»Ko se daviš, pomaga še več hrane.« Basen o idiotih v težavnem času


Ilustracija: Matija Medved

Marko-Luka Zubčić

Martina Shorta imajo nekateri za nevljudnega in krutega burkača, za neznosnega strica, obsedenega z norčijami. Za druge spada v plemstvo komedije. Njegov lik Jiminy Glick je še posebej pretiran, žaljiv in plitek; Short ga je uporabljal pri intervjujih z raznimi zvezdniki. V nekem prizoru se Jiminy baše s krofi in se z njimi že skorajda davi. »Ko se daviš,«, opozori, »pomaga še več hrane.«

Jiminy Glick je idiot in zato je dober začetek te basni.

Za Jiminyja Glicka ni nobene prihodnosti v smislu, da bi znal narediti kakšno stvar. Obtičal je v žalostnem stanju; ne more doseči višje stopnje krepostnega ali spodobnega življenja, saj je samovšečen in zloben; razumeti ne more niti najosnovnejših nalog ali temeljnih gest družbene interakcije. Bistveno je to, da je Jiminy Glick tip osebe, za katero imate občutek, da najbrž ne bo nikoli spremenila svojega stališča. Daje vtis nekoga, ki bo za vedno vztrajal pri svojih spodletelih življenjskih izbirah.

Kot pravi rečenica, lisica pozna dosti stvari do določene stopnje, jež pa pozna eno stvar globoko. Basen, ki sledi, bo pokazala, da ta rečenica zmotno implicira, da bi morali kompleksne probleme prepustiti ježu. Basen bo prav tako razkrila, da je Jiminy Glick sicer idiot, vendar pozna eno precej modro stvar. To je pomembno zato, ker smo idioti vsi. Če res drži, da smo si ljudje bolj podobni kakor drugačni, je to zato, ker nam je vsem skupno nespremenljivo stanje globoke nevednosti.

Idioti v divjini

Naj začnem z malo strokovnjaštva.

Ena od temeljnih podmen institucionalne epistemologije, torej preiskave institucionalnih redov, ki so najbolj primerni za doseganje epistemskih dobrin, je predpostavka, da je vse epistemske agense treba obravnavati kot suboptimalne – osnovno stanje sleherne epistemske dejavnosti (vsakega dejanja védenja, poučevanja, učenja, zatrjevanja, priznavanja evidenc, sklepanja itd.) je nevednost. Iz tega bi bilo treba izpeljati večji družbeni epistemski sistem.

Epistemski agensi so tukaj ljudje, vendar bi lahko bili tudi stroji.

Prav faktorji, kot so nevednost glede vseh relevantnih evidenc, približna ocena s pomočjo nepredvidljivo pomanjkljivega pojmovnega aparata in ugibanje o prihodnjih stanjih sveta, poženejo v tek epistemsko dejavnost. Nahajamo se v stavnici. Ta stavnica ima gromozanske razsežnosti in se nepredvidljivo spreminja – njene kasnejše stopnje bodo morda razvile zgodovine, ki bodo spremenile konfiguracijo nam dostopnih strategij. Poteka v nekem okolju in je sama del okolja – je kompleksna, zmedena, nepregledna igra idiotov v divjini.

Kljub temu pa idioti dosegajo napredek v nekaterih vrstah spoznanja. Pripravljajo in shranjujejo živež, postavljajo mostove, odkrivajo zdravila, gojijo do neke mere vzdržne in resnično zapletene institucionalne rede in lahko komunicirajo globalno. Iz nekega razloga igrajo tudi tenis in se trenutno posvečajo razvoju epistemskega agensa, ki bo tako mogočen v primerjavi z njimi, da bodo izbrisani kot golazen.

Hkrati pa se lahko zgodi planetarna ekološka katastrofa, ki so jo vsaj deloma zakuhali sami. Ta epistemska eksplozija je morala imeti nekatere nepredvidene posledice – če namreč upoštevamo, kako neumni so ti agensi (in njihovi predniki in nasledniki), bi bil pravi čudež, malo verjetno srečno naključje, če to ne bi držalo.

Toda ko opazujemo epistemsko napredovanje idiotov, je vredno opozoriti, da so očitno razvili epistemske hierarhije – kompleksne družbene strukture epistemskih igralcev, katerih položaji so odvisni od raznih okoliščin. Med njimi je zgodovina uspešnega polaganja stav v neki določeni igri oziroma strokovnost.

Te igre lahko vključujejo področja vednosti, kot jih definirajo nekatere druge igre, nekatere so naključne, druge igre povezane z močjo, za nekatere nihče ne ve, zakaj jih vsi še vedno igramo, nekatere igre pa so epistemske. Včasih je težko razločiti, katera igra je katera, spet drugič pa je to nedvomno jasno. Ko so agensi izključeni zgolj zaradi kakšne poljubne neepistemske lastnosti (denimo rase ali spola), igra najbrž ni pretirano epistemska. Ko je nekdo izključen zato, ker ne ve nič o njej (kot bi bil recimo jaz, če bi poskušal izvesti operacijoa), očitno vsebuje nek standard glede iskanja vednosti. Na tej točki imajo idioti svoje strokovnjake.

Strokovnjaki so tudi idioti.

Te dni je to nekoliko težka tema v določenih delih dežele idiotov. Bruno Latour, na primer, poroča, da so bili precej ogorčeni, ko so odkrili, da si podnebni znanstveniki izmenjujejo elektronsko pošto z razpravami o svojih raziskavah. Michael Gove je dobro začutil sentiment med Britanci, ko je rekel, da ljudje več nočejo poslušati strokovnjakov – polovica naroda je šla po poti direktno ven iz EU, čeprav so jim strokovnjaki pravili, da se to ne sme. Nekateri idioti radi izbirajo svoje strokovnjake tako, da se za odločajo za tiste, s katerimi soglašajo – in Sunstein poroča, da tudi strokovnjaki delajo takšne poteze. Nekateri tržni strokovnjaki se preprosto ne obnesejo bolje, kot bi se opice, ki mečejo pikado puščice. Toda ljudje niso nič boljši v stvareh, ki jih počnejo strokovnjaki – ne nazadnje so idioti.

Skupaj pa se dejansko obnesejo razmeroma in včasih nenavadno dobro, ko se pomešajo na dober način.

V bistvu bi se morali za hip ustaviti in se čuditi, kako dobro jim lahko gre včasih.

Strokovnjakom včasih gredo dobro problemi, na katere so že naleteli, ali tisti, ki jih je mogoče dokaj enoznačno razbiti na predhodne probleme.

Page in Hong poročata, da se bo, če je problem kompleksen, dobro obnesla neka druga skupina idiotov – idioti, ki niso najbolj idiotski od vseh in ki so, kar je ključnega pomena, idiotski na drugačne načine.

Naključno nabrani »v redu« idioti se obnesejo bolje kot sloj najboljših.

To je čudno.

Toda vseeno je ta situacijska lastnost nenavadno odsotna na nekaterih področjih splošnega blebetanja.

Včasih je prisotna v kakšnem državnem ukrepu ali projektnih dokumentih, mestoma na precej visoki stopnji kvalitete.

Hkrati pa lahko njihov videz negativno vpliva na popularnost te ideje v nekaterih domnevno idiotskih segmentih volivcev, ki imajo nek nejasen (in mestoma dokaj pravilen) odpor pred tehnokratskimi orodji vladanja, s katerimi (z različno stopnjo upravičenosti in uspeha) povezujejo te dokumente.

Nekateri idioti še posebej verjamejo, da je govor o raznolikosti hipijevsko in meščansko blebetanje ali celo zarota. Ti idioti so včasih rasisti. Pa še neumni. Včasih so korenito obupani in resnično prestrašeni, da ne bodo zdržali do naslednje plače. V nekaterih primerih so dvajset let delali v mučnem okolju, da bi zagotovili varnost svojim otrokom, za katere zdaj menijo, da ne bodo nikoli postali del srednjega razreda in se bodo morali vse življenje bati za svoj naslednji obrok, gledati, kako se rušijo njihova infrastruktura in priložnosti, vse dokler ne bodo več moglirali furati projektov, saj bodoso stari, bolni, brez pokojnine in partnerjev in družine, pa še brez denarja.

Včasih ti določeni idioti, še posebej ko so Američani, nekako pozabijo dodati temu scenariju dejstvo, da bodo njihovi otroci verjetno postali podnebni migranti, razen če pač živijo v tistih krajih, kjer se bodo njihovi možgani kuhali dovolj počasi, da bodo vsi menili, da gre stvarem gre dobro, dokler ne bodo globoko katastrofalne – in verjetno genocidne.

Za idiote ni neznačilno, da se bojijo neustrezno. Neumno jih je strah. Redko so modri v svojem strahu in redko dovolj dojemljivi v svojih preiskavah, da bi ugotovili resnično stopnjo težav.

Ker bi se za to ugotovitev morda pokazalo, da ohromi komputacijske zmožnosti (kar lahko v primeru ljudi pomeni čustvene in fizične zmožnosti), je morda tako še najbolje.

A po drugi strani vodi v žal nezaželene podobe sveta in zatorej v pomanjkljive predloge delovanja.

Težava

Ko se idioti soočijo z neko globalno težavo z zelo nepredvidljivimi lokalnimi posledicami in napredovanjem, ki pa nastane tudi po zaslugi tega, da so globoko (in, kot pravi Hayek, »neozdravljivo«) nevedni, imajo na voljo najmanj dve izbiri delovanja. Prva je ta, da zaupajo komurkoli, ki v tistem trenutku velja za strokovnjaka. Druga izbira je ta, da svojo epistemsko igro odprejo in napravijo bolj raznoliko.

Zdi se, da se družbeni epistemski razkroj zgodi takrat, ko se idioti odločijo, da bodo zmanjšali število in raznolikost igralcev, zato da bi uvedli »občutka« reda in učinkovitosti. Oba »občutka« sta napačna.

Kot je ugotovila Ostrom, obstaja med (celo strokovnjaškimi) idioti težnja, da pri institucionalnih ureditvah z visokimi rezultati zmotno pogrešajo idejo »reda« – to pa, kot lahko beremo, vpliva na stopnjo centralizacije pri populacijskem reševanju problemov. Ko opazijo, da je ponudnikov dobrin in storitev veliko, sklepajo, da bi bilo treba odpreti vladni urad, ki bi poskrbel za »red« tukaj.

Učinkovitost lahko prav tako neustrezno izenačimo direktno z neko specifično vizijo poenostavitve. Morda se zdi, da bodo, če izbereš trdno množico tistih, ki vedo najbolje, ti ljudje vedeli najbolje. Vendar ne bodo – iz raznih razlogov bodo verjetno obtičali na neki stopnji znanja (morda zato, ker bodo vztrajali pri eni sami metodi pridobivanja znanja; morda pa jim preprosto ne bo uspelo doseči razhajanja stališč in bodo novo znanje vsi skupaj privzeli samo zaradiiz razlogov ugleda). Tej vrsti idiotske učinkovitosti ne uspe doumeti tega; zato stavi na močne hierarhije – tiste, ki so zelo oprezne pri pregledovanja članstva ali ki so, bolj brezosebno, odvisne od izključitve iz prostora za polaganje stav na podlagi principa »slabo-boljše«. V bistvu so lahko te hierarhije kakršnekoli. Karkoli, kar počnejo ti idioti, je boljše od tega kaosa.

Ko pogledajo na svet, ga ne morejo doumeti. In zato so posrani od strahu.

(Morda bi tudi morali biti. Toda ne na način, kot so. Kajti to so idioti. Vse govori proti njim.)

Med temi idioti pa lahko nastane še posebej nevaren razred idiotov. To so človeški idioti z močjo nadzora nad strojnimi idioti. Strojni idioti bodo pri raznih nalogah kmalu dosegali izdatno boljše rezultate kakor človeški idioti. Njihova prva prednost pri teh nalogah pred ljudmi je ta, da bodo delovali bolje, ko bomo vanje vnesli ogromne količine podatkov. Človeškim idiotom z omejeno zmožnostjo vnosa se precej hitro zatakne. Strojni gospodarji (pa naj bodo stroji ali ljudje) pa morda spregledajo to, da bodo stroji vendarle ostali idioti. Torej potrebujejo druge idiote, zato da ne bi obtičali pri kakšni neumni ideji.

Ta razširitev določenih spoznavnih zmožnosti lahko morda tudi okrepi nekatere epistemske agense, ki imajo zmanjšanje kognitivne zmožnosti. Če se to nadvlado, kot se boji Harari, izkorišča zgolj z namenom, da se uporabi vse podatke drugih idiotov za to ali ono mračno odločitev, ne uspe pa jih pri dinamičnem pridobivanju epistemskih prispevkov od teh idiotov, potem je izpostavljena isti usodi kot tisti upravni odbori, ki so se znašli v nerodni, provincialni in nekompetentni pat poziciji moči. Oboji so nemočni.

Nimajo dostopa do slabih stav, ki niso njihove lastne.

Toda idioti obstajajo tudi med tistimi, ki izberejo drugo odločitev. Specifično so to idioti, ki verjamejo, da vključenost pri iskanju znanja pomeni neko ogromno in trajno glasovanje, ter tisti, ki verjamejo, da je ta vključenost neka planetarna tržnica. Iz nekega razloga se za te idiote zdi, da so zadovoljni s stopnjami centralizacije, ki jih lahko prinesejo te prakse – odločili so se, da bodo ne glede na karkoli zagovarjali svojo priljubljeno prakso. Torej neodvisno od evidence. Tudi ti se ne bodo nikoli naučili.

Treba je opozoriti, da druga opcija iz sistema ne izključi stroke – le za to gre, da ne stavi izključno nanjo, ko je problem kompleksen. Vključi jo v širšo ekologijo strokovnih skupnosti, ki so odprte za ustrezne revizije članstva in številne druge epistemske doprinose manj verjetnih igralcev. Prav tako opozarja, da je redundantne igralce bolje dlje časa obdržati v igri, po tem, ko so zmagujoči igralci postali očitni. Ko Mill zagovarja svobodo govora, jo zagovarja zaradi njene instrumentalne vrednosti – ne moremo vedeti nečesa, razen če ni to verjetje nenehno izpostavljeno napadom in se zato mora ubraniti pred izpodbijanjem. Druga opcija lahko obravnava nesoglasje kot vir – ta namreč nudi konkurenco, ki je nujna za to, da zmagovita igra ostane v polni kondiciji, in da se jo popravi, ko je treba.

Nepričakovana nadgradnja

Druga opcija mora, kot se zdi, voditi k dvema povezanima stvarema. Prva je hitro učenje in prilaganje – in, po sreči, ugotovitev boljše rešitve. Druga je ta, da se ohranja robustnost – da smo torej ob naglih in neurejenih spremembah v lokalnih posledicah in napredovanjih zmožni ohranjati strukturno integriteto dovolj dolgo časa, da se te posledice in napredovanja obrnejo na bolje.

Ohraniti mora nepredvidene napade med tem, ko napreduje.

V interesu idiotov je, da se to zgodi.

Ena od stvari, ki jo idioti vedo o tej skrivnostni in morda nedosegljivi institucionalni ureditvi, je ta, da mora vsebovati raznolike točke zbiranja evidenc, preizkusiti razne metode in vključevati toliko enot reševanja problemov, se pravi epistemskih agensov, kot je le mogoče.

To so prvi signali skozi meglo, ki jih prejmejo idioti.

Ko se namreč Zemlja spreminja, hrana, voda, zdravje in zaupanje pa ponikajo.

Pričujoči idiot meni, da se tu nahaja tista boljša stava.×

Prevod: Aljoša Kravanja


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 34: Strokovnost pozimi 2018.

Na spletu lahko preberete le nekatere od člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni in pozorno oblikovani papirni obliki se naročite.