Izšla je 15. številka Razpotij s temo Slovenščina


nasl_15_web_nova

Uvodnik revije:

Slovenščina med nami in drugimi

Celotna narativa zgodovine slovenskega boja za samobitnost je poudarjeno osredinjena na borbo za javno rabo slovenskega jezika. Nevarna stava naših romantičnih prednikov, ki si je Irci in v veliki meri tudi Baski niso drznili tvegati. Ti so svojo identiteto stavili na svojo zgodovinsko avtohtonost na ozemlju, na svoje kralje, mučenike, svoje svetnike, svoje šege in navade ali na svojo nekoč že vzpostavljeno državno tvorbo.

Položiti usodo lastne samobitnosti v jezik je bilo za Slovence kot ljudstvo tvegano, a v danem trenutku nujno.

Nujno, saj Slovenci, razdeljeni med različna kraljestva in dežele, niso imeli svojega institucionalnega okvirja niti spomina na kralja ali samostojno deželo niti skupnih šeg in navad, skupne kulture, tako tiste za mizo kot tiste na vrtu.

Tvegano, ker slovenskega jezika kot takega ni bilo in ga je bilo treba, podobno kot idejo enotnega slovenskega naroda, šele vzpostaviti. In ubraniti na njenem ozemlju pred jeziki z ogromnim številom govorcev in daljšo zgodovino književnosti.

Iz tega vidika je tisti, ki je ustvarjal v slovenskem jeziku in s tem ustvarjal slovenski jezik, v pomembnem segmentu vzpostavljal tudi slovenski narod. Zato ni slučajno, da naših glavnih trgov ne krasijo kralji in konjeniki, temveč pisatelji in pesniki.

Stava je – proti pričakovanjem mnogih sodobnikov iz vseh dob – uspela. Slovenščina je v preteklem stoletju dobila, poleg cerkvenega, svoj prostor najprej v šolah, nato pa še v ostalih javnih inštitucijah do te mere, da je ob koncu krvavega stoletja postala uradni jezik samostojne države.

Vendar je slovenščina, ne glede na njen uspeh in razvoj v kulturi, v akademiji in v strokah, v zavesti ljudi vedno ostala kot notranji jezik, jezik, v katerem skupnost govori med seboj. Našo navado, da s tujci ne govorimo v svojem jeziku, smo tako ponotranjili, da še tistim, ki se je trudijo učiti (in teh se je v zadnjih letih po evropskih visokih in obmejnih srednjih šolah nabralo že za večje slovensko mesto) raje odgovarjamo kar v njihovem jeziku ali vsaj v angleščini.

Slovenci smo v nekem vidiku vedno bili dvojezični, če ne po skillsih, pa po mentaliteti. Seveda, še pred 15 leti, ko si stopil za računalnik, si moral imeti vsaj osnovno znanje angleščine, slovenščina pa je bila strogo omejena na ljudstvo neke male državice, ki je nihče ni znal pokazati na zemljevidu.

V novem tisočletju pa se je njen status zelo spremenil.
Najprej, iz političnega vidika, slovenščina ni več zgolj jezik male države, temveč je eden uradnih jezikov Evropske unije in je s tem, vsaj formalno, izenačena z vsemi ostalimi velikim evropskimi jeziki.

Vendar, še pomembneje je na status slovenščine vplival razvoj digitalnih tehnologij. Največje in najpomembnejše današnje organizacije, tiste, ki krojijo vsakdanjik sodobnega sveta, kot so Facebook, Google ali Wikipedia, uporabljajo slovenščino, da stopajo v interakcijo z nami. Razvoj spleta v nekem pogledu kaže tudi na emancipacijo slovenščine od njenega tradicionalnega ozemlja in od inštitutov, ki so jo do sedaj imeli pod nadzorom. Google se kaj malo briga za Toporišiča, te tako mitske figure sodobne slovenščine, on zaznava le rabo slovenščine, pa naj bodo to spletne strani z obutvijo, časopisne kolumne ali celo blog študenta slovenistike iz Białsko-Białe.

Kakršnakoli bo nadaljnja usoda slovenščine, lahko že zdaj zatrdimo nekaj gotovega: slovenščini ne grozi izumrtje. Danes slovenščino govori največje število ljudi v zgodovini, daleč največje institucije kadarkoli pa jo enakovredno uporabljajo za komunikacijo s svojimi uporabniki. V tehnologiji, ki se nam obeta, kjer bomo lahko z enim klikom s telefonom prevedli karkoli nam bo prišlo pred oči, nas je lahko strah nečesa drugega – da bomo pozabili, kako nujno je učenje tujih jezikov.

.

Miha Kosovel, odgovorni urednik

ilustracija naslovnice in tematskega sklopa: Anton Špacapan

 

Vsebina

tema: Slovenščina

Stanje jezika
Mojca Perkon Kofol Jezikovna ogroženost ali nesamoumevnost
Tomaž Gerden Slovenščina v novih časih
Mija Michelizza Slovenščina v elektronskih medijih
Skupina avtorjev Slovar sodobnega slovenskega jezika

Slovenščina v učilnici
Marija Mercina Slovenščina v šoli
Monika Kalin Golob Ali je internacionalizacija brez slovenščine

Pogoj kakovosti visokega šolstva?
Gaja Červ Kako razmišljamo o jezikih v visokem šolstvu

Mejni primeri
Mojca Horvat Fenomen prekmurskega narečja
Primož Sturman Slovenščina med našimi rojaki onstran meje
Erik Toth Sleng kot identiteta

Slovenščina med normo in rabo
Matej Meterc Ni norme za Eskime
Saša Iskrić Smrekar Sto žensk in besede z nečaki

intervju
Stuart Ewen: »Ideja American way of life v ZDA še vedno predstavlja le eno možno pot.«

komentar
Aljoša Kravanja Heidegger in nacizem: ponovno odprt primer
Rok Svetlič Kritika prostaškega uma

eu
José Reis Santos Evropske volitve – dejanje ključnega pomena
Marko Bucik Evropska unija 21. stoletja

žarišča
Aleksander Dmitrišin Kremeljske igre: Rusija, Krim in kar sledi
Arne Zupančič Tuzla, prava prestolnica Bosne in Hercegovine

kavarna Evropa
Milan Rakovac Hostaria Histria

goriška
Intervju: Matteo Oleotto in Giuseppe Battiston

glosa
Aleš Maver Oče Ismena

zdravje
Alan Kelher Samozdravljenje in problem izbire

kultura
Francesco Condello Jepov Rim: neskončna lepota

recenzije
Hirokazu Kore-eda: Kakršen oče, takšen sin
Verena Gotthard: Najdeni nič

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja