Razpotja 33: Cankar/Marx


Uvodnik

PARADOKS BRIVCA
Tokratna številka Razpotij s svojo temo ne poskuša biti ekstravagantna. Gre za komemorativno temo; za obeleženje obletnic avtorjev, ki sta vsak v svojem kontekstu kanonska. Sta še več kot to, sta obči mesti, celo do te mere, da sta oba uspela proizvesti tako rekoč svoj svet: tako »cankarjansko« kot »marksistično« sta izraza, katerih pomen se je uspel do neke mere osamosvojiti nanašanja na avtorja sama. Oba sta tudi na svojo stran dobila kakšno politično tvorbo, ki si je med drugim zadala nalogo ohranjanja njune podobe – Cankar vsaj Slovenijo, Marx pač kar celotno zgodovinsko-politično epoho »kratkega 20. stoletja«. Obenem pa sta v nekem smislu karseda nenavadna kandidata za takšno vlogo uradnih režimskih mislecev. Nobeden ni pisal ničesar podobnega utemeljitvenim mitom, bila sta bila prej kritika in razkrinkovalca.

Toda: kanonske reči so dobre za proslave in za učbenike. Niso pa enostaven predmet pisanja. Pisanje o kanonu, o rečeh, ki jih vsi poznamo, ni le zgolj pogojno zanimivo za bralca: skorajda nemogoče je za pisca. Vzdrževanje tradicije je tako bolj naporno delo, kot se zdi na prvi pogled; vsako pisanje mora imeti ost. Ko hočemo vzdrževati pri življenju mrtve avtorje, moramo nenehno bodisi šiliti bodisi prebadati topost, v katero se njihova misel neizogibno pogreza. Komemorativno vračanje k avtorjem je možno le kot neka paradoksna kombinacija odtujevanja in ponovnega spominjanja.

Težave tega vračanja pa se pri obeh nekoliko razlikujejo: Cankar je dobro podprt v slovenskem izobraževalnem in kulturnem sistemu. Vsi smo brali Cankarja in se ga celo še vedno spomnimo – verjetno bolj kot večino drugih šolskih branj. Kup reči, ki si jih Slovenci za dnevno rabo mislim o nas samih, izvira iz njegovih del. Vrniti se k Cankarju zahteva, da najprej pozabimo, kako dobro se ga že ves čas spomnimo.

Pri Marxu je bolj zapleteno: Gigantski zgodovinski učinek njegovega dela je prej izkrivljajoča prizma, že zato, ker Marx navsezadnje ni tako veliko pisal o grajenju in vodenju socialističnih režimov. Politična dediščina je prekrila njegovo predvsem kritično in analitsko delo. Hkrati je zaradi te dediščine to delo od 1990 dalje veljalo domala za zgodovinsko preseženo. Toda vmes je že prišlo do določene renesanse Marxove misli. Zgodila se je – tudi v našem prostoru – deset let nazaj, ko so se ob nastopu krize temelji kapitalizma spet nekoliko zamajali. Toda četudi je imel svoje učinke – v Sloveniji denimo tudi politično stranko – v resnici ta val interesa ni bil tako zelo trajen. Ponovil se je klic (v teoriji in politiki) po vrnitvi k politični ekonomiji, toda na splošno se je iztekel v ugotovitev, da Marx sicer ni zastarel, da neprijetni vidiki delovanja kapitalizma niso zgolj stvar 19. stoletja, da pa ne kažejo tako jasne poti onkraj njega. Vrniti se k Marxu pomeni spomniti se, da ni bil nikoli zares pozabljen.

V obeh primerih pa velja, da naša naloga ni, da bi Marxa in Cankarja potegnili v naš čas, temveč, da ju izluščimo iz njega. Gilles Deleuze je na nekem mestu svoje interpretativne metode primerjal z oblikovanjem obrazne poraščenosti filozofov: zamišljanjem »filozofsko bradatega Hegla in filozofsko golobradega Marxa«. Razpotja tu poskušajo nekaj podobnega, le da imamo namesto Hegla Cankarja in njegove brke. Čisto slučajno si je naš čas oba sloga, Marxovo brado in Cankarjeve brke, v opaznem modnem trendu zadnjega desetletja nadel tudi nemetaforično.

Martin Hergouth

 

Kazalo

ivan cankar 1876—1918
PETRA KOLENC: Rešiti berača z belo krizantemo
ROK PLAVČAK: Cankar kot mislec — umetnost in resnica
ANDREJ TOMAŽIN: Dva fragmenta o enotnosti kulturnega boja
MARTIN HERGOUTH: Hlapci in gospodarji v odpadkih narodov

karl marx 1818—1883
LEA KUHAR: Marx: Ciò che è vivo e ciò che è morto
ALJAŽ ZUPANČIČ: Temni Marx akceleracionizma
TEJ GONZA: Ob dvestoletnici: prelomiti z marksizmom
ALJOŠA KRAVANJA: Peščica aforizmov o Marxu

nihil humani
BLAŽ KOSOVEL: Krvava bela rasa
FERENC LACZÓ: Od prevrednotenja do samozavesti

komentar
MIHA KOSOVEL: Zakaj se bojimo črnega moža?
JERNEJ KALUŽA: O nezmožnosti kritike kritike

intervju
TADEJ RIFEL IN ALJOŠA KRAVANJA:
Jean-Luc Marion: »Ko postaneš kristjan, ne zavržeš ničesar.«

krhka evropa
TOMASZ KAMUSELLA: Bolgarija: oživitev nenavadnega kulta
IOANA MACREA-TOMA: Napadi na demokracijo v Romuniji in odzivi levice nanje

ex libris
ANA GERŠAK: Cankarjevo leto v knjigah

goriška
RENATO PODBERSIČ ml.: Čas, ko je bila Gorica »naša«

refleksija
MARC BARNES: Kharakter v digitalni dobi

glosa
ALEŠ MAVER: Inflacija svetosti

zgodovinski spomin
TOMAŽ IVEŠIĆ: Svet, obrnjen na glavo

islam
SAMI AL-DAGHISTANI: Marksizem, liberalizem in politični islam

kultura
JOŽEF KOLARIČ: Jeff Weiss: »Ameriška kultura je postala kultura rapa«

fillm & tv
FRANCESCO CONDELLO: Kino in televizija v digitalni dobi: Sacha Baron Cohen
LEA KUHAR: Kaj je narobe z Mladim Karlom Marxom

in memoriam
MATEJ MLJAČ: Reklamni pano kot arhitektura: Robert Venturi (1925–2018)

razzven
MIHA ZADNIKAR: Kreativno, progresivno, revolucionarno?

zadnja stran
PETER KARBA: Blodnja o epifaniji

 

Nova številka revije Razpotja pa je že v delu…

V uredništvu revije Razpotja pripravljamo zimsko številko Razpotij na temo strokovnosti.

Še enkrat bi vas radi spomnili na to, da smo v letošnjem letu uvedli naročnino na revijo. Za samo 25 EUR boste na dom dobili več kot 400 strani kakovostnega branja letno. Če se na revijo še niste naročili, vas vabimo, da to storite na tej povezavi.