Ubiti kitajskega mandarina: O protislovjih levičarskih interpretacij protikorupcijskih protestov v Romuniji

Ioana Macrea–Toma

V svojem članku “Ubiti kitajskega mandarina. Moralne implikacije distance” (1994) je Carlo Ginzburg popisal filozofska premišljevanja, od Aristotela do Diderota, o odsotnosti sočutja do soljudi v oddaljenih zgodovinskih okoliščinah, tako v prostoru v času. Toda Ginzburg članek zaključi z nepričakovanim obratom. Opozori, da lahko sodobniki pravzaprav bolje obvladajo oddaljeno preteklost kot polpreteklost. Ne le zato, ker imajo nad preteklostjo večji pregled, temveč zaradi etične razsežnosti: nevednost glede daljne preteklosti rojeva kvečjemu nezanimanje, nevednost glede nedavnih nogodkov pa nas lahko zavede v nespametno ravnanje.


»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti

Raphael Tsavkko Garcia

Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika.

Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv.


Umetna inteligenca znanstvenofantastičnih blockbusterjev: Bi nam replikanti morali zameriti?

Natalija Majsova

Zgodovino prevladujočega odnosa zahodne znanstvene fantastike do umetne inteligence je močno zaznamovala gledališka igra R. U. R. Čeha Karla Čapka iz leta 1920. Sintetične ljudi, vzrejene iz revolucionarne organske spojine z namenom služenja človeku, je namreč prvič v zgodovini poimenoval s skovanko »roboti«, ki naj bi jo sicer izumil njegov brat Josef. Nadalje, napovedal je, da se bodo ti sčasoma uprli človeškemu gospostvu in da imajo dobre možnosti za odpravo ne le zanje neugodnih razmerij moči, temveč kar celotne človeške vrste. To seveda tudi storijo. Jim lahko zamerimo? Gre za upravičeno potezo?
Zamero do pragmatične geste Čapkovih robotov zasledimo v številnih poznejših popularnokulturnih inkarnacijah premislekov o prihodnosti sobivanja z vse naprednejšo umetno inteligenco.


Umetna inteligenca kot postvaritev

Aljoša Kravanja

V pričujočem članku bi rad shematično predlagal marksovsko interpretacijo pojma umetne inteligence. »Marksovsko« pravim zato, ker umetne inteligence ne bom poskušal razumeti v običajnih marksističnih kategorijah (recimo skozi razredni boj ali kritično teorijo ideologije), temveč s pomočjo pojmov, ki jih je razdelal Marx kot filozof. Pri tem bi se rad posvetil zlasti pojmu postvaritve (oziroma »reifikacije« z latinsko tujko ali »Verdinglichung« v Marxovem izvirniku). Trdil bom, da lahko umetno inteligenco razumemo bolje, če v njej vidimo pojav, ki je blizu procesu postvaritve, vendar hkrati razločen od njega.


Nevidni stroji

Vladan Joler

Mi, kot človeški delci omrežene družbe, smo vidni skorajda v vsakem trenutku interakcije s tehnologijo. Ves čas se nam sledi, se nas kvantificira, analizira in poblagovlja. Toda v nasprotju s našo hipervidnostjo pa je mnogo faz rojstva, življenja in smrti omreženih naprav pokritih s plaščem nevidnosti. Z nastopom popularnih naprav, ki so podprte z osrediščeno umetno inteligentno infrastrukturo in nevidnimi vmesniki, kot so denimo glasovni, se zdi, da plašč nevidnosti postaja še večji.

Dosegli smo točko, ko je gladka in bleščeča aluminijasta površina naših naprav brez vijakov, brez vidnega vhoda, izgubili smo tipkovnice, ki so nam omogočale kodiranje in ustvarjanje novih svetov.


Vladavina populizma na Madžarskem 

Ferenc Laczó 

  

V zadnjem desetletju – začenši z letom 2006, s pospešitvijo in navidezno konsolidacijo v obdobju 2008–2011 in dodatno radikalizacijo predvsem od leta 2015 dalje – se je populizem utrdil v madžarski politiki in postal njena prevladujoča značilnost. Še več, od leta 2010 je desničarski populistični slog madžarske politike postal tako vidna značilnost vladnih ukrepov, da Madžarsko pod vodstvom Fidesza pogosto označujejo za pionirko protiliberalnega obrata v Evropski uniji, ki se je nato razširil v države, kot sta Poljska in Velika Britanija in ki bi lahko, kot opozarjajo nekateri alarmantni glasovi, v bližnji prihodnosti celo resno ogrozila projekt evropske integracije.


Gibanje proti cepljenju kot zanikovanje znanosti

Bojan Dolinar

V manj kot enem letu smo bili priča nenadnemu vzniku besed in besednih zvez, kot so alternativna dejstva, lažne novice in postresničnost. Skeptikom, ki že dolgo opazujemo družbeni pojav zanikovanja znanosti, bi moral biti ta razvoj dogodkov všeč, saj pripomore k popularizaciji naše dejavnosti in dvigu zavesti o njenem pomenu za javno razpravo. Toda sam sem bolj ciničen in sumim, da je toliko pompa nastalo predvsem zato, ker so se tokrat na napačni strani palice znašle interesne skupine z močjo.

Nikoli ni prepozno za popularizacijo kritičnega razmišljanja, ki je ena najbolj podcenjenih veščin, a ne verjamem, da bodo do nje privedli ti novi trendi.


Spomin na Katalonijo

Drago Jančar

Voznik taksija s pritiskanjem na gumb radijskega sprejemnika išče glasbo, morda poročila, vsekakor nekaj, kar bi želel poslušati v tem nervoznem popoldnevu, ko se vozimo po Avinguda Paral.lel, mogoče tudi po kakšni drugi avingudi, vsekakor nekam proti Plaça de Catalunya. Brisalec na prednji šipi pred menoj odriva kaplje dežja, cesta je mokra, polna vozil, glasna, hupajoča, videti je, da so vsi nekoliko živčni, voznik še posebej, ko išče glasbo ali nemara poročila, ki jih hoče poslušati in ga pri tem nič ne zanima, ali bi hoteli to poslušati trije njegovi sopotniki: jaz na prednjem sedežu, na zadnjih pa Jaume Cabré in Simona Škrabec.