Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra


Foto: David Verlič

Olga Tokarczuk

Že nekaj let me preganja zamisel, da bi napisala roman, v katerem bi svet funkcioniral drugače. V njem ne bi veljale nekatere očitne predpostavke. Verjamem, da priznavanje česa za očitno sploh ni povezano z dejstvi, temveč prej z družbenim dogovorom in navadami našega uma, zaradi česar spada bolj na področje psihologije kot fizike.

Privlači me opazovanje trenutkov zgodovine, ki so spreminjali mišljenje ljudi, in sprememb v resničnosti, ki so jim sledile. Dokler so verjeli, da je svet raven, je tudi bil raven: ljudje niso potovali čez morja, niso prestopali skrajnih meja. Za geocentrični sistem so izdelali povsem prepričljive matematične izračune, ki so bili pragmatično uporabni – mogoče je bilo napovedovati mrke in sestavljati natančne koledarje. Naš razum za vsako ceno podpira tisto, v kar verjamemo. Ravno zato je svet tako težko spreminjati.

V temelju vsake utopije je nezadovoljstvo. Toda če se sploh porodi misel, da bi lahko bilo boljše, potem je že boljše. Ko bi le bili odprti za spremembe in ne bi togo vztrajali pri vseh svojih trdovratnih navadah. Ko bi le znali mirno, sporazumno spreminjati paradigme in nam to ne bi vzelo več časa kot življenje ene, največ dveh generacij – nam ne bi bile potrebne nobene krvave katastrofe.

Ne dvomim, da se vsaka vizija boljšega sveta rodi v domišljiji. Pravzaprav se vse rojeva v domišljiji in kar ne morem verjeti, da šole nimajo posebnih programov, s katerimi bi urile to veščino, in da na univerzah ni zanjo specializiranih fakultet.

Heterotopija je enostavno kraj, drugačen od sveta, kakršnega poznamo. Nekakšna alternativna resničnost, ki je kdaj v daljni preteklosti morda imela skupni izvor z našo, vendar se je potem od nje radikalno ločila. Ali atopija. Atopos pomeni »drugačen«, »odstopajoč od ostalih«, »nenavaden« – prav s to besedo v Platonovi Gostiji Alkibiad označi Sokrata. Netipičen, kar nikakor ne pomeni slabši svet. Prej nasprotno, kar je tipično, kar je vedno očitno, sploh ni nujno tudi dobro.

Naš svet nastaja iz inercije mišljenja. Predpostavimo lahko, da obstaja veliko načinov razumevanja resničnosti, mogoče pa jih je celo neskončno. Vendar samo nekateri postanejo dominantni, trmasto nam jih vtepajo v glavo ali pa se po zaslugi inercije ohranjajo sami.

Igra temelji na tem, da izberemo nekaj trditev o svetu, ki se nam zdijo očitne in take, da se jim ne da ničesar odvzeti. Potem jih je treba podvreči sumničavemu pregledu, iskati v njih luknje in razpoke. Moramo se potruditi, da smo nezaupljivi in da hkrati pustimo prosto pot domišljiji. Pri tem ne smemo pozabiti na to, kar je dejal Blake: Vse, kar smo si zmožni predstavljati, je nekakšna resnica.

Naštejmo nekaj očitnih inertnih tez in nasprotujočih jim heterotopičnih antitez.

1. Človek pripada določenim skupnostim in strukturam, ki imajo nalogo, da mu pomagajo in ga varujejo, vendar se mora zaradi njih odpovedati delu svoje svobode, na primer svobodi gibanja.

Prvi člen ustave Heterotopije jasno pove, da je človekova temeljna pravica pravica do svobode gibanja. Ni meja, potnih listov niti plotov. Zamisel viz bi se zdela Heterotopijcem tako smešna, da bi že ob besedi »viza« bruhnili v smeh.

2. Obstaja napredek v znanju – danes vemo več kot nekoč. Razvoj znanosti je neprekinjen, območja neznanega pa se iz leta v leto vse bolj krčijo.

Vsesplošno je na primer prepričanje, da bomo čez kakšno leto preučili celotni genom, da bomo vedeli, kako zdraviti nekatere bolezni, da bomo spoznali preteklost vesolja in način, kako se razpršujejo ti ali oni valovi. Če želimo opisati skromno znanje, pravimo, da je kaj »kot iz devetnajstega stoletja«.

V Heterotopiji ljudje resda ne vztrajajo pri tem, da je ravno obratno, da napredka ni, zlata doba pa se je spremenila v železno. Pač pa menijo, da znanje posebej izrazito napreduje na nekaterih področjih, na drugih pa ne. In predvsem poudarjajo, da se skupaj z znanjem nenehno širi tudi območje neznanja. Več znanja nikakor ne pomeni, da vemo več, kar je tako paradoksno kot tudi logično.

Prebivalci Heterotopije na primer menijo, da je bilo odkritje nezavednega eno od najpomembnejših v zgodovini in da je sprožilo njeno novo razvojno stopnjo. Človek in ves svet sta skrivnost. Heterotopijci so zato sprejeli nekakšno strategijo zavestne nevednosti. Domnevajo, da obstajajo stvari, ki jih nikdar ne bomo vedeli, ki se nam bodo samo zasvetlikale in ostale nespoznavne. Zato znanja in znanosti ne uporabljajo za formuliranje enostranskih tez, ki naj bi odgovorile, kako je in kaj to pomeni. Zdi se, da ta sprememba ne pomeni veliko, toda kadar Heterotopijci med seboj usklajujejo pomembna vprašanja, zadevo zastavijo takole: »Ne vemo, kako je, toda poskusimo se za nekaj časa vesti tako, kot da bi bilo tako in tako; videli bomo, kaj bo iz tega izšlo. Potem lahko začnemo misliti drugače.« Vsakršne redukcionistične teorije s tem izgubijo smisel, nerazložljivost pa zbuja spoštovanje. To spodbuja k zastavljanju vprašanj, fantaziranju, privzemanju nepričakovanih perspektiv.

V naši Heterotopiji se vsega učijo kot hipotez. Neprestano vadijo različne točke zrenja na isto stvar, urijo spreminjanje pogledov, zagovarjajo nasprotujoča si stališča. Ker se čutno in intelektualno spoznavanje izkazujeta za tako nezanesljivi, narašča pomen drugih vrst spoznavanja – domišljije in empatije. Osebe, ki prihajajo iz takih šol, vidijo bolj procese, in ne toliko stanj. Ne obstaja nič takega kakor stalna in monolitna osebnost. Ljudje skozi življenje menjavajo imena in svojo biografijo interpretirajo vsakič drugače. V metafizičnem smislu vlada tukaj popolnoma nova vrsta holistične, panteistične duhovnosti, pri čemer je duhovnost razumljena kakor neprestana in dejanska (ne pa ritualna) konfrontacija z nespoznavnim.

3. Motor evolucije je mehanizem naravnega izbora. Temelji na tekmovalnosti živih bitij v določenih razmerah neoživljenega okolja.

V Heterotopiji prejkone menijo, da je ta teza navkljub navidezni razumnosti iracionalna in pogosto nasprotuje naši izkušnji. Enako dobro bi lahko sprejeli druge sistemske razlage evolucijskega procesa.

Heterotopijci na primer pripovedujejo tole, tudi v našem svetu znano zgodbo: v Darwinovih časih je živela znanstvenica, ki je izdelala drugačno in zelo zanimivo interpretacijo podatkov, ki jih je ta naravoslovec prinesel s svojega potovanja. Na žalost se njeno ime, kot se pogosto dogaja z učenimi ženskami, ni ohranilo do naših časov, poleg tega pa je bilo njeno delo tako ekscentrično, da so jo povsem prezrli. Vztrajno je zatrjevala, da bi logika evolucije delovala enako dobro, če bi na mesto neprestane tekmovalnosti postavili druge dejavnike, na primer medsebojno pomoč in altruizem, ki sta nekako vgrajena v mehanizme narave. Zaradi tega se Heterotopijci raje še enkrat pozorno zazrejo v naravo in opazujejo, kako se vsakršno življenje podpira med sabo, kako si različne vrste delijo habitat, napajališče, kako potekajo spravni rituali med vrstami – v literaturi lahko najdemo veliko primerov tovrstnih vedenj. Pa tudi požrtvovalnosti, ki jo ena živa bitja izkazujejo drugim.

Druga varianta iste teme je teza, ki jo je postavila Elaine Morgan. Po njej je mehanizem, ki je alternativen medsebojni tekmovalnosti, thymos, potreba po postavljanju, blestenju, vzbujanju občudovanja. Ta potreba vodi v netipična, ekscentrična in obenem ustvarjalna vedenja, ki jih osebki iznajdevajo, da bi pritegnili nase pozornost samca ali samice ali si pridobili ugled v skupini. Veliko primerov takšnih vedenj je bilo opisano med opicami.

Spet drugo teorijo je postavila znana ameriška biologinja Lynn Margulis, ki ugotavlja, da vir evolucijskih inovacij niso samo naključne mutacije, temveč tudi simbiogeneza, to je simbiotično spajanje verig bakterijskih celic. Lynn Margulis trdi, da sta do nastanka novih vrst privedla zaporedna endosimbioza ter povezani obstoj – primer so mitohondriji, ki so nekoč funkcionirali kot posamezni organizmi, potem pa so bili vključeni v celice ali pa so se z njimi povezali in odtlej delovali v njihov prid. Lynn Margulis kaže, da se živi organizmi ne le borijo in tekmujejo med seboj, temveč tudi vplivajo drug na drugega in si, s tem ko se povezujejo, med seboj pomagajo. To je alternativna vizija blažje oblike evolucije, v katerih sta sodelovanje in pomoč prav tako bistvena mehanizma sprememb.

Obstaja torej veliko teorij, in to je Heterotopijcem všeč. Jemlje orožje iz rok vsakršnim darvinistom in neodarvinistom, ki svoje edino zveličavne biološke zakone s takšnim veseljem prenašajo v druge vede – v ekonomijo ali sociologijo.

Ni mi prišlo na ušesa, da bi Heterotopijci kaj posebej vneto zagovarjali kreacioniste, toda iz intelektualne poštenosti ne smemo pozabiti, da je teorija naravnega izbora samo ena izmed mnogih, ne pa edina interpretacija dejstev. Kljub temu je postala, kot ugotavljajo Heterotopijci, temelj številnih drugih teorij, bodisi ekonomskih ali političnih, ali pa enostavno služi strahopetnemu legitimiranju nasilja. Brž ko bomo to teorijo podvrgli žlahtnemu dvomu, bomo svet uzrli v drugi luči. Nenadoma altruistični, podporni mehanizmi ne bodo več čudaštvo neprilagojenih in na izumrtje obsojenih organizmov, ampak bodo prav tako postali »naravni«.

Tako gledajo na naravo Heterotopijci. Zaradi tega drugih bitij ne obravnavajo kot uporabnih predmetov in jih nikdar ne izrabljajo za lastne koristi. Ni govora o njihovem ubijanju in uživanju. To so njihovi partnerji, bližnji. Drugačni in včasih nadležni, toda vseeno bližnji. Heterotopijci raje vzpostavljajo medsebojno spoštovanje in sožitje kot tekmovanje in naravno nasprotje interesov (to spominja na odnos, ki so ga do narave gojile pradavne paleolitske kulture). Iz tega seveda sledi, da se otroci od malih nog učijo jezikov drugih vrst, na univerzah pa obstajajo katedre za medvrstno psihologijo.

4. Nafta in druga fosilna goriva so osnovni, načeloma edini vir energije in so podvrženi trgovinskemu razpečevanju. Alternativni viri so predragi, nedonosni in sumljivi.

Čeprav se pojavljajo zmeraj nove, zanimive zamisli za alternativno pridobivanje energije, jih spremlja nerazumljiv odpor do tega, da bi jih vpeljali v splošno uporabo. Javno mnenje je pri priči seznanjeno s tem, da se na daljši rok ne splačajo, da jih je pretežko uresničiti ali da bi jih bilo preveč zapleteno izkoriščati. Veliko strokovnjakov meni, da smo tehnološko že pripravljeni za izkoriščanje popolnoma novih virov energije (ali uporabo več) in da nas ne omejuje tehnologija, temveč prej politika v anahronem svetu nafte, premoga in plina, ki jih je povrh vsega – ker jih obravnavamo kot zasebne dobrine – mogoče še prodajati. Na tem temelji vsa moč našega sistema. Nekoč smo se odločili, da je tako osnovne dobrine, kot so fosilna goriva, mogoče imeti v lasti, potem pa jih za denar odstopati drugim. Ta absurdna ureditev zagotavlja ogromno moč majhnemu številu ljudi, ki narekujejo svoje pogoje. Odpor, na kakršnega naleteva zamisel o uporabi drugih virov energije, nas napotuje na sum, da je stari sistem, čeprav izjemno krivičen, del kakšnega širšega družbenega reda.

Heterotopijcem se zdi popolnoma logično, da bi, ker sta povsem očitno skupna voda in zrak, ker Himalaja pripada človeštvu in ni mogoče prodajati rek, morali biti podobno splošno dostopni tudi drugi »darovi zemlje«. Prebivalci Heterotopije štejejo za norost, da smo se pustili prepričati, da ljudje lahko kupijo košček zemlje in s tem postanejo posestniki tega, kar je globoko pod njo. To je tako, kot da bi kdo razglasil, da je lastnik sončnih žarkov.

Sami že dolgo stavijo na znanost in za funkcioniranje različnih skupnih prostorov uporabljajo energijo vetra, toplotne črpalke, vodno in sončno energijo. Hkrati ima zaradi velikega odkritja »hladne fuzije« vsakdo dostop do lastnega vira energije. Zelo dolgo so se ukvarjali s tem in na koncu se jim je posrečilo, čeprav se je zamisel zdela nora (podobno kot pred tremi stoletji zamisel letala). Hladna fuzija poteka v neveliki prenosni napravi, ki je dostopna vsakomur in je osebna lastnina. Tak predmet vsi dobijo ob rojstvu, tako kot EMŠO. Ljudje to imenujejo, denimo, »kresovi«, in kadar želijo kaj narediti s skupnimi močmi, takrat lahko svoje »kresove« združijo.

Zaradi dostopnosti poceni energije Heterotopija funkcionira čisto drugače kot svet, ki ga poznamo. Človek, ki ima svoj vir energije, je avtomatično osvobojen številnih ekonomskih prisil. Viri imajo to značilnost, da jih lahko uporabljajo samo lastniki, zato jih ni mogoče niti krasti niti kopičiti. Zagotavljajo preživetje, ogrevanje telesa in osnovni dostop do informacij. Zato v Heterotopiji ni suženjske navezanosti na delo. Prav tako je v veliki meri že potonilo v pozabo občutenje pomanjkanja elementarne varnosti. Ljudje razpolagajo z več svobode, zato je med njihovimi družbenimi vedenji manj takšnih, ki jih sproža strah (agresija, tekmovalnost). Poleg tega živijo v manjših skupinah, z drugimi se ne povezujejo v nerazdružljive zveze; so mobilni, v gibanju in radovedni. Nomadski in kozmopolitski. Na družbo ne gledajo kot na organizirani red, postavljen nasproti kaosu in anarhiji.

5. Osnovno celico družbe tvorijo krvne vezi, to je družina. Široko pojmovane krvne vezi tvorijo narod.

Nasploh velja za očitno, da se ljudje bolje počutijo v družinskih ali plemenskih združbah, oprtih na krvne vezi. Istočasno te krvne vezi (v današnjem času raje govorimo o genih) generirajo posebno vrsto družinske (plemenske) lojalnosti. Takšno stanje velja za naravno, ker ceni neki genski nabor, sodelujoč v široko razumljenem rivalstvu, ki izvira iz logike evolucijskih koncepcij.

V Heterotopiji, kjer vezi ustvarjajo bolj iz veselja in po izboru kot iz nujnosti, kultura pa je v veliki meri globalizirana, za »bližnje sorodnike« izbirajo ljudi, ki podobno razmišljajo, imajo podobne okuse in izpovedujejo iste ideje. Krvne vezi imajo za naključne, nezanesljive in primitivne. Zato Heterotopijci tvorijo drugačne zveze, kot so družina, pleme ali narod. To so na primer zveze krajev, prepričanj, idej, navdušenja ali dela. Poznam mesto, v katero so se naselili ljudje, ki imajo čudovit posluh za glasbo, in tamkajšnje življenje se po navadi vrti okrog glasbe. Heterotopijci tudi besedo »družina« razumejo čisto drugače. Pri njih lahko družino sestavljajo na primer starejša ženska in njenih dvanajst mačk. Ali tri prijateljice in partner ene od njih, ker se vsi strastno zanimajo za makrobiotiko. Ali dva homoseksualna para, ki živita v secesijski vili, za katero je treba skrbeti. V zadnjem primeru je članica družine tudi ta vila. Tako razumljene »družine« živijo znotraj širših struktur, prav tako oprtih na skupnih idealih in podobnem mišljenju, poimenovanih skupnosti. Skupnosti gojijo svojo vizijo življenja. Ene na primer udejanjajo krščanske ideale, druge bolj spominjajo na anarhistične komune. Spet tretje so združbe, ki so sklenile živeti po zgledu srednjeveških begin. Imajo že dve mesti in nekaj vasi ob eni od rek. Heterotopijcem torej ni treba pristajati na dobro, skrčeno na srednjo mero, o katerem se je treba nenehno pogajati in ki je za marsikoga vprašljivo.

Te skupnosti tvorijo Zvezo, ki jih koordinira in kot nadrejeni sistem izvršuje že omenjeno temeljno ustavno načelo – svoboščino gibanja ljudi in nesiljenja nikogar k vztrajanju v takšnem sestavu, ki ne zadošča njegovim pričakovanjem. Kot je znano, se prvi člen ustave Zveze glasi, da ima človeško bitje absolutno in neodtujljivo pravico do gibanja in svobodne izbire kraja naselitve pa tudi do življenja v skladu s svojimi ideali, če ti ne ogrožajo svobode drugega človeka.

6. Človeštvo je bolj ali manj enakomerno razdeljeno na dva spola.

Ta pogled velja za naravnega in podpira ga vélika mitološka naracija; je vsesplošno navzoč. Ta dva spola naj bi se med seboj dopolnjevala – eden je ubogljiv, drugi dominanten, eden čustven, drugi intelektualen in tako naprej. Pri tem je ogromno vlogo odigral stari mit o komplementarnosti spolov. Ta dualistična delitev se preslikava tudi na pripisovanje spola predmetom, pojavom ali besedam.

Večina sodobnih civilizacij je zgrajena na tem dualističnem temelju. Delitev na dva spola se zdi globoka in vseprežemajoča. Ta dihotomija je osnovni jezik opisovanja sveta – ženska in moški sta člen v neskončni verigi drugih dualizmov: dan – noč, ogenj – voda, da – ne, zgoraj – spodaj. Ta neverjetna ideja prezre vse tisto, kar je med poloma. Slepa je za vsak kontinuum.

Heterotopijci se takšnemu razumevanju zadeve zelo čudijo, kajti sami na spol ne gledajo kot na dualizem, pač pa kot na kontinuum, v katerem je dovolj prostora za veliko možnih »prežetosti« s tem, kar je moško in žensko (pri čemer »moško« in »žensko« nista posebej povezani z žensko in moškim).

Ljudje so različni, svet pa zapleten – se glasi drugi člen ustave Heterotopijcev. Zato se izogibajo mehaničnemu povezovanju bioloških značilnosti s psihološkimi, ki ga označujejo za »biologizem« in obravnavajo podobno kot mi seksizem.

7. Ženska bolj pripada naravi, moški pa – civilizaciji.

Ta pogled se oglaša pravzaprav v vsaki dobi, morda samo vsakič privzame malce drugačen ton. Utemeljujejo ga s povezovanjem mesečnega cikla z luninimi menami ali z nosečnostjo in porodom. Danes pri sprejemanju tega zornega kota poudarjajo menopavzo in njene posledice, za andropavzo pa se skorajda ne menijo. Še pred dvesto petdesetimi leti je vladalo vsesplošno prepričanje, da je narava psihičnih motenj pri ženskah po svojem bistvu telesna in povezana z boleznimi maternice, medtem ko naj bi moške psihične bolezni izvirale prej »iz duha«.

Kolikor sem razumela, Heterotopijci nimajo enotnih pogledov na to vprašanje in, na kratko povedano, omahujejo – kot je zanje značilno – med dvema: včasih trdijo, da kar zadeva pripadnost naravi ali kulturi, med spoloma ni nobenih razlik. Cikli enako obstajajo tako v življenju ženske kot moškega. Porod in nosečnost enako pripadata naravi kot ejakulacija.

Lahko bi tudi rekli, da je opravljanje, ki ga moški pripisujejo ženskam in nanj gledajo s tolikšnim prezirom, del utrjevanja družbenih vezi in posredovanja informacij. Verbalnost žensk je izpolnjevala in še izpolnjuje ogromno kulturotvorno in civilizacijsko vlogo. Za njo tičijo jezikovne spretnosti, brez nje ne bi bila mogoča predajanje tradicije ali razvoj obrti, prevladujočo vlogo ima pri vzgoji otrok.

Drugi trdijo, da ravno moški bolj pripada naravi, ženska pa kulturi in civilizaciji. Svojo tezo podpirajo s sklicevanjem na manj nadzorovano seksualnost ali na agresivnost moških, njihovo manjšo jezikovno nadarjenost, omejeno sposobnost za izmenjavo informacij ter na druga dognanja, ki jih v zadnjem času ponuja znanost. Moški, tesneje povezan z naravo, nastopa tudi v mitih in ljudski kulturi Heterotopijcev – heroj vedno podleže čustvom, deluje spontano, ne načrtuje, v veliki meri ga usmerja potreba po rivalstvu, njegovo obnašanje je pogosto nagonsko. Ženski pa, kot sem že omenila, tradicionalna mitologija pripisuje civilizacijsko funkcijo: komunikacijo, obrt, kulturo vsakdanjega življenja, ohranjanje neprekinjenosti izročila. Kadar Heterotopijcem kdo pove, da kje drugje ljudje na to gledajo drugače, se jim to zdi zelo zabavno.

Pozor: baje na severnem otoku Heterotopije živi skupnost, v kateri je spolno razlikovanje prezrto, nevidno in obravnavano kot povsem neočitno.

8. Razmnoževanje je dobro in zaželeno.

O tem govorijo zapovedi številnih velikih religij, zlasti teh, ki sodelujejo pri vladanju svetu, so patriarhalne in torej, v grobem povedano, človeška bitja obravnavajo instrumentalno. (Seveda obstajajo tudi religije in verska gibanja, ki ne delijo tega prepričanja, na primer budizem ali gnosticizem.) Rojstvo je torej zmeraj veselo, ob njem praznujemo in slavimo. Da imaš otroke, je naravno in dobro. Če nimaš otrok, je to nepopolnost, izguba, patologija. Danes ogorčeno gledajo na Kitajsko in njeno demografsko regulacijo, ki potomstvo omejuje na enega otroka. Očitno je, da se lahko vsakdo razmnožuje po mili volji, celo če nima možnosti ustrezno vzgojiti svojega potomstva. Vsaka zamisel obvladovanja te prvine povzroči burno nasprotovanje tako na desni kot na levi strani. Gotovo gre tukaj tudi za to, da naravni prirastek prebivalstva omogoča delovanje obstoječih sistemov.

V Heterotopiji vlada prepričanje, da mora rojstvo, dokler ne bodo rešeni osnovni problemi sveta – lakota, pomanjkanje izobrazbe, revščina, bolezni, prenaseljenost nekaterih predelov, nasilje – naklanjati prej k otožni zamišljenosti kot k veselju. Morali bi raje podpirati posvajanje otrok, ki že živijo, to bi moralo vzbujati spoštovanje in veselje. Starše pa, ki se odločijo za posvojitev, bi morali državljanom dajati za zgled.

V Heterotopiji se ni tako lahko razmnoževati. Prepričati moraš skupnost, v kateri živiš, da si dovolj odgovoren, da imaš prostor za otroka in dohodke, da ga boš lahko vzdrževal. Starševstvo je privilegij. Za dovoljenje Heterotopijci čakajo v vrsti. Rojstva so nadzorovana. Pri vzgoji že rojenih otrok v veliki meri pomagata skupnost in Zveza. Samo dejstvo, da je nekdo zaplodil in rodil otroka, mu še ne daje oblasti nad malim človekom. Otroci niso lastnina staršev, zato je tudi njihova vzgoja v veliki meri podvržena družbenemu nadzoru. Tukaj nihče niti slišal ni za nasilje nad otroki.

V Heterotopiji ne vidijo zveze med spolnostjo in posedovanjem otrok. Na to so pozabili. Naloga spolnosti je dajati užitek in graditi vezi.

Baje na južnem otoku Heterotopije živi družba, v kateri je razmnoževanje popolnoma tabuizirano. Tabu ni spolnost, ampak razmnoževanje. Tam vlada etika samoomejevanja. Lepo, častno in državljana vredno se je odpovedati temu, da imaš otroke, spočetje pa je obravnavano kot smola, nesposobnost za obvladovanje svojih nagonov ter asocialno in neodgovorno ravnanje. Družine brez otrok dajejo za zgled. Uvedena je vsesplošna začasna sterilizacija tik pred spolno zrelostjo, ki jo je pozneje mogoče odpraviti v posebnih primerih, kadar kdo vztraja in opravi ustrezne izpite.

9. Religija je skupno dobro, sodi med kolektivna in zakonodajna delovanja.

Tako je religija funkcionirala v naši zgodovini – gradila je družbe in celo državne strukture, prispevala je k oblikovanju identitete, povezovala in ločevala.

V Heterotopiji je skozi vso zgodovino prevladoval drug pogled na religijo: ponotranjali so jo in obravnavali kot zasebno sfero. Heterotopijce so navdihovali atenska demokracija in nekatera razsvetljenska gibanja. Toda zdaj so zadeve segle še veliko dlje. Religioznost je nekaj izjemno intimnega – odnos do nje spominja na naš odnos do spolnosti: ljudje govorijo o tem, v kaj in kako verujejo, samo najbližjim in samo šepetaje pri svečah. V javni sferi verska vprašanja prekriva diskretni molk. Včasih se kdo napije in vse izblebeta ali pa nadležni paparac fotografira slavno osebnost, kako se tihotapi k svetišču, skritemu v razvpiti soseski. Vsi vedo, da se to počne, ampak nekako se ne spodobi govoriti o tem. Čisto zagotovo pa ne o detajlih.

10. Smrt je nekaj, kar povsem izstopa iz živega psihološkega in družbenega prostora; ne vemo, kaj z njo početi. Smrt je najbolj neuporaben pojav v našem življenju.

V trenutku smrti Heterotopijec izgubi lastniško pravico do svojega življenja. To postane skupna dobrina in vsi dokumenti, fotografije, posnetki, zapiski in zapuščeni predmeti so digitalizirani in objavljeni na internetu. Tako počnejo že skozi generacije (prej so vlogo interneta izpolnjevale posebne nekroteke), tako da ima sodobni Heterotopijec dostop do vseh, ki so živeli pred njim. Življenja drugih – to je velik, ogromen in moder vir znanja o svetu.

Podobno je s telesi umrlih. Kremirajo jih, pepel pa dosipajo v cement novopostavljenih poslopij, cest in mostov. Smo samo hip v neskončnem pohodu bitij skozi čas, mrtvih je več kakor živih in so navzoči v vsem vsenaokrog. Dobro je, če se včasih zaveš, da je v lepem mostu, ki povezuje rečna bregova, ali v zidovih nove šole delček koga bližnjega. Zaradi tega imajo Heterotopijci zelo oseben odnos do svojih mest. In se prav nič ne bojijo smrti.

Vzemite teh deset inertnih tez, o katerih smo tukaj podvomili, kot povabilo k igri. Ker pa se nam očitnost sveta tako trdovratno vsiljuje vsako jutro, se zdi število teh tez ogromno. Od velikih do čisto malih reči. Če je mogoče pomisliti, da bi lahko bilo bolje, potem je že bolje.×<

Prevod: Jana Unuk

Olga Tokarczuk, danes najbolj priznana poljska pisateljica, Nobelova nagrajenka za literaturo 2018, je študirala klinično psihologijo na Varšavski univerzi in delala kot psihoterapevtka, vodila je založbo Ruta in delavnice kreativnega pisanja na Jagelonski in Opolski univerzi, je med pobudniki vroclavskega Festivala zgodbe. Napisala je devet romanov, od katerih jih je v slovenščino prevedenih pet: Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Beguni, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve. Je tudi avtorica treh novelističnih zbirk, dveh knjig esejev in slikanice, publicističnih tekstov in scenarijev. Prevedeni esej je iz esejistične zbirke Trenutek medveda iz leta 2012.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 35: Zvok spomladi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.