Goriško pokopališče – pozabljeni predhodnik Nove Gorice


Blaž Kosovel

go-pokopalisceKot Novogoričana so me že od malih nog privlačili trije nagrobni kamni, postavljeni v malem parku med avtobusno postajo in spomenikom Edvardu Rusjanu. Trije nagrobniki; na enem je izpisano ime Michael Hertlein. Imeti nagrobnik z imenom sredi mesta – kako zanimivo! Zato sem tega Hertleina od nekdaj obravaval kot nekakšnega častnega meščana, kot osebo, ki jo vedno spoštljivo pozdraviš, ko greš mimo nje. Tako tudi nisem nikoli zares preizprašal dejstva, da se sredi mesta, meni nič tebi nič, nahajajo nagrobniki. Ko pa sem kasneje izvedel, da je mesto dejansko zgrajeno na pokopališču – poleg tega pa tudi na močvirju – mi nikakor ni bilo jasno, zakaj je ta podatek nekakšna javna skrivnost in zakaj se ga mnogi prebivalci dejansko sramujejo. Nisem mogel razumeti, zakaj tega dejstva mesto ni obrnilo sebi v prid in zakaj ni polno turistov, ki iščejo nekdanje pokopališče; zakaj ni polno filmskih ekip, ki snemajo grozljivke, kjer se iz močvirja in grobov dvigujejo gnili mrtveci.

A po drugi strani je še bolj presenetljivo, da mnogi prebivalci tega dejstva enostavno ne poznajo. Mesto, ki boleha zaradi pomanjkanja zgodovine, je svojo predzgodovino pozabilo oziroma se je sramuje. Prvi korak je zato ravno odpreti skrita dejstva; z njimi ne smemo biti obremenjeni, temveč jih je treba enostavno sprejeti. V nadaljevanju se bomo zato posvetili tej zamolčani predzgodovini prostora, na katerem je bilo pred manj kot 70 leti zgrajeno novo mesto. Na ozemlju, kjer je danes Nova Gorica, je med letoma 1880 in 1916 stalo pokopališče (stare) Gorice, imenovano Novo pokopališče, bilo je veliko šest hektarjev, v 36 letih njegovega obstoja pa naj bi na njem pokopali kar 28.000 ljudi, torej dvakrat več kot jih danes živi v mestu brez okolice. A zakaj so pokopališče sploh preselili na to lokacijo in zakaj so ga po tako kratkem času spet umaknili drugam?

Selitev pokopališča iz današnjega Parka spomina

Prejšnje goriško pokopališče je bilo pokopališče Svetega križa; stalo je tam, kjer je danes Park spomina ob Korzu. Bilo je prvo mestno pokopališče v mestu. Tipi pokopov, značilni za sodobna urbana pokopališča, so namreč nova iznajdba. Vse do moderne dobe so bila pokopališča v cerkvah in okoli njih, ko pa se je prostor zapolnil, so kosti enostavno izkopali in jih preselili v skupne prostore. Tako so nastale znamenite katakombe v Parizu in Neaplju oziroma okrasje v cerkvi v Kutni Hori na Češkem. Pokojniki so torej stoletja ležali pod mesti, kjer so živeli njihovi nasledniki. Povečanje števila prebivalstva v mestih pa je prineslo tudi povečano skrb za higieno in s tem zavest o neprimernosti prevelikega druženja mrtvih in živih teles. Tako leta 1783 Jožef II. prepove pokope znotraj cerkva, v Franciji pa že od leta 1765 naprej zahtevajo pokopavanje izven mestnega območja. Ko leta 1797 Gorico zasedejo francoske čete, se takšne ideje razširijo tudi v naše konce: leta 1827 odprejo pokopališče Svetega križa. Pokopališče je bilo zamejeno z zidom, edini vhod vanj pa je bil iz današnje ulice Duca d’Aosta. Trideset let kasneje cesar napove izgradnjo železnice Videm-Trst, prvi vlak pa pripelje v mesto leta 1860. Postajo postavijo izven mesta, do nje pa zgradijo veličastno alejo, današnji Korzo, ki poteka točno ob pokopališču, na nasprotni strani od njegovega vhoda. Odprtje Korza in takratna gospodarska rast v mestu spodbudijo gradnjo veličastnih vil in palač na novi mestni magistrali. Nove zgradbe hitro obkrožijo tudi samo pokopališče: toda bogatim stanovalcem družba mrtvih nikakor ni po godu, zato zahtevajo od mesta, naj najde drugo lokacijo za pokopališče – najbolje čim dlje stran.

Mestna uprava se tako odloči za lokacijo, oddaljeno dva kilometra severozhodno od mesta, v bližini sosednjega Solkana, do pokopališča pa zgradijo tudi novo Pokopališko ulico, svečano alejo s kostanjevim drevoredom. Z deli na novem pokopališču začnejo junija 1877, odprejo pa ga v ponedeljek, 1. septembra 1880. Imenujejo ga Novo pokopališče. Prvi pokopani je pet mesecev in enajst dni star otrok. S tem opustijo prejšnje pokopališče, ki pa ga dokončno zaprejo šele zadnji dan leta 1890. Takrat je bilo namreč v navadi, da je pokopališče še deset let po koncu uporabe ohranilo status svetega kraja, nato pa so prostor namenili za druge potrebe. Ko je torej preteklo deset let, so v sredini takrat že bivšega pokopališča Svetega križa izkopali veliko jamo, v katero so zmetali vse preostale grobove in okostja, ki jih ni nihče preselil oziroma vzel (tudi izkop pokojnih je imel svojo ceno, ki si ga vsi niso mogli privoščiti), vse skupaj so zasuli in nato na vrhu začeli urejati današnji park.

“Kopališče za mrtve”

Vsekakor je zanimiv podatek, ki ga omenja takratni časopis Soča, da dobijo ob začetku gradnje Novega pokopališča “mertvaške kosti iz onih časov, ko so pri nas bili Francozi”. Kaj več o tem mi – vsaj zaenkrat – ni uspelo izvedeti. Veliko več pa lahko preberemo o tem, da pokopališče “nima srečno odbrane lege in katero, kakor v občo slišimo, Goričanom ne bo priljubljeno” (Soča, 1880). Kot sem že omenil na začetku, je Nova Gorica zgrajena na pokopališču in močvirju. Zemlja na tistem prostoru je bila namreč večinoma ilovnata, kar pomeni, da voda ni dovolj pronicala v podtalnico, zaradi česar se je pri velikih nalivih zadrževala na površju. Na neprimernost lokacije so mnogi opozarjali še pred začetkom gradnje, a vse je bilo zaman. Za obrambo pred temi kritikami je mestni svet določil svojo strokovno komisijo, ki je lokacijo preučila in ugotovila, da je vse v redu. A kljub strokovnim ocenam se je zgodilo ravno tisto, kar so mnogi napovedovali: trupla sploh niso trohnela, temveč samo gnila in zatorej ostajala cela še več kot deset let po pokopu, ki velja za skrajno obdobje razpada telesa pri normalnih pogojih. Zato Soča tudi zapiše, da Goričani svoje mrtve ne pokopljejo, temveč jih pravzaprav “v kopel devajo”, nekaj let za tem pa pokopališče označi za “Kopališče za mrtve”. Voda je namreč dejansko zalivala grobove.

Tako je leta 1895 nesreča “hotela, da smo imeli letos deževje. Skupni grobovi so bili polni vode. Da bi občinstvo ne gledalo tega slovečega nestvora laško-liberalnega mestnega zastopa, so ga pokrili z deskami, da bi ljudje ne videli, kako polni so vode. Jeden mož je pumpal vodo iz grobov! – Tudi otroški grobi so bili pokriti z deskami! Jasno je torej, da je vendar že čas, da bi se začelo resno misliti bodisi na korenito izsušenje ali na preložitev pokopališča. – Obiskovalci so ostro grajali sedanje stanje. Naj torej poskrbé oni, ki so v to poklicani! Voda s pokopališča teče v Koren, a ta skozi mesto! Gospodinje, pazite, da vaše perice ne peró v Kornu!” (Soča, 8. 11. 1895).

Poleg samega dejstva, da je bila zemlja ilovnata, je še večjo težavo predstavljalo dejstvo, da se je podtalnica zlivala v bližnji potok Koren, ki teče skozi Gorico. Čeprav je potok dandanes sicer skoraj v celoti pozidan in je tudi zares postal kanalizacija samega mesta, je bil takrat pomemben del mestne krajine, ki ga lahko opazimo na mnogih slikah tistega časa. Osnovni razlog za oddaljenost pokopališča je higiena; toda skrb za higieno pomeni tudi upoštevanje vodnih tokov in prepustnosti same zemlje. Ravno zato je bila lokacija Novega pokopališča enostavno najslabša možna odločitev, pa čeprav je bila od mesta odddaljena dva kilometra: vsa voda iz tistega območja, skupaj z odplakami iz pokopališča, na katerem gnijejo mrtvi, je naposled pritekla v samo mesto.

Mestne oblasti so poskušale urediti, da bi voda odtekala primerno, a kljub veliko vloženega denarja so bili vsi poskusi neuspešni. Mesto je torej moralo najti način, “kako osušiti mokrotno pokopališče. Kmalu si je omislilo novo nedostojnost. Razkopalo je prostor, kjer se pokopujejo odrasli in otroci, položilo precej globoko debelega kamenja, nato drobnejšega in slednjič zemljo, izkopalo dva globoka, recimo vodnjaka, kamor naj bi se stekala voda, da bo pokopališče bolj suho. Res se že steka, sesalnica jo goni na površje, koder je tekla poprej po jarku, na še ne rabljen del pokopališča, a sedaj teče po jarku, na niži del pokopališča. Kdor opazuje vodnjak od blizu, zapazi, da z vodo se stekajo vanj tudi tekoči ostanki mrličev. Že sedaj po zimi je težko prenašati smrad, ako se pogleda v vodnjak, kaj pa bo v vročih dneh? Jarek, koder teče izsesana voda, je ves rumen.” (Soča, 14. 2. 1896). A že naslednji teden posebna komisija zopet pregleda teren in je z videnim “jako zadovoljna”.

Ne voda, šele soška fronta ga preseli

Pokopališča pa niso opustili zaradi slabe zemlje, ki je onemogočala normalen tokokrog trohnjenja trupel v zemljo. Leta 1915 se namreč začne Soška fronta, ki poteka ravno po tem ozemlju. Fronta se ne ozira na grobove in grobnice, te jim prej služijo kot obrambni zakloni pred nasprotnikovimi izstrelki, granate pa iz zemlje mečejo še cele krste z neiztrohnjenimi trupli. Vojaki torej umirajo v družbi gnilih trupel.[1]

Novo pokopališče je torej fronti v napoto in zato se mestna oblast odloči, da ga je potrebno preseliti. Svoje mesto dobi za kratek čas ob današnji ulici Vittorio Veneto, takrat imenovani Šempeterska ulica (gre namreč za cesto, ki povezuje Šempeter z Gorico). Poimenujejo ga “Pokopališče herojev”. Že leta 1918 pa pokopališče zaradi nestrinjanja tamkajšnjih prebivalcev preselijo na današnjo lokacijo med vrtojbenskim mejnim prehodom in letališčem oziroma travniku, od koder je prvič poletel Edvard Rusjan. Pokopališče je posvečeno 16. junija, prvi pokop pa opravijo 26. junija.

Vendar na novo lokacijo ne preselijo vseh grobov. Ogromno jih ostane na stari lokaciji tudi zaradi tega, ker pokojni nimajo nikogar več, ki bi lahko poskrbel zanje. Po vojni opuščeno in od vojne skorajda popolnoma uničeno pokopališče ostane s številnimi grobovi in z vodo zalite jarke od granat. Takšno je torej ozemlje, na katerem začnejo trideset let zatem graditi novo mesto. Izgradnja Nove Gorice na nekdanjem Novem pokopališču njegovim ostankom nikakor ne prizanese, saj preostale grobove in trupla odnaša kar z buldožerji, ki se ne ozirajo na tamkajšnje pokojnike. Prav tako pa se koreniteje loti tudi izsuševanja močvirja, med drugim tudi z zasaditvijo topolov.[2]

 

Nova Gorica na Novem pokopališču

Pri določanju lokacije, na kateri bodo zgradili Novo Gorico, se je partijski vrh na koncu odločal med dvema opcijama: poleg izbrane lokacije je bila namreč v igri tudi lokacija na Vrtojbenskem polju. Med mnogimi kriteriji je bila takšna odločitev sprejeta tudi zato, ker je bila tu manj rodovitna zemlja kot na Vrtojbenskem polju, prav tako pa so želeli z lokacijo poudariti kontinuiteto med starim in novim mestom, saj niso še dokončno odstopili od ideje, da bo Gorica nekoč priključena Jugoslaviji.

Nova Gorica naj bi tako dejansko postala novi del stare Gorice, ki pa se s staro veže ravno s cesto, ki je vodila na pokopališče. Vzpostavitev kontinuitete med mestoma so želeli doseči z navezavo na bivše pokopališče. Še danes je edina skupna cesta med obema mestoma ravno nekdanja Pokopališka ulica (sicer obstaja še skupen trg, ki pa dejansko še ni tudi enoten). Ta sicer nosi danes dve imeni: na italijanski se imenuje Škabrijelska ulica, saj vodi proti hribu Škabrijel, na slovenski pa Erjavčeva ulica, in sicer po najbolj znani slovenski osebi, ki je bila tam pokopana. Fran Erjavec je namreč umrl leta 1886, njegov grob pa so na novo pokopališče prenesli šele leta 1932. Današnji spomenik Erjavcu je sicer v bližini nekdanjega groba, ki se je nahajal nekje pri današnjem spomeniku Edvardu Rusjanu.

A kje točno je sploh stalo pokopališče. Ravno med spomenikoma Rusjanu in Erjavcu, torej med Eda centrom in avtobusno postajo, je stal veličasten vhod. Pokopališče je merilo 299 x 200 metrov in če pogledamo, kje bi danes stali njegovi robovi, jih lahko umestimo približno takole: sprednji desni rob bi stal na travniku za 11. peronom avtobusne postaje, zadnji poleg okroglega stebra gledališča pri stopnišču do bara na terasi, zadnji levi rob bi našli nekje za Vrtnico, za občinsko stavbo in za stavbo banke, sprednji levi rob pa za osnovno šolo poleg vhoda v parkirišče Hitove poslovne stavbe. Razdeljeno je bilo na 20 območij, pri čemer je bil del ob osrednji cesti rezerviran za premožnejše pokojnike, ločeno pa je bilo tudi glede na druge kategorije. Tako je na območju današnje avtobusne postaje je bil del, rezerviran za pokop nekatolikov, sosednji predel, prav tam, kjer je danes park z omenjenimi tremi nagrobniki, pa je bilo mesto, kjer so pokopavali dojenčke. Prav tako so dojenčke pokopavali ob zadnjem desnem robu, torej med gledališčem in stavbo SKB na robu osrednjega travnika. Današnji travnik pa je tudi takrat služil kot park znotraj pokopališča. Na stičišču med Erjavčevo in Kidričevo cesto, točneje tam, kjer je danes postavljen Pogačnikov zdravilni kamen in obeležje ob tisočletnici Solkana in Gorice, je stala osrednja kapelica in mrliška vežica, na zadnjem robu, torej na travniku med vhodom v občinsko stavbo in vhodom v gledališče, pa je bila postavljena zgradba, v kateri je prebival upravnik pokopališča s svojo družino.

Kot kaže, je torej Novo pokopališče v Novi Gorici nekako ohranjeno: pokopališki park je danes travnik pred občino, kapela pa stoji ravno na stičišču osrednjih mestnih linij. V Ravnikarjevem osnovnem načrtu za Novo Gorico je namreč ravno nekdanja Pokopališka ulica edina, ki ni pravokotna na vse ostale ulice, ki so v razmerju do magistrale. A ob tem velja omeniti, da čeprav ta postavitev popolnoma sovpada, gre dejansko za zanimivo naključje. Ravnikar namreč pri projektiranju novega mesta ne izhaja iz pokopališča, osrednja magistrala je namreč postavljena v liniji s spomenikom padlim v Veliki vojni, ki ga je Max Fabiani postavil na mali nižji vrh Svete gore. Magistrala, današnja Kidričeva cesta, pa je vzporedna z železniškimi tiri. Mestni načrt je torej Ravnikar prilagodil liniji železnice, ne pa naravne in kulturne krajine okolice. Hkrati pa je pokopališče izbrisal tako, da je mesto postavil točno nanj.

Pozabljeno mesto spomina in pomniki brez konteksta

Ob vsaki prenovi osrednjega dela mesta se najdejo mnoga okostja in nagrobniki. Slednje nato nekam odložijo, tako da se potem dobesedno valjajo naokoli po mestu. Oblikovanje parka, kjer stojijo danes tisti trije nagrobniki, se zgodi kasneje, in sicer jih na tisto mesto postavijo ravno kot način spomina na pokopališče. Nagrobniki, ki so ostali na bivšem pokopališču zato, ker niso imeli nikogar, da bi se jih spominjal in prenesel na novo lokacijo, so ravno s tem postali spomin celotnega pokopališča. Pozabljeni nagrobniki pozabljenega pokopališča so zdaj spomin te pozabe. A težava pri tem je, da ni nikjer nikakršne table, nikakršne razlage, ki bi te nagrobnike umestila v okolje in s tem kontekst mesta. Gre torej za spomin, ki ga je sram samega dejstva, da bi se moral spominjati.

Sicer pa ima Nova Gorica kar nekaj umetniških interpretacij pokopališča, le da tudi te nimajo nujno potrebne spremne besede. Gre namreč za tri izmed kipov, ki so nastali v sodelovanju med Hitom in občino: kip Matjaža Počivavška na travniku pred občino, ki se postavlja v poseben nekrodialog z občinsko stavbo, kip-fontana Mirsada Begića ob robu občinske stavbe, nekakšen obratni brodar Haron, saj odpira novogoriško podzemlje in ga mogoče želi osvoboditi. Tretja javna plastika pa je kip Mirka Bratuše na Erjavčevi ulici, devet glav, ki so na turu skočile iz zemlje, “podstavek” kipa pa so le tanke črte iz kamna, kot da bi bile zareze z nožem v zemljo. Kip je sicer ironično postavljen nasproti Aleji slavnih mož, zaporedju kipov, ki se vijejo po celotni Erjavčevi ulici, od spomenika Erjavcu pa vse do meje, a že ta aleja je na nek spomin na nekdanje čase, če ne drugega zato, ker je postavljena ravno na nekdanji Pokopališki ulici. Razpisni pogoji niso imeli nobenih tematskih omejitev, a kar tri v seriji petih naročenih del se tako ali drugače dotikajo ravno pokopališča. Ob tem velja omeniti, da je skupna značilnost vseh treh kiparjev, da ne prihajajo iz lokalnega okolja, zaradi česar so se lahko neobremenjeno in še posebej brez zadržkov lotili te teme.

Mesto ima torej umetniške interpretacije v samem centru, hkrati pa prebivalci sploh ne vedo kaj ti kipi sporočajo, mnogi pa niti ne vedo tega, da živijo na bivšem pokopališču. Skupna značilnost vseh treh kipov je namreč, da so med mnogimi prebivalci izjemno nepriljubljeni, v prvi vrsti ravno zato, ker jim nič ne pripovedujejo. Za to pa ne gre kriviti le abstraktnost del, sam menim, da bi že navadna tabla, ki bi opisala delo, bila za začetek kar dovolj. Poleg tega pa menim, da je ob bližajoči se 70-letnici mesta, ki bo septembra naslednje leto, in ob letošnji 100-letnici zaprtja samega pokopališča zelo primeren čas za resen razmislek o njegovem primernem obeležju.

Nova Gorica je torej mesto, zgrajeno na bivšem pokopališču, pokopališču, ki je skorajda popolnoma izbrisano iz spomina. Na prostoru spominjanja je torej zraslo mesto upanja v boljšo prihodnosti. Vendar ali ni mogoče ravno pozaba tega mesta spominjanja tista, ki nam onemogoča polno zaživeti to prihodnost?

Za pomoč pri nastanku prispevka se zahvaljujem Ireni Tul in Tomažu Vugi.

Reprodukcija načrta pokopališča (avtorica: Katja Pahor) je nastala po načrtu iz članka Micheleja di Bartolomea v 89. številki revije Isonzo/Soča (dec. 2010/jan. 2011). 

[1] V okolici civilnega pokopališča se tako pojavi veliko manjših vojaških pokopališč. Samo v 14 mesecih med junijem 1915 in avgustom 1916 v neposredni bližini pokopljejo še dodatnih 3.000 vojakov. Še posebej pa velja omeniti še eno izgubljeno pokopališče, in sicer tisto, ki je bilo točno tam, kjer je danes vrtec Čriček v Kromberku.  Na njem je bilo pokopanih 2767 italijanskih in 365 avstro-ogrskih vojakov. Od pokopališča je danes ohranjen del zidu, ki ga lahko vidimo med vrtcem in cesto, še posebej pa nanj spominjajo ciprese. Ta vojaška pokopališča nato šele počasi preselijo na današnja skupna grobišča. V neposredni bližini mesta imamo tako avstro-ogrsko pokopališče pri Solkanu nad Sočo, na drugi strani reke pa stoji impozantna italijanska kostnica na Oslavju.

[2] To, da so topole posadili zato, ker črpajo veliko vode, so pozabili tudi sami prebivalci mesta. Pred nekaj leti so zaradi alergije na cvetove zahtevali posek topolov na travnikom pred nebotičnikom. To so tudi dosegli, kar je posledično pripeljalo do tega, da je travnik pred občino postal močvirje. Najbolj neverjetno pri tej zgodbi pa je, da so se nato čudili kako je mogoče, da je do česa takšnega lahko prišlo.

Prispevek je bil prvotno objavljen v 22. številki Razpotij (zima 2015).

Prispevek je nastal na podlagi dela iz dokumentarne serije Goriški sprehodi: