Ozir(anje) na 1983


Joachim von Puttkamer

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo v ruski totalitarni družbi na Vzhodu. Če je kdaj sploh obstajala kakšna delitev na Zahodno in Srednjo Evropo, je ta tičala v dejstvu, da je bila sama Evropa pripravljena pozabiti svojo kulturno dediščino in razumeti Srednjo Evropo zgolj v političnem smislu. »[Evropa] … z drugimi besedami vidi v srednji Evropi le Vzhodno Evropo.« Kunderov esej je globoko melanholičen in nekatere misli zvenijo prav srhljivo znane. Kundera je obžaloval, da »Evropa svoje enotnosti ne dojema več kot kulturno enotnost«, kot »vladavino najvišjih vrednot«, ki temeljijo na »avtoriteti mislečega in dvomečega posameznika, in na umetniški ustvarjalnosti, ki odraža njeno izjemnost«. Po Kunderi je bila torej le še Srednja Evropa prisiljena braniti to svojo »preteklost kulture, preteklost modernega časa«.

Leto 1983 je tudi bilo leto, ko je Poljska odpravila vojno stanje. Oboleli generalni sekretar CK KPSZ Jurij Andropov je takrat v Kremlju že izgubljal svojo moč, medtem ko je v Bonnu nemški kancler Helmut Kohl stabiliziral svojo novo koalicijo v predčasnih zveznih volitvah. V času, ko je zahodnonemško mirovno gibanje dosegalo svoj vrhunec, Ronald Reagan pa demoniziral Sovjetsko zvezo kot »imperij zla«, je neki obotavljivi sovjetski podpolkovnik preprečil jedrsko vojno, do katere bi lahko prišlo zaradi računalniške napake, ki mu je narobe kazala ameriški raketni napad. Televizijski film z naslovom The Day After je izredno nazorno prikazal, kakšne bi bile posledice resnične svetovne jedrske vojne, Kunderov esej pa je bil objavljen le teden dni po prvem predvajanju filma s to apokaliptično vizijo. Sprožil je živahno vseevropsko razpravo o identiteti Srednje Evrope in o tem, kako se izogniti blokovskmi delitvam. S tem je razširil razpoke v železni zavesi in za kratek čas znova vzpostavil vladavino kulture, mišljenja in dvomečega posameznika, čigar zaton je Kundera obžaloval s tako silovitimi besedami. Na vrhuncu hladne vojne je zaznamoval tudi začetek njenega konca. Nazadnje se je izkazalo, da je bilo Kunderovo žalovanje ob labodjem spevu razsvetljenstva nekoliko preuranjeno.

Evropske delitve so odtlej začele zavzemati drugačne oblike. Kljub temu pa je idealna samopodoba Evrope, kot je nastala v razsvetljenski misli, s tem pa tudi ideja »Vzhoda« kot tiste druge, »slabše« Evrope, verjetno še vedno prisotna.

Kako je s tem torej danes?

I

Lani poleti sem prebil cel teden v južnih Karpatih, na idiličnih obalah jezera Brădişor. Že zgolj možnost, da izvedemo mednarodno poletno šolo v samem središču nekdanje Ceauşescujeve Romunije, se zdi popoln dokaz, da smo že pred kar nekaj časa in z veseljem presegli stare delitve iz časa hladne vojne. Bližnji Sibiu je lepo obnovljen in vrvi od turistov, ki občudujejo srednjeveško arhitekturo in multietnično dediščino mesta. V knjigarnah se najde širok nabor knjig iz Romunije, Transilvanije in iz mednarodnega prostora. Kunderovi romani sicer niso na zalogi, se jih pa da dobiti čez dan ali dva. V tem mestu je njegova »vladavina kulture« živa in zdrava. Kljub temu pa ima enostavna dostopnost tudi svoje slabe plati. Zunaj mesta Sibiu je slika precej klavrna. Naglo starajoče se prebivalstvo še ohranja svoje vasi lepe in urejene, mladi ljudje pa iščejo srečo drugje. Romunija zaradi emigracije vsako leto izgubi 0,5 odstotka svojega prebivalstva. Pri tem so na slabšem le Bolgarija, Hrvaška in Litva. Statistika ji tako napoveduje več kot petnajstodstotno izgubo prebivalstva v prihodnjih dveh desetletjih (kot je razvidno na portalu Eurostat). Učinki so dramatični in opazni tudi naključnemu turistu, saj primanjkuje kuharjev in natakarjev, ki se raje odpravljajo na boljše plačana delovna mesta v švicarske ali bavarske Alpe.

Izguba prebivalstva je rezultat trdovratnega ekonomskega prepada, ki še vedno deli Evropo in jo bo delil še desetletja. Za ponazoritev je dovolj podatek, da je osebna potrošnja Nemcev leta 2017 presegala potrošnjo sosednjih Poljakov za 77 odstotkov, in to kljub bistvenemu izboljšanju glede na prejšnja leta. Nič čudnega, da zahodna Evropa tako močno privlači srednjeevropske delavce. Poljske medicinske sestre in romunski zdravniki rešujejo nemški zdravstveni sistem in oskrbo ostarelih pred propadom, medtem ko srednjeevropski trgi dela privlačijo delavce iz še bolj vzhodnih in še revnejših držav. Tržne reforme so morda res prinesle blagostanje v bleščeča se mesta in evropske subvencije so verjetno bistveno izboljšale regionalno infrastrukturo tja do najbolj oddaljenih kotičkov, ni jim pa uspelo preseči evropskega gospodarskega razkola. Srednja Evropa se zdi, kot da je obtičala na ravni periferije. Pri tem je bolj klavrna tolažba dejstvo, da se je okrepil še neki drugi in enako močan razkol, in sicer tisti med severom in jugom. Slovaška, Češka in baltske države so podprle nemški poskus, da bi vsilili varčevalne ukrepe Grčiji, Italiji in Španiji. To je opazilo bolj malo zahodnih opazovalcev. Učinek na evropski miselni zemljevid je ostal malenkosten.

Socializem je davno tega obljubljal osvoboditev od spon trga, ne le kot neposreden izziv industrijskim družbam na Zahodu, temveč kot alternativno vizijo družbe. To je pravljica iz nekega minulega časa, a tiste, ki so verjeli vanjo, je vendarle navdajala s ponosom. Ta ponos je bil globoko ranjen, še preden je komunizem leta 1989 padel. Kunderova izbira, da spregleda zanikrno stanje gospodarstva na Madžarskem in Poljskem in namesto tega poudari kulturo, priča o tovrstni ranjeni samopodobi. Ivan T. Berend, ki je bil tudi sam nekoč vernik, je končni rezultat socializma iskreno opisal kot »obvoz s periferije na periferijo«. Na takšnem ozadju se denarni tok subvencij iz Bruslja zdi kot komajda dovoljšnja poprava zgodovinskih krivic. Mnogi imajo te subvencije za nekaj, do česar so moralno upravičeni, a jim ne prinaša nikakršnih političnih obveznosti. Ko je Evropska komisija maja 2018 predlagala znižanje financiranja srednjeevropskih držav v prid obubožanim južnim članicam, je dobila nasvet, naj se raje sklicuje na nedavne poljske in madžarske gospodarske uspehe, namesto da ukrep povezuje z vprašanjem migracij. Pogojevanje subvencij s politično pokornostjo zagotovo ni dobra strategija za premoščanje evropskih razkolov. Poglavitni problem ostaja nerešen: dlje ko Srednja Evropa caplja za Zahodno, dlje to neravnovesje krepi globoko vsajene predstave o moralni superiornosti Zahoda in inferiornosti Vzhoda. Če v enačbo vnesemo še sever in jug, to rezultata bistveno ne spremeni. Stari razkol je postal še bolj očiten in boleč. Ekonomija se neizogibno prevaja v psihologijo.

II

Decembra 2018 smo videli izjemne ulične demonstracije v Budimpešti. Udeleženci so se odzvali na pozive tako s strani liberalne opozicije kot radikalne desnice in naslovili dve navidezno nepovezani vprašanji. Prvo, družbeno, je bil protest proti novemu zakonu, ki bi delodajalcem omogočal vsiljevanje dodatnih nadur zaposlenim; javnost ga je medtem oklicala za »suženjski zakon«. Na politični ravni pa so protestirali proti uvedbi novih upravnih sodišč. Demonstranti so se bali, da bo ustanavljanje posebnih sodišč z na novo imenovanimi sodniki, ki bi obravnavali obtožbe o volilnih prevarah in korupciji, še dodatno spodkopalo krhko neodvisnost sodne veje oblasti na Madžarskem in državo še bolj potisnilo v smer avtoritarne vladavine. Posebne policijske enote so uporabile solzivec, da bi razkropile množico, televizijsko poročanje pa je spominjalo na nasilne spopade med rumenimi jopiči in policijo, ki so nedavno pretresali Francijo in povzročili na milijone dolarjev škode. Tako v Parizu kot v Budimpešti je šlo za družben protest proti državni politiki, ki ji očitajo žrtvovanje socialne varnosti na oltarju globalnega kapitalizma. Demonstracijam v obeh državah je skupno tudi globoko nezaupanje v politične elite, ki jih dojemajo kot odtujene od »ljudstva«. Vendar pa so se demonstracije razlikovale glede odnosa do demokratičnih institucij. Budimpeštanski protestniki so si prizadevali za ohranitev preostankov liberalne demokracije in vladavine prava, medtem ko so pariški protestniki, katerih razočaranje je raslo že dlje časa, taistim obrnili hrbet.

Srednja Evropa je bila v zadnjih letih priča vrsti množičnih protestov proti razgradnji demokratičnih institucij s strani skorumpiranih elit. Junija 2013 so se tisoči zgrnili na ulice Sofije, da bi protestirali proti prenagljenemu imenovanju medijskega oligarha, osumljenega mafijskih povezav, za vodjo nacionalne varnostne agencije. Obupani protesti »bosanske pomladi« leta 2014 proti etnokraciji in institucionalnim ter ekonomskim oviram Daytonskega sporazuma so se sprevrgli v nasilje: protestniki so zažgali predsedniško stavbo v Sarajevu in nehote uničili zajeten del državnih arhivov, ki so bili tam shranjeni. Poljaki so v začetku leta 2015 protestirali proti novoizvoljeni vladi, ker je sprožila križarsko vojno proti neodvisnosti sodne veje oblasti. V Bratislavi so protesti proti umoru raziskovalnega novinarja Jána Kuciaka odnesli celotno vlado. Romunija je v zadnjih letih doživela cel niz protestov proti korupciji v vladnih vrstah, začenši z javnim protestom po katastrofalnem požaru v nočnem klubu, ki so eskalirali v policijsko zatrtje množičnih protestov na bukareštanskem univerzitetnem trgu avgusta lani. Najbolj nedavne proteste proti propadu demokratičnih institucij pa lahko spremljamo v Beogradu.

Protesti torej pričajo o globokih političnih razkolih po vsej Srednji Evropi. Ti razkoli se pogosto prekrivajo z razkorakom med mestom in podeželjem, ki preči celotno celino. Levi in desni populizem sta beležila volilne zmage na Madžarskem, Poljskem, Češkem in v Romuniji, kakor tudi v Italiji, Avstriji in na referendumu o brexitu. Hvala, ki jo je Michel Houellebecq iz francoske perspektive nedavno posvetil Donaldu Trumpu v članku Donald Trump Is a Good President za Harper’s Magazine, ni prav daleč od ponavljajočih se razlag politične situacije na Poljskem ali Madžarskem. Vendar le v Srednji Evropi močna urbana manjšina redno hodi na ulice, da bi branila liberalno demokracijo in njene institucije. Varšavski demonstranti redno nosijo zastave Evropske unije, ki jo povezujejo z vladavino prava. Takšne demonstracije si je težko zamisliti, denimo, v Nemčiji ali Grčiji. Morda zato, ker imajo Srednjeevropejci izkušnjo komunizma. Dobro se spominjajo boja proti komunistični vladavini in se zavedajo, kaj vse je na kocki. Nekateri protesti kažejo tudi generacijske poteze: nekdanji študenti iz leta 1989 se znova zgrinjajo na ulice, da bi ubranili tisto, kar so pred tremi desetletji že dosegli.

Sedanjo politično situacijo v Srednji Evropi lahko razumemo na več načinov. Prvi pravi, da smo tokrat priča novi rundi starega dvoboja, ne za ali proti Evropi, temveč med dvema različnima interpretacijama Evrope: med vizijo »ustvarjanja še tesnejše unije evropskih narodov«, kot predvideva Maastrichtski sporazum iz leta 1993, in Evropo nacionalnih držav. Gre torej za vprašanja, ali je samo združena Evropa zmožna prevedriti nevihte globalizacije in ubraniti nacionalno suverenost, ali morda že sama Evropa spodkopava te plemenite cilje; in ali je priseljence ter begunce treba odganjati z meja šengenskega območja, če omenim le najbolj kontroverzno vprašanje.

Neki drugi način, kako razumeti sedanjo politično situacijo, je vrnitev k omenjenemu Kunderovemu eseju. Danes, tako kot leta 1983, lahko vidimo, kako se srednjeevropski vodje politično znova obračajo k Vzhodu. Samodržci, kakršna sta Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński, se očitno spogledujejo z neliberalno, vodeno demokracijo po ruskem vzoru, in Orbán se odkrito dobrika Vladimirju Putinu. Le da tokrat ne gre za prisilo, temveč za izbiro. Le da imajo tokrat ti samodržci podporo francoske Marine Le Pen, italijanskega Mattea Salvinija in avstrijskega Heinza-Christiana Stracheja. V tem smislu bi lahko rekli, da Evropa znova pozablja na svoje vrhovne vrednote in kulturno bistvo. Kunderova turobna diagnoza, da sta Evropa oziroma Zahod izgubila svojo samozavest, se zdaj končno kaže kot resnična. In, kot da se zgodovina zares ponavlja, se prgišče neomajnih braniteljev v Srednji Evropi dviga v bran pravemu bistvu Evrope.

III

Milan Kundera definira srednjo Evropo kot »negotovo območje malih narodov med Rusijo in Nemčijo […] Ampak kaj je to mali narod? Mali narod je tisti, čigar obstoj je lahko kadarkoli postavljen pod vprašaj; mali narod lahko kadarkoli izgine in mali narod to ve«. Zgodovinski spomin igra v Kunderovem razmišljanju ključno vlogo. Kljub temu je ta izjava edina, ki omenja, čeprav le posredno, drugo svetovno vojno. Uokvirja argument judovskega naroda kot paradigmatskega malega naroda. Judje so za Kundero »intelektualni cement« srednje Evrope, »zgoščena inačica njenega duha, ustvarjalci njene duhovne enotnosti«. Te stavke je Kundera zapisal v pretekliku, saj je vedel, da je ta esenca nepovratno izgubljena. »Mar ni [srednja Evropa] izgubila svoje duše v Auschwitzu, ki je judovski narod izbrisal z zemljevida? Ali srednja Evropa sploh še obstaja, potem ko je bila leta 1945 odtrgana od preostale Evrope?« In vendar so bili – sledeč nadaljevanju njegove argumentacije – Rusi tisti, ki so sprožili napad na civilizacijo srednje Evrope, ne nacistična Nemčija.

Dandanes bi le malo ljudi pristalo na takšno branje zgodovine, tako v Srednji kot v Zahodni Evropi. Druga svetovna vojna se vrača v središče srednjeevropskega spomina in z njo tudi izziv, kako nasloviti holokavst. Najbolj ambiciozen in daljnosežen odziv lahko vidimo v Muzeju druge svetovne vojne v Gdańsku. Ta ponuja pogled na vojno, ki je zmožen združiti raznolike nacionalne izkušnje v skupno evropsko pripoved. To mu uspeva, ker pozornost preusmerja z vojaških operacij na civilno izkušnjo vojne: izpostavlja teror in odpor terorju kot razločevalne značilnosti druge svetovne vojne. Ustanovni direktor Paweł Machcewicz je s svojo ekipo dosegel velik uspeh s tem, da je ta muzej odprl kljub vztrajnim poskusom vlade, da to onemogoči. Javno zanimanje je preseglo vsa pričakovanja in 20 mesecev po odprtju so že beležili milijon obiskovalcev. Hkrati je Piotr Gliński, trenutni poljski minister za kulturo in nacionalno dediščino, dosegel enako velik uspeh pri pečatu, ki ga je pustil na razpravi o muzeju. Po zaslugi njegovih napadov je trud muzealcev, da bi predstavili svežo interpretacijo vojne zgodovine, povsem zbledel v primerjavi z vztrajnim spopadom glede pravice nacionalnih vlad, da vsilijo svoj pogled na narodno zgodovino.

Politike spomina tako globoko delijo Evropo, kot bi si Kundera nikoli ne mogel predstavljati. V tistem času sovjetska trditev, da je ZSSR osvobodila srednjo Evropo izpod nacistične okupacije, ni bila nikoli predmet intenzivne razprave, saj je bila prepoznana kot odkrito orodje za ohranjanje imperija in komunistične vladavine. A ko je komunizem enkrat (pro)padel, kot ugotavlja Claus Leggewie (Der Kampf um die europäische Erinnerung, 2011), družbe Srednje Evrope nikakor niso posvojile zahodnih pogledov na vojno ali se pridružile pripovedi, ki v središče postavlja holokavst kot zločin, neprimerljiv s katerimkoli drugim, kot univerzalno moralno obvezo in temeljno evropsko izkušnjo. Ko so se osvobodili izpod sovjetske oblasti, so Srednjeevropejci pozvali Zahod, naj prizna njihovo izkušnjo dvojne totalitarne okupacije in njihov dvojni status žrtve. Evropski parlament se je na ta poziv odzval in 23. avgust, torej dan, ko je bil podpisan pakt Molotov-Ribbentrop, razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. A poskusi, da bi spomin na komunistično represijo povzdignili na isto dostojanstveno raven, kot pritiče holokavstu, kot se je zgodilo v Sighetu, Vilni, Rigi in Budimpešti, so bili deležni ostrih kritik.

Še globlja razhajanja pa povzroča vprašanje sokrivde pri holokavstu, predvsem na Poljskem in Madžarskem. Vse, odkar je trenutna poljska vlada leta 2015 prevzela oblast, vztrajno poziva k dvomu glede ugotovitev, da so lokalni Poljaki na lastno pobudo pobili Jude v kraju Jedwabne. Kot protiutež Jedwabnam je vlada nesorazmerno promovirala muzej, posvečen poljski družini, ki je skušala reševati svoje judovske sosede in za to plačala z življenjem. Ko je Poljska leta 2018 uvedla zakon, ki so mu očitali, da skuša kriminalizirati neodvisno raziskovanje teh vprašanj, je bilo mednarodno nasprotovanje enako silovito kot glede poskusov izničenja neodvisnega sodstva. Madžarske politike spomina prav tako slonijo na poskusu zanikanja vsakršne krivde pri deportaciji Judov. Podobne razprave burkajo duhove tudi v Litvi.

Spomin na drugo svetovno vojno loči Srednjo Evropo od Zahodne enako globoko, kot loči obe od Rusije. Ruske proslave dneva zmage vedno znova odtujujejo zahodne politične voditelje, še bolj pa baltske države. Nasprotujoče si pripovedi o vojni vplivajo tudi na rusko propagando v vojni proti Ukrajini. Zato obstajajo močni razlogi za sum, da rusko geopolitično držo v enaki meri določa strah pred tem, da bi bila obkrožena z Natom, kot njen ranjen imperialni ponos in občutek, da je bilo Rusiji v trenutku njene šibkosti odrečeno, da bi uživala v sadovih zmage, trdo osvojene v vojni, namerjeni njenemu popolnemu izničenju.

IV

Razkol med Evropo in Rusijo oziroma, natančneje, Putinovo Rusijo, je v tem desetletju verjetno najgloblji politični in kulturni razkol na celini, in to kljub neliberalnim nagnjenjem nekaterih evropskih politikov. Ta razkol je bolj jasen in očiten kot stara in nova razhajanja med Srednjo in Zahodno Evropo. Globlji je tudi zato, ker izvira iz razhajajočih se spominov na drugo svetovno vojno. V geopolitičnem smislu je še toliko bolj grozeč. To je razkol, ki ga je Kundera hotel ozavestiti kot najbolj fundamentalni in nespremenljiv.

Ponoven pogled na delitve iz leta 1983, kakor tudi razmislek o sedanjih delitvah na način, kot sugerira Kundera, postavlja Evropo pred izziv, da naslovi in znova premisli lastne vrednote. Te so, seveda, enako kontroverzne, tako kot sama ideja Evrope in so daleč od tega, da bi bile izključno evropske: njihovo bistvo tiči v sami ideji kontroverze. Srednja Evropa nam je dala intelektualno dediščino oporečništva, ki sega daleč onkraj svojih izvorov v boju proti komunistični diktaturi. Danes, ko se spopadamo s sodobnimi izzivi globalnega segrevanja, globalnih migracij in digitalizacije, nimamo na razpolago nič privlačnejšega kot zanašanje na »avtoriteto mislečega in dvomečega posameznika, in […] na umetniško ustvarjalnost, ki odraža njeno izjemnost«.×

Joachim von Puttkamer je nemški zgodovinar, direktor Kolegija Imreja Kertésza v Jeni.

Prevod: Bojan Albahari

Članek je bil objavljen v Razpotja 35: Zvok spomladi 2019. Je del rubrike “Dediščina razdeljenosti”, kjer v letu 2019 objavljamo razmisleke ob 30-letnici padca Berlinskega zidu.