Iz ljubezni do juga

Simona Škrabec

I wish to speak a word for Nature,
for absolute freedom and wildness…

Henry David Thoreau, 1862

Začnimo s strašno letalsko nesrečo. Petindvajsetega junija 2015 se je letalo nemškega nizkocenovnega prevoznika Germanwings zrušilo v planinah nad vasjo Prads-Haute-Bleone v Visoki Provansi. Obsedela sem ob televizijskem ekranu in oblila me je tista hladna groza, ki jo človek začuti le nekajkrat v življenju. Novica ni bila zgolj novica o nesreči, temveč nekaj, kar je segalo globoko v moje lastno življenje. Veliko globlje, kot sem se zavedala v prvem trenutku.

Najprej je bilo tu neizogibno spoznanje, da je šlo pri nesreči za svobodno človeško odločitev.


Vabilo k pisanju za Razpotja 38: Smeti

Foto: Martin Abbeglen, Flickr

 

Uredništvo

Kaj tvori smet? Kdaj nekaj postane smet? Kdaj denimo postane smet plastenka vode? Že ko je na policah? Ko spijemo vodo v njej? Ko se odločimo, da je ne bomo ponovno uporabili? Ali lahko plastenka vode kadarkoli konča biti smet? Ali ne vedno nova ponovna uporaba v najboljšem primeru časovno odlaga njeno končno romanje na smetišče? V kakšni meri zadevo rešuje recikliranje? Ali ni industrija reciklaže prav tako še ena industrija s svojimi lastnimi potratnostmi? Je smet sploh izničljiva?

Ali lahko sploh obstaja globalna ekonomija brez globalnega problema smeti? Globalna ekonomija ni le pretok financ, ki se ne ozira na meje, temveč tudi pretok surovin in produktov, pri čemer je že sama produkcija navadno razčlenjena prek celotnega sveta.


Katalonija – nujna utopija

Toni Mollà

To, kar imenujemo civilna družba – osebni odnosi, mreža prostovoljskih združenj in vidiki notranjega trga – tvori hrbtenico vsakega naroda ali, da se ne spuščamo v terminološka dlakocepstva, podobne družbene strukture. Politični aparat je pogosto le njena posledica, a včasih tudi njen sovražnik. Sozvočje med civilno družbo in formalno strukturo oblasti je poroštvo za uspeh sleherne institucionalizirane skupnosti. Občanska gostota katalonske družbe je bila vedno jedro tistega gibanja, ki ga, prav tako zaradi konciznosti, imenujemo »katalonski nacionalizem«.

Dediščina srednjeveškega cehovstva, kalvinistična miselnost, ki je pronicala tostran Pirenejev iz hugenotskih središč v južni Franciji, proizvodni model, v enaki meri utemeljen na tradiciji in na inovaciji, buržoazna revolucija in medijski ustroj (to se pravi sistem širjenja idej) po njeni meri so med razlogi, zakaj je zgodovinski razvoj v Kataloniji šel po drugih poteh kot drugod v španski državi.


Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra

Foto: David Verlič

Olga Tokarczuk

Že nekaj let me preganja zamisel, da bi napisala roman, v katerem bi svet funkcioniral drugače. V njem ne bi veljale nekatere očitne predpostavke. Verjamem, da priznavanje česa za očitno sploh ni povezano z dejstvi, temveč prej z družbenim dogovorom in navadami našega uma, zaradi česar spada bolj na področje psihologije kot fizike.

Privlači me opazovanje trenutkov zgodovine, ki so spreminjali mišljenje ljudi, in sprememb v resničnosti, ki so jim sledile. Dokler so verjeli, da je svet raven, je tudi bil raven: ljudje niso potovali čez morja, niso prestopali skrajnih meja. Za geocentrični sistem so izdelali povsem prepričljive matematične izračune, ki so bili pragmatično uporabni – mogoče je bilo napovedovati mrke in sestavljati natančne koledarje.


Mrtva serija, ki živi naprej

Foto: The Walking Dead

Francesco Condello

Kdor se je v zadnjem času znašel pred ekranom, na katerem se je predvajala kakšna epizoda televizijske serije Živi mrtveci (The Walking Dead), je verjetno kaj hitro opazil znanilce propada: glavni igralci odhajajo, kvaliteta posebnih učinkov je padla, zgodbe in liki se komaj še držijo pokonci, zgodba se ne ujema … Pa vendar, v svojih prvih sezonah so bili Živi mrtveci ena izmed najbolj kvalitetnih serij, kar jih je premogla televizija: ustvaril jo je izjemen režiser (Frank Darabont: Kaznilnica Odrešitve, Zelena Milja) na kvalitetni pripovedni osnovi (istoimenski grafični roman Roberta Kirkmana), s podporo sodelavcev in igralske zasedbe, ki se je ponašala z obilico izkušenj in talenta.


Dan prerojenega poguma

Fotografija: Wikimedia Commons, Màrius Montón

Jordi Magrinyà

Ne bom skrival, da mi je težko pisati o teh dogodkih. Lagal bi, če bi trdil, da mi ustreza pisati svoje vtise. Ne ustreza mi. Zakaj? Morda, ker je še prekmalu, ali morda zato, ker se zadnje čase nerad lotevam razprav, ki se globoko dotikajo bistva mojih političnih prepričanj. Zagotovo pa mi je težko, ker so bili dogodki tiste nedelje, 1. oktobra 2017, kruti.

Tista oktobrska nedelja se je zame začela pred več kot tridesetimi leti. Lahko bi rekel, da se je začela sočasno z rojstvom moje politične zavesti. Nisem pa mogel pričakovati, da bo trideset let kasneje neka nedelja zaznamovala preostanek mojega življenja.


Uporniki tišine

Esad Babačić

Pesniki si podajajo hrup in tišino. Kot kakšno neozdravljivo bolezen besed. Od tod verjetno tihotapci besed, o katerih govori Ludwig. Poznam to. Brane jo je podal Alešu, slednji jo je odnesel Fabjanu, ta jo je podaril nekomu tretjemu. On je že vedel komu. Zarota je enako tišina. Zakaj pišem kratke stavke, povedi brez zapovedi. Ker sem tako bližje tišini, ki me pomirja, tako kot me pomirja to pisanje. In zakaj sedim ure in ure v muzeju? Ker so čuvaji nevidni, brezimni in tihi. Japonska tradicija umetnosti pozna izraz ma, ki pomeni pravico umetnika, najsi bo slikarja, plesalca, pevca ali pesnika, da naredi premor, da neha sredi samega dejanja, akta, sredi stavka, če hočete, skratka, da utihne, preden spet nadaljuje, kot je znal utihniti Wittgenstein, ki je nekoč zapisal: »O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati«. 


Tišina, ki hoče zveneti

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Ivana Slamič

Avtor spremnega zapisa Vodnik po otroštvu k romanu Sarivala Sosiča Jaz sam zapiše: »Sinestezija sluha, vida in okusa, ki se jim bosta v nadaljevanju pridružila še vonj in otip, nam bo v vulkanskem izbruhu različnih zgodb, veselih in žalostnih, krutih in nežnih, junaških in razorožujočih, osvetljevala različne kažipote na poti skozi gostobesedno lavo treh pripovedovalcev, sina, mame in tata.« Za vulkanski izbruh gostobesedne lave predpostavlja prisotnost vseh petero čutov, ki jih imenujemo od Aristotela dalje. Lahko pa bi dodajali še druge, odkrite mnogo kasneje. Kljub njihovi sinesteziji, kljub smehu in dotiku, ki ustvarjata prostor spoznavanja sveta, pa dečka, sina, določata samota in igra v njej.