Nova alternativna identiteta desnice


Jernej Kaluža

V zadnjih nekaj letih se je na diskurzivnem področju, ki ga je tradicionalno obvladovala konservativna desnica, zgodil kvalitativen premik, ki ga najbolje naznačuje pojav tako imenovane alternativne desnice (alt-right). Pojem se ponavadi nanaša na kontekst ZDA, vendar menim, da je analizo diskurzivnih gibanj, ki so pomagala ustoličiti Trumpa, v različnih variacijah mogoče zaznati tudi širše po zahodnem svetu in v vzhodni Evropi. Nenazadnje je ideologija desničarskega identitarizma, za katero je na eni strani značilen odklonilen odnos do migracij, drugih ras in kultur, na drugi strani pa zavračanje t. i. domačih »liberalnih elit«, močno zaznamovala tudi nedavno volilno kampanjo v Sloveniji. Ne trdim, da lahko sorodne razvoje drugod po svetu pojmujemo kot čiste ponovitve dogajanj v ZDA, vsekakor pa predstavlja evolucija v ameriški politiki zadnjih let paradigmatski primer novih trendov na radikalni desnici, ki se širijo deloma zaradi kulturne hegemonije ZDA, deloma pa so plod skupnega prostora, časa in okoliščin, v katerih živimo (vloga interneta, problematika migracij, vloga levo-liberalizma v zahodnem svetu itd.).

Tudi z ozirom na slovenski kontekst se mi zdi pomembno izpostaviti, da smo soočeni s kvalitativno drugačno politiko sovraštva kot doslej, ki zato terja tudi drugačen odziv. Do sedaj je kot glavni odziv levice prevladovala strategija frontalnega napada, ki ga na ravni ulice morda najbolje simbolizirajo taktike black-bloca in geslo »It’s OK to Punch a Nazi« (nastalo v odziv na fizični napad na znanega belskega supremacista Richarda Spencerja), na ravni diskurza pa strikten boj proti sovražnemu govoru in poskus njegovega popolnega izrinjenja iz javnega prostora, ki ga ponazarja ideologija politične korektnosti.

Tovrsten odziv se zdi neprimeren zato, ker je ena od osnovnih značilnosti alternativne desnice prav njena odpornost na frontalne napade. Še bolj kot o »alternativni desnici« bi bilo zato smiselno govoriti o evolvirani ali nadgrajeni desnici, saj gre za diskurz, ki se je razvil v konfrontaciji z antifašističnim, antirasističnim in liberalnim diskurzom, ki zapoveduje nestrpnost do nestrpnih. Glavna značilnost novega radikalno desničarskega diskurza je, da je postal odporen na načine boja, kot so se razvili v zadnjih dveh desetletjih: izrinjanje sovraštva iz javnega prostora je spodbudilo vznik ekosistema t. i. alternativnih medijev, natančno definiranje sovražnega govora je sprožilo trend širjenja sovraštva, ki se spretno izogiba neposrednemu ščuvanju, levo-liberalna preobčutljivost na provokacije in zaverovanost v svoj prav na družabnih omrežjih pa se zdita le hrana za armade trolov, za katere so »solze libtardov« vredne zlata. Tudi Hillary Clinton se je v svoji volilni kampanji morda najbolj opekla ravno v trenutku, ko je alternativno desnico in ostale »zahojence« (deplorables) razglasila za svoje sovražnike. Tovrstni odzivi so z gledišča notranjosti diskurza alternativne desnice že pričakovani; še več, služijo potrjevanju tez, na katerih slonijo protiliberalne teorije zarote.

Neučinkovita in neresnična je tudi klasična delegitimacija desničarjev kot neumnih ali »zagamanih«. Kot kažejo različne študije, je vsaj del »alt-Američanov« bolje izobraženih ter bogatejših od povprečja in mnogi so opremljeni z izjemno podrobnim poznavanjem raznoraznih »neizpodbitnih« dejstev. Diskurzivna strategija in notranja logika alternativne desnice namreč dokazuje poznavanje in razumevanje tako centristično-liberalnega kot bolj radikalnega diskurza levice, saj je del njene evolucijske nadgradnje prav posnemanje sovražnikovih strategij. Glavni diskurzivni obrat izhaja iz spremembe pozicije izjavljanja. Alternativna desnica ne govori večiz klasične konservativne pozicije, ki skuša ohranjati ustaljeni red, temvečiz pozicije upornika: »Mi (beli moški) smo tisti, ki smo zatirani, mi smo de facto manjšina, čeprav smo večina. Odvzeta nam je pravica do izražanja lastnega interesa! Mi smo nosilci revolucije, ki je nujni pogoj za svetlo prihodnost.«

Zarotništvo, klanovstvo in internetni um

V imaginariju alt-righta torej živimo v svetu, ki mu totalitarno vladajo liberalne elite, ki z ideologijo politične korektnosti preprečujejo vznik vsakršne opozicije; živimo v svetu, kjer beli rasi in evropski kulturi grozi genocid, kar najbolj nazorno dokazuje priseljevanje iz nezahodnih držav, še zlasti migracije muslimanov, ki so, zaradi svoje domnevne intrinzične ekstremistične identitarnosti, glavni sovražnik, a hkrati tudi zgled nepopustljivosti pri ohranjanju lastne identitete. Tovrstna teorija zarote je glavni narativ, v katerega se povezujejo številne podteorije: od špekulacij, da so bili napadi 11. septembra 2001 zrežirani, do »birtherske« teorije (ki jo je med prvimi pomagal promovirati prav Donald Trump), po kateri naj bi bil Barack Obama musliman, ki ni rojen v ZDA (in je torej nezakonito zasedal predsedniški položaj), in mnogih drugih. Tovrstne teorije zarote so podkrepljene z lažnimi novicami, še bolj pa s širšim fenomenom množične proizvodnje senzacionalističnih informacij, ki sicer niso izrecno laži, so pa namerno prikrojene, pri čemer njihovi avtorji niso nujno politično motivirani, temveč pogosto zgolj sledijo principom informacijskega trga: tovrstne informacije se same reproducirajo zato, ker so zaželene, kar se kaže v njihovi viralnosti in klikanosti (glede tega je zgovorno dejstvo, da velikega dela lažnih novic, ki so v ameriško volilno kampanjo prišle iz tujine, niso proizvedli ruski agenti ali kateri drugi resnični ali umišljeni sovražniki liberalnega reda, temveč skupina makedonskih najstnikov, ki jih niso vodili politični motivi, temveč želja po enostavnem zaslužku).

Narativ teorije zarote je ena pomembnejših razlik med staro in novo desnico. Zaradi občutka vsesplošne ogroženosti, ki ga ustvarja, ima izreden interpelacijski potencial. Teorija zarote razloži skrivno in paradoksno zavezništvo med liberalci in pretežno muslimanskimi, torej domnevno islamističnimi migranti, ki naj bi s skupnimi močmi z dveh strani napadali zahodno (belsko) kulturo (tu velja spomniti, da so teorije zarote, začenši z antisemitizmom, tudi v preteklosti uspevale kot prikladne razlage »nemogočega« zavezništva med navidezno nekompaktibilnimi sovražniki). Hkrati pa teorija zarote poskrbi za aktivacijo, saj so tisti, ki so interpelirani, posebej nagnjeni h klanovstvu in zarotništvu proti drugim. Teorije zarote so prepričljive tudi zato, ker na posameznika učinkujejo kot odvisnost od določenega tipa informacij: posamezniki iščejo informacije, ki potrjujejo njihovo teorijo in se izogibajo informacijam, ki jo izpodbijajo, pri čemer vsaka potrditev sproža določeno ugodje, saj posameznika vsrka v napeto shrljivko, v kateri je on sam junak znotraj epskega dvoboja proti vseprisotnemu zlu, kar deluje kot blažilo za pogosto repetitiven in dolgočasen vsakdan.

Vživljanje v fašizem

Da bi se lahko vživeli v stališča alternativne desnice in razumeli njihovo prepričljivost, moramo nujno ponotranjiti narativ o vseprežemajoči nevarnosti za zahodno kulturo. če sprejmemo to prepostavko, postane od tu naprej vse logično, celo razumno. Morda je najšibkejša točka vsake znanosti o fašizmu enaka osnovni slabosti antifašističnega boja: to, da s fašizmom ne simpatizira, se vanj ne vživi in ga preučuje (ali napada) izključno od zunaj. Končni rezultat takšne analize ne more biti nič drugega kot čudenje in zaprepadenost nad nerazumljivo, nečloveško demonskostjo zla. Metoda, ki jo zagovarjam, gre v nasprotno smer: vživetje v diskurz, ki pa ne sme zapasti v njegovo reprodukcijo. Odpraviti moramo s predpostavko o fašizmu kot demonskem zlu, ki se zaveda lastne zlobnosti. Prav nasprotno, s stališča notranjosti diskurza je fašizem (kdaj je ta izraz v kontekstu alternativne desnice primeren, bom razložil pozneje) videti kot striktna in načelna moralnost; njegov problem je pretirana zaverovanost vase, v svoj prav, in prepričanje o zlonamernosti drugih. Iz tega stališča je, paradoksalno, morda eden od najbolj prepričljivih znakov, da nismo fašisti in smo še na pravi strani, dvom, ali le nismo vsaj malo fašisti.

Tudi iz zgodovine je znano, da fašizem preide v svojo najbolj nevarno in agresivno fazo takrat, ko pretrga s futurizmom in transgresijo ter prevzame bolj množično, »normie« obliko (kot bi rekli v internetnem žargonu); ko torej postane reakcija na vseprisotno zlom, ki ga ustvari s projekcijo o zlohotnem drugem. Točno ta prehod iz alternative v mainstream se trenutno dogaja alternativni desnici: diskurz, ki je pred leti prevladoval predvsem na robovih interneta (4chan, 8chan, anonimni spletni komentarji) in je vseboval tudi posamezne progresivne ali vsaj duhovite odklone, je bil v zadnjih letih prilaščen in normaliziran s strani vplivnih političnih akterjev, in sicer v svoji najslabši obliki. Deradikalizacija in normalizacija (ki se, denimo, kaže v tem, da pedofilija, zoofilija, kultura posilstva in ostale oblike transgresije niso več sprejete kot nedolžne šale) je, paradoksalno, znak resnejše nevarnosti: ideologija alternativne desnice postaja resen akter v globalnih političnih bojih, ki sicer tudi iz drugih razlogov vse bolj prevzemajo obliko identitetnih spopadov. Kot je ob Trumpovi zmagi tvitnil Richard Spencer, izumitelj termina alt-right: »Alternativna desnica je bila razglašena za zmagovalko. Alternativna desnica je globlje povezana s Trumpovim populizmom kot ‘konservativno gibanje’. Sedaj smo mi establišment.«

Normie in mainstream variacija alternativne desnice, ki je posebej privlačna za množice, svojo agresijo striktno prikazuje kot izključno obrambno, kar je sicer tudi zgodovinsko uveljavljena taktika samolegitimacije: začetek druge svetovne vojne je bil v nemškem tisku predstavljen kot odziv na napad Poljakov, velikosrbske težnje v devetdesetih pa so bile vselej prikazane kot obramba lastnega ozemlja pred genocidnimi namerami sovražnikov. Pri alt-right je obrambna pozicija izpeljana še zlasti spretno in na način, da vnaprej odbije očitke o imperialističnem rasizmu, agresiji in rasni večvrednosti. Kot je Richard Spencer odgovoril na eno od številnih besnih vprašanj na nekem ameriškem kampusu: »Nisem rasist. Verjamem, da so druge kulture in civilizacije enakovredne zahodni kulturi. Sem multikulturalist, ki si želi pluralnega sveta, vendar ne odobravam mešanja kultur in invazije, ki se trenutno vrši na mojo kulturo. Moja civilizacijska, celo evolucijska dolžnost je, da se branim.« V samoobrambi pa je, povsem v skladu z liberalno logiko o »nestrpnosti do nestrpnih«, dovoljeno vse. Alt-right tako obenem posnema in sprevrže preobčutljivost levičarskih identitetnih politik in si prisvoji afekt neprestane ogroženosti, afirmira manjšinsko pozicijo (le da se kot najbolj zanemarjeno manjšino razumejo belski moški) in zase zahteva rasno čist safe space, ki mora biti trdno zamejen z zidovi in žicami. Vsakdo, ki temu oporeka, je dojet kot nestrpnež, ki se ga ne sme tolerirati; šele v tem kontekstu dobijo gesla, kot so »it’s ok to be white!«, »white lives matter« ali »get’em out« svoj pravi pomen.

Prajuha internetnega podtalja

Subverzivna afirmacija in sprevrnitev logike varnih prostorov za ogrožene manjšine (safe spaces) ni edini vidik, ki si ga alternativna desnica sposoja pri levičarskih gibanjih. Nasploh je, vsaj v samih underground izvorih alternativne desnice, ko še ne moremo govoriti o oblikovani politični identiteti, ločnica na levico in desnico neuporabna. Gojišče nove kulture je na začetku izrazito neselektiven medmrežni prostor, ki predstavlja ideal, na las podoben neposredni demokraciji, kot se jo je populariziralo v časih gibanja Occupy, kjer lahko vsakdo reče, kar hoče, in brez vsakršne cenzure kritizira oblast. Toda popolna simulacija demokracije, kjer ima vsak glas enako izhodiščno vrednost in kjer ni ločnice med vladajočimi in vladanimi, je nevarno blizu karnevalu drhali. Prvotna spletna prajuha, iz katere vznikne alternativna desnica, je polna trolov, paranoje in nebrzdanih teorij zarote. Ta alternativni prostor na las spominja na ideal avtonomne cone, vzporednega vesolja brez oblasti, iz katerega ni nihče izključen. Tu so, kot piše David Neiwert, »človeško dostojanstvo in etika dojeti kot zastareli šali, vsaka empatija pa je zgolj povabilo k žaljenju« (Alt-America: The Rise of the Radical Right in the Age of Trump, 2017). Videoposnetek besnega očeta, ki nerodno grozi tistim, ki se posmehujejo njegovi najstniški hčeri, ali posnetek izstradanega belega medveda, ki ga širijo naravovarstveniki, sprožita protiučinek in nove variacije posmehovanj. V tej gmoti odzivov, kjer resnih stališčni mogoče ločiti od ironije, neokusnih šal in provokacij, najdejo ugodne pogoje tudi raznorazne nestrpnosti, mikrofašizmi in eksplicitni rasizem, čeprav nikakor ne moremo reči, da tovrstna mnenja združujejo vse udeležence spletnega prostora. Kar druži posameznike v tej primarni skupnosti, ki še ni prava identiteta, niso skupna stališča ali vrednote, temveč anarhistična težnja, ki se vnaprej zoperstavlja postavljanju kakršnihkoli standardov in pravil govora. Prav iz tega bazena začne alternativna desnica novačiti svoje pripadnike – tiste, ki, kakor Neo v Matrici, vzamejo »rdečo tabletko« (red pill) in spoznajo, da je morda nekaj resnice v transgresivnih šalah in da je na njih mogoče zgraditi osnutke resnega političnega gibanja. Redpilling postane ključni pojem alt-right subkulture: trenutek, ko posameznik spregleda utvaro »liberalnega reda« in sprejme brutalno resničnost rasnega »boja vseh proti vsem«. Ta spletni nadomestek »iniciacijskega obreda« je obenem ironičen, ezoteričen in elitističen, s čimer spominja na estetiko in afektivnost zgodnjega italijanskega fašizma. Fascinacija nad »disruptivnim« potencialom spleta in odkrivanje skrivnih arhaičnih prvin v modernih tehnologijah (internetni mem kot sodobna oblika arhetipa, zeleni žabec Pepe kot ironična vrnitev egipčanskega božanstva kaosa in prenove itd.) prav tako spominja na futuristično mistiko.

Kot poudarja Angela Nagle v referenčnem delu o medmrežni genezi alternativne desnice Kill All Normies (2017), so imele spletne subkulture v zadnjih letih tudi pozitivne plati, zato v njih ne smemo iskati izvirnega greha. Kultura 4chana, Anonymousa in spletnega dela gibanja Occupy bi se lahko v fazi pred »gamergate« razvila tudi v povsem drugačno smer. Prav kontroverza gamergate, ki je znotraj gejmerske subkulture odjeknila poleti 2014 zaradi domnevnega favoriziranja ženskih ustvarjalk in vsiljevanja »feminističnih« videoiger, ki ne zapadajo v klasično heteroseksualno in mačistično strukturo, predstavlja ključen prelom iz vsaj dveh razlogov. Prvič, ker z njo dobi spletno nadlegovanje posameznic (Zoë Quinn, Anita Sarkeesian in druge) prvič zares megalomanske razsežnosti in iz virtualnega sveta pronica v »resnično« življenje. S tem se umešča v začetke vsesplošnega porasta spletnega sovražnega govora in nadlegovanja kot metode političnega boja (ki prav tako posnemaje taktike radikalne identitetne levice in hkrati pripomorejo k njeni radikalizaciji v istih letih). Drugič pa zato, ker se takrat prvičeksplicitno vzpostavi bojna linija (ki jo ključno zaznamuje spolna razlika) med transgresivnimi, anonimnimi in grobimi geeki, ki stavijo vse na svobodo govora, in progresivnimi, politično korektnimi feministkami in ostalimi »social justice warriors«, ki skušajo mobilizirati liberalne tabuje za svoje namene. Variacijo tega dvoboja pozneje na veliko večjem nivoju odigrata Donald Trump in Hillary Clinton. Tu se alternativna desnica prvič neposredno vmeša v »veliko politiko«, znotraj katere tudi dobi trdno in bolj definirano identiteto kot avantgarda nove populistične desnice. Prav kontroverza gamergate je odločilno pripomogla k slovesu spletnega provokatorja Mila Yiannopoulosa, ki je v libertarni subkulturi internetnih geekov med prvimi zaznal politični potencial za bolj bojevito desnico.

Reakcija frustrirane moškosti

Ključno za to nastajajočo politično identiteto – ki sicer ni edina, ki vznikne iz tovrstnih medmrežnih prostorov – je, da je večina posameznikov, ki se skrivajo za psevdonimi, statistično gledano belih moških mlajše in srednje generacije. Specifična oblika moškosti, ki je vezana na tradicionalne spolne vloge in zaverovana v svoj prav, a hkrati frustrirana in odtrgana od »klasične« moške identitete (stereotipna podoba njenega nosilca je družabno nespreten samski geek, ki živi pri starših) ostane vseskozi temeljna pozicija izrekanja alternativne desnice. Zgolj iz perspektive belskega moškega imajo smisel izjave, kot so »muslimani nam bodo vzeli ženske« ali »feminizem kvari naše ženske«, in le skozi perspektivo spolne razlike je mogoče povezati navidez raznorodne politične težnje, ki se kažejo v odklonilnem odnosu do (moških) migrantov, feminizma, LGBT-aktivizma ter obenem v men-only političnih težnjah, ki precej odstopajo od tradicionalnih podob patriarhalne moškosti. Tu velja izpostaviti predvsem mizoginijo ter polarizirajočo kombinacijo narcisoidnosti in samopomilovanja gibanja incel (akronim za involuntary celibate, tj. neprostovoljno samski), znotraj katerega posamezniki svojo jezo in frustracijo zaradi zavrnitve preoblikujejo v teorije o manjvrednostosti in zavedenosti sodobnih žensk, ki da si izbirajo površinske in neumne partnerje. Gibanje, ki ni nujno politično in še manj izrecno desničarsko, postane lovišče za alt-right propagando, saj teorija o načrtnem zavrtju zahodne moškosti omogoči preusmeritev spolne frustracije v boj proti domnevni zaroti med nepotešenimi feministkami in samozavestnejšimi, »identitetno močnejšimi samci« drugih ras. Alternativna desnica si tako na učinkovit način prisvoji feministični slogan o povezanosti med osebnim in političnim ter svojo agendo gradi na specifičnem seksualnem potencialu, ki obljublja obuditev stare slave belih moških. Vseh gibanj, znotraj katerih bi lahko zaznali tovrstne težnje, sicer ne moremo brez zadržkov umestiti v alternativno desnico, poleg tega lahko znotraj njih najdemo veliko izjem, ki pričajo o njihovi heterodoksni, »postmoderni« naravi (navsezadnje je Milo Yiannopoulos, ki je veljal za najbolj kultno figuro alternativne desnice, gej in Jud); vendar so alternativno desničarski mediji uspešno izkoristili tesnobe glede sprememb v spolnih vlogah za širjenje svoje agende, pri čemer je bil učinkovit zlasti nekdanji urednik Breitbart News Steve Bannon.

Alternativna desnica je torej v svojih začetkih podtalno spletno gibanje, ki s prejšnjimi subkulturami deli svežino in privlačnost. Svojo identiteto gradi na elitni subkulturni pripadnosti, ki se v internetnih časih vzpostavlja na ločnici med dank (temačno, razumljivo samo izbrancem, a pomensko globlje) in normie (namenjeno širši publiki, puhlo, površinsko), ki nadomesti subkulturno ločnico med true in wannabe. Kot izpostavlja Neiwert, so bili posamezniki idejam alternativne desnice najprej izpostavljeni skozi neslane šale, meme in videoposnetke, ki nacizem slavijo na povsem enak način, kot slavijo druge vrste transgresij, in se zdijo privlačni zaradi svoje norosti in »pa saj ne more biti res« učinka. Alternativna desnica tako, zlasti v kontekstih levo-liberalne hegemonije, izpade fresh in cool. Svoj imaginarij črpa iz pop kulture: iz t. i. filmov moškega besa (Ameriški psiho in Klub golih pesti), računalniških iger (Warcraft) in nasploh iz imaginarija specifične moške herojskosti (Špartanci, Vikingi, križarji, itd.).

Po načinu interpelacije je zato alternativna desnica morda bliže sloganu leta 1968 »prepovedano je prepovedati« kot pa tradicionalni konservativni desnici, ki se je predstavljala kot nasprotje mladostniških subkultur svojega časa oziroma kot obramba pred njihovimi ekscesi. Geslo alternativne desnice »We’re the new punk« je v tem kontekstu še kako povedno. Vse to alternativne desnice ne dela bolj nedolžne in oddaljene od fašizma. Morda je največja zmota o fašizmu, da se ta pojavi kot odbijajoča skrajnost: nasprotno, fašizem izvorno deluje podobno kot rock’n’roll, širi se od ušes do ušes; v svojih začetkih je podtalen, »seksi« in uporniški. In v času, ko je postala dediščina uporniških in revolucionarnih šestdesetih vsaj na Zahodu dokončno aproprirana v sistem, se zdi največji upor ravno upor proti uporu samemu, paradoksna vrnitev v petdeseta leta, leta jasnih spolnih vlog in vrhunca (belskih) ameriških sanj.

Mainstream identitarizem

Alternativna desnica je dandanes uveljavljen akter na politični sceni in predstavlja model za enega od najbolj množičnih načinov identifikacije v zahodnem svetu. Transgresivnost in subverzivnost nista več uporabna pojma, saj celotna kultura prehaja v svojo normie fazo. Identifikacija, ki se vzpostavlja, je povsem krožna in prazna, a posledično prav zaradi svoje popolne logične forme tudi prepričljiva: smo, kar smo, in za to se moramo boriti. Konkretna vsebina te krožne identifikacije je, podobno kot pri zgodovinskem fašizmu, precej poljubna in eklektična; važna je mobilizacija kulturnih simbolov v identitarni politični projekt. Identitarizem je vodilo, ki mu je treba slediti, in načelo, po katerem naj bi delovali tudi sovražniki. Osovražene identitetne politike levice, LGBT skupnost, muslimani, Mehičani – vsi se borijo za lastno identiteto. V svetu vojne identitet je zato lahko »belska krivda« le eden izmed številnih odrazov implicitne samokastracije, v katero je zapadla tudi mainstream, »cuckservative« desnica. S še tako implicitnim ali delnim sprejetjem tez o lastni krivdi se zahodni človek poženšči in izpostavi agresivni pogoltnosti tujih ras (od tod seksualni naboj žaljivke cuck, ki v pornografskem žargonu označuje moškega, ki perverzno uživa v tem, da se pusti prevarati). Zahodnjak mora nujno zavreči sprevrženi občutek krivde in postati to, kar v resnici neizpodbitno je. Vloga antisemitizma je tu strukturno zelo podobna kot v nacizmu: Jud se v tej ideološki shemi pojavi kot kukavica, ki s podtikanjem etičnih zadržkov hromi samozavest zahodne civilizacije in jo zavede, da deluje proti lastnim interesom (holokavst je laž ali vsaj pretiravanje, namenjeno oklevetanju domoljubja, kar omogoči prodor trojanskega konja »kulturnega marksizma«).

Richard Spencer v nekem videoposnetku z zapeljivo kombinacijo slike, zvoka in besede, izpostavi: »Kdo smo mi? Nismo zgolj belci /…/ smo del evropskih ljudstev, zgodovine, duha in civilizacije. Ta zapuščina stoji pred nami kot dar in kot izziv. Ponovno moramo odkriti in obnoviti tisto, kar so naši predniki imeli za samoumevno /…/ Smo pripravljeni postati to, kar smo? Postani to, kar si! Dvigni se!« Temelji medsebojnega prepoznavanja in identifikacije ter osnovne vrednote, ki si jih znotraj nove desnice vsi delijo, so zdaj očiščeni skrajnih elementov, značilnih za zgodnjo fazo. Te vrednote se zdijo precej nedolžne, celo naravne: naša kultura in civilizacija, družina, varnost, otroci, prihodnji rodovi. Vendar pa taisti splošni in nedolžni identitarizem, ki se z lahkoto distancira od radikalizma in simpatiziranja z neonacizmom, vodi tudi k strašljivejšim, vendar konsistentnim zaključkom. Kot izpostavi zgodovinar Roger Griffin, ko skuša destilirati različne manifestacije fašizma na eno posamično značilnost, je ključno »temeljno načelo« fašizma ravno praznost in krožnost identifikacije s tem, kar smo vselej že bili. Palingenetični ultranacionalizem, kot Griffin poimenuje to načelo, je podlaga »revolucionarnega gibanja, osnovanega na veri, da se lahko neka identiteta povrne k prejšnji slavi prek procesa, ki spominja na ponovno vstajenje feniksa iz lastnega pepela« (The Nature of Fascism, 1991). Fašizem tako svoje izvore vidi daleč nazaj v preteklosti, svoje cilje daleč naprej v prihodnosti, ključni trenutek preobrata ali ponovnega rojstva, ki kliče k takojšnji aktivaciji, pa je v sedanjosti. S tem »razpotegnjenjem« sedanjosti v preteklost in prihodnost, ki ima za učinek poveličevanje usodnosti današnjega trenutka, pa se povsem naravno spoji z rasizmom, saj gre za boj, ki je časovno tako vseobsegajoč, da se ne tiče zgolj zgodovine, temveč same evolucije naše rase. Institucije, pravne norme in proceduralna korektnost, ki so tako pomembne za tradicionalne oblike konservativne misli in politike, so zdaj razumljene kot površinske manifestacije globlje »rasne usode«, ki jih je treba brez zadržkov manipulirati v usodnem boju na življenje in smrt. Iz te perspektive lahko razumemo fascinacijo nad »močnimi voditelji«, ki s svojim nagonskim prostaštvom vnesejo prvinsko življensko silo v okostenele politične strukture, odtujene od svojega rasnega bistva.

Rasizma ni mogoče razložiti kot enostavno vero v večvrednost lastne rase. Rasizem je v osnovi relacijski koncept: je svetovni nazor, ki izhaja iz predpostavke, da rasni boj že poteka, s čimer se umešča v vsesplošno zrcalno strukturo in dialektično igro med identiteto in tistim, kar naj bi jo ogrožalo. Njegovi zaključki so rasistični zaradi predpostavke, da je naša rasa ogrožena – predpostavke, ki kot identiteto, ki mora »stopiti skupaj«, postavi »našo raso« in fabricira občutek grožnje njenemu obstoju. Kot je izpostavila že Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma s pojmom »plemenskega nacionalizma«, se lahko rasistično pojmovanje v specifičnih okoliščinah prikrade v narodne identitete in jih pretvori v orodja protototalitarne politike. Prav takšno regresijo je imel v mislih Étienne Balibar, čigar razmišljanja o rasizmu iz 90-ih let se zdijo aktualnejša kot kadarkoli: »Hrvati«, »Srbi« in »Muslimani« v kontekstu balkanskih vojn niso »ne nacije ne religije«, temveč postanejo »rase«, v kolikor jih navznoter definira »klanovska solidarnost« in so v določenem zgodovinskem trenutku in na določenem prostoru v medsebojno vzajemnem odnosu rasističnega antagonizma, skozi katerega se konstituirajo kot izključujoče »etnične« identitete.

Rasizem je drugo ime za vračanje »družinske« politike, ki posega globoko v zasebno in ki z združitvijo biologije in zgodovine ponovno postavi vprašanje »mešanja krvi«, h kateremu vodi »mešanje kultur«, kot primarno politično vprašanje. Ta fantazma dandanes odmeva predvsem v strahu pred nevarnimi muslimanskimi moškimi (rape-fugees). Grozeča invazija tu nima več oblike vojaškega vdora, ki bi prevzel nacionalno državo, temveč infiltracije in navidezne integracije, dobesedne penetracije v evropsko kulturo in v njen genotip (tudi nacistična propaganda, denimo, Jude demonizira tako, da jih prikaže kot zvodnike in zapeljevalce arijskih deklet, mit o spolno nasilnih Slovanih pa je pomemben vidik fašistične propagande na italijanski »vzhodni meji«, kot je opozoril Federico Tenca Montini v članku »Fojbe so drugi« v 28. štev. Razpotij). Kot pravi David Duke, eden najpopularnejših belskih supremacistov in »dedek« alternativne desnice: »Množične migracije in nizka rodnost med Evropejci in Američani v kombinaciji z integracijo in medrasnimi porokami ogroža nadaljnji obstoj našega genotipa. Mi vztrajamo, da imamo, tako kot vsi izrazi življenja na tem planetu, pravico do življenja in do tega, da imamo otroke in vnuke, kar je naše nasledstvo tako v genetskem kot kulturnem smislu«.

Rasizem ni neumen ali notranje nekonsistenten: veruje v raso, jo postavi kot nekaj vrednega in se bori za lastne ideale znotraj sveta, ki ga razume kot spopad rasnih identitet. Pri tem je, zlasti pri prehodu v svojo normie fazo, pogosto zelo spreten pri kamufliranju svojih predpostavk s sklicevanjem na predobstoječe identitete, najsi bodo etnične, nacionalne, kulturne, verske ali civilizacijske. Po eni strani rasizem posredno sovpade z neoliberalno vojno vseh proti vsem, kjer je edini cilj afirmacija lastne identitete, po drugi strani pa ponudi natanko tisti vidik, ki neoliberalni ideologiji manjka: občutek pripadnosti določeni skupnosti in jasen odgovor na to, kaj je končni cilj vojne med identitami. Ponudi navidezno logičen, čeprav prehiter odgovor na (pre)splošna vprašanja. Ne odgovori le na vprašanje, »kdo smo«, temveč tudi na vprašanje, »kaj je naš smisel, smoter in za kaj se je vredno boritič«

Boj proti identitarizmu

Identitarizem, ki sem ga skušal orisati, je teorija za množice, saj zadovolji našega notranjega izpraševalca: je diskurz, ki določa prakso vse do najbolj zasebnih kotičkov posameznikovega življenja, kot tudi posameznikov svetovni nazor, vključno z razumevanjem najbolj oddaljenih trenutkov preteklosti in prihodnosti. Identitarizem utemelji in upravičuje osnovne vrednostne razlike – rasno, spolno in razredno razliko – in s tem zakrpa argumentativno luknjo liberalne ideologije, ki ima, zaradi vztrajanja pri abstraktnih idealih enakosti in svobode, težave pri argumentaciji vrednostne razlike, ki jih ekonomski liberalizem neizogibno producira. Identitarizem se, nasprotno, ne trudi s prikrivanjem teh razlik in jih celo afirmira. Liberalna demokracija se tako ne zdi več nujni sopotnik kapitalističnega sistema, saj se ta učinkovito reproducira tudi v režimih, ki temeljijo na avtokratskosti in identitarizmu, kar številni izpostavljajo kot enega najbolj zaskrbljujočih trendov v sodobni globalni politiki.

Kar druži Mila Yiannopoulosa, Steva Bannona, Davida Duka, Richarda Spencerja in skoraj vse ostale legendarne figure alternativne desnice, morda ni ekspliciten rasizem, temveč vztrajanje pri naturalizaciji in posledični legitimaciji vrednostne razlike, ki ljudi razdeli na dva razreda: moške in ženske, Evropejce in Neevropejce, uspešne in luzerje, libtarde in razsvetljene. To vztrajanje na vrednostni razliki, ki deloma izhaja iz vulgarnega ničejanstva, se pogosto prekrije s konstitutivno razliko med lastno in tujo identiteto – z razmejitvijo med prijatelji in sovražniki kot temeljnim dejanjem sleherne politike. Osnovno vprašanje družbe, ki temelji na vsesplošni konkurenci – zakaj nekateri uspejo in drugi ne? – tako dobi razumljiv in prepričljiv odgovor. Tiste, ki se poosebijo v skupni identiteti, prepriča, da so del naravno privilegirane skupine, ki si svojo večvredno pozicijo zasluži ali pa je bila zaradi sovražne zarote nelegitimno prikrajšana zanjo. Alternativna desnica seveda ni odgovorna za razlike v bogastvu, izobrazbi, kakovosti življenja, kulturnem prestižu itd., ki prečijo sodobne družbe in so vsekakor realne. Vsesplošnega navdušenja nad darvinizmom in afirmacije gesla »preživijo najmočnejši« zato ne smemo razumeti kot gole iracionalnosti, temveč kot ideologijo, ki je tako prepričljiva ravno zato, ker je zmožna dobro (pa čeprav poenostavljeno in napačno) opisati svet, v katerem živimo. Iz tega vidika je lažje razumeti privlačnost idej alternativne desnice v določenih libertarnih subkulturah, ki je še posebej aktualna za slovenske razmere, kjer najvidnejši promotorji desničarskega identitarizma prihajajo iz libertarnih krogov.

Alternativne desnice, kot že rečeno, ne moremo enostavno odpisati kot iracionalne neumnosti ali zablode; tudi zato ne, ker jo lahko, v skladu z ničkolikokrat ponovljeno Žižkovo frazo, razumemo kot simptom neuspeha levice oz. progresivnih egalitarnih gibanj. Preučevati nam je ni treba zato, da bi razumeli demonsko drugost zla, temveč zato, da bi razumeli same sebe. Alternativna desnica je namreč svojo identiteto vseskozi oblikovala v posnemovalnem tekmovanju, ki se zoperstavlja nasprotniku in obenem posnema njegove taktike. Glavni nasprotnik je seveda sodobna liberalna levica in njena politizacija manjšinskih identitet. Glavni očitek alternativne desnice, češ da progresivni liberalni levici ne gre za univerzalno enakost, temveč zgolj za afirmacijo lastne identitete (kot strategije kopičenja moči prek ohranjanja kulturne hegemonije), vsekakor ni brez stvarne podlage. Odgovor nanj je lahko le politika, ki bi dejansko presegla identitarizem.

Glavni problem se mi zato ne zdi določen tip identitarizma, temveč identitarizem kot načelo, pa čeprav je to identitarizem meščanskih gledališč, trgovin z vegansko hrano in koncertov alternativne glasbe. Identitarizem ne more biti premagan tako, da identiteti alternativne desnice zoperstavimo urbano, razsvetljeno in liberalno identiteto, ki prepričanost o lastni večvrednosti gradi na osnovi norčevanja iz neciviliziranih desničarjev. Nasprotno, identitarizem se, kot sem pokazal, samopotrjuje ravno v konfrontaciji s sovražno identiteto. V nasprotju s tem je treba identitarizem zmesti – treba je biti vmes, kar ni isto, kot biti v sredini. Kdorkoli že smo, moramo afirmirati odklon od samih sebe in namesto krožnega vračanja k lastni identiteti dekonstruirati ločnico med sovražniki in zavezniki, med »nami« in »drugimi«. Prej, kot detektirati fašizem pri vseh drugih, moramo preizpraševati zametke lastnega fašizma, kot pravita Deleuze in Guattari. Tudi David Neiwert kot največji problem strupene situacije v Ameriki prezpozna vseprisotno strukturo »mi« proti »njim« in vznik ostre diskurzivne vojne, prilagojene okolju družabnih omrežij (to stanje se v zadnjem času vse bolj vzpostavlja tudi v slovenskem kontekstu).

»Zoperstaviti se fašizmu«, pravi Neiwert (sklicujoč se na strukturo v Harryju Potterju, kjer se boj z zlom prekriva s paradoksalno identifikacijo z njim) »pomeni sprejeti človeškost, tako našo kot njihovo«. Tovrsten boj ni popolna relativizacija razlike, temveč strukturno premeščanje predpostavk naše lastne identitete in iskanje skupnih točk s tistim, ki ga dojemamo kot sovražnika. Tudi sodobne odtenke fašizma moramo tako uvideti kot nekaj nadvse vsakdanjega, razumljivega in človeškega, kar nikakor ne pomeni nedolžnega, zanemarljivega in opravičljivega. In morda ni naključje, da je alt-right kot model za novo desnico vzniknil ravno v ameriškem okolju, ki je bilo zgodovinsko popolnoma zaverovano v lastno antifašističnost. Še več, ta novi fašizem se vzpostavi kot potenciranje ameriških vrednot in ne kot vdor tujosti v obliki totalitarnega kolektivizma. če so evropske različice alternativne desnice doslej uspevale predvsem v državah z močno lokalno tradicijo skrajne desnice, to še nikakor ne pomeni, da njihov vzpon ni mogoč tudi v okoljih, ki se imajo za antifašistična in so bila doslej odporna za radikalno desničarske ideologije.

Članek je bil prvotno objavljen v Razpotijh 32: Identitetne politike.

Slika: zastava “Kekistana”, Wikipedia.