, na kar je to mesto resnično lahko ponosno. Glede na to, da smo bili v osemdesetih metropola alternativne kulture v tem delu Evrope, bi lahko imeli, recimo, most Primoža Habiča, pevca skupine Niet. Ali pa podhod Braneta Bitenca – pod Celovško cesto, tam pri Kinu Šiška – pa spominsko ploščo na Johnny Rotten Square. Svoj košček ljubljanskega asfalta bi si zaslužil tudi nepozabni novinar Ivo Štandeker, pa seveda Rok Petrović, ki je bil prvi pesnik med slalomisti in prvi slalomist med pesniki. Še veliko prostorov bi morali poimenovati z imeni, ki nas bodo v prihodnosti reševala pred puščavo, ki vse glasneje raste v naših prometnih dušah brez neba. Drugače bo Ljubljana resnično le še pokopališče prostorov, ki jih ne smemo pogrešati! Počasi postajam zbiratelj teh neimenovanih prostorov in ljudi, ki jih zapuščam ali pa oni zapuščajo mene. In grozno je spoznanje, da vsi ti ljudje morda nikdar zares niso bili tu, z njimi pa ni bilo tudi mene. Zato morda ta obsesivna potreba po pisanju, ki je vse bolj podobno zbirateljstvu brez konca.


Slovenski dnevi knjige, ki jih organizira Društvo slovenskih pisateljev, tudi letos povezujejo različne deležnike, ki sodelujejo pri stvaritvi in širjenju ljubezni do knjige. Letos bodo potekali v koprodukciji z Narodno galerijo in Moderno galerijo, in sicer od 15. pa do 18. maja – sejemski del bo potekal na ploščadi pred Moderno galerijo, vendar se bo v sklopu programa festivala, ki so ga letos soustvarjali štirje kustosi (Svetlana Slapšak, Dimitrij Rupel, Ana Duša in Hana Ostan Ožbolt), zvrstilo še mnogo zanimivih dogodkov. Festival se bo vršil pod sloganom Prostori, ki jih zapuščamo. V času festivala bo izšla tudi knjiga esejev na to temo.