Poti in stranpoti retorike


Primož Turk

Nemara bi veljalo začeti razmislek o retoriki z zanimivim dejstvom: skoraj vsi antični spisi o retoriki so nosili naslov technê rhêtorikê. Kako to razumeti in, najprej, kaj je mišljeno s technê? Če si pomagamo z Aristotelom, bi technê najprej veljalo razločiti od vrline (areté). Zlasti v Nikomahovi etiki Aristotel razgrne, kaj misli s tem pojmom. Vrline deli na dvoje: na razumske in etične. Etične vrline so za Aristotela tiste vrste zadržanj (človekova drža, naravnanost do sveta), ki človeku omogočajo, da dobro deluje, kar pomeni, da s svojim delovanjem stori nekaj dobrega za ljudi. Dalje nam etične vrline omogočajo, da delujemo v skladu z dobrimi smotri; sami smotri pa se nam zastavijo v skladu z našimi etičnimi vrlinami. Poleg tega etične vrline usmerjajo naše hotenje in brzdajo čustvena razpoloženja. Širše rečeno, etične vrline določajo, kakšen je nekdo in v tem oziru temeljno določajo človeka kot človeka. Recimo: kdor ima vrlino pravičnosti, ta bo pravično deloval, zastavljal si bo pravične smotre in hotel doseči to, kar je pravično, bo, skratka, pravičen človek. Odlikovana razumska vrlina, ki je tesno (celo neločljivo) povezana z etičnimi vrlinami, pa je preudarnost (phronēsis). Ta vrlina omogoča, da se dobro posvetujemo, preudarjamo, odločamo; vedno z namenom storiti nekaj dobrega za ljudi.

Ob bok razumskim in etičnim vrlinam postavi Aristotel technê, ki jo lahko prevajamo kot veščino in izurjenost. Tudi veščina je, ravno tako kot vrlina, človekovo zadržanje, njegova drža in naravnanost do sveta. Toda veščina nam omogoča nekaj bistveno drugačnega kot vrline. Recimo: vešč je tisti zidar, ki zna zgraditi koristno, lepo, dobro hišo. Ki torej ustvarja tako kot, danes bi dejali, pričakujemo od strokovnjaka. Vešč je kipar, ki zna ustvariti lep kip. Prav tako je vešč pesnik, ki v ubranem in lepem verzu napiše poezijo. In ne nazadnje, vešč je tudi človek, ki se ukvarja s hrematistiko (umetnostjo bogatenja) in je spreten v pridobivanju denarja. Veščina (technê) je torej spretnost, ki se je priučimo in privadimo.

Toda s tem še nismo kaj dosti povedali niti o retoriki niti o tem, kaj bi pomenil naslov technê rhêtorikê. Nemara se velja naprej pomuditi pri Platonu in njegovem »sporu« s sofisti. Eden od sporov temelji na tem, da so sofisti učili in poučevali veščino retorike, torej nekakšno spretnost v govorjenju. V čem bi lahko bil problem takšnega poučevanja? Zdi se, da je takšno govorjenje »nevtralno«, naučimo se zgolj spretnosti govorjenja, načinov dokazovanja, pravilne gestikulacije in podobnega. Toda ravno ta nevtralnost retorike je bil osrednji problem, saj so sofisti učili samo, kako spretno govoriti, učili so zgolj veščino (technê), niso pa skrbeli za vrlino (areté). Vrlina pa je tista, ki določi smoter, ki nas usmeri v dobro, lepo, pravično delovanje in torej tudi govorjenje z dobrim namenom. S priučeno retoriko pa dobi človek nekakšno »govorno orodje«, ne da bi bilo to orodje namenjeno dobrim in pravičnim smotrom. Rečeno s pomočjo analogije: nekoga naučiti zgolj veščine retorike, ne da bi ta človek obenem razvil etične vrline, je tako, kot da bi mu dali v roke puško in mu ob tem pozabiti povedati, da je namenjena zgolj samoobrambi in še to zgolj v najhujših primerih. In čeprav se nam nemara zdi, da je lahko puška v rokah nepremišljenega človeka izjemno nevarna reč, je to pravzaprav igrača v primerjavi s čustvenim in premetenim govorom, s katerim poveljnik prepriča cel bataljon, da prime za puške in se požene. Požene kam? Tja, kamor ga je napotil poveljnikov spretni govor.

Retorika se v najbolj odločilnem smislu umešča v govor; je spretnost v govorjenju, priučenost nekega določenega tipa govorjenja. Da bi razumeli problematičnost tega, moramo najprej zarisati pomen in moč govora. Bistvena Aristotelova določitev človeka se glasi: človek je zōon logon echon, torej, žival, ki ima lógos. Logos pa pomeni dvoje so-povezanega. Po eni strani je lógos govor, po drugi pa je to razum oz. natančneje, logon echon pomeni pri Aristotelu človekov razumni del duše. Lahko bi torej dejali, da je zōon logon echon tista žival, ki razumno govori, ki misli, kar govori, ki celo misli skozi govorjenje. V tem oziru je lógos nekaj najvišjega, najmočnejšega in najlepšega, kar imamo ljudje. Če se komu nemara zdi to dvomljivo, naj si recimo za vajo poskusi zamisliti svet, v katerem bi ljudje nehali razumno ali pa celo govoriti na sploh. Vse, kar se v primerjavi s krhkostjo govora zdi trdno in obstojno, bi se razletelo. Svet bi se nehal. Mogoče bo (da nakažemo posledice odsotnosti govora in pogovora) dovolj, da pomislimo na najbolj preproste primere: zamislimo si tri ljudi, ki skupaj postavljajo leseno ograjo. Brez po-govora in do-govora bi postalo to preprosto opravilo skoraj nemogoče. In vse, kar počnemo ljudje skupaj, temeljni na našem po-govoru. Lahko si zamislimo tudi nek bolj relevanten primer, recimo sprejetje določene politične odločitve. Kako naj bi jo sprejeli v tišini, brez govora? Ali naj bi krilili z rokami, mahali po zraku, risali na tablo in upali, da drugi razumejo, kaj želimo sporočiti?

Vse človeško sobivanje temelji v govoru, govorjenju in poslušanju, na tem, da smo skupaj v govorjeni besedi, da razumno in preudarno govorimo drug z drugim. V tem smislu je bil v antični Grčiji lógos kot govorjenje in razumevanje temelj vsega najlepšega: politike, etike, filozofije, delovanja. V govoru se, pravi Aristotel, za njim pa povzame H. Arendt, ljudje razkrijemo drug drugemu. Kaj torej pomeni technê rhêtorikê, to, da govor zapopademo kot veščino in spretnost govorjenja?

Če je nekdo spreten in vešč v govorjenju, lahko doseže marsikaj. Začnimo z najhujšim. Zgodovina je polna primerov spretnih in premetenih govorcev, ki so povzročili nemalo zla. Če je nekdo spreten govornik, a obenem neetičen (nima etičnih in političnih vrlin), lahko postane retorika silno nevarna »igrača«; postane govorno orodje, s katerim lahko dosežemo katerikoli, še tako slab in strašljiv cilj. Manj neposredno nevarna, a dolgoročno nemara ravno tako škodljiva, je retorika v ustih raznih gurujev in v podjetniško odrešitev sveta naravnanih gospodarstvenikov. Prepričani, da je edino, kar potrebuje naš svet, še nekoliko višja gospodarska rast, še samo malo razvoja in tehničnega napredka, lahko spretno prepričujejo potrošniške množice, da smo tik pred tem, da nas gospodarstvo dokončno reši.

Če je značilnost govora ta, da se v govorjenju razkrivamo, pa se lahko s pomočjo retorike skrivamo. Retorika postane nekakšna govorna, besedna maska. Pomislimo recimo na kakšnega mladega (ali pa tudi ne več tako mladega) »filozofa«, ki se je v času šolanja naučil (ali celo nagulil) filozofskega diskurza. S tem naučenim diskurzom nato »filozofira« tako, da spretno sklada besede v nekakšne filozofske stavke, ki ušesom, nevajenim takšnega diskurza, zvenijo bombastično in skoraj zastrašujoče. S pomočjo veščine filozofskega diskurza se mlada duša poda v svet, pripravljena, da začne klatiti jabolka resnice s prve hruške, ki jo ugleda. Takšno retorično postopanje je nemara še najbolj nevarno za tistega, ki se je odločil postati filozof. Nevarno zato, ker je to najboljša pot, da to nikdar ne postane.  Tistim, ki opazujejo takšne izbruhe retorične modrosti, se zdijo kvečjemu smešni in narejeni.

V bolj prozaičnem smislu se retorika kaže kot nekakšno televizijsko govoričenje (včasih pa kar blebetanje), v katerega zapadejo ljudje. Vendar to niti ni več retorika kot spretnost, temveč zgolj še neko privajeno izrekanje od nekje slišanega. To praviloma ni niti škodljivo, niti smešno, niti narejeno, ampak samo žalostno. Potencialno pa zastrašujoče nevarno, kajti spreten retorik potrebuje točno tak »človeški material«, ki ga brez težav pregnete s svojo retoriko. Praznega govoričenja vajeni ljudje pa so nadvse prikladni za nagovore spretnih retorikov, ki jih brez težav prepričajo v karkoli jih že prepričujejo.

Toda retorika je lahko tudi pametno in spretno govorjenje preudarnega in premišljenega človeka, ki hoče storiti nekaj dobrega za soljudi in skupnost. V tem smislu je retorika nekaj hvalevrednega.

In če sklenemo: retorika kot zgolj technê, veščina in spretnost, je problematična zato, ker je odprta za katerikoli cilj, naj bo dober ali slab, plemenit ali nizkoten. Poskušajmo to ponazoriti s primerom aplikativne oz. uporabne psihologije, katere oče je Hugo Münsterberg. Ob koncu 19. stoletja je William James povabil Münsterberga, da bi z njim sodeloval na Harvardu; tam je Münsterberg kmalu spoznal F. W. Taylorja, začetnika znanstvenega managementa. Münsterberg, navdušen nad Taylorjevo knjigo Principi znanstvenega managementa, napiše podobno besedilo, ki pa problem učinkovitosti dela obravnava s psihološkega vidika. Münsterberg zapiše, da nova, aplikativna in tehnična (kot jo imenuje) psihologija nima nobenega cilja; je le tehnika in orodje za doseganje ciljev, ki jih postavijo drugi. V njegovem primeru naj bi te cilje postavil znanstveni management, aplikativna psihologija pa bo poskrbela, da jih bodo psihološko primerno »obdelani« delavci tudi dosegali. Kakšne so lahko posledice tega, da neka veda ali veščina nima inherentnih smotrov, pa prepuščam domišljiji bralcev.

Ilustracija: Jan Sedmak

Prispevek je bil prvotno objavljen v 27. številki Razpotij kot uvodni članek v tematski sklop o retoriki