O produktivnih vzgibih vandalizma


Ilustracija: Nika Rupnik

Klara Otorepec

Pravijo, da življenje v mestu ni za vsakogar. Bivanje v gosto poseljenih območjih, ki jih zaznamujejo hrup, prisotnost avtomobilov in drugih oblik prometa, pomanjkanje zelenih površin, onesnaženost, nihanje kakovosti zraka in podobno pomeni srečevati se z nenehnimi zunanjimi dražljaji, ki od nas terjajo, da se nanje neprestano odzivamo. Zato življenje v mestih zahteva določeno mero sklepanja kompromisov in pripravljenost na hitro prilagoditev zunanjim okoliščinam, s katerimi se večina mestnih prebivalcev srečuje vsakodnevno. Uspešnost odzivanja, kar večinoma pomeni zmožnost minimaliziranja ali nemara celo popolnega utišanja dražljaja, pogojuje našo zmožnost za bivanje v kateremkoli mestu. To seveda ne pomeni, da »dobro izkušenim meščanom« nikoli ne bo narasel pritisk ob določenih soočenjih s prej omenjenimi pojavi. Odločilnega pomena je predvsem to, kako hitro se bo nejevolja ob soočenjih polegla in bo mestno življenje ponovno steklo po svojih bolj ali manj utečenih tirnicah.

Kje se neha prilagojenost in začne agresija?

Majhnost mesta Ljubljana v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami, počasen razvoj urbanih naselij in ostanek socialističnih prizadevanj za urbanizem po meri delavskega razreda so mi omogočili, da v vseh tridesetih letih mojega bivanja v urbanem okolju nisem izkusila (pre)velike količine mestnega stresa. Oziroma, rečeno drugače, – nisem izkusila takšne jakosti stresa, kot jo je moč izkusiti v večjih mestih. Tako mi je bilo življenje v mestu v večini primerov od nekdaj prijetno. Kadar pa sem naletela na potencialno stresno situacijo, recimo ujetost na prenapolnjenem avtobusu na deževen dan, na glasno glasbo na javni prireditvi v središču mesta, ki mi ni bila po godu ali na prenapolnjene koše za smeti, sem se na to relativno hitro, četudi nejevoljno prilagodila in moj dan je minil brez večjih posebnosti. »To je pač del življenja v mestu, ki ga je potrebno vzeti v zakup,« sem si ob takih prilikah ponavadi rekla. Morda si retrospektivno laskam in je bila moja vsakodnevna prilagoditev na mesto veliko bolj težavna in ovinkasta. A vendar sem se nekako vedno imela za »dobro prilagojeno meščanko« in imela sem občutek, da mi življenje v mestu z vsemi prednostmi in slabostmi povsem ustreza. Da je takšen občutek privilegij, sem se začela zavedati v zadnjem času, ko so moje reakcije na urbane stresne situacije ubrale drugačno smer – namesto, da bi se odzvala z prilagoditvijo, sem se začela odzivati z občutenjem agresije, ki je nemalokrat dosegala tisto mejo, pri kateri bi to občutenje preraslo v konkretno dejanje.

Tako sem recimo začela dobivati napade besa, ko sem naletela na pločnik, kjer je bil prehod za pešce onemogočen zaradi barskih stolov in miz, ki so zapolnjevali vsak prazen prostorček. Medtem ko sem vijugala med njimi, sem se komaj brzdala, da nisem v roke vzela barskega stola in začela brezglavo mlatiti okoli sebe, dokler ne bi bil pločnik spet prehoden. Prav takšen pločnik se nahaja tudi v neposredni bližini mojega doma, kar je pomenilo, da sem »agresijo od zunaj« doživljala (in jo še vedno) vsakodnevno. Nekoč, ko sem se pri manevriranju skozi labirint barskega pohištva zaletela v rob stola, se mi je za trenutek od jeze dobesedno stemnilo pred očmi. Samo rafal kletvic, ki sem jih glasno izustila in dobro namerjena brca v stol, sta uspela ublažiti jezo do te mere, da nisem začela s svojim »očiščevalnim pohodom«.

Podobni primeri občutenja jeze so se dogajali tudi, ko sem naletela na vse pogostejše samostoječe reklamne panoje, ki so ovirali moje vidno polje, medtem ko sem se trudila kolesariti po neobstoječih kolesarskih poteh, kjer sem kljub previdni vožnji morala mnogokrat divje zavirati, ker so vozniki avtomobilov ob pogledu name namenoma pospešili, da bi se izognili ustavljanju. Ali pa recimo, ko je moja stolpnica začela vsako jutro vibrirati zaradi bližnje gradnje še enega prestižnega hotela, ko je center mesta postal neprehoden zaradi množice turistov, in ko niti najvišja jakost mojih slušalk ni mogla preglasiti zvokov »razglašene« harmonike na Prešernovem trgu, kjer že peto leto po vrsti kraljuje isti harmonikar, ki se agresivno odziva na vsak poskus drugih uličnih glasbenikov, da zasedejo elitno mesto, ki si ga je prisvojila t.i. »slovenian music«. Sočasno sem začela prenehati stran metati jajca, ki jim je pretekel rok uporabnosti, in jih hraniti v svojem hladilniku z namenom, da jih nekoč z največjim veseljem zabrišem v vrata nelegalnega Airbnb stanovanja, ki se je pred dvema letoma pojavilo v moji stolpnici (in ne, v njem niso študenti, ki bi občasno svoje stroške pokrili z oddajanjem prazne sobe, ampak načrtno prenovljeno stanovanje za »luksuzne tujce«, kot se je izrazila lastnica). In še bi lahko naštevala.

Vsem tem zunanjim okoliščinam oziroma urbanim pojavom sem nadela ime urbane mikroagresije. Uradna definicija mikroagresije se nanaša na kratke, vsakodnevne oblike diskriminacije v javnem prostoru, ki (ne)namerno sporočajo sovražen odnos do določene družbene skupine, ki je v družbi ponavadi v manjšini. Mikroagresije se lahko pojavijo v obliki sovražnega govora ali vedenja, ki lahko na prvi pogled deluje povsem neproblematično. Ravno na osnovi te definicije izraz mikroagresije prepoznavam kot uporaben tudi za primer srečevanja z stresnimi urbanimi pojavi. Prav tako se z njimi vsakodnevno srečujemo v javnih prostorih, z nekaterimi celo večkrat na dan. Srečanja redkokdaj dosežejo veliko intenzivnost, pa vendar ostajajo ravno dovolj močna, da jih zaznamo, ter v nas načeloma vzbujajo občutek fizičnega ter psihičnega nelagodja. Podobnost pa se odraža tudi v tem, da na uspešnost posameznikovega prilagajanja na urbane pojave tiči tudi v njegovem socialno-ekonomskem zaledju, od katerega tudi je odvisna zmožnost, da se pojavom v veliki meri izogne.

Boj za »vizijo dobro urejenega mesta«

Večje kot je mesto, večja prilagodljivost je potrebna, da se uspešno izognemo preveliki količini stresa, ki nam ga dnevnosprožajo urbane mikroagresije. Na teoretični ravni se zdi, da imamo na voljo kar nekaj vzvodov obvladovanja in odzivanja nanje. Vzemimo za primer najpogostejši pojav – mestni hrup. Njegovi izvori so različni glede na jakost in možnost njegove obvladljivosti na ravni posameznika. Cingljanje kolesarskih zvoncev, pasje lajanje, glasni pogovori, avtomobilski motorji, delo na gradbišču, glasba v kavarnah, poulični glasbeniki, prihodi in odhodi vlakov, bližina letališča … Na hrup, ki prihaja z ulice in ki ga ustvarjajo mimoidoči s svojimi premiki in govorom, se je moč navaditi do te mere, da ga skorajda ne zaznamo več. Če ne gre drugače, se mu lahko izognemo tako, da poskrbimo za dobro zvočno izolacijo bivanjskih prostorov. Že tukaj se lahko pojavi prva težava pri obvladovanju dražljaja, in sicer, ali si lahko finančno privoščimo bivati v mirni soseski ali dobro zvočno izolirani stavbi. Če gre za javne dogodke, ki povzročajo hrup, se jim lahko začasno umaknemo v druge predele mesta ali se potolažimo z mislijo na to, da bo najkasneje ob 22h moralo biti vsega konec. Če živimo v neposredni bližini nenehnega izvora močnega hrupa, kot je letališče, avtocestna obvoznica, železniška proga, itd., pa lahko upamo na senzibilnost urbanistov in drugih mestnih odločevalcev, da bodo s postavitvijo zvočnih zidov in drugih zakonskih ukrepov jakost hrupa zamejili.

Na čisto konkretni ravni pa kljub vsem mogočim taktikam to še vedno pomeni, da smo ljudje, ki živimo v mestih, redno izpostavljeni hrupu nad 85 decibelov. Kot zapiše Kate Wagner v prispevku City Noise Might Be Making You Sick (The Atlantic, 2018), je to dovolj, da izpostavljenost tej jakosti sčasoma povzroči opazno izgubo sluha. Mestno življenje prav tako vzdržuje povprečno raven hrupa v ozadju na 60 decibelih, kar je dovolj glasno, da se osebi lahko zviša krvni tlak in srčni utrip ter povzroča stres, izgubo koncentracije in motnje spanja. Zvoki siren so še posebej ekstremen primer vrste hrupa, ki vsak dan prizade ljudi. Ti namreč dosežejo raven zvočnega tlaka 120 decibelov, kar po merilih Svetovne zdravstvenoe organizacije ustreza pragu človeške bolečine. Evropska agencija za okolje ocenjuje, da se kar 10.000 prezgodnjih smrti na leto v Evropi zgodi kot posredna posledica izpostavljenosti hrupu (Guardian, 2019). S tega vidika se prisvojitev izraza mikroagresija za opis vpliva urbanih pojavov na mestnega prebivalca zdi primerna, saj gre dejansko za izkustvo agresije na telesni in psihični ravni.

Pomemben dejavnik pri uspešnem odzivanju na urbane mikroagresije na ravni posameznika so tako zagotovo sistemske urbanistične rešitve, ki ob premišljeni vpeljavi predstavljajo ključni amortizer med urbanim, ki ves čas grozi, da bo preraslo v neobvladljivi kaos, in mestnimi prebivalci. Zanimivo pri tem je, da ravno na primeru mestnega hrupa prvi poskusi njegovega blaženja niso izhajali iz želje po dobrobiti prebivalcev, temveč imajo svoje korenine v boju za elitistično podobo mesta, ki je očiščeno vseh neprijetnih podob, vonja in zvokov, s tem pa posledično tudi ljudi, ki jih povzročajo – delavci. V prej omenjenem članku Kate Wagner kot prvi primer urbane kampanje proti hrupu navaja primer boja proti trobljam rečnih vlačilcev v začetku 20. stoletja v New Yorku. Pobudnico kampanje, Julio Barnett Rice, premožno in izobraženo Newyorčanko, je namreč hrup rečnega promet motil pri počitku v njeni razkošni vili ob reki. Ker se je zavedala, da zgolj ta argument ne bo zalegel pri mestni upravi New Yorka, se je odločila, da bo za izgovor uporabila revne in bolne ljudi v mestnih bolnišnicah, ki naj bi jih hrup rečnega prometa domnevno motil pri počitku. Njeno navidez požrtvovalno delo za uboge pa v prvi vrsti ni služilo objektivni skrbi za okoljske in zdravstvene razmere, temveč je predstavljalo subjektivni boj za estetski moralizem. V svojem prizadevanju za omejitev zvoka trobelj je delavce na vlačilcih prikazovala kot sovražnike, njen trud za zmanjševanje hrupa pa je bil predvsem trud za pridobivanje nazaj tistega, za kar je sama menila, da ji je bilo odvzeto – tišino.

V boju za »vizijo dobro urejenega mesta, kot si ga predstavlja »srednji razred« (»«the middle-class vision of a well-ordered city«), kot to označi Emily Thompson (The Soundscape of Modernity, 2002), so se ravno zakoni, ki so namenjeni zmanjševanju hrupa, v preteklosti osredotočali predvsem na ljudi z malo družbene moči. Kate Wagner tako navede tudi primer kampanje proti hrupu iz Chicaga l. 1911, ki se je lotila krošnjarjev in drugih uličnih prodajalcev. Zakonski prepovedi zadrževanja na ulicah in oglaševanja izdelkov preko vpitja v določenih delih mesta so naprej sledili množični protesti in upori, a na koncu so se prodajalci, med njimi večinoma migranti, moraliz ulic umakniti. Njihovo vpitje so v dvajsetih in tridesetih kaj kmalu nadomestili zvoki avtomobilov, ki vztrajajo do danes in so eden glavnih izvorov mestnega hrupa kot tudi urbanih mikroagresij.

Produktivni vandalizem izrinjenih prebivalcev

Morda bi mi lahko kdo očital, da je moč potegniti vzporednico med mojimi novorojenimi agresivnimi občutenji in občutenji Julie Barnett Rice pred stotimi leti. Da moj naraščajoči občutek agresije izhaja iz želje, da mi življenje v mestu ostane prijetno – takšno, kot sem ga bila vajena pred desetimi ali dvajsetimi leti. Četudi to nemara drži, se mi to v tem kontekstu zdi povsem nepomembno. Ne gre za to, da bi bil ogrožen moj osebni »mestni življenjski slog«, temveč za to, da v mojem spremenjenem načinu odzivanja na urbane mikroagresije opažam predvsem lokalni odziv na širše družbene spremembe, ki se odražajo tudi v spreminjanju urbanega okolja. Gentrifikacija, turistifikacija in centralizacija sta v zadnjih letih spremenili mestno okolje hitreje kot katerikoli drugi urbani procesi in mestno okolje postaja vir stresa in frustracij za vse prebivalce mesta. Tako kot tudi pri omenjenem harmonikarju pravzaprav »ne gre za stvar okusa […]. To ni stvar kvalitativne presoje, ampak vprašanje uzurpacije javnega prostora,« poudari Peter Baroš za članek Uzurpacija Tromostovja (Mladina, 2019). Moje agresivne vzgibe, ki bi jih kdo lahko označil tudi za vzgibe vandalizma, saj vključujejo željo po vrnitvi vzajemne škode, za katero smatram, da mi je bila povzročena, tako v tem kontekstu prepoznavam kot povsem upravičene. Navzven morda res delujejo kot »poškodovanje, uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga, namena« kot vandalizem opisuje SSKJ. Do nedavnega bi se s to definicijo lahko relativno strinjala, četudi sem bila že leta 2015 ob zagonu kampanje proti vandalizmu z imenom »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš« s strani Mestne občine Ljubljana skeptična do nabora pojavov, ki so bili v kampanji zabeleženi kot vandalizem. Predvsem pa me moje lastno občutenje potrebe po poškodovanju in uničenju sili v to, da pri sebi na nov način ovrednotim pomen vandalizma. Daje mi misliti, da je moje prejšnje vrednotenje določenih dejanj kot dejanj vandalizma nemara res izhajalo iz elitistične podobe mesta, četudi mestna estetika ni nujno stvar elitizma ali elit. Včasih je le vzrok za vandalizem preveč nejasen, da bi mu lahko pripisala simbol upora – grafit je bolj jasno sporočilo kot zažgan koš za smeti, četudi lahko oba motivira podobna frustracija. Tudi večkrat polomljeni ljubljanski mestni sadovnjak, ki je sicer v mojih očeh razumljen kot trud mestne občine za ohranjanje javnih prostorov in skupnega dobrega, nemara nosi uporniško sporočilnost, ki mi je še nejasna. Vseeno predpostavljam, da sistematično uničenje vseh sadik najbrž ne more biti zgolj dejanje objestnosti. Zato se v svojem dojemanju vandalizma v zadnjem času vse bolj bližam pojasnilu, ki ga ob temu pojmu pribeleži slovenska Wikipedia. Ta ga opiše kot »vsako namerno dejanje, ki povzroči skrunjenje in/ali uničenje strukture oziroma simbola«. Tak opis ni naključje, saj se izraz vandalizem prvič pojavi leta 1794 med francosko revolucijo, ko ga je Henri Grégoire, ustavni škof Bloisa, uporabil v svojem poročilu konventu. Besedo »vandalisme« je uporabil za opis nekaterih dejanj francoske republikanske vojske, ki vključevala načrtno podiranje in odstranjevanje elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z religijo ali zgodovino monarhije, in je tako njihovo uničenje imelo jasen političen in ideološko motiviran namen.

Namernost dejanja, ki je usmerjena v poškodovanje struktur in simbolov, vandalizem tako v kontekstu sodobnih mestnih krajin in njihovih mikroagresij v mojih očeh postavlja na mesto legitimnega načina upora mestnih prebivalcev proti izrinjanju njih samih tako iz javnih površin kot iz (središča) mesta. Obenem lahko vandalizem opozarja na nekatere trajne težave mesta, ki ostajajo nerešene že dlje časa. Mednjena primeru mesta Ljubljana prav gotovo sodijo pomanjkljivo urejene kolesarske poti in relativno kaotičen mestni prometni režim, ki ga dražitev javnega prevoza le še poslabšuje. Delno vandalistični primer odgovora na to vprašanje vidim v akciji dijakov Gimnazije Poljane, ki so na mestu, kjer je veliko število tako dijakov kot drugih okoliških prebivalcev dnevno prečkalo cesto kljub odsotnosti peš prehoda, na tla grafitirali zebro toliko časa, da se je mestna občina vdala in zarisala uradni prehod za pešce. Četudi se zavedam, da vandalizem težko vodi do sistemske spremembe, razen če je del večjega organiziranega množičnega odpora, in ga ponavadi bolj kot mestne oblasti občutijo prebivalci mesta, se kot prebivalka mesta na urbane mikroagresije preprosto nočem več odzivati s prilagoditvijo ali se z njimi soočati po formalni poti. Če se vrnem na primer urbane mikoagresije, ki je prvi v meni izzval nova občutenja, to konkrektno pomeni, da gostinci sicer niso »nič krivi« za obsežno postavitev barskega pohištva, saj jim dovoljenje za to daje mestna občina, hkrati pa ne bi nič škodilo, če bi imeliprostorsko bolj ozaveščene gostince. Obenem ne bi želela, da vandalizem postane le še ena oblika soočanja z urbanimi mikroagresijami, kjer bi prebivalci za lajšanje stresa, ki jim ga povzročajo, vsak na svojem koncu mesta sem pa tja brcnili v kakšen barski stol, ki stoji na poti. Moja vizija produktivnega vandalizma sloni na ideji kolektivnega upora, nekakšnih sinhronih mikro akcij, ali pa vsaj na nekakšnih skupnih »pravilih igre« za vse mestne prebivalce. Nekako po principu: »Če ne moreš normalno hodit po pločniku zaradi barskih stolov, si jih ‘umakni’ s poti« ali nekaj podobnega. Priznam, ideja še ni povsem dobro razdelana. Ponovno se bom oglasila, ko si bom pridobila nekaj izkušnje na terenu. Začela bom kar pri baru blizu mojega doma.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.