Izšla je nova številka Razpotij. Tema: krhka Evropa


UVODNIK

Če ob besedi »krhkost« pomislite na kozarce, kupiljene v Ikei, ali na metulja, ki mu objestni malček raztrga krila, pomislite znova. Kaj je krhko in kaj trdno, je le stvar razmerja. Jajčna lupina je krhka v razmerju do zobkov, ki jo pregrizejo, da bi se dokopali do slastne vsebine, miška je krhka v razmerju do krempljev, ki jo zagrabijo v letu, ptica ujeda je krhka v razmerju do stekla, ki v katerega se zabije, ko s plenom poleti kvišku, in avto je krhek v razmerju do zida, v katerega se zaleti, ko voznik izgubi nadzor nad volanom. A tudi zid je krhek, če se vanj namesto fička zaleti tovornjak, in tovornjak je krhek že ob prvem sunku vipavske burje. Razlika med krhkostjo in trdnostjo je v sili, ki zmore vreči sistem iz ravnovesja.

Nasproti dvojici krhkost-trdnost libanonski ekonomist Nassim Taleb postavlja pojem protikrhkosti (antifragile). Ker Taleb, kot intelektualec samouk, ne mara jasnih definicij, lahko protikrhkost razumemo le ohlapno, kot »tisto, kar se krepi s stresom«. Kar je stabilno skozi čas, a dovolj prožno, da prek poskusov in zmot jača odpornost na zunanje pritiske in notranje slabosti.

Dvajsetega septembra letos, v tistem »dnevu, ki bo trajal leta«, un dia que durarà anys, ki ga je preroško opeval katalonski bard Ovidi Montllor, ko so ulice Barcelone kot iz niča preplavile množice mladih, ki so hiteli braniti institucije svoje dežele pred posegom španskih orožnikov, je Taleb twitnil fotografijo upornikov s pripisom – antifragile, protikrhko. Enajst dni kasneje je dva milijona in pol ljudi iz svojih kleti, pasjih ut, zakristij, krošenj in pokopališč privleklo na tisoče volilnih skrinjic in milijone glasovnic ter spričo besa represivnega aparata uprizorilo plebiscit, ki je osupnil svet in četrto največjo državo v EU pahnil v ustavno krizo, kakršne Zahod ne pomni od konca svetovne vojne.

Bruseljski birokrati so bili šokirani: »To vendar ni predvideno v navodilih za uporabo! Nemudoma se vrnite v ustavne okvire.« Podobno so bili pred dvema letoma ogorčeni ljudje reda, ko je rjavopolta masa utrujenih in razžaljenih eno za drugo podirala evropske meje, zavarovane s paragrafi in schengenskimi pregradami. »To vendar ni predvideno v navodilih za uporabo«, so rjoveli rodoljubi in jeli postavljati napise »Turkom strogo prepovedna pot!«, podobno kot so španske oblasti Katalonce obmetavale s členi ustave, ki je davno izgubila legitimnost.

Vztrajnost migrantov pri nas ni vzbudila takšnih simpatij kot katalonski osamosvojitveni napor, a je bila vendar odraz iste prožne, žilave, razsredinjene in samonikle trme, ki jo Taleb označuje s pojmom protikrhkost.

Besedna zveza »krhka Evropa« meri na nebogljenost političnih, upravnih in družbenih sistemov, ki so se uveljavili na Stari celini ob »koncu zgodovine«. Španski ustavni ustroj ali »trdnjava Evropa« spadata, po Talebovi definiciji, med »trdne« sisteme: kažejo se kot neoporečni in stabilni, vse dokler se ne sesujejo v prah. Niso protikrhki. Niso sposobni, kot njihovi izzivalci, tiste prožne prilagodljivosti, ki omogoča prilagajanje novim izzivom ob zvestobi svojim smotrom in sanjam. Zanosu, ki gibko kuje orodja za dosego živega ideala, je zoperpostavljen togi formalizem, ki se oklepa pravil, ker je pozabil, čemu so namenjena.

Izzivi, kot so katalonsko osamosvojitveno gibanje ali migrantski tokovi, so dokaj enostavno rešljivi, če le premagamo strah pred negotovostjo, ki jo prinašajo, in se z njimi spoprijamemo s podobno gibkim pragmatizmom, ki zaznamuje njihovo lastno dinamiko. V nasprotnem primeru, če se bomo zabubili v utvaro trdnosti, bomo prej ali slej trčili ob čer, ki bo zrušila našo varnost. Ali pa bomo žrtev protikrhkega cinizma sovražnikov evropskih idealov, kakršna sta Isis ali Putin.

Luka Lisjak Gabrijelčič

ilustracija: Tinka Leskovšek

 

Še niste naročeni?
Od revije v vašem nabiralniku vas loči zgolj ta izpolnjen obrazec.

 

 

VSEBINA

tema
DRAGAN NIKČEVIĆ: Smo res v novih tridesetih?

OLIVIER ROY: Džihadizem: mladostni upor

ERNESTO CASTRO: Filozofski temelji Marine Le Pen

ANTON ŠEHOVCOV: Kako ruski model pomaga ekstremni desnici

SOFI OKSANEN: Vaša tišina vas ne bo ščitila

HOLLY CASE: Kdo torej živi v resnici?

ALJOŠA KRAVANJA: O dinamizmu evropske filozofije

NICOLAS BOYLE: Problem z Angleži

intervju
Michael Freeden: »Populizem ni usmerjen toliko proti liberalizmu, kolikor proti pluralizmu.«

komentar
NEJC SLUKAN: O čigavosti dejstev

MARTIN HERGOUTH: Politika znakov

znanost
BOJAN DOLINAR: Gibanje proti cepljenju kot zanikovanje znanosti

goriška
RENATO PODBERSIČ ml.: Huda ura na Goriškem pred stoletjem

American diner
IGOR BIJUKLIČ: »This machine kills fascists«

refleksija
MIHA KOSOVEL: Popotovalni elementi

glosa
ALEŠ MAVER: Po sovjetsko za luno

recenzije
Christopher Nolan: Dunkirk
Janis Varufakis: Adults in the room
Bara Kolenc: Ponavljanje in uprizoritev

marginalije
PETER KARBA: Ob uspehu košarkarjev