Miren prenos oblasti: retorika inavguracijskega govora predsednika ZDA


Blaž Kosovel

Vsaka štiri leta smo 20. januarja okoli poldneva (po washingtonskem času) priča ustoličenju novega predsednika ZDA. Čeprav so volitve že v začetku novembra, se po stari tradicionalni maniri predsednik ustoliči šele dva meseca in pol kasneje. Po uradni prisegi, s katero izvoljeni posameznik tudi dejansko postane predsednik ameriške federacije, sledi še inavguracijski govor, kjer novi predsednik nagovori ljudstvo. Ta govor pa ni zgolj retorična formalna vaja v slogu. To je temeljni način funkcioniranja oblasti ZDA kot republike. Funkcioniranja republike kot različne do monarhije, hkrati pa tudi kot različne do Evrope.

Evropskim republikam se nemara to dejanje zdi malce čudaško, zastarelo, nesmiselno, a to ne moti ZDA, ki nimajo nikakršne pretenzije po reformaciji svojih osnovnih političnih institucij. Po eni strani so Američani zelo dovzetni za nove gospodarske oblike in prijeme, za poslovne inovacije in iskanje dodane vrednosti, po drugi pa se niso nikoli zgodile prave politične spremembe, ni bilo nobene revolucije, saj je bilo vse v bistvu samo potrjevanje in ponavljanje enega in istega vzorca, ki se ni spremenil od zaprisege prvega predsednika Washingtona leta 1789.

Osrednja fraza, ki se v govorih in ostalem protokolu nenehno ponavlja, je »peaceful transition of power«, torej miren prenos oblasti. Zakaj je to potrebno tolikokrat poudarjati? Zadevo je potrebno postaviti v kontekst, torej na mesto, od koder se ta izjava izreka.

V Evropi smatramo za najpomembnejšo revolucijo modernega časa tisto, ki se je zgodila v Franciji leta 1789, torej tisto, ki je monarhijo zamenjala za republiko in vzpostavila nacionalno državo. A še pred tem se leta 1776 zgodi neka druga revolucija, tista, kjer se kolonije odcepijo od monarhije in vzpostavijo svoje republike. V Franciji republika prevzame vse institucije nekdanje monarhije, v Ameriki pa se republika vzpostavi iz kolonialnega sistema. In ker je kolonija po svojem bistvu odvisna enota nekega drugega centra, je proces izoblikovanja republike kot samostojne enote malce drugačen kot v Evropi, saj ne gre za neko popolnoma zaključeno enoto, saj se vanjo lahko enakovredno, in ne kot zgolj kolonije, priključujejo tudi nove enote.

Ob tem je potrebno še kako vzeti v obzir, da gre za prvi poskus izoblikovanja republike na večjem teritoriju vse od rimskih časov. Nemonarhične ureditve sicer najdemo tudi v evropskih mestnih državicah, vendar te delujejo manjšem teritoriju in so osredinjene zgolj okoli enega samega mesta. Zato se oblikovalci republike ZDA po svoj zgled ozrejo ravno vse nazaj do Rima.

Iz antike sta najbolj znana primera nemonarhične oblasti grška demokracija in rimska republika. Grška demokracija poteka v omejenem prostoru polisa, kjer so polisani neposredno udeleženi pri vladanju, širjenje polisa pa poteka z vzpostavljanjem novih kolonij daleč proč. Rimska republika pa teži k širitvi teritorija s priključevanjem novih ozemelj pod en in isti zakon.

Zakaj je torej ta stavek, »miren prenos oblasti«, tako pomemben? V monarhijah je jasno, da bo naslednji vladar tisti, ki je krvni naslednik trenutnega kralja. Monarhija je torej predvidljiva, prav tako novemu monarhu ni potrebno nikogar prepričati, da je monarh, saj je njegova pozicija zagotovljena že zgolj s samim dejstvom, da je rojen v določeni družini.

Monarhično pozicijo lahko ogrozi nasilni prevzem oblasti od neke druge skupine, ki inštalira svojo družino, ta pa po novem krvnem sorodstvu vlada naprej. Monarhična oblast torej poteka po krvni liniji naprej dokler ne pride na oblast nova družina, ki vlada naprej po drugi krvni liniji.

Republika pa je ravno zanikanje krvne linije. Je zanikanje tega, da je zgolj ena družina privilegirana do tega, da vlada in da prenos oblasti iz ene družine na drugo ne poteka zgolj po nasilni poti. Da torej obstaja neki dogovor med različnimi družinami, neki zakon, ki ga priznavajo vsi vpleteni in ki s tem zagotavlja, da se lahko proces prenosa oblasti zgodi brez nasilja. Preko volitev.

V monarhičnem prenosu oblasti je torej naslednji nosilec oblasti že znan, tako da lahko bodočega monarha že od rojstva šolajo za to funkcijo. Ko se ta prenos zgodi, novega monarha preko določenega obreda enostavno ustoličijo. Legitimnost tega ustoličenja in takšnega prenosa oblasti se vedno utemeljuje kot nekaj božanskega, kot nekaj onkraj vsakdanjosti, kar ne more biti predmet prespraševanja za vsakega slehernika.

V republiki pa se morajo tisti, ki želijo prevzeti oblasti, šele izkazati za to, da so te funkcije vredni. Morajo se dokazovati pred svojim volilci. Morajo se predstaviti kot najboljši, kot tisti, ki so dejansko vredni te pomembne funkcije. Svoje volilce morajo prepričati, in to brez nasilja. Prepričevanje zato poteka z besedami. V atenski demokraciji so takšno prepričevanje razvili v veščino, poimenovano retorika. Način prepričevanja z besedami je torej postala tehnika oziroma nekaj, česar se je mogoče naučiti in obvladati.

Monarhične oblasti se lahko vedno sklicujejo na neko višjo moč, ki jim podaja legitimnost, da določena družina vlada določenem teritoriju, legitimnost republikanske oblasti pa izhaja zgolj iz dejstva rezultatov volitev, iz dejstva, da tisti, ki imajo pravico voliti, izberejo določenega kandidata kot njihovega predstavnika oz. voditelja. Njihova legitimacija torej ni nekaj metafizičnega, nekaj onkraj obstoječih ljudi, ki jim tisti izvoljeni vlada.

Ko je določen kandidat izvoljen, se mora nato nekako zavezati pred svojimi podrejenimi, in to brez metafizičnih pojmov, saj njegova oblast izhaja ravno od tistih, ki so ga izvolili. Zato lahko svojo zavezo izpove zgolj na enak način, kot jih je pred tem prepričal – z besedami. Ta zaveza je dvostopenjska – najprej gre za zaprisego, da bo branil obstoječi zakon, obstoječi red, da ne bo nasilno uzurpiral obstoječe ureditve in da bo tudi sam na koncu spoštoval miren prehod oblasti. To lahko jasno vidimo pri inavguraciji novega predsednika ZDA tudi v dejstvu, da je na slovesnosti v neposredni bližini novega prisoten tudi prejšnji predsednik.

Sami zaprisegi sledi inavguracijski govor. Če je zaprisega vez in obveza spoštovanja tradicije, torej da se ne bo nič v tem procesu spremenilo, je sam govor tisti, ki napove, kaj želi novi predsednik doseči v naslednjih štirih letih. Torej kaj želi doseči znotraj okvirjev tradicije, ki ji je prisegel zvestobo trenutek pred tem.

Čeprav so ZDA nastale ravno z odcepitvijo od angleške krone, so ohranile pomembnost tradicije. Čeprav nam nenehne novosti iz te dežele mogoče želijo pokazati njihovo prodornost in težnjo po spremembah, je to mogoče ravno zaradi rigidnega sistema, ki se ohranja bolj ali manj enak od samega začetka.

Inavguracijski govor zato ni zgolj prazna retorična figura nagovora ljudstva. Če zgolj preberemo nagovore predsednikov, lahko opazimo, da so to dejansko jasni politični programi, katerim so tudi sledili. O tem pričajo tudi najbolj pogoste besede, ki so jih predsedniki uporabljali. Ne gre zgolj za prazne marnje, ki jih je pač potrebno izreči. Gre za poltični program, postavljen v obliki, namenjeni za širšo množico. Gre za retorični nagovor ljudstvu, ki je hkrati zaveza z ljudstvom.

  • Najbolj pogosto uporabljene besede v izbranih inavguracijskih nagovorih
  • Washington 1789: javnost, državljani, sedanjost, dežela, združeni
  • Jefferson 1801: človek, ostali, varnost, načelo, svoboda
  • Lincoln 1861: ustava, unija, zakon, države, ljudstvo
  • Truman 1949: narodi, svet, komunizem, ljudstva, program
  • Kennedy 1961: strani, zaobljuba, začeti, vprašati, pomoč
  • Nixon 1969: glasovi, zemlja, mir, skupaj, slavimo
  • Reagan 1981: heroji, verjamem, sanje, svoboda, orožje
  • Clinton 1993: svet, danes, sprememba, zamisel, sezona
  • Bush 2005: svoboda (tako liberty kot freedom), tiranija, ogenj, zgodovina
  • Obama 2009: narod, novo, danes, generacija, delovna mesta
  • Trump 2017: sanje, ameriško, obama, delovna mesta, vsakdo

Članek je bil prvič objavljen v Razpotja 27: Retorika, spomladi 2017.