Katalonija – nujna utopija


Toni Mollà

To, kar imenujemo civilna družba – osebni odnosi, mreža prostovoljskih združenj in vidiki notranjega trga – tvori hrbtenico vsakega naroda ali, da se ne spuščamo v terminološka dlakocepstva, podobne družbene strukture. Politični aparat je pogosto le njena posledica, a včasih tudi njen sovražnik. Sozvočje med civilno družbo in formalno strukturo oblasti je poroštvo za uspeh sleherne institucionalizirane skupnosti. Občanska gostota katalonske družbe je bila vedno jedro tistega gibanja, ki ga, prav tako zaradi konciznosti, imenujemo »katalonski nacionalizem«.

Dediščina srednjeveškega cehovstva, kalvinistična miselnost, ki je pronicala tostran Pirenejev iz hugenotskih središč v južni Franciji, proizvodni model, v enaki meri utemeljen na tradiciji in na inovaciji, buržoazna revolucija in medijski ustroj (to se pravi sistem širjenja idej) po njeni meri so med razlogi, zakaj je zgodovinski razvoj v Kataloniji šel po drugih poteh kot drugod v španski državi. Zgodovina Katalonije je privedla do družbene in kulturne strukture, ki krepi notranjo kohezivnost in vzdržuje komplementarno razliko s sosedstvom. Barcelona, kot kulturno vozlišče med Evropo in Ameriko in magnet za inovacije, je imela ključno vlogo pri konsolidaciji katalonskega politično-kulturnega nacionalizma, oddaljenega od etničnih in reakcionarnih oblik.

Občansko mobilizacijo za neodvisnost, ki so jo spodbujala in organizirala civilnodružbena gibanja pod okriljem Katalonske narodne skupščine (ANC) in združenja Òmnium cultural, je težko razumeti brez te družbene kohezivnosti, ki temelji na vrednotah, ki jih deli širok spekter prebivalstva in ki jih občani vedno znova branijo na ekspliciten, miroljuben in množičen način. Pomislimo, na primer, da se pohoda na Washington, ki ga je organiziral Martin Luther King 28. avgusta 1963 – in je kulminiral v znameniti »I have a dream«, ki ga vsi citirajo z občudovanjem –, ni udeležilo več kot 300.000 ljudi. V zadnjih letih je bilo v Kataloniji, deželi s petindvajsetkrat manj prebivalcev od tedanje ZDA, kar sedem milijonskih manifestacij, brez enega samega incidenta. Množična mobilizacija v Kataloniji kaže na socialni kapital, ki se je nabral skozi generacije in preči tako politične stranke kot družbene razrede. Ta socialni kapital daje moč gibanju, ki korenini v širokih ljudskih plasteh in ki je, ne glede na to, kakšna bo institucionalna struktura Katalonije v naslednjih letih, že radikalno pretrgal z družbenopolitičnim in kulturnim modelom španske države, ki katalonskega prebivalstva ne more omrežiti z nobeno organizacijsko obljubo, ki bi bila dovolj privlačna za raven državljanske participacije, ki se je v Kataloniji oblikovala v zadnjih letih.

Ne vem, kaj se bo zgodilo po volitvah, ki jih je razpisala španska država, da bi legitimirala represijo v Kataloniji, uporabljeno kot opozorilo za ostale iberske avanturiste in kot sredstvo za zožanje pojmovanja demokracije v vsej državi. Prav tako ne vem, kot se je nedavno spraševal politolog Toni Rodon, »do katere mere so španski demokrati pripravljeni degradirati lastno demokracijo, da bi obdržali Katalonijo«. Slutim sicer, da je grobi poseg države v katalonsko samoupravo prilil olja na ogenj in le pospešil začarani krog, ki ga poganja aroganca centralne oblasti in vse bolj trmasti odpor proti njej. Toda ne glede na volilne rezultate (ki so zaradi odsotnosti minimalnih pogojev za svobodne volitve vse prej kot gotovi), je izstop iz mentalnega in vrednostnega sveta, ki ga ustvarja sistematična zloraba, in drž, ki jih zloraba generira in jo ohranjajo pri življenju, prejkone ireverzibilen. Ne glede na volilni rezultat bo katalonska družba okrepila sfero zasebne pobude, društvenega življenja, prostovoljstva in notranjega trga po zaslugi napada od zunaj, ki postaja vse močnejši, medtem ko španski demokrati ploskajo ali gledajo stran.

Alternativna politična moč, ki se je nabrala v Kataloniji zaradi dialektike akcija–reakcija, je šolski primer vzpostavitve »družbe«, kot jo razumemo skozi koncepte klasikov sociologije, kot so Émile Durkheim, Antonio Gramsci ali Ernesto Laclau. To je družba, ki generira navade participacije in solidarnostno miselnost, medtem ko se zamišlja in konstituira kot protiutež institucionalni »oblasti«, ki jo večinoma percepira kot tujo. Protibirokratske in samoupravne strukture, ki konfigurirajo to družbo, so prvenstveno protiutež hierarhičnosti, ki je lastna vsakršni državni oblasti, in so, posledično, jedro in zarodek nekega procesa, ki – tako vsaj upam – ni le »independentističen«, temveč v veliki meri tudi »protihierarhičen«. Katalonija, pa naj dobromisleči institucionalisti rečejo, kar hočejo, je zadnje upanje proti dvojnemu primežu etatizma in korporatizacije družbe.

To je vsaj tista Katalonija, ki me zanima. To je Katalonija, v katero sem prišel kot študent konec sedemdesetih let in me je vzgojila v duhu vrednot pedagoške prenove, ki sta jo vodila pedagoginja Marta Mata in moj profesor Francesc Vallverdù. To je Katalonija, v kateri sem diplomiral iz novinarstva na Barcelonski avtonomni univerzi na začetku devetdesetih let, Katalonija, ki mi je dve desetletji omogočala, da sem pisal v njene dnevnike, ne da bi enkrat samkrat zaradi kakršnihkoli pritiskov moral spremeniti eno samo vejico. To je ista Katalonija, ki je prvega oktobra branila volilne skrinjice, šole in medije v duhu skupnosti, kakršnega nisem še nikoli videl v živo.

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo 21. decembra, je ta Katalonija dala dragoceno lekcijo občanske moči Evropi, ki je zapadla »v stanje stalne prebavne dremavosti« (kot je esejist Joan Fuster rad govoril za najino valencijsko deželo). To je Katalonija, ki nam omogoča, da znova verjamemo v utopijo kot protistrup preventivnemu pesimizmu in kolaboracionističnemu nihilizmu. Montaigne je pravil, da čast ne izvira iz zmage, temveč iz boja. Boja proti vsakršni premoči – v prvi vrsti premoči države. Ne glede na to, kako je državi ime.×

Toni Mollà je novinar, esejist in profesor sociolingvistike na Univerzi v Valenciji. Članek je predelana različica kolumne, objavljene v barcelonskem dnevniku La Vanguardia.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič


Članek je bil objavljen v Razpotja 30: Katalonija pozimi 2017.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.