Ob uspehu košarkarjev


Peter Karba 

Septembra letos se je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v košarki onkraj vseh pričakovanj za naslednja štiri leta postavila na mesto prvega na stari celini. Kakor zgodovinskim dogodkom pritiče, se je ob največjem dosežku slovenskega športa v ekipnih tekmovanjih razgalilo tudi, kako v tem času bodisi kot državljani bodisi kot Slovenci skupaj s svojimi organizacijami, kamor sodijo tudi sredstva poročanja, razumemo nacijo, narod in državo. 

Pri medijskem poročanju – tokrat je prenašanje prvenstva prvič prevzela zasebna medijska hiša, katere osnovno vodilo je proizvajanje dobička – smo lahko opazili vsaj tri poudarke.  

Zlahka se je dalo opaziti, da se je pozornost prenosa prvenstva z izjemo nekaj zaključnih tekem preusmerila s pokrivanja poteka prvenstva v celoti zgolj na tekme slovenske reprezentance. To pomeni, da medij ni prepoznal pomena evropskega prvenstva kot takega, temveč nam je sugeriral, da nas košarkarski šport sploh ne zanima, če pri tem ne moremo navijati za »naše«. Pri samem prenašanju tekem je bilo pri poročevalcih mogoče opaziti precejšnjo mero domačnosti, ki je neprenehoma brisala razlike med njimi in nami – med košarkarji, gledalci in poročevalci – v en sam amorfen gnus. Tako si je poslanec državnega zbora in komentator kar tekom prenosa »prvič dovolil« čestitati svoji ženi za obletnico poroke.  

S strani poročevalke s terena smo bili deležni nenehnih vprašanj in izjav o »občutkih« igralcev in strokovnega štaba pred in po tekmi; strokovni komentator, za katerega je bil izbran Saša Dončič, pa se je prelevil v ponosnega in vse bolj evforičnega očeta, ki je po vseh blodnjah, ki jih je trosil med prvenstvom, pred samim finalom zmogel le še to, da je izdavil, da bomo zmagali.  

Ista medijska hiša je soorganizirala in neposredno prenašala tudi sprejem evropskih šampionov pred domačo javnostjo. Sprejem je bil izjemno slabo organiziran: od manka ocene, da utegne biti Kongresni trg premajhen za vse obiskovalce, do prenizkega odra, na katerega so imeli pogled le tisti v prvih štirih vrstah. Povsem je odpovedalo varovanje dogodka, saj so se ljudje drenjali kar povprek in le sreči se lahko zahvalimo, da ni prišlo do kakšnega incidenta ali resnejše nesreče. Ne glede na to, pa županu ni bilo odveč uboge raje počastiti z nekaj hektolitri alkoholne pijače. 

In ne, ob čakanju košarkarjev se vzdušje ni stopnjevalo s prebiranjem domoljubnih esejev Saše Vuge ali Mance G. Renko. Niti ni bilo civilno-družbenih osivelih rokerjev, ki bi zapeli »Slovenija gre naprej«, niti ni bilo Boruta Veselka, ki bi pod taktirko režiserja Matjaža Bergerja prebiral odlomke iz Hegla. Ne, raja je bila deležna uro in pol trajajočega triakordovskega durovskega mlateža s strani glasbene zasedbe, katere delovanje bi bilo v vsaki količkaj urejeni skupnosti, ki ceni lastno kulturno ustvarjalnost, strogo obsojano in zato prepovedano.
Če povzamemo, letos sploh nismo gledali evropskega prvenstva, ampak smo gledali Slovenijo in šele nato košarko. Uvedeni smo bili v spremljanje športnega dogodka na način, kakor da bi gledali resničnostni šov, ter bili priča sprejemu, ki je bil onkraj vsake dostojnosti tako do obiskovalcev sprejema kot tudi do športnikov. Vsakogar, ki glede te nesrečne mlade nacije še goji kakšne plemenite nazore, bi se morala polotiti groza. 

Toda ta zgodovinski dogodek je bil s svojo resničnostno nacionalno trash folkloristiko zasebne medijske hiše pravzaprav zelo dragocen – razgalil je ničnost, v kateri se kot narod v svoji nacionalni državi nahajamo. Ob krizi suverenosti evropskih držav, kar se je nazadnje pokazalo na volitvah v Nemčiji, in narodov, kot kaže dogajanje v Kataloniji, domala po vsej Evropi nacionalistični pogromi donijo še glasneje. Praznina poraja tesnobo, tesnoba pa hrepenenje po pripadnosti in »zakonu«, kar pa ne pomeni, da to že dejansko vsebuje kakšen pozitivni politični program ali vizijo prihodnosti. Eric Hobsbawm v Nacije in nacionalizmi po 1780 navaja Miroslava Hrocha, po katerem je »oživitev starih nacionalnih agitacij v vzhodni in srednji Evropi (ponavadi) ne nadaljuje stare nacionalistične tradicije, temveč gre za nekakšno ponovno izumljeno tradicijo, ‘Illusion der Reprise’.«. Ponavljamo se v praznini, v kateri pa več nismo.  

(besedilo je bilo prvič objavljeno v 27. številki revije Razpotja, jesen 2017)

Foto: Peter Karba/Facebook