Katalonija: ne gre za neodvisnost, ampak za demokracijo


Manuel Castells

Poseg španske vlade v katalonske institucije je napad na demokracijo, ki v Evropski uniji nima precedensov. Ustvaril je globok razkol med Španijo in Katalonijo, ki ga bo težko zaceliti brez brezpogojnega dialoga, ki pa ga premier Mariano Rajoy vztrajno zavrača. K sreči so Katalonci zelo miroljubni ljudje in nasilja z njihove strani ne bo. Toda trenutni položaj je mogoče vzdrževati le v pogojih izrednega stanja, ob množični prisotnosti španske policije v Kataloniji.

Za razumevanje katalonske krize je treba imeti pred očmi dve dejstvi. Prvič, to, kar zahtevajo katalonski ljudje in institucije, je pravica, da bi izvedli referendum o neodvisnosti – podobno kot so ga izvedli na Škotskem in dvakrat v Quebecu. To zahtevo podpira okoli 80 odstotkov katalonskih državljanov. Poleg strank, ki se zavzemajo za neodvisnost, razpis referenduma podpira tudi Podemos, tretja največja stranka v Španiji, in njeni katalonski zavezniki, zbrani v koaliciji »Skupna Katalonija« (Catalunya en comú), relativni zmagovalki španskih parlamentarnih volitev 2016 v Kataloniji.

Ankete kažejo, da neodvisnost podpira približno 47 odstotkov Kataloncev. Čeprav ta odstotek niha, je srž spora v pravici do samoodločbe oziroma, v političnem jeziku, ki prevladuje v Kataloniji, do »pravice do odločanja« (dret a decidir). Španski politiki nasprotujejo principu glasovanja, saj je v neskladju z njihovim esencialističnim nacionalizmom: Španija, tako kot obstoj Boga, ne more biti podvržena glasovanju. Takšno pojmovanje je v nasprotju z večnarodno stvarnostjo Španije, ki se je skozi zgodovino obdržala po zaslugi nadvlade absolutne monarhije nad različnimi kulturami in institucijami, ki pa so izkazale precejšnjo žilavost – predvsem v Kataloniji, katere težnje po emancipaciji so bile zatrte v letih 1640, 1714, 1923, 1934 in 1939.

Obramba krhke enotnosti Španije je predstavljala temeljno vez med vojsko in Francovim režimom, bila pa je tudi diktatorjeva osebna obsesija. Zadnje besede, ki jih je po pričevanju samega kralja Franco namenil Juan Carlosu I., so bile: »Visokost, edino, kar Vas prosim, je, da ohranite enotnost Španije.« In kralj je s pomočjo konservativcev in socialistov obljubo izpolnil. Ustava, ki je formalizirala konsenz med političnimi silami za prehod iz diktature v demokracijo, je vsilila monarhijo in nedeljivo enotnost države. Toda sledi razprave o nacionalnih pravicah so ostale v drugem členu ustave, po katerem je Španija »nacija, sestavljena iz narodnosti in regij«; dikcija, ki je odprla pot decentralizaciji države.

A ustava je bila sestavljena pod nadzorom vojske, zelo sumničave do separatizma. Zato so vanjo vključeni členi, ki naj bi preprečili kakršnokoli grožnjo nacionalni enotnosti. Med njimi je 155. člen, ki vladi omogoča, da v primeru resne grožnje ustavni ureditvi prevzame neposredni nadzor nad institucijami avtonomnih dežel. Zdaj je španska vlada, ob podpori socialistov in španske ultranacionalistične stranke Ciudadanos, sprožila ta člen.

Drugo dejstvo, ki ga moramo razumeti, da bi zapopadli trenutno krizo, je, da katalonskega osamosvojitvenega procesa niso sprožile politične stranke. Gre za družbeno gibanje, ki je med letoma 2010 in 2017 nabralo izjemno moč; nacionalistični politiki so se mu pridružili, da bi obdržali svojo plahnečo volilno moč. To gibanje, ne politične stranke, je določalo tempo in usmeritev katalonskega parlamenta in celo imenovanje Carlesa Puigdemonta za katalonskega predsednika.

Od kod ta nenadna okrepitev zahtev po neodvisnosti? Po eni strani je gospodarska kriza v letih 2008–2010 povzročila množično (nad 50-odstotno) brezposelnost mladih, kar je sprožilo pomembna družbena gibanja v Španiji, predvsem gibanje indignadosov proti varčevalnim politikam in za poglobitev demokracije. V Kataloniji je najpomembnejši odraz tega mladostniškega uporništva postal prav independentizem. Neodvisna Katalonija je bila pojmovana kot nov začetek, možnost nove družbe, imaginarni politični prostor, kjer je vse mogoče. Čeprav so nacionalistični politiki na teh občutjih skušali zgraditi racionalno ogrodje političnih predlogov in projektov, je independentizem ostal čustveni in večrazsežnostni prostor onkraj strogo politične sfere.

Po drugi strani je h krepitvi osamosvojitvenih teženj med širšim prebivalstvom znatno pripomogla provokativna drža dedinje španskega avtoritarizma, vladajoče Ljudske stranke (Partido Popular, PP) premiera Mariana Rajoya. Leta 2005 je katalonski parlament sprejel nov statut o avtonomiji, ki je razširil okvire katalonske samouprave. Potrdil ga je španski parlament, v katerem so imeli večino socialisti, in nato še katalonski volivci na referendumu. Toda PP se je pritožila na ustavno sodišče, ki je imelo konservativno večino, in to je leta 2010 znatno oklestilo avtonomijo. Razsodba je bila veliko ponižanje za Katalonce. Od tedaj dalje je na katalonski nacionalni praznik, 11. septembra, proti omejitvam samouprave in od leta 2012 dalje za samostojno državo vsako leto demonstriralo več kot milijon ljudi. Taisto ustavno sodišče je letos (2017, op. ur.) razsodilo, da je referendum o neodvisnosti protizakonit, in s tem podalo podlago za policijsko represijo nad pravico do glasovanja, ki so jo katalonski državljani leta in leta zahtevali na ulicah.

Kaj zdaj? Katalonski parlament namerava še pred intervencijo Madrida razglasiti neodvisnost Katalonije, da bi vzpostavil novo legitimnost, zoperstavljeno prisili španskih oblasti. Gospodarsko stanje se slabša zaradi stotine podjetij, ki zaradi institucionalne nestabilnosti svoje sedeže (čeprav ne tudi delovnih mest) selijo drugam. Katalonski voditelji bodo zaprti in postavljeni pred sodišče. Okrepil se bo gandijevski odpor, z zaščito simbolnih poslopij s tisoči teles, zaporo avtocest in komunikacijskih vozlišč, splošnimi stavkami in široko državljansko nepokorščino. Psihološki razkol znotraj katalonske družbe se bo poglobil, prav tako pa razkol med Španijo in Katalonijo, kljub poskusom Podemosa, da bi ubranil demokracijo. Sklicane bodo nove volitve v Kataloniji: čeprav ni jasno, ali bodo stranke, ki se zavzemajo za odcepitev, obdržale parlamentarno večino, ankete kažejo, da bodo sile, ki zahtevajo referendum, ohranile absolutno večino glasov in velik naskok v številu sedežev, stranke, ki podpirajo status quo, pa zelo verjetno ne bodo presegle četrtine glasov.

V igri je vprašanje, ali mora ustavna legalnost v demokratični državi slediti razvoju v glavah ljudi. Zakonodaja se mora prek politične mediacije prilagoditi stvarnosti. Le tako lahko rešimo sedanjo krizo. In dokler se to ne bo zgodilo, bo ena najbolj demokratičnih in strpnih dežel v Evropi oropana osnovnih državljanskih pravic.×

Manuel Castells je sociolog in profesor na Univerzi Južna Kalifornija. Znan je po svojih delih o informacijski družbi. Članek je bil napisan 27. oktobra 2017, na dan razglasitve Katalonske republike in začasne ukinitve katalonske avtonomije, in objavljen na osebni spletni strani. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.

Članek je bil objavljen v Razpotja 30: Katalonija.