Marx: Ciò che è vivo e ciò che è morto


Lea Kuhar

Marx ni bil prvi, ki je govoril o socializmu, niti ni bil prvi, ki je govoril o komunizmu. Ravno tako ni izumil sindikalnih organizacij niti delavskega samoupravljanja ali delavskih kolektivov vzajemne pomoči. Ni bil tisti, ki je ugotovil, da kapitalistični produkcijski način deluje na izkoriščevalski način in da peščica prebivalstva svoje bogastvo povečuje na račun siromašenja večine. Vse to se je dogajalo in vedelo že pred Marxom. Zametki idej o enakopravnejši, pravičnejši in solidarnejši družbi segajo že v Platonovo Državo in Moorovo Utopijo, v 19. stoletju pa jih najdemo v teoretskih besedilih socialističnih mislecev, kot so bili Henri Saint-Simon, Robert Owen in Charles Fourier, ter v praksi socialističnih enklav, kot sta bila na primer znamenita poskusa Owenovega socialističnega mesta New Harmony (1814) in projekt predilnice bombaža New Lanark Project (1800) na Škotskem. Radikalne skupine ludistov so v znak upora čedalje intenzivnejši industrializaciji in avtomatizaciji delovnega procesa razbijale predilne stroje že nekaj let pred Marxovim rojstvom, ne prav veliko pozneje pa so pričeli nastajati splošni sindikati, ki so poskušali med seboj povezati delavska gibanja na nacionalni ravni. Ravno tako je Liga pravičnih, mednarodna revolucionarna krščansko-komunistična organizacija, obstajala že pred Zvezo komunistov po naročilu katere sta Marx in Engels napisala Komunistični manifest; Moses Hess, javno razglašeni komunist in eden prvih nemških naslednikov francoskih socialistov, pa je leta 1842 v Kölnu organiziral redne tedenske debatne krožke na temo komunizma, medtem ko je Marx v znak protesta proti pruskim oblastem zgolj jahal osla.[1]

Kaj je torej Marxova zasluga? Kaj je tisto, s čimer si je prislužil mesto enega največjih teoretikov 19. stoletja in najvplivnejših političnih mislecev 20. stoletja? Rečeno drugače, kaj je Marx mislil takega, kar pred njim ni bilo mišljeno? Povejmo kar takoj naravnost: Marx je premestil problemsko polje, znotraj katerega se teoretski in družbeni problemi sploh razumejo kot problemi. To je storil tako, da je zavzel in vzpostavil specifično kritično držo do klasikov politične ekonomije, s čimer je na novo definiral znanstveno in politično področje. Novost njegovega mišljenja pri tem ni bila toliko v tem, kaj je mislil, kot v tem, kako je to počel.

Med znanostjo, kritiko in politiko …,

Althusser je skoraj sto let po izdaji Kapitala, v besedilih, objavljenih v zborniku Branje Kapitala, večkrat zatrdil, da je bilo Marxovo branje klasikov politične ekonomije (Boisguillebert, W. Petty, A. Smith, D. Ricardo) simptomatsko. To pomeni, da je abstraktne koncepte, s katerimi je operirala klasična politična ekonomija (vrednost, bogastvo, delo ipd.) obravnaval kot simptome, ki nakazujejo na nekaj drugega od samih sebe, tj. na kapital. Kapital je razumel kot določeno družbeno razmerje, ki vselej že predhaja in določa pojave, ki jih je proučevala klasična politična ekonomija. Celotna kritika politične ekonomije sestoji iz poskusa pretvorbe tistega, kar se sprva kaže kot skupek med seboj nepovezanih simptomov, v nove koncepte (produktivne sile, produkcijska razmerja, družbene formacije ipd.) in v povezavi teh konceptov v nov pojmovni sistem. Marxov prelom z mislijo klasikov se je tako v prvi vrsti odvijal na epistemološki ravni. Teoretskega področja svojih predhodnikov namreč ni izničil s tem, da bi mu zoperstavil nov teoretski sistem, ki bi bil zaradi tega ali onega razloga boljši od prvega. Ravno obratno, s svojo kritično držo je teorijo poglobil in razširil do te mere, da je izničila samo sebe.

S simptomatskim branjem je Marx pokazal, česa klasična politična ekonomija ne vidi v tem, kar vidi, s čimer je pojavno realnost, ki jo je ta proučevala, naredil za necelo. Vednost klasične politične ekonomije namreč po Marxu seže zgolj do spoznanja, kako se stvari kažejo, ne more pa razumeti, zakaj se kažejo natanko na ta in ne na drug način. Politična ekonomija torej ne uspe razložiti specifičnega načina pojavljanja reči. Tega pa ne zmore, ker simptome družbenega razmerja obravnava, kot da bi šlo za stvari same. Tako je politična ekonomija npr. pravilno ugotovila, da blaga obstajajo v formi vrednosti, vendar pa ni mogla razumeti, zakaj se tako blaga kot ostale ekonomske kategorije (mezda, renta, denar, kapital) prikazujejo tako, kot se. Kot pravi eden najznamenitejših citatov prvega zvezka Kapitala, je politična ekonomija pravilno ugotovila, da imajo blaga formo vrednosti, vendar pa se ni nikoli vprašala, zakaj ta vsebina privzema to formo? Marx je bil tisti, ki je analiziral vrednostno formo kot družbeno razmerje. Pokazal je, kako se prevladujoče družbeno razmerje znotraj kapitalističnega produkcijskega načina osamosvoji in postane vrednostna forma reči, ki prek imanentne logike razvijanja, tj. skozi ciklično odpravo blaga, denarja in kapitala, ohranja in oplaja samo sebe. Z analizo nastanka in delovanja kategorij klasične politične ekonomije ter z njihovo povezavo v sistem, je Marx pojave, ki jih je ta proučevala, »dvignil do njihovega pojma«.

Želim torej poudariti, da je Marxova kritika politične ekonomije posebna vrsta kritike. V enem svojih pisem Ferdinandu Lassallu je tudi sam Marx poudaril, da je kritika politične ekonomije zgolj prikaz kapitalističnega produkcijskega načina, a je ta prikaz hkrati že njegova kritika. To je mogoče, če kritika kritike politične ekonomije obstaja zgolj kot prikaz notranje omejitve mišljenja politične ekonomije, s čimer Marx zadnji nekaj doda, ne da bi ji karkoli zares dodal. Vendar pa to še ni vse. Minimalna razlika, znotraj katere se Marx v svoji kritiki giblje, mu omogoča, da proučevane probleme nenehno premešča med ekonomskim, znanstvenim, političnim in filozofskim področjem. Med drugim mu dopušča, da epistemološko vprašanje vednosti politične ekonomije prestavi na politično področje, kjer ga pretvori v koncept razrednega boja.

Marx je, kot se rado pove, v mistični lupini Heglove dialektike odkril »racionalno jedro«. Pri tem pa je ključno, da dialektičnega gibanja med vednostjo in resnico ni zgolj materializiral v dialektično gibanje med delom in kapitalom, temveč je materializiral tudi tisto, kar samo gibanje poganja naprej. Če je bila resnica pri Heglu proces spoznavanja vednosti in ne stališče, iz katerega ta izhaja, je pri Marxu resnično predvsem tisto, zaradi česar proces spoznavanja nikoli ne more postati zaključena celota – resničen je razredni boj. Kot je na več mestih formuliral Žižek, razredni boj ni metapozicija, na katero bi se postavili in z nje sodili celotno družbo, temveč je koncept, ki označuje prav to, da takšna pozicija ne obstaja. Razredni boj je ime za razcepljenost družbe, je oznaka za to, da družbo vedno prečijo temeljni antagonizmi. To pa tudi pomeni, da Marxova kritična drža ne predstavlja nove absolutne vednosti, temveč vsakokratno kritiko njene možnosti. Politična ekonomija s stališča kritike politične ekonomije ni neznanstvena zato, ker njen spoznavni aparat ne bi ustrezal proučevani realnosti. Neznanstvena je zato, ker se ne zaveda lastnih omejitev.

Kritika politične ekonomije vzpostavlja razliko med tem, kar klasična politična ekonomija lahko spozna, in tem, česar ne more spoznati. V njeno vednost torej vnaša določen manko. Vendar pa ta ne deluje zgolj na negativen način. Marxova teorija ni derridajevska dekonstrukcija, ki kot stroj s svojimi zobniki melje vse ostale teorije. Vneseni manko namreč omogoča odpiranje prostorov znotraj obstoječega sveta, ki delujejo kot nabor novih možnosti mišljenja in delovanja. Prikaz omejitev misli klasične politične ekonomije je hkrati tudi dokaz, da obstoječi svet ni takšen, kakršen je, zaradi zgodovinskih ali naravnih nujnosti, temveč ga oblikujejo spremenljivi družbeni mehanizmi.

… pred in po Marxu

O tem, da Marxova kritika resnično poraja nove možnosti mišljenja in delovanja, priča že samo dejstvo, da se sami marksisti ne morejo dokončno sporazumeti, kaj natančno te možnosti so. Obstaja sicer splošno strinjanje, da je Marx s svojo kritiko naredil nekaj, vendar pa poskušajo različne struje marksistične misli že stoletje in pol ugotoviti, kaj ta nekaj je. Ne primer, na začetku 20. stoletja je bil marksizem dojet kot znanost o veliki sliki, kot znanost o občih zakonih mišljenja, narave in družbe, ki zmorejo razložiti nastajanje in obstajanje vseh pojavov. Znotraj takšnega svetovnonazorskega marksizma oz. marksizma-leninizma (Kautsky, Bernstein, Lafargue, Babel, Mehring, Plekhanov, Lenin, Trotsky, R. Luxemburg, Bukharing in Hilferding), so Marxovo znanstveno odkritje brali precej dobesedno, saj so celotni družbeni aparat zvedli na shematično formo baze in nadstavbe, na katero so navezali tudi linearno pojmovanje zgodovinskega procesa, ki naj bi nas iz kapitalizma prek socialističnega prevzema državne oblasti ponesel v brezrazredno komunistično družbo. Propad realno obstoječih socializmov, neuspeli poskusi revolucij v srednji in južni Evropi in čedalje večja priljubljenost nacističnih strank so privedli do prevpraševanja zgodovinske nujnosti proletarske razredne zavesti oz. do vsesplošnega dvoma v njeno revolucionarno naravnanost. V duhu takšne kritike se je med drugim pojavil zahodni marksizem (Lukács, Korsch, Bloch, Lefebvre, Gramsci, frankfurtska in madžarska šola). Namesto iskanja objektivnih zakonov družbenega razvoja so se teoretiki zahodnega marksizma osredinili predvsem na psihološke in kulturne družbene pojave. Takšna linija mišljenja se je nato samo še stopnjevala. V drugi polovici 20. stoletja so različni marksistični pristopi povsem opustili prvotne teme in pričeli razvijati Marxove koncepte v prepletu s poststrukturalističnimi in postoperaističnimi teorijami, danes zbranimi pod krovno oznako postmarksizma (Laclau, C. Mouffe, Badiou, Negri, Žižek, Agamben, Rancière, Balibar) ali pa so svoje analize osredinili na rekonstrukcijo Marxove analize vrednostne forme, kot danes počne predvsem nemško branje Marxa, Neue-Marx Lektüre (Rubin, Paschukanis, Backhaus, Wolf, Heinrich, Projekt Klassenanalyze).

Lahko bi trdili, da za marsikatero vejo marksizma (tu je predstavljenih zgolj nekaj, za boljši pregled priporočam delo Inga Elbeja Marx im Westen ali spletno stran Marx 200) velja Marxov očitek »če je to marksizem, potem sam nisem marksist«, vendar se tu ne želim poglabljati v kritiko posameznih študij ali se podati na pot iskanja edine pravilne razlage Marxovih del. Je pa dejstvo, da Marx nikoli ni igral vloge razsodnika. Kot smo že dejali, je s svojo kritično naravnanostjo v obstoječo vednost – tako v vednost klasične politične ekonomije na političnem in ekonomskem področju kot v vednost idealistične filozofije na filozofskem področju – vnesel zavedanje o določenem manku. Zavedanje o tem manku je njegovim naslednikom služilo kot izhodiščna točka za nastanek novih teorij in praks delovanja. Vse najznamenitejše revolucionarne teorije in prakse bi lahko razumeli kot različne poskuse uresničenja tistega, kar je moral obstoječi kapitalistični svet iz sebe izriniti že zato, da se je lahko vzpostavil. Vendar pa Marx ni vplival zgolj na prihodnost – njegova kritika vednosti politične ekonomije je na novo definirala tudi razumevanje njegovih predhodnikov, predvsem socialističnih avtorjev, omenjenih v uvodu, ki sta jih Marx in Engels označila za utopistične socialiste.

Kritika politične ekonomije danes

Nenehni cikli finančnih kriz sugerirajo, da je Marx pravilno napovedal, da kapitalistični produkcijski način proizvaja lastne grobarje. Vendar kaže, da grobarji ne kopljejo zgolj končne postojanke kapitalizmu, temveč hkrati spodkopavajo tudi vse njegove alternative. Za obstoj Marxove misli je danes ključen temeljit premislek o tem, če si sposodimo znano Crocejevo formulacijo, »kar je živo in kar je mrtvo« (Ciò che è vivo e ciò che è morto). Marxova misel ne bo preživela kot ponovna aktualizacija shematskih formul, ki naj bi bile podane v njegovih kritičnih analizah kapitalističnega produkcijskega načina 18. stoletja. Nekaj podobnega velja za pretekle marksizme. Marxove teorije ne potrebujemo, da bi v 21. stoletju znali organizirati sindikat ali napisati program levičarske stranke, ali da bi se kakorkoli zatekali k prežvečenim sloganom druge internacionale. To nikakor ne pomeni, da omenjene institucije niso pomembne ali zaslužne za marsikatero dobro spremembo. Vendar pa je forma njihovega obstoja proizvod posebnega zgodovinskega trenutka in kot taka eden mogočih poskusov oblikovanja drugačnega sveta, ne pa nujni nasledek Marxove misli. In obratno: te institucije za svoje delovanje ne potrebujejo Marxa. Če že kaj, bi lahko Marxovo kritiko politične ekonomije uporabili, da bi pokazali, zakaj so določeni poskusi spreminjanja družbe klavrno propadli.

Tako je tisto, kar je še danes aktualno v Marxovi misli, predvsem specifična kritična drža, ki znotraj obstoječega sveta vselej odpira možnost za nastanek novih prostorov mišljenja in delovanja. Kritikom tako imenovanega akademskega marksizma in prevelikega teoretiziranja levičarskih mislecev, ki menijo, da naj bi bilo vse že narejeno, zato odgovarjamo, da je za ohranitev Marxove misli danes treba vztrajati tam, kjer ni bilo narejeno tako rekoč nič. Trditi, da smo spet na začetku, pa ni enako kot trditi, da moramo iti nazaj k Marxu in iskanju pravilne interpretacije njegovih besedil. Prej pomeni pripoznati tisto, kar je omogočilo dosedanja revolucionarna delovanja in kar lahko, s ponovno umestitvijo v obstoječi družbeni red, omogoči nastanek novih – tj. pripoznati kritično držo, inherentno Marxovi misli. Pomeni vrnitev k izumljanju lukenj v obstoječem sistemu, ki nam bodo omogočile, če parafraziram Marxov citat iz Kritike Heglove pravne filozofije, da tisto, kar je nič, postane vse.×


1 Leta 1840 je pruskega kralja Friderika Viljema III zamenjal Friderik Viljem IV, ki je bil za razliko od svojega predhodnika veliko bolj konservativen in veliko manj pripravljen prenašati prisotnost mladoheglovcev na pruskih univerzah. Med drugim je bil privrženec protestantizma in zagovornik stanovske družbe izpred časov francoske revolucije. Protiheglovski obrat je med drugim privedel do odstranitve Bruna Bauerja, Marxovega tedanjega mentorja, dolgoletnega prijatelja in velikega zagovornika ateizma, iz mesta docenta na univerzi v Bonnu. Z Bauerjevo profesuro je bila pogubljena tudi zadnja možnost, da bi Marx lahko imel akademsko kariero. V znak protesta proti pruskim oblastem naj bi nato Marx in Bauer okoli velike noči leta 1842 odšla v turistično priljubljeno vas Godesberg, kjer sta (najverjetneje ne najbolj trezna) najela vsak svojega osla in priredila parodijo Jezusovega prihoda v Jeruzalem.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 33: Cankar/Marx jeseni 2018.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni in pozorno oblikovani papirni obliki se naročite.