Mehurček in rokavica


Aljoša Kravanja

Nedavno se je pojavil izraz »mnenjski mehurček«. V angleščini so izumili podoben izraz: »echo chamber«, odmevalnica. Ta termina označujeta dejstvo, da se ljudje gibljemo v krogih, ki zrcalijo naša politična stališča. Liberalec bere medije, v katerih lahko sliši samo liberalna mnenja. Desničar prijateljuje z ljudmi, ki izražajo konservativne vrednote. Oba naj bi živela v mehurčku, prostovoljnem zaporu ali samonaloženi temnici, kjer so vsa mnenja, ki jih prejemata od drugih, v resnici odmev njunih lastnih preferenc.

Stvari pa so v resnici bolj zapletene. Zdi se mi, da ideji milnega mehurčka ali odmevalnice temeljita na tem, kar bi lahko imenovali »mit prvostopenjskih političnih prepričanj«. Vzemimo bralca političnega tednika, kot je denimo Mladina. Če bi teorija mehurčka držala, potem bi ta bralec – ki je običajno liberalen, toleranten in socialno progresiven – v priljubljenem tedniku srečeval zgolj odmeve lastnih stališč. A nič ni dlje od resnice. Revija mu dostavlja izbor rasističnih, šovističnih, protisocialističnih ali kako drugače nestrpnih stališč; seveda ne v prvi osebi, kot mnenja novinarjev in piscev, temveč kot citate. Ponuja mu povzetek, izbor ali tedenski pregled sovražnega govora, Trumpovih spodrsljajev, katoliškega nazadnjaštva in neoliberalnih napotkov, ki bralca preplašijo, nasmejijo ali spravijo v jezo. Preplavi ga z nasprotnimi stališči, in ne z odmevi njegovih lastnih mnenj. Enako velja za tednike na nasprotnem koncu politične harmonike; enako lahko rečemo za družbena omrežja ali za druge po političnem ključu oblikovane mnenjske skupnosti.

Poanta je torej ta, da mnenjski mehurček, v katerega se zapirata bralka in gledalec, ne odmeva njunih političnih stališč, temveč prikazuje nasprotna mnenja – vendar v nevšečnem, neuglednem izboru. Tvegajmo teorem: bralec Mladine bo poznal več Janševih izjav kot bralec Demokracije.

To preprosto resnico spregledamo zato, ker verjamemo, da so politična stališča neposredne preference. Dober primer neposrednih preferenc je okus za hrano. Vzemimo, da moram izbirati med govejo in gobovo juho. Obe sta mi okusni, a se običajno odločim za gobovo. Poanta pa je ta, da lahko vsako od jedi ocenim neodvisno od tega, kakšna se mi zdi druga jed. Gobove juhe ne presodim kot okusne zato, ker bi mi bila goveja odvratna ali celo zato, ker bi kakšen drugi jedec sovražil eno od jedi. Nasprotno: ugodje v posamezni jedi je neposredno; zato je tudi preferenca ali prednost, ki jo dajem gobovi juhi pred govejo, neposredna.

Problem nastopi takrat, ko na enak način razumemo tudi politične preference. Za liberalca pravimo, da daje prednost svobodi in toleranci pred varnostjo in zaupanjem; pri tem domnevamo, da je takšno politično stališče podobno neposrednih preferencam, kot je denimo okus. Liberalec, ki preferira svobodo pred varnostjo, se nam zdi analogen jedcu, ki daje prednost goveji pred gobovo juho – in takšna analogija je jedro mita neposrednih političnih preferenc.

Politična stališča so v resnici le redko utemeljena na neposrednem vrednotenju, denimo na direktnem spoštovanju vrednote »svoboda«, ki bi bilo primerljivo z neposrednim užitkom v jedi. Skoraj praviloma se izoblikujejo v interakcijah z drugimi stališči in preferencami. Sla po polemiki, želja, da imam prav, ugodje v ogorčenju, izkazovanje lastne moralne superiornosti, privoščljivost, posmehljivost, iskanje pripadnosti, izkazovanje velikodušnosti aliprizanesljivosti; postavljanje z načelnostjo, udobnost večinskih mnenj in privlačnost manjšinskih stališč – to so običajne motivacije, ki nas poganjajo pri formaciji političnih stališč. In očitno je, da te motivacije potrebujejo nasprotno stališče, okoli katerega bodo lahko organizirale moje »lastne« preference. Politična mnenja se hranijo z drugimi političnimi mnenji; izoblikujejo se kot odziv nanje; zato niso neposredne, temveč interakcijske preference.

To je tudi razlog, zakaj so mnenjski mehurčki običajno sestavljeni iz nasprotnih političnih stališč. Smisel takšnih mehurčkov, denimo nabora revij, ki jih berem, ali spletišč, ki jih obiskujem, ni v tem, da mi dostavljajo stališča, novice ali izjave, ki jih cenim. Facebook prav tako ni kakor gostilna, v kateri naročim najljubšo jed. Nasprotno: mehurčki dostavijo politična stališča, ki jih odklanjam in v razmerju do katerih izgradim mnenjske preference, ki jim lahko nato rečem »moje lastne«.

Metafora, ki bi bila morda primernejša od mehurčka ali odmevalnice, je narobe obrnjena rokavica: če rokavico, ki je sicer namenjena desnici, spodvihamo, postane skladna z levico.

Članek je bil prvotno objavljen v 27. številki, Retorika.

Revija Razpotja z letom 2018 prehaja na plačniški model. Če želite podpreti naše delo in na dom prejemati štiri številke Razpotij letno, vas vabimo, da se naročite tukaj.