Izšla je 27. številka Razpotij. tema: RETORIKA


UVODNIK

Pred leti sem spremljal poročilo o grozljivi nesreči. Vidno pretresena priča je s tresočim glasom opisovala tragedijo – in iz njenih ust se je valil en kliše za drugim. Občutki in podobe, ki jih je hotela posredovati, so bili nedvomno pristni, a pričevanje je izzvenelo kot scenarij cenene žajfnice.

Kolikokrat se nam je zgodilo podobno? Ko smo jezni, iz nas privrejo najbolj kodificirane formule – žaljivke –, zadovoljstvo izrazimo z naborom kakšnega pol ducata besed: super, krasno, fantastično … tremendous. Jezik nas lahko razveseli, razbesni, razžalosti, nekaj v ihti navrženih izjav lahko botruje desetletjem zamer in ena sama dobra beseda zmore – še en kliše – odkleniti tisoč vrat. Jezik se nas lahko intimno dotakne, vendar nam ne pripada. Ob rojstvu vstopimo vanj kot v že izdelan medij in če je in hora mortis nostrae za odtenek drugačen od jezika naše mladosti, je to plod počasnih množičnih trendov, ki jih jezikoslovci opisujejo v »železnih zakonih« svoje znanosti.

Retorika je starodavna veda, ki proučuje omejeni nabor načinov, kako posamezniki uporabljajo univerzalni medij jezika za svoje namere. Jezik je »objektiven«, zamejen in presenetljivo stabilen v času, a vendar se spreminja in prožno prepušča posegom posameznih govorcev. Je hkrati občestven in individualen. Ta dvojnost je razlog, da je bila retorika dva tisoč let, od grške antike do Hobbesa, kronska veda o vivere civile, življenju v skupnosti. Znanstvena revolucija, racionalizem in vzpon družboslovja so ji spodnesle piedestal. Francis Bacon, prvi »ideolog« moderne znanosti, je bil jasen: proti retoriki humanistov, ki vodi v kakofonijo poljubnih mnenj, je treba vzpostaviti preverljivo, splošno veljavno, na dokazih temelječo znanost.

A medtem ko so znanstveniki v svojih laboratorijih izumljali cepiva in cepili atome, so se ljudstva še naprej navduševala nad pridigarji in demagogi. Dvajseto stoletje, ko je razkol med dosežki znanosti in vplivom govornikov – med Einsteinom in Hitlerjem, če hočete – postal največji, je obudilo zanimanje za jezik. Z redukcionistično vnemo, podedovano od moderne znanosti, so njeni »postmoderni« kritiki zatrjevali, da so premene jezika in različni načini ustvarjanja smisla pravzaprav edina resnica, do katere se lahko dokopljemo. Potrebna je bila le ena generacija, da so te ideje doživele vulgarizacijo, ki je razgalila njihovo nezadostnost. Če je vse le retorika, ki zakriva in razgalja igre moči, potem so te igre edina resnica sveta in jezik je njihova dekla. »Nič ni resnično, vse je mogoče.«

Jezik ima možnost, da manipulira s stvarnostjo, a le znotraj omejenega segmenta medosebnih odnosov. Oceani se bodo, ob še tako domiselnem zanikovanju, še naprej dvigovali, previsok javni dolg bo dušil gospodarstvo kljub briljantnim dekonstrukcijam »neoliberalne ideologije varčevanja« in Kremelj bo vlagal v uničenje demokracije in evropskega projekta, naj nas  armada sofistov prepričuje o nasprotnem.

Klasična retorika je vedela, da je treba jezik študirati v razmerju do resnice. In ker je človekova resnica jezikovno pogojena, je to razmerje zapleteno in včasih nepregledno zamotano. Ni meča, ki bi manihejsko oddvojil laž od resnice, a to ni razlog, da bi se odpovedali potrpežljivemu delu razlikovanja. Oboje je odraz miselne lenobe.

Vrženi smo v jezik kot brodolomec v ocean smisla. V njem moramo najti nek red, ki izhaja iz stvarnosti in se zmore umestiti v simbolni svet človeških odnosov. To ni preprosto. Ko se oprimemo votlih besednih vzorcev, izdamo svoje poslanstvo. V času, ko se na valu interneta vračajo zoperstavljena enoumja, je ključno, da se v še tako hudih trenutkih potrudimo najti govorico, ki pristno izraža naše mišljenje – in ne interesov njenih avtorjev.

Luka Lisjak Gabrijelčič

Ilustracija: Jan Sedmak

 

Še niste naročeni? 
Od revije v vašem nabiralniku vas loči zgolj ta izpolnjen obrazec.

 

VSEBINA

tema
PRIMOŽ TURK Poti in stranpoti retorike
ROK PLAVČAK Retorično v zgodovini Zahoda
QUENTIN SKINNER Macchiavelli in retorična manipulacija vladarske virtù
MARTIN HERGOUTH Dve vrsti retorike in struktura politične (ne)reprezentacije
BLAŽ KOSOVEL Miren prenos oblasti
ALJOŠA KRAVANJA Zadržani srd: o retoričnem bistu trolanja

intervju
Dejan Savić: »Še nikoli nismo imeli tako močnih orodij in se hkrati čutili tako vdane v usodo.«

komentar
ALJOŠA KRAVANJA Mehurček in rokavica
PETER KARBA Uničenje Hagije Sofije

žarišča
PETER VEROVŠEK Nepričakovana tveganja »ekstremnega preverjanja«

Italija
FEDERICO TENCA MONTINI Fojbe so drugi
FRANCESCO CONDELLO »Vse živali so enakopravne«

Goriška
MIHA KOSOVEL Goriška metropola: čudežna dialektika nekega mesta

kavarna Evropa
LUKA LISJAK GABRIJELČIČ Sen Miklósa Vásárhelyija

šport
ANTONIO SACCONE Rari nantes in gurgite vasto

ekonomija
IGOR GUARDIANCICH Deset let evra v sloveniji
TEJ GONZA Podjetje, evolucija in minimalna plača

ruski mir
PAWEŁ PIENIĄŻEK Novorusija
ILIJA JABLOKOV »Ne pusti dejstvom, da pokvarijo dobro zgodbo.«

glosa
ALEŠ MAVER Milingo iz Vatikana

kultura
MARC BARNES Rogue one in vrnitev čaščenja

recenzije
Richard J. B. Bosworth: Mussolini
Mike Mills: Ženske 20. Stoletja