Nova stanovanjska stvarnost

Peter Karba

Človekovo bivanje je skladno z določenimi materialnimi danostmi okolja, v katerem se nahaja, enako pa velja za človeško skupnost, v kateri posamezniki sobivajo. Materialne danosti in oblike sobivanja so izvor in predmet človekovega razumevanja sveta, ki se mestoma ostrí tudi v nekakšno izkušnjo ali védenje o ravnanju, ki omogoča bivanje. Zid, streha, notranje ognjišče; varno, suho, toplo; izolacijska in hkrati sobivanjska struktura, ki se tvori v merilu mesta, soseske in stanovanja.

Se pa zdi, da smo stopili v čas, ko stanovanje dedujemo zgolj še kot ime. Stanovanje se nam še zmeraj dozdeva kot samoumevna oblika bivanja, ki jo bomo nekoč naselili, a vendar ima specifične lastnosti že minulih dob, ki so jo porodile.


Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Trideset let po 1989 z otoške perspektive

Owen Hatherley

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo.


Meditacije o zvoku

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Gregor Vuga

V kultnem televizijskem filmu Kamniti trak (The Stone Tape, Nigel Kneale, 1972) se skupina znanstvenikov nastani v viktorijanskem dvorcu. Naročeno jim je, da v tekmi z Japonsko za svoje tehnološko podjetje razvijejo nov način zapisovanja informacij. Namesto tega spoznajo, da sami delujejo kot »sprejemniki«, »dekoderji« in »ojačevalci« za človeške tragedije, »posnete« v (pra)stari kamniti steni, ki predhaja gradnji dvorca. Trak iz naslova se seveda nanaša na magnetni trak, takrat najbolj tehnološko dovršeno metodo snemanja in shranjevanja podatkov (sedem let kasneje, 1979, je na tržišče prišel prvi Sonyjev walkman).


Kako prodati mesto v štirih preprostih korakih

Ilustracija: Nika Rupnik

Zala Velkavrh

Mesta so začela strateško tržiti svojo podobo s prehodom od menedžerskega k podjetniškemu režimu upravljanja mesta, ki ga David Harvey datira v konec sedemdesetih in v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsaj odkar se neoliberalna mesta obnašajo kot podjetja, obstajajo tudi mestni brandi in mestni marketing. Marketinške napore je na nacionalni ravni sprva upravičevala vse manjša pomoč vse bolj vitke države. Po drugi strani je globalna mobilnost ljudi (turistov, talentov, podjetnikov) in kapitala pomenila, da morajo mesta med seboj tekmovati, če jih hočejo privabiti in si tako izboljšati ekonomski položaj.


Zlomljeno levo krilo EU politike

 

Martin Hergouth

Pred slabima dvema mesecema so se odvile volitve v evropski parlament. Za nekaj dni so vzbudile veliko vznemirjenje, vrsta komentatorjev je navdušeno ugotavljala, da po koncu serije Igra prestolov le imamo nov objekt politične drame. Za trenutek se je zazdelo, da je v tem entuziazmom nad relativnim kaosom izida ta izmuzljiva kreatura politično enotne Evrope zablisnila v vsej dejanskosti.

Potem je hitro vse za dolgo potihnilo. V resnici pa bi izid lahko pospremili še s kakimi bolj senzacionalističnimi spekulacijami, ne le z medlimi opažanji, da nacionalisti sicer niso zmagali, da pa se je prevlada rdeče-modrega centra skrhala: med drugim je celina na karti izidov izgledala naravnost razklano.


Vabilo k pisanju za 37. številko Razpotij: INTIMNOST

Uredništvo

»Osebno je politično!« se je glasilo eno od gesel mobilizacije šestdesetih. Danes je, nasprotno, osebni prostor, prostor intimnosti nekaj, kar se nam povsod zdi ogroženo in kar je treba pozorno braniti. Vseprisotnost spleta, nenehno beleženje odtisov vsakega našega digitalnega dejanja, zbiranje teh odtisov s tehnologijami velikega podatkovja: naša intimnost je bolj kot kadarkoli prej na razpolago in izkoriščena za ekonomski dobiček neznano koga.

Toda ali ne bi morali ugotoviti, da je ta zaskrbljenost mogoča le, ker z intimnostjo obenem ravnamo precej brezskrbno? Mi smo tisti, ki to podatkovje dajemo na razpolago. Ko so družabna omrežja – premik zgodovinskih razsežnosti – sleherniku omogočila, da vzpostavi direkten stik med lastno intimnostjo poljubne stopnje in neko vrsto javne sfere, smo to možnost navdušeno posvojili – vsakdanje voajerstvo pa nemara še bolj.


Zelena ali nezrela?

Miha Kosovel

V Sloveniji je vroče in glede tega ne moremo nič. No, da ničesar ne moremo, ni prav res. Zelena država bi mogoče že davno nazaj lahko ugotovila, da okoli 100.000 ljudi dnevno migrira v njeno Zeleno prestolnico, ne samo zaradi njenih lepot, temveč in predvsem zato, ker so se skoraj vse službe v zadnjih desetletjih preselile tja oz. se tam vzpostavile zaradi koncentracije javnega denarja in institucij. Teh 100.000 pa se mora v Zeleno prestolnico pripeljati z avtom, saj temu primernega javnega prevoza v mali Sloveniji praktično ni. V zadnjih nekaj desetletjih se je dolžina železniškega omrežja celo skrajšala za 270 km, obstoječe proge pa so tako dotrajane, da kmalu ne bodo več primerne niti za tovorne vagone, kot se je pred kratkim izkazalo, ko je pri Hrastovljah iztirila cisterna in je odtekajoči kerozin skorajda zastrupil rižanski vodotok.


Razpotja 36: Mesto

Ilustracija: Nika Rupnik

Uredništvo

UVODNIK

Prepoznati mesto

Pred dobrimi desetimi leti je ameriški ekonomist in aktivist Jeremy Rifkin kot enega od pokazateljev, da smo prešli v dobo antropocena, navedel goli statistični podatek, da danes prvič v človeški zgodovini več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Nekako v istem času, leta 2007, je pri nas v knjižni zbirki Krt izšel zbornik O urbanizmu s podnaslovom »Kaj se dogaja s sodobnim mestom«. V njem nas, takrat že podžupan mesta Ljubljane, arhitekt in urbanist Janez Koželj v svojem prispevku Opredelitev sodobnega mesta povabi k branju z navedbo arhitekta F. L. Wrighta. Ravno njegova osebnost, Wrightova namreč, je ali bi naj služila Ayn Rand kot navdih pri pisanju romana Izvir (Fountainhead,1943).