Iz ljubezni do juga


Simona Škrabec

I wish to speak a word for Nature,
for absolute freedom and wildness…

Henry David Thoreau, 1862

Začnimo s strašno letalsko nesrečo. Petindvajsetega junija 2015 se je letalo nemškega nizkocenovnega prevoznika Germanwings zrušilo v planinah nad vasjo Prads-Haute-Bleone v Visoki Provansi. Obsedela sem ob televizijskem ekranu in oblila me je tista hladna groza, ki jo človek začuti le nekajkrat v življenju. Novica ni bila zgolj novica o nesreči, temveč nekaj, kar je segalo globoko v moje lastno življenje. Veliko globlje, kot sem se zavedala v prvem trenutku.

Najprej je bilo tu neizogibno spoznanje, da je šlo pri nesreči za svobodno človeško odločitev. Grafika, ki je predstavljala, kako letalo izgublja višino ni puščala nobenega dvoma. Počasi, premočrtno in natančno je pilot zapeljal letalo v previsno steno, ljudi v njem pa v gotovo smrt. Prešinilo me je spoznanje, da naš »krasni novi svet« ni ogrožen zaradi neke zunanje nevarnosti, temveč zato, ker strukture v njem samem pokajo po šivih. Kadar govorimo o vzrokih naravnih nesreč, smo sposobni vsaj pomisliti, da so morda posledica klimatskih sprememb, ki jih je povzročilo malomarno ravnanje z okoljem. A kadar govorimo o družbi, se nam vzroki vedno nekam izmuznejo in vidimo le neuravnovešenega posameznika.

V primeru te nesreče lahko pridemo seveda do številnih racionalnih razlag, tudi do izgovorov, zakaj varnostni ukrepi niso delovali. Kljub vsemu pa govori o skorajda nerazumljivi samoti mladega človeka, ki v sebi ni čutil več nobene zavore in je svojo bolečnino prenesel na druge. Klic v sili? Najbrž. Je bila v odločitvi skrita tudi potreba po tem, da se svet spremeni? Se morda spomnite pretresljivega verza, s katerim se konča prvo dejanje Shakespearovega Hamleta: »Time is out of joint«? Je šlo za mladostno silo, ki se v svoji želji po pravičnosti, uprla sistemu s kar najbolj obupanim dejanjem? Morda.

Moja najmlajša hči je bila tedaj stara sedemnajst let, imela je fanta v Nemčiji in je vsak mesec ali dva veselo letela iz Barcelone v Düsseldorf. Ravno tisti teden je tudi ona imela že natisnjeno vozovnico in je le dva dni kasneje tudi sedla v letalo na tej relaciji ter seveda srečno prispela na cilj. Tako kot smo se nekoč mladostniki vozili z avtobusi na ljubezenske zmenke, se danes naši otroci prevažajo z nizkocenovnimi letali z enega konca Evrope na drugega. Meja za veliko večino Evropejcev ni več. Kdor si potovanja lahko finančno privošči, mirno pozabi na vsako zapreko in se jezi le nad tem, da mu bodo na letališču odvzeli stekleničko vode ali peno za britje. Svoboda gibanja se je prijela kot ogenj v suhi travi. Pozabili smo na železno zaveso, nihče več ne ve, kaj je pomenilo menjanje denarja na črnem trgu ali kako so samevale police v žalostnih veleblagovnicah, ker nakupovanje tedaj ni predstavljalo prav nobenega veselja.

*

Zaradi vsega tega optimizma smo hkrati pozabili, da je bil Berlinski zid zgrajen kakor »kitajski zid«, natančno po navodilih Franza Kafke. Vsak zid ima luknje, je opozarjal praški samotar, ker malomarnosti niti najbolj natančen gradbeni nadzor ne more preprečiti. Zidove je tudi vedno mogoče kje preplezati in se sploh izmuzniti na drugo stran. Fizična trdnost zidu je nepomembna, je opozarjal Kafka. Edino, kar je važno, je, da ljudje verjamejo, da je zid večen. Če je tako, potem zid že zgolj svojim obstojem skupnosti zagotavlja enotnost in varnost.

Kafkova parabola je nastala aprila 1917. V njej pisatelj govori preroško o tem, da je lahko samo ideološki zid trden kot skala: »Enotnost! Enotnost! Prsa ob prsi, ljudstvo pleše kolo, kri ni več ujeta v tesen obtok človeškega telesa, temveč se sladko toči, in se potem vseeno spet vrne, skozi neskončne razsežnosti Kitajske, nazaj«. A da lahko ustoličomo takšno vero v nujnost obrambe pred zunanjo nevarnostjo, je potreben fizičen simbol, nekaj, kar predstavlja delitev na notranjo varnost in zunanjo nevarnost. Kafka pravi s posmehom, ki ga je sposobno zapisati samo njegovo pero: »Proti komu naj nas zid brani? Proti narodom s severa«. In takoj zatem doda: »Toda o teh severnih pokrajinah ne vemo ničesar, nikoli jih nismo videli in če bomo ostali v vasi, jih tudi nikoli ne bomo«.

Ko je zid enkrat postal simbolična meja in se ljudje, skriti za njim, počutijo v varnem območju, potem takega zidu nič ne more podreti, ker ljudje pač verjamejo vanj. V eseju, napisanem poleti 1932, je Walter Benjamin ugotovil, da je občutek krivde, ki preveva vse Kafkove literarne junake, posledica tega, da je bila sodobnemu človeku odvzeta pravica do spomina. Brez preteklosti, brez pravice do spomina pa je človeštvo izgubilo tudi zakon. Če nam preteklost ni znana, potem se na pravičnost v sedanjosti ni več mogoče zanesti.

Na začetku 20. stoletja sta tako Kafka kot Benjamin začutila najstrašnejšo grozo prihodnosti, grozo, ki je čakala tik pred vrati. Zaslutila sta, da se bodo zločini in krivice izvajali z uporabo sredstev, ki naj bi pripadala le kulturi. Da se bo svet naučil misliti v pogojnih stavkih in uporabljati metafore v politične namene. Ljudje imamo sposobnost, da vse presojamo zgolj kot možnost. Evropa je podlegla »estetizaciji politike«. Skozi prizmo takšnega estetičnega, umišljenega sveta, se je resničnost lahko razširila vse do skrajnih meja tega, kar si je sploh še mogoče zamisliti.

Kafka in Benjamin sta ugotovila, da bo preteklost pozabljena z namenom, da bo v sedanjosti mogoče živeti kakor v sanjah. Z uporabo estetike nas politika lahko prepriča, da verjamemo, da je res tudi tisto, kar vemo, da ni. »Življenje Miki miške je dober primer tega, v kakšnih sanjah živi današnji človek,« je zapisal Benjamin leta 1932. »Sodobni človek« se še danes drži istih navad. Gre za življenje polno tehnoloških čudežev, ki nas poleg tega še zabava. Telo male živalce, pa tudi najbolj običajno pohištvo in vsakdanji predmeti se pod prsti risarjev spremenijo v magično snov in pri tej preobrazbi sodelujejo tudi drevesa in oblaki. Vsa narava je čudežna in tako se vsaka, tudi najhujša nevarnost, takoj preobrazi v zabavo. Cilj življenja se raztopi »v neskončnosti obzorja«. Osvobojen vseh vezi, sodobni človek lahko »na najbolj enostaven in najbolj udoben način uživa v samem sebi«.

*

Tudi hladna vojna je zelo uspešno nadaljevala takšne umetne prepade, ki so nastajali zaradi potrebe po pozabljanju travmatične preteklosti in zaverovanosti v umišljene svetove. Poleg komentarja Kafkove zgodbe je Benjamin med svojim kratkim bivanjem na otoku Eivissa na začetku tridesetih let napisal tudi esej Izkušnja in revščina, ki se odpira z zelo pomembno ugotovitvijo. Po »zadnji vojni« — torej po prvi svetovni vojni, ki se je končala leta 1918 — so Evropejci postali revnejši za življenjske izkušnje. Stari in izkušeni ljudje mladim niso mogli več prenašati svoje modrosti, ker so se iz bojnih polj vrnili nemi. Ta nemost se je z drugo svetovno vojno seveda še poglobila. Nemost – pozaba, ki je bila hkrati nehotno izgubljanje spomina in sistematična amnezija – je zaznamovala celotno povojno obdobje vse do danes.

Da bi lažje pozabili, česar se ni bilo treba spominjati, smo Evropejci posebej uspešno razvili sposobnost življenja v umišljenih svetovih. Lažje je postalo verjeti tistemu, kar smo si samo predstavljali, kakor pa tistemu, kar smo lahko videli na lastne oči.

In ker smo si drugačnost na drugi strani železne zavese zlahka predstavljali, smo v drugačnost vse do 1989 tudi verjeli. Mogoče zgolj kot šalo, mogoče ne čisto zares, ampak na skrivaj je vsak po tihem mislil, da je na drugi strani vse čisto drugače. Celina je bila razklana na dvoje, pa čeprav seveda to ni bilo res. »Kitajski zid« sredi Evrope je bil poln porušenih stražnih stolpov in nikoli izgrajenih fizičnih zapor, a delitev je delovala kljub temu zelo uspešno. Nevidni zidaki so vedno znova obnavljali svojo prisotnost in nas prepričevali v dvoje različnih zgodb, ki se nikoli ne bosta mogli združiti v eno samo.

A ko je bila pozno jeseni leta 1989 porušena simbolična stena, je bil zmaj, ki je tako dolgo bruhal ogenj predsodkov in izključevanja, mrtev. Berlinski zid je množica razgradila z lastnimi rokami, prsti posameznikov so izbezali iz zidu kamen za kamnom. Novembra 1989 se je v Berlinu zgodila Benjaminova »generalna stavka«. Berlinčani so svetu dokazali, da se posamezniki lahko združijo v dovolj močno množico, ki je »sposobna ustanoviti pravnomočne odnose, z namenom, da spremeni stare«.

A utopija, ki naj izbrisala stara nasprotja in postavila temelje drugačni družbi, ni trajala dolgo. V Evropi že gradimo nov zid, večji, mogočnejši, veliko nevarnejši. Današnja Evropa sodeluje v izgradnji globalne nevidne meje, ki temelji na bolj ukoreninjenih predsodkih, kot so bili tisti o »rdeči nevarnosti« in »zahodnem blagostanju«. Vzhodno–zahodna delitev evropske celine je bila preveč umetna, da bi zdržala komaj kako leto dlje od padca Sovjetske zveze. Razlogi za ločevanje po ideološkem ključu so se drug za drugim podrli kot vrsta domin, v katere krcnejo spretni prsti.

Danes se soočamo s poglabljanjem razlik med severom in jugom. Oživela je prastara zgodba, ki je bila še pred nekaj desetletji videti prazna, povsem pozabljena. Predsodki severa proti globalnemu jugu najbrž ne potrebujejo kake posebne razlage. Kako močna pa je tudi zveza latinskega juga s Francijo na čelu proti severnim deželam in njihovi prisotnosti v Srednji in Vzhodni Evropi, pa dobro povzema odlomek predavanja Wolfa Lepeniesa leta 2015 v Barceloni: »In tako se je rodil načrt za ustanovitev Sredozemske zveze, v francoščini imenovane Union Mediterranée, ki si ga je najprej zamislil Nicolas Sarkozy kot predsedniški kandidat v govoru v Toulonu, potem pa ga je kot že izvoljeni predsednik ponovil leta 2007 na afriških tleh, med obiskom Tangerja. Za idejo je stal njegov svetovalec Henri Guaiano, rojen v Arlesu, po materi Španec, ki je o sebi vedno govoril kot o človeku z juga, homme du midi. Guaiano je oklican evroskeptik in tudi brezobziren kritik bruseljske birokracije. Iz njegovega stališča naj bi Sredozemska zveza, ta koalicija latinskih kultur, tako na političnem kot na kulturnem področju zadržala imperialistične težnje anglosaških dežel in tudi Nemčije«. (Wolf Lepenies, »Nord i Sud a Europa«. L’Espill 50, 2015)

Po letu 1989 se je retorično orožje torej spremenilo in je zdaj neskončno učinkovitejše. Danes govorimo o razlikah med severom in jugom, kot bi bila to razlaga za vse. S tem so v evropsko zavest ponovno prodrli stoletni predsodki, ukoreninjeni v literarnih delih, v likovni umetnosti, v načinu, kako si zamišljamo svet. Razlika med severom in jugom ni »kitajski« zid, ni neka umetno zgrajena pregrada, ampak je nujni del mišljenja, je ena tistih razlik, ki jih potrebujemo, da sploh lahko razumemo, da svet ni povsod enak. A namesto, da bi ta sever in jug ostala le pojma abstraktnega mišljenja, kakor sta noč in dan, toplo in hladno, dobro in slabo, nas politična retorika sili, da si Evropo zamislimo kot otok civilizacije med divjaki, ki nas ogrožajo.

*

Zato svoje razmišljanje pišem iz globoke ljubezni do juga. Thoreaujev esej s srede 19. stoletja je nenadoma začel spet krožiti med nami: prevaja se, ponovno se tiska. Thoreau govori o človeku, ki svet raziskuje peš in nam tako v času letalskih povezav in brezžičnega interneta vrača človeško razsežnost, ki jo očitno vsi pogrešamo. Najpomembnejša pa je vseeno smer, ki jo priporoča: treba je hoditi proti jugozahodu, vedno proti jugozahodu …

Vsa turistična industrija, gotovo ena najuspešnejših sodobnih gospodarskih panog, temelji na tem hrepenenju po jugu. Benjaminova Eivissa – naj mi bo dovoljeno, da ime otoka napišem v jeziku njegovih prebivalcev, kar je spotoma postalo povsem pozabljeno – je pretresljiv primer preobrazbe skromnega kmečkega življenja v bleščeče turistično središče, danes znano le pod španskim imenom Ibiza. Skorajda nemogoče si je predstavljati, da so otok še v tridesetih letih obiskovali nemški slovničarji, ki so katalonščini ponudili orodje, s katerim so lahko njeni govorci tako dobro in natančno kodificirali svoj moderni jezik. V tridesetih letih so se po skalnih obalah med preprostimi kmeti sprehajali leksikografi, ki so verjeli v utopijo, da je svet, ki je izginjal pred njihovimi očmi, mogoče popisati. Imena orodij, pripomočkov in prostorov v preprostih otoških hišah, vse to je pridno spravljeno v slovarjih, ki pričajo o hrepenenju po jugu. Jug je utelešenje želje po tisti »izkušnji« resničnosti, za katero je Benjamin ugotovil, da je v Evropi kljub vsemu blagostanju nimamo več.

Pomislimo le na lepotilne salone po vseh evropskih velemestih in na vrnitev mode pobarvanih nohtov. Koliko »južnjaških« deklet s svojo pregovorno toplino dan za dnem, ure in ure, ureja nohte za evropske meščanke? Južnjakinje si zamišljamo kot prijazne, pohlevne in potrpežljive. V svetu, v katerem matere nimajo več časa za svoje otroke, ne možje za svoje žene, v katerem starci svoje modrosti ne prenašajo na mlade in mladi hitijo, da se svojih staršev niti ne spomnijo več, je pozornost mogoče kupiti na ure. Lepo pobarvani nohti najbrž niso drugega kot ravno to, izgovor, da se nekdo nekaj časa »poklicno« ukvarja z nami in nam tako podari vsaj nekaj topline. In tako vse te poslovne in izobražene evropske meščanke – ki še vedno odrinjene nekam na stranski tir – uresničujejo sanje o tem, da bi lahko tudi v sivih jutrih in med mrzlimi ljudmi hodile v odprtih sandalih, svobodne kot bosopeti otroci.

Kljub tako očitnemu hrepenenju po izgubljenem jugu nas prevladujoča ideologija zastruplja s strahom pred ravno takšnim lagodnim načinom življenja. In tako nas javna občila učijo, naj sovražimo tisto, kar najbolj ljubimo: svobodo.

Seveda tak jug, kjer ne bi bilo treba početi ničesar, ne obstaja. Ravno nasprotno, družbena trenja in razlike so v oddaljenih deželah, zaznamovanih z rezkimi nasprotji med osvajalci in suženjstvom, še toliko hujša. A na tem »globalnem jugu« nobena kolonialna oblast ni mogla povsem uničiti solidarnosti med tistimi, ki so se naučili preživeti v zelo skromnih razmerah. Nasprotno pa je tista velikopotezna Evropa v desetletjih blagostanja postala še bolj »revna« v smislu Benjaminovega ibiškega eseja. »Revni« smo, ker ne pripadamo lastnim ljudem, ker z njimi ne delimo izkušenj, ker smo se v zaverovanosti sami vase odtujili našemu lastnemu okolju. Za to »revščino« krivimo druge, prišleke, vse tiste, ki bi nam radi odvzeli naš krasni novi svet. A ni res, drugi niso krivi za to.

*

Evropsko »revščino«, to bolestno samoto, to kronično nezaupanje, je povzročila, kot pravi Walter Benjamin, naša lastna »nemost«: preveč krutosti, preveč zamolčanega se je nabralo v evropskih srcih skozi 20. stoletje, da bi še znali izkušnje ene generacije prenesti na druge. Dedje, ki so v mladosti doživeli in preživeli negibnost okopov na bojnih črtah prve svetovne vojne, vnukom niso pripovedovali o hrupu topovskih eksplozij. Vrnili so se nemi. Naša dediščina so vsi ti milijoni onemelih, ki so izgubili potrebo po posredovanju svojih izkušenj otrokom in vnukom. Žrtvam je glas odvzela bolečina, a ne smemo pozabiti, da so tudi rablji zamolčali svoja dejanja, marsikateri gotovo zaradi čisto človeškega sramu nad lastno krutostjo, drugi pa spet iz strahu pred preganjanjem. Večina nikoli razkritih zločinov pa je najbrž ostala neznana zaradi nepisanega pakta med zmagovalci, da je treba spoštovati status quo, ki se je izoblikoval z žvenkljanjem orožja. In če je kaj res zaznamovalo hlad hladne vojne, je bila ravno ta zapečatena nemost. Evropska celina se je za dolga desetletja razdelila na desno in levo polovico, vmes je bila jasno izrisana in v glavnem neprehodna meja – a na obeh straneh je bila nemost zakon.

Se čudimo, da naenkrat ne znamo govoriti o lastnih izkušnjah? Da ne znamo povzeti povsod prisotnega in nedoločenega strahu? Da svojim otrokom ne znamo, pa tudi nočemo govoriti o železni zavesi, ki je zaznamovala naša življenja?

Benjamin je v eseju Izkušnja in revščina ugotovil, da so meščanski saloni že okrog leta 1880 ustoličili pravilo, da v njih sled človekovega vsakdanjega bivanja ni smela biti več vidna. Vse je moralo biti na svojem mestu, pospravljeno, dekorativno, drugim všečno. Moderna arhitektura z začetka 20. stoletja pa je potem tudi ustvarila prostore, ki so bili že zamišljeni tako, da v njih ni bilo več treba zabrisati sledi za sabo. Nastopila je kultura stekla in jekla, v kateri še vedno živimo.

Živimo v prostorih, ki so že zamišljeni tako, da našega prehoda skozi vse te steklene tunele na letališčih, skozi razkužene sobe v bolnišnicah in klonsko razmnožene sobe hotelov, ni treba več izbrisati. Nihče ni predvidel, da bi naključni obiskovalci sploh pustili sled za seboj. Toliko potujemo, ves čas na nogah, da bi prišli čim dlje, a je tako, kot bi hodili po gladkih skalah: nikjer nobene sledi.

Turizem in migracijski tokovi se mešajo in na trenutke postajajo nerazpoznavni. Delimo jih v dvoje izključujočih kategorij. Toda, ali sta res?

Zahodna velemesta hlepijo po miru in prijaznosti ter toploti južnega ali pa tudi vzhodnjaškega podeželja, ki sta v tem kontekstu verjetno zamenljiva. In v malih vasicah nekje na obrobju, mladi še vedno sanjajo — kot nekoč jaz sama —, da bodo nekoč živeli v mestu, kjer se ulice nikoli ne končajo.

Razlike v svetu obstajajo in nobene potrebe ni, da bi jih sploh poskusili izbrisati. Kajti brez razlik sploh ni mogoče nobeno spoznanje: »V tem smislu lahko rečemo, da so ‘barbari’ izdelek civilizacije in da jih ona tako zelo potrebuje, kakor oni njo«, je v svojih semioloških raziskavah ugotovil Juri Lotman, obsojen na izgnanstvo na samo obrobje velikega sovjetskega imperija, ki pa ga je znal presneto dobro izkoristiti za svoje delo. Sam jezik je zgrajen tako, da temelji na izključujočih si kategorijah, na kategorijah, skozi katere »otipavamo« svet. Stvari delimo na velike in majhne, ljudi na revne in bogate, prostore na odprte in zaprte, in same sebe vidimo kot svobodne ali ujete. A človek živi vedno nekje vmes, med vsemi temi skrajnostmi. In tega res nikoli ne smemo pozabiti.

Kategorije obstajajo in jih ni mogoče odpraviti; pa tudi pametno ni, da bi jih odpravili. Veliko pomembnejše vprašanje pa je, kako se gibljemo med temi ustoličenimi nasprotji. Vprašati se moramo, če smo sposobni prepotovati iz mesta v vas, s severa na jug, z zahoda na vzhod, ne da bi se nam to zdela pot z luči v temo ali iz varnega in udobnega sveta v neukročeno divjino.

Evropa se s padcem Berlinskega zidu ni otresla svojih predsodkov do tujega, ni presegla svojega starega ideala, da samo sebe vidi kakor celino-in-otok hkrati, kamor si je treba izboriti pristop. Evropejci ostajamo ujeti v našo lastno sposobnost izdelovanja vseh teh dlakocepskih kategorij, ki se mimogrede spremenijo v pravne norme in slogane sovraštva. A pri tem spregledamo, da je z našim lastnim kraljestvom nekaj hudo narobe, kot je že okrog leta 1600 oznanjal žalostni danski princ.

*

Kraj nesreče, pobočje, v katerega je treščil let 9525, poznam. Ne poznam gore kot pokrajine, na katero se je mogoče povzpeti peš, temveč ravno nasprotno, poznam jo kot zračni posnetek. Tolikokrat sem letela na tej relaciji, da pot poznam na pamet. Vem, da je nekje na sredi navpična stena v Alpah, ki označuje mejo med severom in jugom, klimatsko mejo. Evropa je res jasno razdeljena na severne in južne pokrajine, ampak kaj to pravzaprav pomeni?

Gre za dvoje zelo enostavnih dejstev: Evropa ni otok in ravno razlike so iz Evropejcev naredile to, kar smo: iznajdljivi, prilagodljivi, delavni, kadar je treba, in veseljaki, kakršnim ni para, tako na severu kakor na jugu, tako na vzhodu kakor na zahodu. Vso svojo ustvarjalno energijo Evropa črpa prav iz tega, da smo si med seboj tako različni. Vedno so kje kraji, ki so čisto drugačni, prav nasprotni temu, česar smo vajeni. Živimo s tem obzorjem hrepenenja. Vzgojeni smo bili kot raziskovalci neznanega. Navadili smo se presegati lastne meje, bežati pred prehudo domačnostjo in prevelikim udobjem. Tujina je bila v evropski tradiciji vedno izziv, tisto nedosegljivo, k čemur je treba stremeti. Seveda so se iz takšnega izročila rodili osvajalci, ki so sejali gorje in grozote po daljnih krajih, kar tudi vemo.

Ampak da se zdaj ta ista celina zapira sama vase, da se boji vsake drugačnosti, da se je že precej dobro ogradila z bodečimi žicami, da je Sredozemlje postalo morje brezdomskih brodolomcev in anonimne smrti…

Evropejci so ljudje, ki so se razselili po celem svetu, se prilagodili vsem podnebjem in bili kos vsakemu izzivu, danes se pa »doma« ne znajo soočiti z nobenim pridihom drugačnosti. Zakaj? So nam prišleki preveč podobni v svojem stremljenju po boljšem vsakdanu? V njih prepoznavamo hrepenenje, ki je izpraznilo evropsko podeželje?

Strah pred okužbo z neznanim spet raste. Na zelo podoben način kot v tridesetih letih se po celini rojeva ideologija strahu, ki je zrno, iz katerega zrase vsak fašizem. Še vedno se trudimo to besedico obdržati zunaj oznak za aktualna politična dogajanja. Le tu in tam se kdo drzne močnejšega opomina. Umberto Eco je že leta 1995 spregovoril o fašizmu v svojem newyorškem eseju. Rob Riemen je Večno vračanje fašizma napisal leta 2010 v eni sami noči, ker je bilo jasno, kako visoko se bo v tradicionalno strpni Nizozemski povzpela »skrajna desnica«. S tem in podobnimi evfemizmi skrivamo preveč prepoznavno težnjo po »zakonu«, ki naj vse tujce obsodi najprej na izgon, potem pa morda tudi na smrt. Tudi to se je v Evropi že zgodilo. Kar je bilo za Franza Kafko slutnja, kar je Walterja Benjamina gnalo v vročično pisanje esejev med njegovim dolgim izgnanstvom, se je nekoč že uresničilo. Pa še vedno ne slišimo čisto dobro vseh teh opozoril. Danes je pred nami naloga, da srečnim in svobodnim mladostnikom postberlinske Evrope spregovorimo o »izkušnji in revščini« celine, v katero so bili rojeni.

Meje so danes izginile s cest in avtocest, a ostajajo lepo vidne na steklenih hodnikih letališč, kjer je svoboda za marsikoga oddaljena le za korak ali dva, a je stekleno steno nemogoče prekoračiti. Stara celina je spet ustvarila pogoje, da lahko nedokumentirani, brezimni in nevidni ljudje živijo tik zraven nas, na istem stopnišču, v sosednji ulici ali na koncu domače vasi. Niti opaziti jih ni treba, če tega nočemo. »Svet srečnega človeka ni isti kakor svet nesrečnega,« je ugotovil Wittgenstein. Še vedno je tako.×

Foto: Lear 21, Wikipedia, CC BY-SA 3.0.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.