Popotovalni elementi


Miha Kosovel

Res je, da je vse naše življenje, odkar smo bili vrženi v puščavo biti, neko popotovanje, potovanje od nebiti skozi vso sfero zavestnosti in meglico spoznanj, v kraj, ki ga še nihče ni z očesi videl in s prsti otipal. In vendar, da bi se izognili modni relativnosti pojmovanj, nemoremo reči, da je že vse, kar počnemo, potovanje. Pranje posode ni potovanje, prav tako to ni gledanje v ekran, pa čeprav nas ponese v daljne savane Afrike, v bližino zehajočih levov in žejnih gazel. Pa tudi sprehod psa ali službena pot v Ljubljano nista popotovanje. Še več, niti enkraten, pomemben poslovni sestanek v Kuali Lumpur ni popotovanje. Popotovanje je zavestni odhod iz našega sveta. Je beg od realnosti oziroma lažnive repetitivnosti našega vsakdana.

I

Prvi element popotovanja je torej premikanje. Ne moremo potovati, če ostanemo doma. Nekateri trdijo, da lahko, z aktivno meditacijo ali s pomočjo močnejših psihoaktivnih snovi, potujemo tudi brez premikanja. Vendar se bo na tak način premikala le naša glava, naš duh, telo bo pa ostalo pozabljeno, kot kakšen kovček na postaji – in prvo pravilo popotovanj je, da moraš vedno vedeti, kje je tvoja prtljaga.

Vsaka oblika premikanja daje možnost popotovanja, ni pa, kot smo dejali, vsako premikanje že popotovanje. Na pot se lahko odpravimo takoj, ko izstopimo iz stanovanja. Lahko gremo peš, s skirojem, z avtom ali motorjem, s kolesom, lahko tudi plavamo, smučamo, plezamo, letimo, jadramo. Kakorkoli. In vsaka od teh oblik bi zahtevala svoj esej, še več, svojo knjigo, brevir. Pogoj je, da smo na poti vsaj štiri cele dni, vse ostalo je šport.

Ker pa človeštvo še tiste najbolj osebne stvari rado počenja v občestvu, je sčasoma vzpostavilo cerkve in samostane, restavracije, poroke in pogrebe, savne in kopališča, pedikure in frizerje, čitalnice, javne klopce, igrala in … javne prevoze.

II

Obstajajo štiri uveljavljene javne oblike premikanja. Z letalom. Z avtobusom. Z vlakom. Z ladjo. Na kakšen način bomo potovali, je zelo odvisno od tega, kakšen odnos imamo do literature, do kulinarike, do učenja. Torej, do življenja.

V nasprotju z ostalimi tremi oblikami prevoza, ki imajo navadno svoje postaje in pristanišča v središču mest (slednja praviloma v lepšem delu, vlak in avtobus pa v bolj degradiranem), so letališča praktično vedno izven mest. Na letališču zato ob pristanku ne moremo kar postopati in ugotavljati, kam smo sploh prišli, saj nas bo vsaj varnostnik gledal postrani. Moramo že imeti destinacijo in hotel, taksist je že neučakan. Zato je potovanje z letalom primerno za tiste, ki berejo literaturo tako, da se prej natančno pozanimajo o vsebini, o likih, ki v njej nastopajo, o žanru, preberejo vse recenzije in še, zakaj pa ne, tudi nekaj zadnjih strani, da vedo, kako se bo knjiga končala, še preden se bodo lotili branja. To je popotovanje za piflarje. V svoji diskontinuiteti občutek popotovanja nenehno odlagajo na domišljeni in skrbno izbrani cilj. V šatlu namreč še nismo na popotovanju, na letališki čakalnici tudi še ne, še na letalu zares nismo na popotovanju, saj se moramo, da bo prej poteklo, basati s plastično hrano in gledati bedne komedije, v drsenju nad oblaki pa nam je popolnoma vseeno, ali je pod nami Sibirija ali Padska nižina. Letalo je iz večnega človeškega hlepenja po letenju uspelo narediti bedno čakalnico. In še slabšo restavracijo. Zato letalski popotnik vlaga svoj celotni gon po pobegu v ciljno destinacijo, ki pa je – ker je moral kupiti povratno karto že mesece nazaj – tako natančno organizirana, da so vse, kar vidi, zgolj slike in utrinki, ki jih je itak že videl po internetu in zaradi katerih se je odločil odpraviti na pot. Kar ostane letalskim popotnikom, da bodo doživeli vsaj malo življenjskosti, je to, da se iz enega kraja v drugi odpeljejo s tistimi znanimi prepolnimi avtobusi, katerih slike in živahne opise lahko pričakujemo v vsakem blesavem potopisu. Dragi moji, za prepolne avtobuse vam ni potrebno leteti do jugovzhodne Azije.

III

Če se odpravljamo z ostalimi tremi prevozi, smo takoj že na popotovanju. Nakup karte je že del popotovanja, ko se moramo z vso imovino na hrbtu z gospo ali gospodom za okencem domeniti za destinacijo in možne prestope. Čakalnica je že del poti, ko kadimo cigarete, poslušamo mladce, ki v dimjah in dredah igrajo na ukulele, in opazujemo družinico, kako pazi, da njihova mladež ne pade pod tire. Vkrcanje je pot, ko se nekako moramo pri sprevodniku ali šoferju pozanimati, če je to res tisti avtobus, tisti vlak ali tista ladja, za katero smo kupili karto. In, seveda, vožnja je popotovanje.

Vendar se ta sredstva med seboj seveda razlikujejo. Ladja in vlak sta romantična prevoza in na njih ni težko spoznavati novih ljudi. Na prvem, ker je paluba širna in prostorna, na drugem, ker so hodniki ozki in kupeji zamejeni. Avtobus je, nasprotno, prostor, kjer prijateljstev, kaj šele ljubezenskih avantur, ne bomo nikoli sklenili. V avtobusu lahko obstaja tovarištvo, vendar se ne premakne daleč od nuje in plitvega kratkočasja ob cigaretih na postankih. Še v nečem bistvenem se vlak in ladja ločita od avtobusa. Prva dva zahtevata vzpostavljeno infrastrukturo in se tako na podlagi državnega interesa strateško vključujeta v svet. Nasprotno pa avtobusne linije potrebujejo le minimum infrastrukture, le peron na postaji, ali pa še tega ne. Kdaj ustavijo na bencinskih postajah, kdaj ob gostiščih, kdaj kje drugje, kjer ni nikogar in ničesar. Nihče ne razume njihovega poteka. Včasih sredi poti avtobus spremeni cilj in voznik nas napoti na novega, na katerega se vkrcamo brez karte in kakršnegakoli zagotovila, razen voznikove besede, upajoč, da prispemo do želene destinacije. Čuječnost je nujna. Linije, ki tečejo od Carigrada do Hamburga, so del višje, nam smrtnikom nedostopne ekonomije. Še vozniki se po teh poteh nedoumljivo menjajo. Enega pustimo sredi avtoceste, drugega nekaj sto kilomterov kasneje poberemo na bencinski črpalki. Avtobusne linije tečejo nevidno, ne zato, ker to hoče država ali kakšna iniciativa, temveč, ker želijo ljudje priti v boljši svet. Počasi, a zanesljivo, kilometer za kilometrom vodi pot potnike od nižjega do višjega standarda. Počasi izpred oči izginja dom in se v obrisih pojavlja obet boljšega življenja.

Vsi izvajalci popotovanj imajo vodstvene nazive. Železnice imajo šefa postaje, strojevodjo in sprevodnika, ladje imajo kapitane, voznik avtobusa pa je preprosto gazda. V nasprotju z ostalimi ima ta zares pomembno vlogo – je namreč neke vrste režiser potovanja, mali Mojzes, ki to heterogeno, a vendar – vsaj za določeno obdobje – pravo občestvo vodi do želenega cilja, do obljubljene dežele. Tu so otroci in starejši, tu so posamezniki z različnimi potrebami, in pravi voznik mora vse to upoštevati, a hkrati ustvariti red, saj ima avtobus svoje urnike in mora priti do destinacije ob pravem času. Skrbeti mora, da bo vsakdo dobil svoj sedež, paziti mora na varnost in čistočo in v določeni meri za dobro počutje, kdaj pa kdaj mora delegirati delo, vsaj toliko, da najbolj nervozne in blebetave med potjo nekako zaposli.

IIII

Na vsako popotovanje moramo vzeti dve torbi. Veliko, ki jo napolnimo z minimumom potrebščin, ki jih bomo potrebovali v naslednjih dneh in tednih, odvisno od letnega časa in seveda destinacije – ta bo najverjetneje pristala na spodnjem delu avtobusa ali temu namenjenem prostoru na začetku vagona – ter majhno, ki jo bomo imeli pri sebi. V mali torbi moramo imeti naslednje stvari: denar, polnilec za telefon, napihljiv vzglavnik, zobno ščetko in zobno pasto, knjigo, zvezek, pisalo, potni list ali osebno izkaznico, sončna očala, vodo, sendvič ali drug prigrizek, cigarete (če kadite), vžigalnik (tudi če ne kadite) in vlažilne robčke, po možnosti dezinfekcijske, ki jih uporabljamo tako za čiščenje mizice v avtobusu kot tudi po opravljeni potrebi na stranišču. Takšne mi je nekoč vztrajno prodajala, medtem ko sem jedel klobase na žaru, rosno mlada ciganka. Dal sem ji petdeset dinarjev in ji – ne vem točno, zakaj – zabrusil, naj gre raje v šolo. Pogledala me je okroglo, med začudenjem in jezo, približno tako, kot nas gledajo golobi, ki nam očitajo, da smo se vrinili v njihov življenjski prostor.

V

Prijatelji poti so gostinski obrati na bencinskih, železniških in avtobusnih postajah. Tam lahko postani, s svojim trudnim in naveličanim obrazom obvisimo – oni nas razumejo, so nas navajeni. Tam lahko nekoliko smrdeči bolščimo v prazno ali po telefonu iščemo naslednjo povezavo ali prostor, kjer bomo preživeli noč. Največkrat nam tudi popazijo na prtljago.

Prijatelja popotovanj na dolgih progah sta tudi kava in pivo. Kava prebuja omrtvele organe in vrača voljo do življenja, pivo sprošča mišice, da lažje sedimo. Če se na dvajsetminutnih postankih odločimo za pivo, moramo paziti le, da se izpraznimo pred ponovnim vkrcanjem, saj avtobusi južno od Donave navadno nimajo sanitarij.

K uriniranju je na takih poteh treba pristopiti sistematično. Opraviti ga moramo, naj nas tišči ali ne. Kar pa ni najlažje, saj so na postajališčih stranišča vedno prepolna. Trik je, da ves čas, ko čakamo, poslušamo vodo, ki odteka iz pip, kar spodbudi delovanje mehurja, ko pridemo na vrsto, pa ne smemo siliti, saj to stiska kanale, po kateri se pretaka odpadna voda, temveč moramo preprosto sprostiti spodnji del trebuha in pustiti, da samo odteče.

VI

Sovražniki poti so boleč hrbet in vrat, boleča zadnjica in predvsem boleče koleno, ko v prenapolnjenem avtobusu ne moremo stegniti nog. Vendar se da te nadloge nekako pretrpeti, predvsem, če voznik na daljši poti dela redne postanke. Največji sovražniki poti so želodčni problemi in zastrupitve, predvsem diareja. V kolikor je ta posledica zastrupitve s hrano ali vodo, je bolje, da niste že na poti in da karto raje, pa čeprav smo zanjo porabili pomemben del razpoložljivih sredstev, vržemo stran. Kdaj pa kdaj se diareja pojavi zaradi prevelike utrujenosti, zaradi enolične hrane, ki je na voljo v restavracijah in obratih s hitro hrano, še toliko bolj, če smo prejšnji dan spili kaj preveč. Ta diareja je lahko le enkratna, ne traja dlje in zato ni tako nevarna, vendar se raje za vsak slučaj celo pot, pa naj traja še tako dolgo, vzdržimo kakršnekoli hrane in pijače, da slučajno ne bi prebudili občutljivega želodca.

VII

Vseprisotni element poti je smrad. Nenehni smrad izpušnih plinov. Smrad sosedove hrane. Smrad gnojil po cestah. Ponekod smrad domačih živali, ki jih sopotniki vozijo naprodaj na boljšo tržnico v sosednjo državo. Najhujši pa je smrad parfumov in kolonjskih vodic.

Mogoče je ta element povezan z drugim elementom poti, preutrujenostjo. Hoja in vožnja, vožnja in hoja, nenehen občutek, da moramo videti vse, da ni časa za poležavanje in spanje. Popotovalna utrujenost, ki nas po nekaj dneh začne spremljati, ima dve nasprotujoči si posledici: topost in preobčutljivost. Največkrat napačno usmerjeni.

VIII

Če potujemo z letalom, nam je dovoljeno biti ignorant. A če potujemo z drugimi javnimi prevoznimi sredstvi pa je nujno vsaj osnovno poznavanje jezikov. Najhuje v takih primerih je biti enojezičen. Takšno je ponavadi angleško govoreče občestvo. Ti mnogokrat niti ne razumejo, da je jezik, s katerim opletajo v pubu ali s svojo materjo, drugačen od angleščine, ki jo govorimo povsod drugod. Avtobusne poti se spreminjajo, časovnice toliko bolj, in zato moramo nenehno komunicirati z vozniki. V Prizrenu nas je denimo avtobus pustil pri gostišču dobrih petnajst kilometrov od centra. Nekako smo se sporazumeli, da nas bo prevoz – izkazalo se je, da je bil to pasat, nekoliko predelan, da nas je vseh devet potnikov s prtljago uspel stlačiti v avto – odpeljal do centra. Ubogi londonski monoglot pa je obstal na parkirišču, saj ni mogel razločiti niti razlike med Prištino in Prizrenom.

Izogibati se moramo najbolj univerzalnemu jeziku, angleščini, saj nas to poistoveti z ostalimi tujci. Obstajajo regionalni jeziki, kakršna je na primer srbohrvaščina. To je tista mešanica besednjaka Balaševićevih balad in sladoledarjev iz Premanture, ki je zelo uporabna, četudi ni najbolj pravilna, saj izkazuje določeno domačnost oziroma manj-tujost. Če potujemo po Španiji, lahko govorimo italijansko tako, da na koncu besed dodamo glas »s«. Če potujemo po srednji Evropi, pa se raje izogibamo ruščini. Raje jasno in glasno govorimo po slovensko. To lahko počnemo tudi v tistih državah, ki ne razumejo nobenega jezika, kot je denimo Madžarska. Trik je, da uporabljamo čim manj spolov, sklonov in števil, ukinimo pridevnike, govorimo glasno, ponavljamo in predvsem veliko gestikuliramo.

Kvalitetno bomo potovali, če znamo vsaj en romanski, en germanski in še en slovanski jezik. Vsaj osnovno. Tako se bomo lahko sporazumevali ne le iz potrebe, temveč iz kratkočasja, da spoznamo ljudi, ki iz teh držav potujejo proti zahodu. Jezik, s katerim se bomo sporazumevali, bo vezan na državo, v kateri si ljudje služijo kruh. Za tiste, ki govorijo nemško ali celo otoško angleščino, lahko predpostavljamo, da imajo redne službe, da garajo in da nemalo tudi zaslužijo. Paziti se moramo tistih na vzhodu, ki govorijo italijanščino, saj je italijanščina jezik malopridnežev.

IX

Poleg jezika, pokrajin in glasbe se na popotovanjih spreminjajo tudi valute. Ker se praktično vse večje nakupe opravlja v evrih – stanovanje, avto, celo letalske in avtobusne karte – so te valute bolj ali manj uporabne le za hrano in pijačo, mogoče za kakšen račun za elektriko ali vodarino – še za podkupovanje niso dobre.

Eden večjih problemov je privajenost na valuto, torej na način, kako ta valuta ocenjuje dobrine. Na eni strani imamo denimo latvijski lat, kjer je vsak cent pomemben, na drugi pa recimo iranski rial, kjer se tudi najmanjša sprememba v vrednosti šteje z dodajanjem ničel. Te velike razlike nas na popotovanjih zmedejo, saj ne vemo več, ali je 4 veliko ali malo za kosilo, ali je 700 veliko ali malo za kavo. Nikoli torej zares ne vemo, ali smo revni ali bogati. Izgleda, kot da te številke norijo v nemogočih poskusih, da bi se enkrat za vselej dotaknile stvarstva – da bi številke končno označevale stvari same. Sam menim, da sem v nekem kotičku sveta to simbiozo dobil. V Makedoniji stane kava 50, pivo 100 in kosilo 200. Števila so polna, jasna, ne previsoka ne prenizka – povsem adekvatno in naravno so stvari povezane z njihovim števnim označevalcem.

Vendar je največji problem menjave valut ravno … menjava. Nenehno iskanje menjalnic, poznavanje tečajev, da nas, v kolikor menjalnice nismo dobili, gospod na blagajni ali restavraciji ne opetnajsti. Na daljši transverzali čez več držav bomo morali menjati skorajda vsakič, ko se vstavimo, ko želimo kaj pojesti in popiti, ko si raztegujemo zakrčene ude. Ostanki takih popotovanj so kovanci, ki se jih vsaka menjalnica otepa in jih bomo doma vstavili v eno izmed tistih škatlic z neuporabnimi stvarmi in nanje pozabili. Mnogokrat bo valuta prej ukinjena, kot jih bomo znova zagledali in se odločili, da jih na tokratni poti vzamemo s sabo. Zanima me, koliko denarja na takšen način vsako leto izgine iz obtoka? Ali države vodijo o tem kakšno evidenco? Ali kujejo nove kovance? In če, ali se jim to sploh izplača?

X

Mejni prehodi so občuten element, ko potujemo izven Unije. Poleg tega, da nas dvignejo kvišku, ko smo končno zaspali, tam lahko zares začutimo, kaj pomeni privilegij zibelke. Še prej enotno avtobusno občestvo se naenkrat razdeli. Nekateri lahko prečkajo mejo le z osebno izkaznico, drugi morajo biti opremljeni s potnim listom, vizo in soggiornom.

Nikoli natančno ne vemo, ali so meje zato, da tujcem onemogočajo vhod ali domačinom izhod. Dejstvo je, da bolj, ko je država zanikrna, manj, ko bi kdo vanjo hotel vstopiti, večja je kontrola, več časa preživimo na meji in pohlevnejši moramo biti do policista.

Na mejnih prehodih se srečuteja dve sili. Sila zaviranja, ki jo pooseblja mejni policist, in sila premikanja, ki jo pooseblja šofer. A čeprav si stojita nasproti, sta edini stalnici poti. Potniki se menjajo, kot voda v rečni strugi, onadva ostajata ista. Nasprotnika, a prijatelja, kolega. Rokujeta se, poznata se po imenu, poznata proceduro, njun spor je del igre. Najbrž nekateri med sabo tudi poslujejo, saj je znano, da avtobus ne prevaža le ljudi.

XI

Mesta so kot tisti muhasti poganski bogovi, ki jih je potrebno spoštovati in častiti. V nasprotnem primeru, če mesto, v katerega smo zašli, zasovražimo in želimo čim prej iz njega oditi, se nam lahko kaj hitro maščuje: zapre nam trgovine in restavracije, onemogoči nam dostop do javnega prevoza, interneta ali strehe nad glavo, podaljšuje nam poti in poraja žulje, naščuva nad nas policiste in druge kriminalce. Minimalni čas, ki ga moramo preživeti v mestu, da ga lahko vidimo in ga začutimo in mu s tem izkažemo ustrezno spoštovanje – pa naj bo še tako grdo, kot sta Gostivar ali Kopenhagen – je 18 ur.

Včasih so mesta le tranzitna postaja in nas naslednji prevoz popelje naprej že čez dve, tri ure. Ker mesta niso okrepčevalnice s hitro prehrano, se moramo izogibati temu, da bi v kratkem času, ki nam je na voljo, želeli videti čim več znamenitosti. Raje se usedemo na kavo v kakšni uličici ali pojemo sendvič na manjšem trgu in opazujemo ljudi, ki so se odločili tu preživeti svoje življenje. Če mesta ne poznamo, najraje poiščemo tržnico. Tu je voda, tu je sadje, tu je kava, tu je vrvež ljudi in tista lepa zmes urbanističnega načrta in samonikle arhitekture, ki jo vsak dan znova vzpostavijo branjevke.

XII

Element vsakega popotovanja so cigani. Prosjačijo, posedajo po cestah, kdaj kaj ukradejo, njihovi otroci pa goloprsi postopajo po ulicah in skačejo čez ceste. Nekateri med njimi so si sicer nadeli obleke okolice in prevzeli njihove navade, vendar tem pravimo drugače: Romi, Sinti ali kaj drugega.

Pravijo, da so cigani prišli iz daljne Indije in od tam pripešačili – vsaj tisti bolj vztrajni med njimi – vso pot do Lizbone. Navadno govorijo jezik kraja, v katerem živijo, vendar naj bi imeli tudi svoj jezik, s katerim se sporazumevajo le med seboj. Na zahodu jih srečamo tudi na poteh, na bencinskih postajah, med kamioni, vendar se zdi, da so mesta njihov naravni habitat. Četudi nimajo lastnine, bančnega računa, niti dokumentov, se praviloma znajdejo brez večjih problemov. Iz odpadnega materiala si ustvarijo kolibe ali pa zasedejo kakšne prostore, ki so jih ostali domačini pustili vnemar. Od kod njim ta brezskrbnost, ta domačnost v svetu? Tega ne vemo. Niso nam še razkrili. Mogoče naši jeziki ne premorejo ustreznih kategorij, da bi lahko razumeli takšen nauk. Mogoče to skrivnost lahko posredujejo le v svojem jeziku, kot jo sami posredujejo svojim potomcem. Tega ne bomo nikoli vedeli, saj se ga nihče še ni potrudil naučiti.

XIII

Nekoč smo lahko srečali na takšnih poteh tudi Jude, vendar jih je nesrečna usoda – če seveda razumemo usodo kot konkretne ljudi v konkretnem času s konkretno politično računico – praktično izbrisala iz zemljevida Evrope. Sedaj po mestih srečamo le še bivše judovske četrti, zapuščene sinagoge, pogosto preurejene v spominske centre, plakete, ki označujejo deportacije Judov in ljudi, ki so prepričani, da Judje obvladujejo cel svet in želijo uničiti njihovo državo.

XIV

Mesto ne oblikuje le način, kako se v njem počutijo živi, temveč tudi, kako je urejeno za umrle. Nemalokrat so pokopališča bolj urejena in bistveno boljše arhitekturno zasnovana kot mesta, ki jih gostijo. Zanimivo je, da je mrtvih prebivalcev mesta z vsakim letom več, število živih meščanov pa se komajda spreminja, a vendar ga ni kraja, kjer bi pokopališče po površini presegalo bivalni del mesta.

V Novi Gorici, na stari promenadi ob tržnici, visi tabla z osmrtnicami. Vedno me je ta tabla, v samem središču mesta, fascinirala, na njej je bilo nekaj mističnega, neka povezava dveh svetov, sveta živih in sveta mrtvih, ki nas obvešča o tem, kdo od tistih, ki je toliko časa vztrajal z nami, je dokončno zapustil mesto. V nekaterih krajih takih tabel nimajo, denimo v albanskem delu Makedonije, temveč so obvestila o umrlih, opremljena s sliko, pribita kar na drevesa, podobno kot drugje po svetu lahko srečamo obvestila o pogrešanih. Kot da ti ljudje niso zares dokončno zapustili mesta, temveč so se le izgubili.

XV

Obstajata dva modela mestnega prometa: Leibnizov in newtonski. Slednji je v veljavi v državah srednje in severne Evrope: vzpostavljen sistem, neke vrste koordinatna mreža z jasnimi pravili, v katero vstopajo vozniki (in pešci). In gorje tistemu, ki ta pravila krši.

V nasprotju z Newtonom Leibniz ni razumel prostora kot vnaprej dano entiteto, temveč je zanj prostor nekaj relativnega, v smislu, da je prostor relacija med posamezniki. V Tirani, denimo, so prometni znaki in semaforji bolj za okras, da bi ustvarili videz reda. Vozniki vstopajo na ceste iz vseh strani in vsakič potrobijo, da jih drugi lahko zazna. Celoten promet v mestu zgleda kot deroča reka, s pritoki in odtoki, tu se zagozdi, tam se vrtinči. A vendar teče. Kot pešci moramo tudi mi postati nekoliko fluidni, dobiti moramo tok in ritem, da lahko sčasoma prečkamo ceste. Prvi dan je težko, vendar lahko že po dveh dneh brez večjih težav stopimo na polno avenijo in jo z mirnim korakom prečkamo. Vozniki namreč opazujejo, spredaj, zadaj, s strani. Tu je gotovo problem Slovenije kot prehodne zemlje, na meji med Leibnizom in Newtonom. Pri nas voznik predpostavlja, da bodo vsi vozili po pravilih, on pa jih bo lahko kršil. In ker vsak voznik predpostavlja enako, je na slovenskih cestah toliko mrtvih.

XVI

Pomembni elementi mest so tudi cerkvice in kapele. Vendar se je potrebno izogibati tistim prelepim ali preveč kičastim, tistim z zvenečimi imeni in pomembno zgodovino, kamor hodijo turisti napajat svoje telefone z novimi fotografijami. Obiščite raje kakšno anonimno, takšno, ob katero ste trčili po poti. Cerkve so postale v Evropi še edini kraj, kjer lahko preprosto obsedite, kjer vas nihče ne bo nadlegoval, kjer vam ni treba ničesar kupiti in kjer ste na varnem pred hreščečo enolično glasbo. Tu je verjetno še edini kotiček tišine, edini prostor, kjer vam ni treba bolščati v telefon in pogledovati na uro. Še knjige ali časopisa ne potrebujete. Poleti vam nudi hlad, pozimi vas greje. Sam sem navajen prižgati še svečo. Že od malih nog, od prvih potovanj s starši, je bil prižig svečke v cerkvah vedno povezan s srečno in varno potjo. To vraževerje je bilo tudi višek obredja, kar mi ga je bilo do odraslosti dano poznati.

XVII

Eden pomembnejših elementov poti so seveda postaje. Železniške postaje vršijo podobno funkcijo kot so nekoč mestna vrata: slavnostni vhod v mesto. Zato so takšne postaje nemalokrat pravi arhitekturni biseri, vredne ogleda, četudi nismo namenjeni na pot. Najlepši primerki takih postaj so tista v Antwerpnu, pa tista v Berlinu in ona v Pragi. Dunaj ima dve postaji, njun izgled je odvisen od tega, od kod prihaja popotnik in koliko je dobrodošel. V srednji Evropi, na območju rajnega cesarstva, nam postaje marsikdaj dajejo občutek domačnosti. Tako je denimo železniška postaja v Krakovu skorajda na las podobna goriški.

Nasprotno pa avtobusne ne dosegajo takšnega ugleda, pogosto so grde in nezapomnljive ter si med seboj zelo podobne. Vendar je za popotnika najpomembnejše, da sta si železniška in avtobusna postaja čim bliže ali celo domujeta v isti stavbi, da nam ni treba preveč prehoditi, da bi dobili informacije o nadaljnjih prevozih. Dobro je, da je tam kakšna trgovinica ali vsaj kakšna pekarna. Skorajda ni postaje, ki ne bi imela kakšnega zanikrnega lokala. Toliko boljše, če je ta odprt vso noč. V Zadru sem v takšnem lokalu kar trikrat preživel po šest nočnih ur, saj me je avtobus vedno pripeljal v mesto ob enih ponoči. Videl sem pretepe, ljubosumja in ljubezenske spore in predvsem toliko naveličanosti, da jo v takem turističnem mestu stežka najdemo. Ravno tako imam lepe spomine na beznico na reški avtobusni postaji, kjer sem moral vsaj dvakrat preživeti noč, ker vlak in trajekt nista bila usklajena. Praško beznico, še pred prenovo železniške postaje, sem često obiskoval tudi, ko sem tam živel. Tam so poleg rjavkaste brozge, ki so jo imenovali turecká káva, stregli tudi siv golaž. Spominjam se ene od odvisnic, ki so zasedale glavni prostor pod kupolo hlavníh nadraží, kako je v zvezek ob napol pojedenih knedlikíh hlastno pisala vsaj celo debelo uro, kar sem bil tam, in sem želel vstati in ji reči »žal mi je punca, vendar nikoli ne boš znana pisateljica, sprijazni se, si pač narkoman«.

Postaje so me fascinirale prav zaradi tega vidika grobosti in razpada. Ali ni zanimivo – sem ondan razmišljal na budimpeštanskem Keletiju – da postaje vedno zasedajo izredno grdi ljudje, norci, narkomani, pijanci, mali lopovi. Takrat se mi je utrnilo, da je postaja v bistvu nekakšen neprostor. Ni mesto, ki ima svoje ožilje, po katerem se pretakajo ljudje in ki ima svoje navade, svoje življenje in svojo ekonomijo. Niti ni potovanje, premikanje iz nekega kraja v drugega, iz izhodišča na cilj. Postaje ostajajo nekje vmes, sta oboje in nič od tega. Zato so postaje nečist prostor, nekošer, so terefah, so haram. Ne popotniki ne prebivalci mesta nočejo tu preživeti dlje, kot je nujno. Naseljuje jih tisti ostanek, tista margina, tisti, ki ne morejo ali ne želijo niti potovati niti živeti kot drugi spodobni ljudje.

XVIII

Popotovalni hat-trick dosežemo, ko se moramo do želene destinacije poslužiti treh javnih prevozov zapored: avtobusa, vlaka in ladje. Takšna pot bo težko trajala manj od šestih ur.

Nekoč sem se bal dolgih voženj. Natančneje, bal sem se dolgega časa. Tako sem skušal vsako daljšo pot zapolnjevati z branjem, spanjem ali poslušanjem glasbe. Sčasoma je postalo drugače. Uživam v tem podarjenem času, v času, ko ničesar ne morem in mi ni ničesar treba početi. Lahko le sedim, le gledam, le mižim in čutim premikanje, tresenje, zibanje. Vožnja je postala svojevrstna kontemplacija. Le mirujoče opazovanje sveta, ki se nam nenehno izmika izpred oči. Ali opazovanje prostranosti morja. Luči mest nekje v daljini. Včasih, če ravno kdo ne sedi preblizu, tudi pišem. Največkrat o tem, kako potujem. Na primer sedaj.

XIX

Najboljši avtobus, s katerim sem se vozil, je bil tisti, ki me je peljal iz Prage v Dresden. Ko smo se vkrcali, so nam postregli z vročo čokolado, pri gospodični smo lahko naročili tudi pivo, ki smo ga lahko uživali brez skrbi, saj je imel avtobus tudi sanitarije, dali so nam slušalke, ki smo jih priključili ob usnjen sedež in na petih kanalih se je vrtela češka glasba ali pa smo poslušali film, ki se je vrtel na dveh zaslonih – koliko češke kinematografije sem spoznal na avtobusih!

Najslabši pa tisti iz Prištine v Skopje. Majhen in zanemarjen, sedeži raztrgani, nekateri le v ležečem stanju, saj zaklopka ni več delala, in voznik, prištinski silak, cestni pretepač, ki nas je nenehno podil gor in dol z avtobusa, presedal potnike, zbijal prostaške šale, kričal in ustvarjal vsesplošni kaos.

Najdaljša vožnja je bila iz Rige v Prago in je trajala štiriindvajset ur, vendar je bila gotovo manj mučna kot šesturna (za isto ceno) iz Pulja v Ljubljano, ko nam voznik niti na cigaret ni pustil izstopiti.

Nedvomno najbolj mučna pa je bila petnajsturna vožnja iz Skopja v Zagreb, ko sem bil v do zadnje napolnjenem avtobusu, na sedežu številka 1, ukleščen med obilnejšim gospodom in šipo. Desno koleno me je začelo prav nevzdržno boleti, saj nog tako rekoč nisem mogel premakniti, ni bilo lučke, da bi bral, niti spati nisem mogel. Tako sem ure in ure buljil v monotono temino srbske avtoceste in se spraševal, čemu mi je tega sploh treba. Kaj sploh počenjam tukaj, izgubljam čas in energijo v prevozu, ki še ekonomičen ni? Ničesar ne vidim, ničesar novega ne izvem, nikogar ne bom spoznal, se z nikomer pogovarjal. Zares, ničesar ne bom imel o tem sploh za povedati. Takrat sem se zavedel, da sem globoko v sebi v bistvu fatalist. Da vse stvari, ki jih počenjam v življenju, ne počenjam iz premisleka, iz svobodnega vzgiba, temveč prej iz nekega namišljenega samožrtvovanja, iz trme, iz imperativa, da moram to početi, moram to delati, naj uživam ali ne, naj sem srečen ali nesrečen. Zamislil sem se nad tem, ali je to sploh smiselno. Ali s svojim odnosom do dela, do okolice, konec koncev do potovanj, sploh služim komurkoli? Ali ne bi bil čas, da se lotim novih stvari? Da se recimo naučim voziti avto, se preizkusim v kakšnem novem poklicu, morda dobim kakšne zanimive hobije? Vendar bi bil potem le še eden tistih, z vozniškim izpitom, ki se, kadarkoli si zaželi, odpelje, brez čakanj na postajah in pregledovanja urnikov. Bil bi še eden tistih, ki se vozijo z letali in uživajo v koktejlih na peščenih plažah. Bil bi tisti, ki redno dela in služi in ima regres in dopust in mu je zato dovoljeno, da se stara. Bil bi eden tistih, ki so že zjutraj čisti in čedni in nosijo oblačila, ki jim lepo pristojijo. In če bi bil eden tistih, tega se bojim, bi nekaj zamudil, saj se resnica – tako se mi zdi – skriva v skrajnostih. Pojavi se v tistem trenutku, ko smo do ušes zaljubljeni, takrat, ko smo zapuščeni, takrat, ko pojemo nekaj izvrstno dobrega, in takrat, ko gladujemo. Prisotna je tako v slasti mesenih užitkov, kot v pomanjkanju in trpljenju. V rojstvu in smrti. Vse, kar je vmes, je le preživetje.

XX

Doživeti mesto pomeni z njim vzpostaviti odnos, podoben tistemu, ki ga imamo do ljudi, s katerimi smo najbolj intimno povezani. Toliko nas predrugači, nam spremeni navade, pogled na svet in vsakodnevne opravke, da se nam kasneje, ko smo se preselili, zdi, kot da nismo nikoli živeli v njem. Ali ni podobno z ženskami? Spomin nanje ni odvisen od tega, kako intenzivno in dolgo smo živeli z njimi, niti od tega, ali smo bili z njimi srečni ali ne. Marsikdaj imamo bolj jasen spomin na tisto, s katero smo preživeli nekaj dni, kot ono, s katero smo preživeli mesece, celo leta. Strastna noč nam bo bolj ostala v spominu kot dolga leta ljubljenja z isto osebo. Kot da znamo videti in opazovati le stvari, ki jih ne poznamo.

Tudi materialni ostanki teh oseb, njihova darila, stvari, ki jih niso uspele pobrati iz našega doma, sčasoma izgubijo naboj in jih ostali predmeti docela sprejmejo medse. V sebi nimajo več nobene zgodovine. Majica, ki sem jo kupil v Berlinu, ali knjiga, ki sem jo kupil v Budimpešti, mi ne zmoreta živo pričarati mojega bivanja v njih. Največkrat ostajajo kot obrobna opazka, kot podatek o izvoru, ki mi ničesar več ne zna povedati.

Še vonj, melodija njihovega glasu, celo obraz in oblika telesa izgineta. Prisotne ostanejo le v kakšnih majhnih stvareh. Največkrat se vžgejo v kakšno skladbo, ki se je nekoč naključno zavrtela v posebnem trenutku, ko se je v zraku čutil tisti naboj, tisti sladki obet nedoločne prihodnosti. Zbirka vseh teh skladb bi bila svojevrsten arhiv ljubezni, tistega absolutnega, ki se vedno poraja le v posamičnem.

Kako shranjevati mesta, tega še ne vem. Tam je kozarec za palinko, tam nekje prilepljen napis o škodljivosti kajenja, takšnega, ki ga lahko dobimo na vsaki škatlici cigaret, vendar v tujem, nam neznanem jeziku in nam zato ne more škodovati. Tam je spet kakšen plakat, razglednica, a nič od tega zares ne deluje. Spomin se prikrade le nepričakovano. Včasih se v menjavi letnih časov pojavi kot vonj, včasih kot posebna svetloba. Včasih smo v polsnu spet tam, pod oknom stoji točno tista trafika in prav tisti zvoki z ulic vstopajo v našo sobo.

Ko sem bil mlad, sem vsakič, da bi pričaral svet, po katerem sem popotoval, svoji noni prinesel spominski naprstnik. Potem je odšla in v njeno stanovanje sem se vselil jaz. Vsi ti naprstniki mi ne prikličejo v spomin nobenega potovanja. Spominjajo me zgolj nanjo.

XXI

Težko rečemo, katero stanje je prehodno in katero je trajno in stabilno. Človek se privadi vsega, če se le prepusti dovolj dolgo. Tako, kot se privadi življenja v dvoje, ki največkrat nastopi šele po tistem prvem zaljubljenskem ščemetu, življenja, polnega ustvarjanja skupnih navad in urnikov, tistih malih skupnih kompromisov, ki zares ustvarjajo dom, kjer je potrebno nenehno misliti za dva in hkrati imeti zmožnost ignoriranja prisotnosti drugega. Tako se človek kaj hitro privadi samskega življenja: te neke vrste odrešenosti pred dolžnostjo in odgovornostjo do bližnjega. Te vere, da se mora vse še zgoditi, da so vsa vrata še odprta, celo da se bodo dogodivščine, ki se dogajajo v mladosti, dogajale še naprej v jesen življenja. Tega občutka, da smo vedno odprti do prihoda neke nove osebe, hkrati pa – zaradi cementiranja malih dnevnih navad in idiosinkrazij – groza, da bo ta drugi dejansko vstopil v naša življenja.

Človek se lahko tudi navadi ves svoj čas na zemlji posvetiti delu in skrbi za blagostanje. Ustvari si trden urnik, določen od zgodnjega jutra do večera, postavi si znano pot, po kateri se lahko skorajda miže pripelje od doma do službe in nazaj. Četudi na delu ne uživa, mu zapolnjenost z znanimi in predvidljivimi dolžnostmi daje določeno svobodo, da razmišlja o drugih stvareh in s sodelavci opravlja. Ob prostih dneh obnavlja hišo, skrbi za vrt, kdaj pa kdaj gre v gore, mogoče kakšen teden tudi na morje, v znani kamp, kjer ima že dolgoletne znance. Takšen človek bo na smrtni postelji, čeprav mogoče ne bo imel nič velikega in konkretnega za pokazati, vedel, da je kljuboval razpadu, da je, čeprav sam ne bo preživel, storil vse, da ga bodo preživele vsaj stvari, in da bodo predane naprej, živečim v oskrbo.

Najbrž pa je mogoče tudi, da je človek stalno na popotovanju. Da popotovanje ni le beg, temveč način bivanja. Takšen človek, ki se bo nenehno le potikal tu in tam, se bo dokončno odpovedal biti akter v svetu. Postal bo le opazovalec, le zunanje oko, ki v vsakem kraju vstopa v vsakodnevna življenja drugih. Opazoval bo njihove zgradbe in način, kako zanje skrbijo. Opazoval bo čistilce, kako zjutraj čistijo ceste, in gostince, kako skrbijo, da prebivalci niso ne žejni, ne lačni, ne sami. Opazoval bo, kako se njihovim avtomobilom mudi in kako obzirni so do tistih, ki se po ulicah le sprehajajo. Opazoval bo, kako si dvorijo in kako si ob prostih dnevih v parkih prirejajo piknike. Opazoval bo, kako se mesto prebuja in kako zaspi in kdo se v teh temnih urah potika po njem: objestni najstniki, vratarji in varnostniki, prostitutke, ljudje, ki imajo svoj kraj, nimajo pa strehe nad glavo. Postal bo kot duh, ki jih opazuje, a v njihova življenja ne more vstopiti. Mogoče bo tu pa tam kakšnega željnega poslušalca za uro ali dve zabaval s svojimi pripovedkami o daljnih mestih in čudnih ljudeh, ki jih je utegnil spoznati v vseh teh letih beganja po svetu.

ŠKIS

Eden pomembnejših popotovalnih elementov je nedvomno vrnitev. Da bi naše trudno telo na čim kakovostnejši način vrnili zavetju doma, je nujno, da za takšen pristanek poskrbimo še preden krenemo na pot, predvsem tako, da stanovanje očistimo in pospravimo ter menjamo posteljnino. Pomembno je tudi, da so v stanovanju prisotna trajnejša živila, konzervirana, vložena in nepokvarljiva, da si lahko ob vrnitvi po dolgem času prehranjevanja s sendviči in drugo hrano iz sumljivih gostišč končno pripravo spodoben obrok. Takšna je recimo pašta s tuno. Recept je naslednji: v ponev nalijemo malo olivnega olja, vanj vržemo česen, da zacvrči, takoj nato kapre (vložene v soli) in nekaj narezanih filet inčunov. Pustimo popražiti kakšni dve minuti, nato dodamo vloženo tuno, dobro premešamo in čez nekaj minut zalijemo s paradižnikovo mezgo (konzervirano, v kosih). Ko to storimo, postavimo na drugo ploščo poln lonec vode, zavremo, posolimo in vanj stresemo približno četrt kilograma testenin (raje kratkih). Ko preteče približno deset minut, jih odcedimo in vržemo v ponev, kjer naj se še kakšne dve minuti kuhajo z omako. Nato jih stresemo v globok krožnik in še enkrat pokapamo z oljem.

(Prvotno objavljeno v 27. številki Razpotji, jesen 2017)

Ilustracija: Katja Pahor