Luther in internet


Luka Lisjak

Pred petsto leti je avguštinski menih na vrata wittemberške stolnice pribil 95 tez. Ime mu je bilo Martin Luther in njegovo dejanje je spremenilo svet.

Luthrove teze so bile izrazito teološkega značaja. To je ugotovil marsikdo, ki je te dni iz radovednosti skočil na wikipedijo pogledat, kaj pravzaprav pravijo: v njih ni našel ne kritike cerkvene pokvarjenosti ne slavljenja preprostega vernika na račun hierarhije. Ne gre za manifest moderne racionalnosti, temveč iztočnice za sholastično razpravo o soteriologiji – nauku o odrešenju.

Praksa trgovanja z odpustki je bila tedaj stara okoli 200 let. Nastala je iz čisto praktičnih razlogov, kot dokazilo o opravljeni spovedi. Vernikom je omogočalo, da so prejeli obhajilo v sosednjih župnijah ali sodelovali v funkcijah, h katerim so smeli pristopiti le v stanju milosti – npr. kot porotniki ali priče na sodiščih. Sistem je imel očitne slabosti in »taksa« za izdajanje teh potrdil je bila zamišljena kot prikladen vir financiranja ambiciozne papeške politike.

Kritika trgovine z odpustki ni bila nič novega. V odnosu do katolištva so bili odpustki nekaj takega kot navijanje cen zdravil v odnosu do sodobnega kapitalizma. Vsi so se zgražali nad njimi, a le redki so zaradi tega postavili pod vprašaj sistem, iz katerega so izhajali. Luther je bil tak radikalec. Prakso, ki so jo mnogi – zlasti na Severu – imeli za eksces, je pokazal kot logično posledico teološke zmote. »Kaj je pravzaprav narobe s prodajo odpustkov«, če grobo strnemo njegov argument, »če lahko dosežem odrešenje prek dobrih del? Mar ni tudi to barantanje z Bogom? Ali sprejmete absolutno svobodo Boga, da odreši kogar hoče, ali pa morate sprejeti prodajo odpustkov.«

In nenadoma postane Luther sodobniku, ki ima rad heretike, manj simpatičen: v njem spozna zanikovalca svobodne volje, zagovornika človekove ničevosti nasproti Bogu. Antihumanizem protestantsva se radikalizira v kalvinistični doktrini o popolni padlosti človeka.

Ironija zgodovine je, da so reformatorji sami sprožili tok dogodkov, ki so potrdili njihove teze o človekovi nepopravljivi pokvarjenosti. Verske vojne 16. in 17. stoletja so povzročile razdejanje, kakršnega Zahod dotlej ni videl. Tridesetletna vojna, vrhunec teh trenj, je bila nekakšen Irak ali Afganistan na evropskih tleh, le da so bile demografske izgube hujše – primerljive kvečjemu z Rdečimi Kmeri ali Ruando.

To je bila posledica pojava, zaradi katerega protestantizem slavimo v sekularizirani Sloveniji – tiska. Gutenbergov stroj je omogočil bliskovito širjenje lepote pisane besede, dotlej dostopne le

izbrancem, a kmalu je začel bruhati besne pamflete, spričo katerih lahko »sovražni govor« spletnih omrežij le zardi. Modroslovne razprave so preglasila udrihanja čez lutrovce in papiste. Vzemite v roke provansalske trubadurje, Petrarko ali celo »žmohtnega« Danteja in jih primerjajte s Trubarjem: v prehodu iz rokopisov v tisk so elegantne tercine, polne sublimne ezoterike, izpodrinila rezka poenostavljanja, polna »kurb« in fekalnih metafor, vselej ljubih ljudskim množicam.

A se ni nekaj podobnega zgodilo nam? Od Tahrirja do alt-right trolov, od sanj o spletni renesansi demokracije do dick pics. To je Luthrova poanta, povzeta od Avguštinove polemike proti Pelagiju, ki je zagovarjal možnost človekovega samoizboljšanja: ne, človek je vedno isti. Padel, grešen.

Prav ta pesimizem ločuje zahodno krščansko tradicijo od vzhodne. Če je Vzhod poudarjal theosisčlovekovo poklicanost, da postane kot Bog – je Zahod, od afriških cerkvenih očetov dalje (ki so, stisnjeni med puščavo in Mediteran med vpadi Vandalov, nekaj vedeli o šibkosti kreposti spričo realnosti sveta in vročičnosti duš) na to optimistično soteriologijo, nastalo v pozlačenih samostanih za varnimi obzidji Konstantinopla, gledal s sumničenjem, značilnim za civilizacijo, zraslo iz izkušnje popolnega družbenega kolapsa.

Ne pretiravajmo: zgodovina idej ne pozna ostrih ločnic. Vendar lahko rečemo, da se zahodna demokracija, s svojim sistemom uteži in protiuteži, bolj kot na vero v človekovo božansko poslanstvo opira na pesimistično spoznanje, da »vse se v strup preobrača, kar srce si sladkega obeta«.

Kaj ima to opraviti z internetom? Vse. Udrihanje čez nove komunikacijske tehnologije je enako jalovo kot zgražanje reakcionarjev nad časopisjem v 19. in tiskom v 16. stoletju. Človek, ki danes vzame v roke pametni telefon, da bi delil poučen članek, je isti človek, ki v 16. stoletju objavi tankovestno razpravo o milosti in ljubezni, in tik zatem pošilja krivoverce na grmado. Če nas je protestantizem kaj naučil, je, da nas to nikakor ne odvezuje osebnega, mukotrpnega vsakodnevnega napora v iskanju dobrega; šele ko se pri tem otresemo samovšečnega zadovoljstva, se v našem znoju zablešči skrivnostna in včasih kruta Božja volja.

Revija Razpotja z letom 2018 prehaja na plačniški model. Če želite podpreti naše delo in na dom prejemati štiri številke Razpotij letno, vas vabimo, da se naročite tukaj.