Izšla je 24. številka Razpotij. Tema: Kritika


Izšla je poletna številka revije Razpotja!kritika_naslovnica_ezine

Glavna tema, s katero smo se ukvarjali, je kritika. Kakšen je zgodovinski izvor tega pojma, v kakšnem razmerju je danes kritika do besedila, s katerim se ukvarja, v kakšnem do prevoda, kakšno obliko in funkcijo ima danes kritika znotraj političnih strank oziroma v razmerju do politične moči. O tem razmišljajo Rok Plavčak, Anjuša Belehar, Jernej Kaluža, Kenneth M. Newton, Aljaž Škrlep in Martin Hergouth.
V drugih rubrikah pa tudi:

Ekskluzivni intervju s šahistom in najbolj znanim sodobnim ruskim disidentom Garijem Kasparovim.

O poljskem protiliberalnem obratu razmišlja priznani poljski mislec mlajše generacije Paweł Marczewski.

Ravno tako Poljak, eden najbolj znanih in prevajanih pisateljev iz Srednje Evrope, Andrzej Stasiuk, razmišlja o spominu in skrivnem življenju poljskega vzhoda.

Aleš Maver ob novi papeški okrožnici razmišlja o dilemah znotraj Katoliške cerkve.

Simona Škrabec in Julian Casanova se bosta dotaknila 80. obletnice Španske državljanske vojne, Renato Podbersič pa 100. obletnice padca Gorice.

Seveda brez nogometa tudi pri nas ne gre. Antonio Saccone tokrat razmišlja o dediščini in pomenu letošnjega evropskega prvenstva.

 

Uvodnik: Vzpon notranje kritike

Kritika naj bi bil posel zunanjega opazovalca. Ta princip je Baltasar Gracián ponazoril s sijajno izjavo, da na gostiji jedi niso pripravljene po preferencah kuharjev, temveč za okus gostov. To najprej pomeni, da načela, po katerih se ravna delujoči ali stvaritelj, ne sovpadajo nujno s kriteriji, po katerih njegovo ravnanje presoja kritik. Drugič pa Graciánov aforizem pove, da ima kritik določeno premoč nad delujočim. Kuhar lahko sam pri sebi ve, da je jed ustvaril v skladu z najvišjimi zahtevami veščine, a mu ta gotovost nič ne pomaga, če bo nevedni gost večerjo presodil kot odvratno. Zjutraj po gostiji ostane od hrane le še sodba jedca.

A delujoči in kritik nista ločena brez razloga. Distanca kritiku omogoča, da presoja rezultate delujočega brez nevoščljivosti, ki jo slabši kuhar občuti ob jedeh boljšega, in brez prizanesljivosti, ki jo goji starejši do vajenca v cehu. Morda ima kritik nepopolne kriterije presoje, a očitno menimo, da izvzetost iz sveta profesije, ki jo kritizira, odtehta pomanjkanje veščine. Dopuščamo možnost navzkrižja med načeli ustvarjalca in kriteriji kritika, saj vemo, da je to nesoglasje v principih majhna cena za kritikovo nepristranskost.

Kljub temu vsake toliko vznikne pojmovni spaček, imenovan »notranja kritika« ali celo »samokritika«. Pri nas poznamo tudi izraz »tovariška kritika«, ki je bil sprva najbrž mišljen v dobri veri, a se danes uporablja zajedljivo. Dvajseto stoletje je pokazalo, da najslabša stvar pri tem notranjem modelu kritike niti ni izguba kritikove objektivnosti. V igri je nekaj bolj bistvenega. Vse dokler sta delujoči in kritik daleč vsaksebi, vzajemno dopuščata razhajanje v principih. Gost na večerji se ne meni za kulinarična stališča, v katera verjame kuhar sam pri sebi, temveč se zanima zgolj za njegovo veščino, kolikor je utelešena v konkretnem izdelku, se pravi v večerji na mizi. Vzemimo pa, da jedec prične verjeti v notranjo kritiko. V tem primeru ga ne zanima več, ali je jed pred njim po njegovem, se pravi kritikovem okusom. Začne se spraševati nekaj drugega, in sicer: »Kaj bi ti, kuhar, pripravil, če bi smel ustvarjati po lastnih preferencah? Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?«

Notranja kritika je implozivna. Implozivna je zato, ker nas prežene iz otipljivega sveta k problemom pravovernosti in dogmatizma. Ali živimo v času notranje kritike? Pogosteje se dogaja, da politični konflikti ne potekajo med levico in desnico, se pravi med dvema poloma, ki vzajemno priznavata razhajanje v načelih, temveč se nahajajo znotraj same levice oziroma desnice. Na dan prihajajo očitki prodanih duš. Neokonservativci naj bi izdali načela, ki jim ostajajo zvesti volilci Trumpa. Vodstvo Sirize je odpadlo od domnevno ortodoksne levice. Merklova je konservativni Evropi zasadila nož v hrbet. Redkeje se kritizira učinke delovanja političnih nasprotnikov in popularnejša postaja kritika, usmerjena v prepričanja zaveznikov.

»Kako bi kuhal, če bi moral kuhati iskreno?« To vprašanje ima samo en smiseln odgovor. Kuhal bi zase. Dokler obstaja skupni svet, ki ga naseljujejo ljudje z različnimi načeli in preferencami, so vprašanja dogmatizma brezpredmetna. A velja tudi obratno: doba ortodoksij, katere začetek morda slutimo sedaj, se lahko prične vzpenjati le na škodo skupnega sveta.

Aljoša Kravanja

 

Kazalo

 

TEMA: KRITIKA

ROK PLAVČAK: Rojstvo kritike – Sokrat, Piron in Diogen iz Sinope

KENNETH M NEWTON: Nova kritika in vzpon interpretacije

ALJAŽ ŠKRLEP: O neki bodoči kritiki

ANJUŠA BELEHAR:: To je pomembno

MARTIN HERGOUTH: Levica in kritike

JERNEJ KALUŽA: Uredniška politika znotraj oblastne igre sil

INTERVJU

Luka Lisjak Gabrijelčič
Gari Kasparov: »Šah ni tip igre, ki se je gredo diktatorji.«

KOMENTAR

ARNE ZUPANČIČ: Železnic ni gradila le stara Avstrija

MIHA KOSOVEL: Princip Cerar

ŠPORT

ALBERTO SACCONE: Kaj bo ostalo po EVru 2016?

SREDNJA EVROPA

PAWEŁ MARCZEWSKI: Čudna smrt liberalne Poljske

GORIŠKA

RENATO PODBERSIČ ml.: Gorica ob stoletnici

KAVARNA EVROPA

ANDRZEJ STASIUK: Vzhod

GLOSA

ALJOŠA KRAVANJA: Dober jezik in slabe besede

VATIKAN

ALEŠ MAVER: Amoris laetitia

SPOMIN

JULI.N CASANOVA: Španska državljanska vojna, 80 let kasneje

SIMONA ŠKRABEC: Literarna kartografija: ko prostor postane čas