Vabilo k pisanju za 36. številko Razpotij: MESTO

UREDNIŠTVO

Premikanje prebivalstva iz podeželja v mesta skozi celoten novi vek in še danes navadno razumemo kot kazalnik gospodarskega in družbenega napredka. Toda: ali je sodobno mesto zares samoumevni naslednik srednjeveških samoupravnih obrtniških naselbin in utrjenih skupnosti? Ali pa gre prej za infrastrukturne in gospodarske koncentracije, ki jih s starosvetnimi mesti veže kvečjemu samo njihov kraj, njihovo mesto? Je urbanost še stvar prostorske kontinuitete, ali pa je urbana mreža z razvojem informacijske tehnologije, delitvene ekonomije in nižanjem cen letalskega prevoza postala lastnost, ki ni več vezana na določen relativno natančno omejen in obvladljiv kraj?


Ozir(anje) na 1983

Joachim von Puttkamer

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo v ruski totalitarni družbi na Vzhodu.


Razpotja 35: Zvok

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Uredništvo

UVODNIK

Katarzičnost zvoka
Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo nakoncu, po vsem tem poslušanju? Kakonaj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass.


Katalonija: ne gre za neodvisnost, ampak za demokracijo

Manuel Castells

Poseg španske vlade v katalonske institucije je napad na demokracijo, ki v Evropski uniji nima precedensov. Ustvaril je globok razkol med Španijo in Katalonijo, ki ga bo težko zaceliti brez brezpogojnega dialoga, ki pa ga premier Mariano Rajoy vztrajno zavrača. K sreči so Katalonci zelo miroljubni ljudje in nasilja z njihove strani ne bo. Toda trenutni položaj je mogoče vzdrževati le v pogojih izrednega stanja, ob množični prisotnosti španske policije v Kataloniji.

Za razumevanje katalonske krize je treba imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič, to, kar zahtevajo katalonski ljudje in institucije, je pravica, da bi izvedli referendum o neodvisnosti – podobno kot so ga izvedli na Škotskem in dvakrat v Quebecu.


Temni Marx akceleracionizma

Aljaž Zupančič

Eno najnedavnejših oživitev Marxove misli predstavlja miselni tok s težko izgovorljivim imenom akceleracionizem. Ker gre pri njem za nadvse heterogen pojav, se bom pri predstavitvi omejil na neko določeno potezo, za katero verjamem, da je bistvena. Pri tem bom zagovarjal stališče, da ima ta poteza akceleracionizma svoje poreklo v Marxovi kritiki politične ekonomije, pri čemer pa pozornost vzbuja dejstvo, da je prav to marksistično jedro akceleracionizma razlog za ogorčenje, ki ga je ta miselni tok ob svojem pojavu požel s strani teoretske levice. Povedano zaostreno: pokazati želim, kako je akceleracionizem razkril in poudaril določeno plat Marxovega dela, ki je za levico naravnost travmatična, ob tem, da je – in kar je še huje – ta plat osrednjega pomena tudi za samega Marxa.


Fojbe so drugi

Federico Tenca Montini

Leta 1983 je srbski dnevnik Politika ekspres v članku z naslovom »Šta znači Laibach« odgovarjal na rastočo priljubljenost kontroverzne slovenske skupine z opominom: »Če sluh va ra, ne varajo oči in spomini, ko je bila Ljubljana nekajkrat obdana z bodečo žico in je imela fašistično ime Laibach. Tako kot omenjena glasbena skupina.« V Jugoslaviji osemdesetih let je bil spomin na drugo svetovno vojno v središču kolektivne zavesti. Zgodba o osvoboditvi izpod fašizma je bila vezivo federacije in se je zato desetletja uspešno prenašala iz roda v rod. Da bi lahko razumeli naravo tematike fojb z italijanskega zornega kota, moramo začeti s precej drugačno kulturo spomina.


Dva fragmenta o enotnosti kulturnega boja

Andrej Tomažin

I

Septembra 1970 v enem od številnih robnih tekstov revije Problemi Marko Švabič, ki je pred petindvajsetimi leti preminul nesrečne smrti, zapiše na videz povsem enostavno priliko štirih uredniških glav, ki se pregovarjajo, komu bo pripadel pisarniški material. Razgovor med Tarasom Kermaunerjem, Marjanom Rožancem, Markom Švabičem in Spomenko Hribar v dramoletu Interna kronika navajamo v celoti: »Gospod Rožanc: Zdajle, če bomo tukaj res naredili, kot predlaga Marko za OHO, razstavni prostor, bo treba ven vržti tele stvari. Lahko bi prodali. Gospod Taras: Marči, jaz pa ne vem, če se da to kar tako. Treba je paziti; potem ti pa oni od zgoraj lahko kaj očitajo, saj nikoli ne veš.


Vabilo k pisanju za 35. številko Razpotij: ZVOK


V današnji izrazito vizualni kulturi pogosto pozabljamo na pomen drugih čutov, ki so prav tako (ali morda še bolj) pomembni za zaznavanje sveta okoli nas. Eden od njih je sluh. Ko že govorimo o poslušanju in slišnem, se največkrat omejujemo na glasbo, ki je verjetno eden najbolje raziskanih zvočnih fenomenov. Onkraj estetskih kategorij pa o poslušanju in zvoku razmišljamo le redko.

V naslednjih Razpotjih bi se zato radi posvetili ZVOKU in se podali na raziskovanje različnih form slišnih pojavov ter njihovih političnih, ekonomskih, fizikalnih, socioloških, etnografskih ter nenazadnje tudi pravnih aspektov. Radi bi raziskali zvok kot temeljni element komuniciranja, se ukvarjali s sluhom kot primordialnim čutom in razmišljali o oglašanju.