Izšla je 21. številka Razpotij, posvečena Maksu Fabianiju


12375203_1192311884116486_8773313715013823696_o

Fabianijeva Evropa

Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva nedvomno enega izmed večjih srednjeevropskih arhitektov minulega stoletja. Ob tej priložnosti smo se tudi v Razpotjih odzvali vabilu, da se pridružimo in sodelujemo v projektu Leto Maksa Fabianija, ki poleg Gorice in Nove Gorice poteka še v Ljubljani in na Dunaju, in se s tem poklonimo temu najplemenitejšemu izmed sinov goriške zemlje.

Fabiani se je resda rodil v vasi Kobdilj, vendar se je – kot je nekoč rekel Dragan Živadinov za Hermana Potočnika Noordunga – rodil v središču sveta. Kobdilj v tistem času ni bil le ena izmed perifernih vasi, primerna mogoče le za vikendice, temveč vas med prosperitetno in meščansko razvijajočo se večnarodno Gorico in multikulturnim, tehnično in gospodarsko razvitim Trstom, znotraj katerega je delovalo eno najpomembnejših evropskih pristanišč. Kobdilj je bila vas, v kateri si se lahko vkrcal na vlak in se odpeljal – brez mejnih prehodov in brez prestopov – naravnost na Dunaj, v samo središče evropske celine – v središče kulture, znanosti, visokega šolstva, umetnosti, teorije, meščanstva.

Tako je Fabiani živel svoje življenje. Natančneje, to je bil Fabiani, človek iz središča sveta, pravi Evropejec. Naravno se je znašel tako v vseh mestih, v katerih je živel in deloval (med Gorico in Bielskim), kot tudi z vsemi narodnostmi, ki so živela znotraj cesarstva. Še več, lahko je živel več etničnih
identitet, lahko je bil Slovenec, Italijan, Avstrijec, brez prikrivanja in brez da bi katero izmed teh identitet zatajil. Te identitete so mu nekaj pomenile ravno tako kot naravno bogastvo, ki tvori enoten in zanimiv skupni prostor.

Vendar, kot se mnogokrat dogodi, kruta ironija zgodovine poskrbi, da se tisto, kar se kaže kot dar, izkaže za prekletstvo. V njegovem primeru tudi in predvsem, poleg daru visoke inteligence, večnarodnega pedigreja, dar dolgega življenja. In ko se v jeseni tega svojega življenja (takrat je to bila že starost 52 let) vrne nazaj na Goriško, hitro ugotovi, da tu ni več Evrope, da tu ni več širnega, bogatega in raznolikega prostora. Da mora tu živeti na milost in nemilost malih držav, ki jih obvladujejo mali ljudje s svojimi malimi interesi. Njegov svet je izginil, postal je tujec v domačem kraju. Vse njegove identitete, ki jih je v sebi kot Evropejec združeval, so se zarotile proti njemu. Za Italijane je bil Slovenec, avstrofil, za Slovence Italijan, fašist (marsikateri mali človek ga še danes naslavlja tako), za Avstrijce pa verjetno izdajalec, ker je zavrnil službo profesorja na Dunaju in postal italijanski državljan. Le močna osebna integriteta ter nečloveška in plodna ljubezen do dela ga je vzdrževala, da je ne glede na vse prepreke in šikaniranja še 45 let živel in delal na tem območju, dokler ni, kot se je zapisalo Marku Pozzettu, v »dostojanstveni bedi« umrl pri 97 letih.

Fabiani tako ni le simbol preteklosti, temveč zgled za prihodnost. Seveda rajnka Avstrija ni bila dežela, kjer bi se cedila med in mleko in kjer bi se boginja Díke kar tako sprehajala po ulicah. A tudi naša trenutna naddržavna skupnost, Evropska unija, se ne more pohvaliti s tem. Vsakič, ko bomo prisluhnili malemu človeku, ki bo zaradi svojih malih interesov zagovarjal postavitev ograje okoli svoje male države, se spomnimo na to, da svet izgublja novega velikega Maksa Fabianija.

Miha Kosovel, glavni in odgovorni urednik

Ilustracija: Kaja Kisilak

 .

Doživeto stoletje – Fabiani in njegov čas

Zgodovina človeštva je zgodovina revolucij. Kot razlaga v svoji knjigi Juval Noah Harari Sapiens: kratka zgodovina človeštva, je zgodovina nenadnih dogodkov in velikih sprememb. Dogodkov, ko se je kolesje zgodovine zavrtelo v prej neslutena in nova obzorja. Prva kmetijska revolucija, ki je privedla do vznika prvih mest, je bila ena prvih takih. Skozi celotno zgodovino svojega obstoja smo živeli tesno povezani z naravnim okoljem, kot lovci nabiralci. Vse do prvih kmetovalcev, ki so ustvarili prve stalne naselbine, prve civilizacije in prvo pisavo. Udomačitev rastlin in živali, ki so nam dajale hrano, je po eni strani pomenila stalen in množičen vir hrane, ta je omogočil nagel porast prebivalstva, po drugi strani pa je pomenila tudi breme dela na zemlji, podvrženost sušam in vznik množičnih epidemij. Breme napredka, s katerim smo z roko v roki hodili vse od takrat. Vzpon in propad velikih klasičnih civilizacij, velika geografska odkritja na prelomu 15. in 16. stoletja ter vznik globalizirane družbe, industrijska revolucija, vznik kapitalizma in 20. stoletje. Človek je v trenutku, ko je postal kmetovalec, začrtal popolnoma novo smer svojega razvoja, razvoja, ki se prej milijone let ni spreminjal vse od sestopa z dreves in hoje po dveh nogah.

Kljub vsemu pa bi težko katero koli drugo obdobje v zgodovini človeka primerjali z 20. stoletjem. Obdobje, ki se je začelo ob zvoku topov prve svetovne vojne, je verjetno prineslo največjo spremembo v načinu življenja človeka po kmetijski revoluciji. Razvoj globalne komunikacije, množičnih medijev, atomske bombe, vesoljskih poletov in genetike. Začetek nove dobe, ki ga zaznamuje propad starih vrednot. Izguba vere v boga in monarha ter brezkompromisna vera v tehnološki napredek in razum. Nova ideologija, vera v novega človeka, v kulturni, razredni in človeški inženiring. Človek dokončno preseže svojo zemeljsko obliko v fizičnem, časovnem in prostorsklem pomenu. Od ostalih bitij nas ne loči več samo okolje, ki smo si ga ustvarili za življenje – mesta, kjer vladajo naši zakoni ne pa naravni, ampak tudi časovna in prostorska komponenta. Možnost hitrega medkontinentalnega potovanja, hkratno bivanje v realnem in virtualnem svetu, stalna dostopnost in povezanost,…

Mi, ki smo se v obdobje naglih sprememb rodili, to doživljamo kot edino stalnico. Kako si je pa to oddobje razlagal nekdo, ki se je rodili v 19. stoletju, v času propada starega reda in rojstva novega? Kako si je ta svet razlagal nekdo, ki teh dogodkov ni le spremljal, ampak je bil v procesu soudeležen, s svojimi besedami in dejanji? Nekdo, ki se je sprehajal in svetoval velikim monarhom, sooblikoval moderno umetnost, se rokoval z diktatorji?

Med Slovenci bi težko našli nekoga, ki je v ključne dogodke dvajsetega stoletja (ali katerokoli drugo obdobje, če smo že pri tem) doživel tako od blizu, kot Maks Fabiani. Eden izmed tvorcev dunajskega kulturno-umetniškega preobrata, ki porodi secesijo. Učitelj Vurnika in Plečnika, ki kasneje ustanovita Ljubljansko arhitekturno šolo. Njegov Narodni in Trgovski dom sta prve polifunkcijske (večnamenske) stavbe v Evropi. Polifunkcionalnost, ki jo v dvajsetih letih posvoji Bauhaus kot eno od premis moderne arhitekture. Adolfu Loosu priskrbi prvi večji projekt (Caffe Museum) in s tem, vsaj posredno, pripomore k uveljavitvi tega arhitekta, ki postane eden od pionirjev moderne umetnosti. Prvi doktor urbanizma v zgodovini dunajske univerze. Osebni svetovalec in prijatelj Franca Ferdinanda, v Sarajevu umorjenega avstrijskega prestolonaslednika. Dolgoletni kolega Alcideja De Gasperija, arhitekta povojne ureditve Italije in enega od ustanovnih očetov Evropske unije. V njegovem ateljeju na Dunaju pa naj bi kratek čas celo delal mladi umetnik Adolf Hitler. A naj bi ga kmalu tudi odpustil zaradi
lenobe.

Fabiani je bil član tiste avstrijske elite, ki svoj vrh doseže ob koncu devetnajstega stoletja in na nek način tlakuje pot v dvajseto. V stoletje velikih antagonizmov in sprememb. Kulturno ozadje mu omogoča, da se suvereno sprehaja med različnimi identitetami takratnega podonavskega cesarstva. Prirojena duhovna širina pa, da vidi skupno osnovo vseh ljudi. Dragocena lastnost ob vstopu v dvajseto stoletje, ki mu verjetno pomaga, da ob nasilju sveta, ki se ruši in poraja novega, ne zgubi vere v človeštvo.

Fabiani je osebnost, ki je globoko zaznamoval prostor in obdobje, v katerem je živel in ki o sebi pušča več odprtih vprašanj, kot pa daje odgovorov. Osebnost, ki z marsikaterega vidika še vedno ostaja nerazumljena. Verjetno tudi zaradi okolja, v katerem živimo, ki raje piše poenostavljene in enoznačne zgodbe, kot da bi razumela kompleksnega človeka.

Nejc Koradin, predsednik Društva primorskih arhitektov

 

Še niste naš naročnik? Tukaj se lahko brezplačno naročite na revijo.

 

Vsebina revije

 

ŽIVLJENJE IN MISEL

PAOLO BRESSAN: Nekaj besed o življenju in delu Maksa Fabianija

URŠKA ČERNIGOJ: Maks Fabiani – nikogaršnji arhitekt

NEŽA LIPANJE: Poklon ljubezni in prostoru

MIHA KOSOVEL: Tenzija in medsebojno oplajanje v Fabianijevi Akmi

NEJC KORADIN Intervju: BORIS PERIC: »Slovenska skupnost daje s svojo večkulturnostjo in dvojezičnostjo temu prostoru posebno dinamiko.«

 

GORICA

BRANKO MARUŠIČ: Marginalije k političnemu opredeljevanju arhitekta Maksa Fabianija

TOMAŽ VUGA: Fabiani in Solkan

KATJA PAHOR in MIHA KOSOVEL: Mesto in njegove osebnosti

 

LJUBLJANA

PETER KREČIČ Maks Fabiani, Jože Plečnik in slovenska moderna

MAKS FABIANI: Ljubljana

 

DUNAJ

BORIS PODRECCA: Max Fabiani – Dunajska leta

MANCA G. RENKO: Ornament in zločin

 

ARHITEKTURA IN URBANIZEM

DIEGO KUZMIN: Oglej, zibelka kulture

MARKO KOROŠIC: Fabianijeva slovenska domova v Trstu in Gorici

VLADIMIR VREMEC: Priznana in zabrisana Fabianijeva krajinska in vrtna dediščina

JURE RAMŠAK: »Industrijska duhovnost«