Prispevek k razpravi o regijah: policentrizem in njegov zaton


Tomaž Vuga

Odlomek iz članka »Kje je Nova gorica?« iz Razpotja 36: Mesto

Nova Gorica in policentrizem

Novi Gorici je bila prvič in – po mojem mnenju – tudi edinkrat priznana prava vloga v urbanem sistemu Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil policentrični sistem poselitve spoznan kot eno izmed bistvenih vodil razvoja Slovenije. Policentrizem je bil v Sloveniji sicer pogojen z zgodovino, načinom življenja, ekonomskimi pogoji, členjenostjo ozemlja, političnimi delitvami v preteklosti (npr. Goriška grofija), torej z argumenti, ki so ohranjali razpršenost poselitve in vitalno podeželje, za razliko od koncentracije prebivalstva v drugih jugoslovanskih republikah (in v precejšnjem delu južne Evrope).

Prvič je bil policentrizem kot uradna razvojna usmeritev zapisan v Resoluciji o dolgoročnem razvoju SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 13/72) leta 1972, bolj konkretno, tudi z navajanjem razvojnih centrov, pa v Resoluciji o poglavitnih smotrih in smernicah za urejanje prostora (Uradni list SRS, št. 43/73), v kateri je policentrični urbani sistem opredeljen kot »zavestna odločitev za bolj uravnovešeno prostorsko porazdelitev stanovanj in delovnih mest s posebnim poudarkom na porazdelitvi centralnih funkcij (terciarnih in kvartnih dejavnosti), ki bo omogočal policentrični razvoj«. Na teh izhodiščih je nastal predlog slovenskega urbanega sistema, ki je določal osem regionalnih središč, med njimi Novo Gorico na zahodni meji. To usmeritev je Skupščina SRS znova (tretjič v enem desetletju) potrdila v dokumentu Stališča, sklepi in priporočila za oblikovanje in izvajanje prostorske, urbanistične in zemljiške politike v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 4/78).

Načela o policentričnem urbanem sistemu so se obdržala tudi v naslednjem desetletju, v Dolgoročnem planu SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradni list SRS, št 1/86). V njem je politika policentričnega razvoja opredeljena kot instrument za preprečevanje na eni strani prevelike koncentracije dejavnosti v prostoru, na drugi pa tudi njihove prevelike disperzije. Nova Gorica je opredeljena kot središče širšega regionalnega pomena, enako kot Koper, Maribor, Kranj, Novo mesto, Celje in Murska Sobota, le Ljubljani je pripadala najvišja funkcija središča republiškega pomena. Izpostavljena je prometna funkcija Nove Gorice, ki jo je treba nadgraditi z izgradnjo avtocestne povezave po Vipavski dolini in enega od šestih primarnih blagovnih transportnih centrov v Sloveniji.

Bistveno pa je, da se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja policentrični sistem razvoja v Sloveniji tudi dejansko uveljavljal. Tudi glede tega smo bili v takratni Jugoslaviji izjema, pri nas niso nastajale milijonske metropolitanske regije kot okrog Beograda in Zagreba ter celo, po potresu leta 1963, okrog Skopja.

Policentrizem v samostojni Sloveniji le na deklarativni ravni

V samostojni državi je policentrizem deklarativno sicer ostal ena od najpomembnejših usmeritev razvoja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 74/04) je bil sistem naselij še bolj dodelan: tri središča nadnacionalnega pomena (Ljubljana, Maribor, Koper) oblikujejo t. i. slovenski razvojni koridor, ob njih pa še petnajst središč nacionalnega pomena. Nekaterim od njih je določena poleg splošnih še specifična funkcija, tako je za Novo Gorico podana usmeritev, da naj se »zaradi izpostavljene lege na zahodni meji Slovenije razvija kot močno gospodarsko in kulturno središče, ki bo sposobno enakovredno sodelovati s čezmejnimi območji v Italiji in kot pomembno regionalno prometno vozlišče«. Ne glede na lego ob meji pa ji širšega mednarodnega pomena niso pripisali.

V resnici pa se je dogajala ekonomska in politična koncentracija v osrednji Sloveniji, v Ljubljani in njeni regiji, namesto policentrizma pa se nam dogaja monocentrizem. Ljubljana, v katero se vsak dan vozi že skoraj polovica države, se duši v prometu in se obdaja z velikanskimi P+R parkirnimi površinami; spontano, a z enakim namenom, take parkirne površine nastajajo tudi drugod v Sloveniji, pri nas pod viaduktom Vogrsko, kjer se novogoriški dnevni migranti na vožnji v prestolnico presedajo in racionalizirajo stroške prevoza.

V imenu »vitke države« in ekonomskega računa se koncentracija dogaja tudi na nižjih nivojih. Ukinjamo poštne poslovalnice, banke, odstranjujemo celo bankomate, zapiramo nekatere državne urade (geodetske urade, krajevne pisarne upravnih enot), zaprli smo vse manjše trgovine, saj ekonomika poslovanja prenese le še super- in hipermarkete.

Po tej ekonomski logiki bi bilo najbolje, da Slovenijo skoncentriramo v nekoliko širšo Ljubljano, ustvarimo dvomilijonsko (niti ne preveč veliko) ljubljansko urbano regijo, vse drugo pa prepustimo naturi, medvedom in volkovom ter postanemo zelena oaza Evrope. Nekateri si mogoče to celo želijo, a si tudi mi?

Je ideja o policentrizmu v Sloveniji še živa, kako bi se lahko udejanjala?

Sistem policentričnega razvoja iz druge polovice prejšnjega stoletja danes zagotovo ni več v celoti sprejemljiv. Prometna povezanost in digitalizacija življenja sta hierarhični model organizacije sistema naselij povozili, ali bi ga vsaj morali (v celoti ga nista, tam, kjer ni treba, še vedno vztraja). A na žalost novega – omrežnega modela razvoja poselitve še tudi nismo vzpostavili, celo obratno, stremimo k vse večji koncentraciji, najprej v slovenski koridor Ljubljana–Maribor–Koper (tipični primeri »praznjenja« Nove Gorice na račun Kopra: Telekom, Pošta …), znotraj njega pa v monocentrizem, v že pretirano koncentracijo v Ljubljano (tipičen primer selitve banke Intesa Sanpaolo iz Kopra v Ljubljano, s tem pa dodatno povečevanje migracije delavcev, ki se vsak dan vozijo na delo v prestolnico). Se vse to dogaja po nekem nam nepoznanem scenariju ali spontano, stihijsko? Kam vse to pelje? Ljubljana se že sedaj srečuje s preveliko koncentracijo dejavnosti in delovnih mest. Ena od posledic je prej omenjena prometna preobremenjenost, proti kateri se bori, a privlačne sile mase vlečejo k sebi še nove dejavnosti. Kot da sodobna komunikacijska sredstva ne omogočajo enakovrednih storitev na različnih lokacijah. Kot da od Nove Gorice do Ljubljane ni ravno toliko kot od Ljubljane do Nove Gorice (ali pa do Kopra do Maribora itn.). Z izgradnjo avtocestnega omrežja smo Slovenijo približali na dvourno dostopnost za primer, če bi že bila ob digitalni potrebna tudi fizična prisotnost.

Zato bi se morali odločiti za »omrežni model razvoja poselitve Slovenije«. Iz študije Policentrično omrežje središč in dostopnost prebivalstva do storitev splošnega in splošno gospodarskega pomena, ki jo je leta 2016 za Ministrstvo za okolje in prostor pripravil ZRC SAZU, povzemam naslednje bistvene karakteristike tega modela: število hierarhičnih ravni ni vnaprej določeno, temveč se prilagaja razvoju; nujna je razvojna soodvisnost centra s funkcijsko regijo; velikost naselja za njegov pomen v omrežju ni odločilna; vsebina v posameznem centru je fleksibilna, se prilagaja potrebam in možnostim; zagotovljena mora biti horizontalna dostopnost in povezanost med centri; omogočeno in zaželeno je tekmovanje v razvojnih težnjah med centri. Skratka, namesto togega, vnaprej zabetoniranega, prožen model, prilagodljiv trenutnim potrebam in možnostim, pa tudi spodobnostim v konkurenčnem boju za uveljavitev v prostoru.

Bi bil tak model za Novo Gorico prednost, bi si znali izboriti vidnejše mesto v slovenskem, regionalnem in obmejnem prostoru, bi Nova Gorica končno postala univerzitetno mesto? Ali pa bi, zaradi pomanjkanja razvojnih spodbud, izgubila še tisto vlogo, ki jo ima po inerciji?

Seveda pa mora pogoje za omrežni model razvoja zagotoviti država. Slovenija je še vedno brez pokrajin, vsa oblast je skoncentrirana v Ljubljani, komaj zaznavamo dekoncentracijo, z državno upravo v centru ter z njenimi izpostavami (upravnimi enotami) na lokalni ravni. O pravi decentralizaciji oblasti, ko država prenese na nižjo, lokalno raven del svojih pristojnosti pa že desetletja le govorimo.×


Članek je bil prvotno in v celoti objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.