Novo rentniško zavezništvo v Angliji


William Davies

Britanski razkol med Remain in Leave se je analiziralo že iz vsake možne perspektive: kulturne, ekonomske, geografske in psihološke. Toda ta razkol ne bo nujno politično najpomembnejši v naslednji fazi brexita, še posebej, če se 31. oktobra udejanji izstop iz EU brez dogovora. Kot sem nedavno pisal za London Review of Books, je izjemnost trenutnega udara dvojice Johnson-Farage v tem, da udejanja voljo 30 % volilnega telesa, ne da bi mu to bilo treba pretvoriti v hegemonijo (v strogem pomenu posebnega interesa, ki se prikaže kot splošni interes). Dokler preostalih 70 % ni sposobnih sestaviti koalicije, ki bi izrazito presegla teh 30 %, imata Johnson in Farage pred sabo odprto pot.

Zdi se vsaj mogoče, da bi lahko Boris Johnson nekje v naslednje pol leta na volitvah zmagal z učinkovito večino, in to je nekaj, kar bo naredil, če bo le lahko. Če mu to uspe, koga in kaj bi predstavljal? Enostavno je reči »privržence izstopa« ali »angleški narod« in ostati pri tem.Toda sprašujem se, ali ni na delu tudi neka ekonomska formacija.

Obstaja podmnožica volivcev za izstop, ki se je, tako se zdi, v zadnjih dveh letih bolj vkopala, postala bolj osredotočena na izstop brez dogovora in manj naklonjena izposlovanju kompromisa. Raziskave kažejo, da je podpora izstopu brez dogovora zgoščena med starejšimi volivci, ki se opredeljujejo kot finančno neogroženi. Iz zloglasne raziskave javnega mnenja med člani Konservativne stranke vemo, da ti (in večina jih je na evropskih volitvah glasovala za stranko Brexit) vidijo brexit kot pomembnejši od gospodarskega uspevanja in soglasja. Ta skupina je razdrobljena po ruralni Angliji in je izvolila trenutnega predsednika vlade.

Lahko tudi pogledamo med financerje kampanje Leave in Johnsonovega naskoka na mesto voditelja stranke, ki se močno prekrivajo. Sestavljajo jih odpadniški podjetniki (vodje JCB in Wetherspoon), zasebni investitorski baroni in direktorji investicijskih skladov. To je razsrediščen, razdiralen, neorganiziran zasebni kapital, ki Johnsona, Faragea in njima podobne vidi kot sorodne duše v projektu vbrizgavanja nekaj kaosa v liberalni ekonomski sistem. Oni so to, kar Richard Seymour imenuje »igralci zaupanja« (»the confidence men«), ki se (bodisi v politiki bodisi v poslu) opirajo na kontingenco, hitrost in presenečenje, da preobrazijo realnost, medtem ko liberalcem ostane le še vloga prestrašenih opazovalcev. Ne glede na to, koliko dejanske pobude lahko pripišemo investicijskim skladom (in obstajajo razne teorije o tem), je jasno, da lahko le najbolj lahkonog, tekoč in gibčen tip kapitala vidi brexit kot priložnost, medtem ko ga podjetja, ki se močno opirajo na fiksni kapital (kot denimo proizvajalci avtomobilov), vidijo kot nočno moro. To je kapital, ki ni nikoli daleč od izhoda.

Menim torej, da lahko na novo konservativno koalicijo gledamo kot na zavezništvo rentnikov. Podporniki izstopa brez dogovora niso klasični rentniki v obliki monopolistov ali izkoriščevalcev neproduktivnega kapitala. So pa na življenjski točki, ko so odplačali svoje hipoteke in živijo od premoženja, ki ga imajo v posesti pokojninski skladi. Ne glede na to, kaj počno, ti ljudje so nekaj vredni. To je generacija, ki je v zgodnjem delovnem obdobju svojega življenja navdušeno podprla Margaret Thatcher, ki je bila z rastočim nelagodjem priča blairizmu in uspevanju metropolitanskega multikulturalizma, in ki je morda občutila naraščajočo zamero proti mednarodni eliti, ki je v Londonu delala resen denar, ob čemer so se prepričevali (s pomočjo časopisov The Express, The Daily Mail in The Daily Telegraph), da je London sedaj tuje mesto (kar je fikcija, ki jo je Johnson cinično sprejel v svoji kampanji za vodstvo stranke).

Ta skupina si s podporniki Johnsona in Faragea deli odsotnost kakršnegakoli neposrednega interesa za trg delovne sile ali za produktiven kapitalizem. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi iz perspektive njihovega razrednega interesa? Inflacija ali tržni upad bi jih gotovo prizadela, toda morda so pozabili, da so te reči sploh mogoče. Jeremyja Corbyna jih je groza še bolj kot obstanka v EU, saj verjamejo, da bo kapital, darila in dediščine obdavčil do izbrisa (davek na dohodek jih skrbi manj, saj ga ne plačujejo). Ko se ne išče več izboljšanj v produktivnosti, postaneta cilj zasebno bogastvo in to, da se obdrži v družini. To je logika, ki združuje mednarodne oligarhe in udobno umeščenega upokojenca, bralca Telegrapha iz Hampshirea. To je mentaliteta dvigovanja dvižnega mostu in vnovčevanja svojih žetonov.

To napeljuje na ugotovitev, da je par Johnson-Farage simptom dolgotranje financializacije, v kateri kapital vedno bolj teži k neproduktivnim investicijam in se za dobiček zanaša na knjigovodske manipulacije, negativne obrestne mere in likvidnost (k čemur močno pripomore kvantitativno sproščanje zadnjega desetletja). Ostreje rečeno, to so resno morbidni simptomi časa, ko so bile vse produktivne priložnosti že izkoriščene, na obzorju ni nobenih novih idej ali tehnologij in najverjetneje tudi ni več nobenih sfer družbenega in ali okoljskega življenja, ki bi se jih še dalo poblagoviti. To so družbeno nihilistični interesi, katerih edina skrb za prihodnost zadeva njihove otroke in vnuke, sicer pa verjamejo, da je vse dobro v preteklosti. Izraz »pozni kapitalizem« je bil v preteklosti preveč uporabljen, a to zdaj se vsekakor občuti kot zelo pozen kapitalizem.

Iz te perspektive je sedanjost videti kot izid preteklih investicij. Če si bogat, si zato, ker si pred 30 ali 40 leti dobro investiral. Ničesar ne dolguješ nikomur in nimaš nobenih obveznosti, da bi karkoli investiral v prihodnost. To je tvoj denar, in sicer zaradi časa, ki je pretekel, ko se je akumuliral. Skrajna manifestacija tega nostalgičnega nihilizma je Arron Banks, z razkrajajočim se obrazom thacherjevskega Loadsamoneya (lika Harryja Enfielda), ki sedaj živi od dohodkov iz preteklih investicij, medtem ko še naprej trola ljudi s tem, kako malo mu je mar za družbo. Finančni trol svoj denar uporabi, da z njim razbija reči, gre za neke vrste razkazovalno potrošnjo: način, kako pokazati, kot utemeljuje Veblen, koliko denarja si lahko privoščiš izgubiti in kako ograjen si od posledic svojih dejanj. Za ljudi, kot je Tim Martin, ustanovitelj podjetja Wetherspoon, je podpora izstopu brez dogovora način signaliziranja, da je dovolj bogat, da si lahko privošči nekajmilijonsko pristriženje svojega premoženja.

Kaj pa preostalih (in ostajajočih) 70%? To vključuje konvencionalne poslovne lobije, ki jim je mar za mednarodne proizvodne verige, regulacijsko stabilnost, veščine in podporo inovaciji. To so interesi, ki sta jim novi laburizem in Evropska unija izjemno dobro služila. Vključuje tudi vse tiste, ki nimajo ničesar, in so ranljivi ob tedenskih spremembah v njihovem dohodku in cenah hrane. Ta teden so poročali, da je več kot štiri milijone ljudi v Združenem kraljestvu ujetih v globoko revščino. Nenazadnje to vključuje tudi večino ljudi, mlajših od 50 let, ki še imajo upanje in pričakovanja za prihodnost, in se na to prihodnost navezujejo preko konvencij dela, kariere, dolga in investicije. Mnogim od teh ljudi je močno mar za podnebne spremembe, mnogo bolj kot za brexit.

Johnson, Farage in izstop brez dogovora tej večini ne ponujajo ničesar. To je šibkost in obstajajo razlogi za sum, da bi lahko Liberalni demokrati predstavljali ravno tolikšno grožnjo kot Laburisti, če bodo prepoznani kot edini predstavniki gospodarstvu naklonjene politike. Obstaja tudi ne nepomemben del konservativnih volivcev, ki podpirajo Remain in bi raje videli, da bi bil zdajle predsednik vlade Jeremy Hunt. Toda dokler politični predstavniki teh 70% ne sestavijo nekakšne koalicije in najdejo jezik in prekrivajoče se politike, ki si jih ta koalicija deli (kljub njeni globoki heterogenosti), bo zavezništvu nostalgičnih rentnikov uspelo.×


William Davies je angleški pisec ter politični in družbeni teoretik. Njegovo raziskovanje in pisanje se najpogosteje umešča na presečišče politične ekonomije in psihičnega življenja posameznikov. Je avtor knjig The Limits of Neoliberalism: Authority, Sovereignty and the Logic of Competition (2014), The Happiness Industry: How Government and Big Business Sold Us Well Being (2015) in Nervous States: Democracy and the Decline of Reason (2019).

Članek je bil prvotno objavljen 1. avgusta 2019 na spletnem portalu Political Economy Research Centre (http://www.perc.org.uk/project_posts/englands-rentier-alliance/). Avtorju in portalu se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo.Slovenski prevod je bil objavlejn v Razpotja 36: Intimnost jeseni 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.