Likvidna nacija 


Sergio Tirado 

Festa major, zabava v barcelonski četrti Poblenou. Ura je pol štirih zjutraj, nedelja, 17. septembra. DJ Saraus prosi za trenutek pozornosti. V katalonščini z močnim barcelonskim naglasom pove, da nerad meša glasbo s politiko, vendar čuti, da teža trenutka tokrat zahteva drugače; gotovo je uporabil druge besede, a spomini so megleni, preteklo je preveč pločevink piva. Iz zvočnikov se zasliši elektronska verzija Els Segadors, katalonske himne, ki jo ljudje spremljajo z navdušenjem, čeprav se zdi, da le manjšina pozna besedilo. Nekaj minut kasneje se znova zibljemo v zvoku melodije I Like to Move It, Move It. 

Tri dni kasneje, četrt Eixample. Ura se bliža polnoči in štiridesettisočglava množica, ki je pritekla pred sedež deželnega ministrstva za gospodarstvo ob novici, da španska policija pripravlja priprtje ministra in njegove ekipe, že deset ur vztraja na širokem križišču, ki se odpira na preseku ulic Gran Via in Rambla de Catalunya. Med prepevanjem ene najbolj nepričakovanih uspešnic katalonskega, španskega in anglosaškega popa, se iz policije norčujejo s skandiranjem: »On-t-estan les paperetes, les paperetes, on-t-estan?« (»Kje so glasovnice, glasovnice, kje so?«) Slovnica bi razjezila vsakega purista. Podobno kot španščina tudi katalonščina pozna razliko med glagoloma ser in estar, ki sta v večini indoevropskih jezikov prikladno združena v glagolu biti; a na grozo nouparlants, novih govorcev, kakršen sem sam, ta razlika v knjižni katalonščini deluje drugače kot v španščini. Pravilno bi bilo: »On són les paperetes?« Vplivu španščine je primešana jezikovna značilnost, ki je v urbano govorico pronicala s podeželja, protetični t po francoskem vzoru. Hibridni govor mlade generacije. Povprečna starost demonstrantov ne presega petindvajset let in bi bila še nižja, če med množico ne bi bilo kar nekaj starejših občanov. Delovni dan je in v prvih vrstah odpora študenti in dijaki stojijo z ramo ob rami z upokojenci. Tetke in starke, legendarne figure sleherne sredozemske družbe, nemudoma postanejo maskote upora. Osemdesetletni babici pomagajo zlesti na streho avtomobila, ki so ga orožniki nespametno – in, kot se bo izkazalo kasneje, proti izrecnim navodilom deželne policije – pustili parkiranega pred vhodom. Ko pade mrak, se vstaja spremeni v improviziran koncert. Nenadoma nekdo intonira pesem, ki je še nisem slišal. Polovica trga zapoje, ostali se zazibljejo v monotonem ritmu, ki priča o ljudskem izvoru melodije. »Za kaj gre?« vprašam. Virolai, mi z mešanico presenečenja in navdušenja izza hrbta zakliče neznanec. Sredi četrti, ki velja za enega od zgodovinskih epicentrov gejevske scene na Iberskem polotoku, v prestolici ene najbolj sekulariziranih dežel v Evropi, odmeva himna devici Mariji iz 19. stoletja. »Aprilska roža, temnopolta Gospa z gorovja, montserratska zvezda, razsvetlite katalonsko zemljo in povedite nas do nebes.« Pred mano je skupinica najstnikov z insignijami, ki jih nedvoumno umeščajo v kroge radikalne levice. Besedilo znajo na pamet.

 

Katalonsko gibanje za neodvisnost in status quo španske države se zoperstavljata okoli dveh trdnih vizij nacije. Obe izvirata iz 19. stoletja, vrtita se okoli pojmov ozemlja in suverenosti, spopadata se glede uradnih jezikov in hierarhije pristojnosti, imata svoje himne in zastave. Zakonski legitimnosti, katerih konfrontacijo potrpežljivo prenašamo v zadnjih tednih, imata ravno tako trdne meje in ostre robove. Toda osamosvojitveni projekt je neoprijemljiv in fluiden. Sanje o neodvisni katalonski republiki so tekoče, vlažne, pronicajo v globino, vzniknejo in spet poniknejo – fade infade out – na presenetljive načine in na nepričakovanih mestih. Kot presihajoča jezera na kraških tleh nepričakovano izbruhnejo na površje, poti spremenijo v hudournike in težijo k temu, da zapolnijo vsako režo razgibanega družbenega polja, dokler nekdaj prostranega travnika ne razbijejo na skupek osamljenih otočkov. Ti lahko na trenutke še vedno predstavljajo večino poplavne površine, a izgubijo konsistentnost in so nemočni pred vodovjem, ki diktira tempo in dinamiko preobrazbe. To je tako imenovana hegemonija independentizma. 

Centralna vlada tem podzemnim tokovom, ki poplavljajo katalonsko družbo, zoperstavlja trdnost institucij: ustavo, sodnike, policijo, državni proračun. Z njimi gradi jez pred cunamijem glasov, ki se bodo na državo zlili prvega oktobra. Ta asimetrični spopad se manifestira v množicah – gibkih, gnetljivih, notranje razgibanih –, ki so zmožne nenadne mobilizacije in improvizirajo slogane proti orožnikom, ki vstopajo v uredništva časopisov, aretirajo funkcionarje avtonomne vlade in zaplenjajo volilne lističe. »Nihče ne bo likvidiral španske demokracije,« je 2. septembra izjavil Mariano Rajoy. A spomnimo, da beseda »likvidirati« izhaja iz liquidus, tekočina, in tekočina je vsaka materija, ki se prilagodi obliki posode, ki jo hrani. Tekočino je v najboljšem primeru možno ohraniti v mejah posode, odvisno pač od njene velikosti. 

Independentizem je v prednosti zaradi kompleksnejše in v bistvu pravilnejše vizije države kot procesa in prakse, kot terena igre in boja, v katerem se akterji vedejo v skladu s strateškimi premisleki glede na razmerja moči. V sodobnem svetu smo vsi prisiljeni v neprestano prilagajanje in tu se skriva prednost independentizma, ki je otrok – pankrt, pravzaprav – stoletja prilagajanj. 

Države niso nepremične in nedeljive stvarnosti. To ne pomeni, da zanikamo moč struktur (sodišč, ministrstev, tajnih služb, varnostnih in obrambnih sil), a nerazumno je misliti, da jih ni mogoče likvidirati. Eden od razlogov za poraz utegne biti prav nesposobnost njihovih braniteljev, da bi razumeli naravo spopada drugače kot v lastnih terminih. Čeprav je verjetno res, da je tudi ravnanje centralne vlade v določeni meri taktične narave. Zanemarljiva volilna baza Ljudske stranke v Kataloniji in nepomembnost katalonskih nacionalističnih strank na državni ravni krepijo dinamiko frontalnega trka, ki prevladuje v zadnjih letih. 

Prav tako drži, da ne smemo podcenjevati tistega dela katalonske družbe, ki se ne identificira s katalonskim domoljubjem v obliki, ki je antitetična španskosti. Toda če se katalonska nacionalna identiteta spreminja v hegemonsko (in demografski podatki, ki kažejo na njeno moč med mladimi in izobraženimi ter na njeno tranzverzalno naravo, pričajo, da se), je to zato, ker je izgubila slovesnost in se počasi razpušča v vsakdanjik, dokler se ne zlije s samo pokrajino. S fasadami, s katerih visijo estelade, s programi kulturnih prireditev, z besediščem, s katerim državljani razpravljajo o politiki, z referencami učenih razprav in ritmom ljudskih veselic. Če so independentistične generacije prejšnjega stoletja s strahospoštovanjem gledale na idejo lastne države, se leta 2017 Els Segadors poplesuje v ritmu elektronske glasbe, I Like to Move It, Move It, pobožni napevi se prepevajo s hibridnim barcelonskim naglasom med skandiranjem de-mo-kra-ci-ja. Banalizacija simbolov prispeva k njihovemu zatonu? Likvidna narava katalonskega republikanskega projekta govori proti tej tezi. 

Rahli dežek je na dolgi rok močan, a na kratki rok se trk odvija med solidnimi tvorbami – deželni parlament proti španskemu kongresu, zakon o tranzitornosti proti ustavi –, kjer je razmerje moči jasno. Poleg tega sta nestanovitna, dvoumna katalonska politična stvarnost in demografska razgibanost katalonske družbe ahilovi peti osamosvojitvenega projekta. Fluidno sobivanje med jezikovnima skupnostima, ki ni popolno, a nikakor ne travmatično, nečista barreja, mešanica jezikov, naglasov in identitet, prepletena družbena zavezništva med priseljenci in staroselci, ki se kujejo v četrtnih skupnostih, na zabavah, šolskih dvoriščih, pisarnah in nogometnih igriščih: tu se rojeva in obnavlja sobivanje. Integracija in dezintegracija, ki se dogaja na različnih ravneh in v različne smeri. Izguba suverenosti je resno vprašanje v dobi Nestléja, Disneyja, Wolfganga Schäubla in Lehman Brothers. 

V likvidni modernosti (Bauman) se spori nujno odvijajo na polju mehke oblasti, na področju čustvenega in simbolnega. Osamosvojitveni proces je fenomen, kjer izkušnje in vrednostne sodbe presegajo racionalne računice. Neodvisnost, naj stane, kar hoče. Funkcionalna in pravična Španija ne bo mogoča brez prepričljive zgodbe za razumno večino tistih državljanov, ki ne čutijo pripadnosti (polne ali delne) španski naciji. Ne glede na to, kaj piše v njihovem potnem listu. Uspeh katalonskega nacionalnega projekta je v dinamični strpnosti, v kateri žonglira s koncentričnimi krogi identitet in pripadnosti ter jih skuša organizirati okoli trdega jedra preprostih zahtev: »neodvisnost«, »nova država v Evropi«. A velika zmota je domnevati, da njegova moč izvira iz tega jedra. Izvira iz likvidnosti, ki ga obdaja in ščiti, kot kapsulo na poti v neznano. 

Zabava se približuje koncu. Še nekaj komadov in DJ Saraus konča »na ziher«: Fiesta pagana, Mägo de Oz. Mularija, ki ostane, prepeva(mo) besedila skupine iz zelo madridske četrti Begoña. Pojavijo se modre luči mestnega redarstva, ki spremlja čistilce. Igrivo razburjena množica protestira: »Mucha policía, poca diversión.« [»Veliko policistov, malo zabave.«; besedilo baskovske punk skupine Eskorbuto]. V brezhibni kastiljščini. 

 

Sergio Tirado je sociolog, raziskovalec na Univerzi v Manchestru in barcelonski RMIT Europe. Madridčan po rodu, od leta 2015 živi in dela v BarceloniČlanek je bil teden dni pred referendumom o neodvisnosti objavljen v španski ediciji spletnega medija Huffington Post. Avtorju in mediju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. 

 

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič