Marc Barnes: “Rogue One in vrnitev čaščenja.”


 

 

 

Marc Barnes

Vojna zvezd je – ali pa bi morala biti – religiozna franšiza. Jediji so meniški red, izurjeni so za premišljevanje in upravljanje vseprisotne sile, za boj proti tistim, ki silo uporabljajo v zle namene. Za vsak lik je bistveno eno duhovno vprašanje: ali bo izbral »svetlo« ali »temno« stran sile. Razvoj likov poteka tako, da do tega mističnega energetskega polja privzamejo religiozno držo. Tako je bilo vsaj v treh izhodiščnih filmih Vojne zvezd (1977–1983). Tu je bil dostop do sile mogoč na podlagi vere in asketizma. Luke Skywalker je moral odreči zaupanje svojim fizičnim očem in privzeti oči vere; telo in duha je moral temeljito izuriti, če je hotel izvajati enaka dejanja sile kakor Yoda.

Filmi predzgodbe Vojne zvezd (1999–2005) pa so zapustili to religiozno osrčje, saj so naredili iz sile nekaj vpetega v naravni svet:

ANAKIN: Mojster, gospod. Spraševal sem se, kaj so midi-kloriani?

QUI-GON: Midi-kloriani so mikroskopske življenjske oblike, ki prebivajo v vseh živih celicah in komunicirajo s silo.

ANAKIN: Ali živijo v meni?

QUI-GON: V tvojih celicah. Smo v simbiozi z midi-kloriani.

ANAKIN: Simbiozi?

QUI-GON: Življenjske oblike živijo skupaj, v vzajemno korist. Brez midi-klorianov ne bi bilo življenja in mi ne bi poznali sile. Nenehno govorijo s teboj in ti pravijo o volji sile.

V filmih predzgodbe je sila del biološkega sveta. Do nje ne dostopata um ali duh, temveč mikroskopski organizmi. S tega stališča postane religija jedijev odvečna: bodisi imaš »visoko raven midi-klorianov«, bodisi je nimaš. Jedijev izurjeni dostop do sile prepišejo filmi predzgodbe v nekaj, kar je mogoče določiti s krvnim testom.

Ta sekularizacija sile sovpade z njeno groteskno, nespoštljivo rabo. Jedije iz izhodiščnih filmov je skrbelo, kako ne uporabljati sile, kako postati »pripravljen« na rokovanje z njo. Yoda je povedal Luku, da bo poti sile lahko ugledal tedaj, ko bo »spokojen, miren. Pasiven.« Omejil je njeno rabo. »Jedi uporablja silo za spoznavanje in obrambo, nikoli za napad.« Opozarja, da je ravno hitra in lahka pot tisto, kar naredi iz tebe »nosilca zla«.

V filmih predzgodbe pa sila izgubi svoj sveti položaj in postane čudodelno orožje. Yoda – ki je Luka Skywalkerja učil, da »jedi ne hlepi po pustolovščini in vznemirjenju« – svetlobni meč potegne izza pasu v dlan, ne da bi fizično segel po njem. S pomočjo sile skače više in pošilja stvari v nasprotnika, medtem pa spušča enovrstičnice: »Ne bo uspelo ti, dokler jaz tukaj sem.« Vseprežemajoča življenjska snov sveta je zdaj mehanizem dvigovanja uteži. To nasprotuje Yodinemu izvirnemu opisu sile, po katerem sila ni »zaveznica« zato, ker bi bila atraktivno orožje, temveč zato, ker je sveta: »Kajti moja zaveznica je sila; in močna zaveznica je to. Življenje jo ustvarja in pripravlja k rasti. Njena energija nas obdaja in zavezuje. Smo svetleča bitja, ne pa ta surova snov.« V filmih predzgodbe pa se silo uporablja tako pogosto in za toliko različnih smotrov – od lupljenja hrušk do metanja ljudi – da izgubi svojo religiozno vrednost in postane le še eden od tehnoloških elementov: laserske puške, svetlobni meči, X-wings, sila.

Ateizem pogosto išče nadomestek za religiozno čaščenje. Najde ga v določeni »osuplosti« spričo fizikalnega vesolja: »Znanost je magična« Richarda Dawkinsa, »Ateizem 2.0« Alaina de Bottona in nejasni »vesoljski teizem« pomagajo spletnim plebejcem, da potrebo po Absolutno Nespoznavnem Drugem izpolnijo z Ne Precej Spoznavnimi Stvarmi – s temno materijo, črnimi luknjami, možnimi svetovi in podobnim. To naj bi bile metode, kako obdržimo določeno stopnjo čaščenja v kozmosu brez boga in transcendence.

Filmi predzgodbe pa nas učijo, da življenje ponavlja. Ne glede na to, kako osupljiva je neka reč, bo ta stvar vedno postala dolgočasna, če jo bomo podvrgli naši moči in manipulaciji. Letenje je bilo nekoč vznemirljiva nova možnost. Toda izpopolnili in komercializirali smo ga; zdaj zdolgočaseni zaspimo okoli 10.000 metrov nad zemljo. Mars je vznemirljiv. Wal-Mart pa načrtuje, da ga bo podvrgel človeški rabi; tedaj bo postal utrujajoč. Čez tisoč let bodo otroci tarnali, da morajo iti v šolo z avtobusom s svetlobno hitrostjo. Ne obstaja del fizikalnega vesolja, ki ga ne bi mogli pomensko izčrpati s tem, da ga napravimo za del naše vsakdanje eksistence: stvar, ki jo uporabljamo, je stvar, ki jo ignoriramo. Samo k temu, kar ni zgolj »trenutno« izven dosega ali kar ni skrivnostno le po »današnjih raziskovalnih standardih«, je mogoče pristopati s čaščenjem.

Čaščenje je čustvo, ki se odzove na prisotnost neke vrednote, višje od nas samih – vrednote, ki obstaja samostojno in ne potrebuje nas. Čaščenje ni usmerjeno proti uporabnemu, ne glede na osupljivost uporabe. Samo to, kar je prav po svoji naravi nerazpoložljivo človeški rabi, se lahko uveljavlja kot nekaj vrednega čaščenja – trajnega, trepetajočega spoštovanja do tega, kar nas presega. Filmi predzgodbe pa so nespoštljivo sekularizirali silo, saj so iz nje naredili obvladljivo entiteto, ki je izmerljiva, razumljiva in neskončno uporabna.

V novih filmih Vojne zvezd (2015–) pa se dogaja nekaj drugega. V Sili se prebuja se Han Solo obregne ob lahkomiselno mehanizacijo sile, od katere si Finn obeta onemogočenje nekih ščitov: »Sila ne deluje tako!« Ta zavrnitev Finnove drže (»uporabi kul silo«) pa nakazuje določen premik v novih filmih Vojne zvezd, določeno vrnitev religiozne dimenzije, ki je poganjala tudi izhodiščne filme – vrnitev k čaščenju.

Ta obrat doseže zrelost v Rogue One. Če so filmi predzgodbe biologizirali in tehnologizirali silo in s tem izkopali svetost iz nje, Rogue One to svetost povrne s spiritualizacijo in zavrnitvijo rabe sile. Fizični vid ne more več zapopasti sile. Njen glavni privrženec je Chirrut Îmwe, slepi menih bojevnik, ki v moč sile veruje. Îmwejev tempelj je uničila imperialna oblast; in ker je ostal brez nazornega geografskega kraja svetega, mora očitnost sile, ki »drži skupaj galaksijo«, nositi z lastno molitvijo in pokončnim delovanjem.

Če odštejemo nekaj prizorov z Darth Vaderjem, Rogue One ne vsebuje skoraj nobene od tehnoloških »rab« sile, ki je zaznamovala filme predzgodbe. Ni jedijev, ki bi vodili akcijo. Namesto tega imamo vernika, ki zaupa sili, ne kot moči, s katero je mogoče upravljati, temveč kot predmetu molitve: »Sila je z menoj in jaz sem eno s silo.« Îmwe »moli«, ko hodi po polju laserskih izstrelkov, toda ne vidimo, da bi strele odbila stran kakšna nevidna roka. Na Îmweju je, da se spreminja v skladu s silo. Ona vodi njega, in ne obratno.

V Rogue One prav tako ni nobenih magičnih »rešitev«. Sile se ne naravnava na človeške cilje; prej velja, da je sam človeški cilj – izogibanje biološki smrti – podrejen sili. Glavni liki umrejo verujoči, toda s tem verovanjem »ne dobijo tega, kar hočejo«. Film uteleša temeljno religiozno ugotovitev – da obstaja življenje, večje od biološkega življenja, in da je resnični vpliv nadnaravnega ta, da nam pomaga ovreči naša življenja zavoljo tega večjega življenja. Mučeništvo, ki nam pomaga, da se hoté odrečemo biološkemu življenju v prid neke višje vrednote, je resnični dar sile.

Religiozni poudarek filma ni v načinu uporabe sile, temveč v tem, kako se priličiti nečemu, kar je onstran rabe. V Rogue One ne slišimo ikonične vrstice: »Uporabi silo.« Slišimo spoštljivo izjavo: »Zaupaj sili.« Razlika med uporabo in zaupanjem povzame razliko med magijo in religijo. Magija želi uporabiti nadnaravne moči v prid materialnih ciljev. Religija želi podrediti materialne cilje dobri in modri nadnaravni moči. Rogue One povzdigne učenca nad čarovnika in svetnika nad tehnika.

Sila si povrne moč navdajanja s spoštovanjem. Je tisto nerazložjivo, tisto drugo, ki nas meri. To je religiozno prepričanje, da lahko samo to, kar presega človeško upravljanje, prestane človeško sposobnost za dolgočasenje. Rogue One dopusti sili, da ostane onkraj vida; s tem ji dopusti, da obstaja onstran dolgčasa.

 

Foto: Getty Images

 

Prevod: Aljoša Kravanja

 

Prispevek je bil prvotno objavljen v 27. številki Razpotij  (Pomlad 2017)