Gibanje proti cepljenju kot zanikovanje znanosti


Bojan Dolinar

V manj kot enem letu smo bili priča nenadnemu vzniku besed in besednih zvez, kot so alternativna dejstva, lažne novice in postresničnost. Skeptikom, ki že dolgo opazujemo družbeni pojav zanikovanja znanosti, bi moral biti ta razvoj dogodkov všeč, saj pripomore k popularizaciji naše dejavnosti in dvigu zavesti o njenem pomenu za javno razpravo. Toda sam sem bolj ciničen in sumim, da je toliko pompa nastalo predvsem zato, ker so se tokrat na napačni strani palice znašle interesne skupine z močjo.

Nikoli ni prepozno za popularizacijo kritičnega razmišljanja, ki je ena najbolj podcenjenih veščin, a ne verjamem, da bodo do nje privedli ti novi trendi. Tragična ironija tiči v tem, da je kritično mišljenje veščina, ki se jo je relativno lahko navaditi s preverjanjem informacij pri primarnih virih. Zlasti za znanstvena vprašanja je ta preprosta navada lahko zelo učinkovita, četudi imamo šibko znanje na določenem znanstvenem področju. Zakaj je torej ta veščina v povprečju tako slabo razvita? Ker hitro trči ob naše temeljnje kognitivne pristranosti, zlasti ob potrditveno pristranost, ki nam preprečuje, da bi informacijo, s katero se vnaprej strinjamo, sploh preverili.

 

Zanikovalci znanosti – kako jih razkriti? Pet korakov.

Z malo znanja lahko hitro odkrijemo tiste zanikovalce znanosti, ki igrajo na prvo žogo: navajajo nekredibilne vire – ali jih sploh ne – ali pa vire napačno interpretirajo. A zanikovalci so vse bolj prebrisani in za njihovo razkrinkanje je potrebno vedno več znanja, časa in truda. Ne skrbite, kadar napadajo že dobro sprejeta dejstva, ste v vsakem primeru v prednosti vi. Bistveno za znanstveni postopek je, da so dejstva preverjena prek različnih neodvisnih poti in da so konsistentna. Zanikovalci so torej pred težavno nalogo, zato je neizogibno, da se bodo zanašali na pet zanikovalskih taktik. Dobro poznavanje taktik je pomembno pri iskanju razpok v zanikovalskih pripovedih, zato jih bom na kratko opisal in ocenil težavnost prepoznavanja teh trikov.

Selektivno izbiranje podatkov (angleško cherry-picking) je prisotno praktično vedno, saj je mogoče s primerno zvitostjo prikazati ravno obratno sliko, kot trdi znanost, ali pa znanost vsaj omajati oziroma zasejati dvom vanjo. Tudi v natančnih znanostih, kot je fizika, lahko najdemo izjeme, osamelce v meritvah in artefakte merilnih naprav. Z rastjo kompleksnosti raziskovanih pojavov se povečajo tudi možnosti za tovrstno zavajanje. Enostavno do srednje težavno za prepoznavanje.

Nemogoča pričakovanja. Od znanosti vsekakor smemo pričakovati in zahtevati, da se raziskovanja pojavov loti sistematično, z ustrezno metodologijo in da so spoznanja robustna. A med visokimi in nemogočimi pričakovanji je velika razlika. Za razliko od matematike, kjer lahko nekaj popolnoma dokažemo, v znanosti 100-odstotnega soglasja ni.

Le naivni zanikovalci pavšalno trdijo, da dokazov za določeno teorijo sploh ni, niti enega. Take posameznike zlahka razorožimo z enostavnim izzivom: naj navedejo konkretne hipotetične dokaze, ki bi bili zanje dovolj prepričljivi. Jasnega odgovora večinoma ne dobimo, saj nimajo razdelanih konkretnih kriterijev; a kako lahko brez njih tako lahkotno trdijo, da dokazov ni? Bolj zviti predstavniki znajo take kriterije povedati na izust. A če je tem kriterijem že zadoščeno ali se jim zadosti kasneje, se nenadoma spremenijo (temu rečemo »premikanje vratnice«): vsem kriterijem pa je nemogoče zadostiti, sploh na način, ki ga predlagajo zanikovalci. Prepoznavanje te taktike je v tem primeru oteženo, saj zahteva kar nekaj znanja.

Lažni strokovnjaki. Doslednost prav gotovo ni vrlina zanikovalcev. Hitro jih zanese v »postmodernistični« relativizem, češ da je znanost zgolj en vidik resnice in je v tem pomenu enaka kot religija. A hkrati se zavedajo, da pri določeni populaciji to ne bo obrodilo sadov, zato igrajo prav na karto znanosti: lastne, alternativne znanosti. Zanjo niti ni potrebno, da je metodološko ustrezna, dosledna in robustna, kot je prava znanost. Dovolj je, da zaseje dvom v obstoj konsenza in da imajo zanikovalci pripravljene citate iz člankov, na katere se lahko sklicujejo in s tem svojim trditvam umetno napihnejo kredibilnost. Pojavnih oblik je mnogo. Strokovnjak je lahko že kar vsak, ali pa je zanj oklican nekdo s kar impresivno akademsko kariero v sorodni panogi. Skupno tem podvigom je, da najbolj udarni članki, na katere se zanikovalci najpogosteje sklicujejo, ponavadi niso objavljeni v kredibilnejših publikacijah, saj so tako polni metodoloških napak, da ne pridejo niti mimo recenzije (včasih pa so preklicani po objavi). Srednje težko razpoznavanje, saj je treba razlikovati med kredibilnimi in manj kredibilnimi publikacijami.

Uporaba zmotne logike (slamnati mož, premikanje vratnice itd.) je zelo pogosta taktika, a razpoznavanje takih napak že postaja del splošne razgledanosti, zato jih je lažje zaznati. Ker je gradiva na to temo na spletu ogromno, bom omenil zgolj eno manj znanih oblik. Pri njej se posredno predpostavi, da sta na voljo le dve možnosti, in ko odpišemo prvo, naj bi bila prava kar druga, pri tem pa se ne upošteva, da lahko obstaja precej več ali celo spekter možnosti. Ta zmota se imenuje lažna dihotomija (tudi lažna dilema) oz. zmota alternativ in je v zanikovanju znanosti zelo prisotna – omenili smo že, da v znanosti 100-odstotnega soglasja ni. Samo zato, ker še nimamo izdelane prepričljive kvantne gravitacijske teorije, še ne pomeni, da ničesar ne vemo o gravitaciji; kljub temu smo sposobni poslati človeka na Luno.

Sklicevanje na zarote. Kljub navedenim prijemom je marsikateremu povprečnemu človeku še vedno težko verjeti, da celotna znanstvena skupnost ignorira tako »prepričljive« argumente lažnih strokovnjakov in ljudem tako močno laže že leta ali celo desetletja. Da bi bila zanikovalska zgodba prepričljivejša, je treba že od začetka ponuditi zgolj dve možnosti: znanstveniki so popolnoma nesposobni ali so del zarote. Gre seveda za lažno dilemo, saj je odgovor precej bolj banalen: znanstveniki vedo nekaj, česar zanikovalci ne vedo, poleg tega zlahka prepoznavajo vse trike, ki se jih ti poslužujejo in ki so žal veliko širši od naštetih, ki so najpogostejši.

Sklicevanje na teorije zarote je najbolj prepoznavna taktika, saj zanikovalca vnaprej razkrinka za to, kar je, toda za določeno populacijo je precej učinkovita, saj so ljudje, ki verjamejo v zarote, ujeti v zanko potrditvene pristranosti. Praviloma verjamejo v več zarot hkrati (tudi v takšne, ki se medsebojno izključujejo) in postanejo imuni na dejstva ali pa jih ta le dodatno utrdijo v prepričanju, da je vse zarota. Na srečo obstaja dobra stran te norosti, saj jo zlahka opazijo tudi nevtralni opazovalci. Marsikateri blažji nasprotnik cepljenja je spremenil mnenje, ko je opazil, da so njegovi glavni dobavitelji »dejstev« o cepljenju hkrati verjeli v chemtraile ali kako podobno bizarnost.

 

Znanost proti cepljenju? Primer dr. Mateje Černič

Za prikaz, kako se lotiti kritične obravnave, bom pod drobnogled vzel vodilno »strokovno« predstavnico proticepilske scene v Sloveniji, dr. Matejo Černič, ki si je naziv prislužila prav iz te tematike, čeprav je po izobrazbi sociologinja. Doktorat je pozneje razširila v znanstveno monografijo z naslovom Ideološki konstrukti o cepljenju. Njeno zanikovanje je bolj subtilno, tematiko dobro pozna, zato je potrebno biti za identifikacijo zavajanj bolj metodičen, s tematiko pa se je treba tudi bolje seznaniti. Z učinkovito rabo opisanih taktik je dr. Černič uspela zgraditi povezano zgodbo, ki je na videz zelo prepričljiva, najbolj pa se poslužuje cherry-pickinga. En tak primer sem že obravnaval – objavljen je na spletnem portalu Skeptik.si. Tam lahko najdete tudi vire, ki sem jih uporabljal za ta članek.

A najprej razčistimo zarote. Proticepilstvo je precej lažje prodati kot npr. »skepticizem« do globalnega segrevanja, saj ima velik igralec v zgodbi, farmacevtska industrija, nedvomno dolg spisek grehov, s katerim bi lahko napolnili knjige. Glede tega velikanskega problema si prav nič ne zatiskam oči. A nesporen obstoj spornih praks seveda še ne pomeni, da so prisotne povsod, sploh pa v delu, ki je zelo močno reguliran in tako dolgoročno pomemben za javno zdravje, da je podvržen stalni kritični obravnavi z raziskavami, ki so javno in zasebno financirane. Proticepilci nas hočejo prepričati v dihotomijo »mi proti njim«, kot da druga stran nima otrok, ki so cepljeni z istimi cepivi kot »naši«, ali pa jim je – če verjamemo proticepilcem – očitno precej vseeno za varnostni profil cepiv.

Znanstvena monografija je v grobem sestavljena iz sociološkega in medicinskega dela, čeprav se ti dve tematiki skozi knjigo prepletata. V sociološkem delu je že zaslutiti postmodernistično držo do znanosti, češ da je znanost zgolj ena od oblik vedenja in medicino celo enači z religijo. Eno redkih mest v tem delu, ki sem ga odobraval, je bilo, ko je avtorica v bazi podatkov znanstvenih publikacij poiskala članke, ki cepljenje obravnavajo z družbenega vidika. A zaman bomo iskali podoben sistematičen pregled relevantne literature v medicinskem delu, zato se takoj pojavi vprašanje, kakšni so bili njeni kriteriji pri izbiranju virov. Na žalost lahko samo ugibamo, vendar je vseeno nenavadno, da se med viri najde kar veliko člankov in knjig, ki jih najdemo tudi na proticepilskih spletnih portalih.

Selektivnost virov in navajanja iz njih je sploh glavna šibka točka knjige. Na ta tipičen prijem sem naletel že med diagonalnim prečesavanjem poglavja o domnevnih nepravilnostih britanskega regulatornega organa JCVI. Dr. Černič se tu tako močno naslanja na svoj vir, da ga mestoma kar prepisuje. To se ji maščuje, ko se sklicuje na Cochranov sistematičen pregled študij o cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR); na ta del sem postal pozoren, ker je Cochrane izredno kredibilen vir, njihove analize so kakovostne in dokazovalni kriteriji strogi. Poanta citirane kritike je bila, da so za neko študijo (Fombonne iz leta 2001), ki jo je JCVI ocenil kot prepričljivo, našli tako visoko stopnjo pristranosti, da je interpretacija rezultatov nemogoča.

Ima torej dr. Černič vendarle prav, da vsaj pri cepivu OMR vse le ni v najlepšem redu in nas farmacija, akademski raziskovalci in regulatorji stalno zavajajo? Te možnosti ne smemo kar zavrniti, da se ubranimo potrditvene pristranosti; potrebno je preveriti vir. A pri preverjanju vira se je oblaček razpočil precej prej, kot bi to lahko napovedal največji cinik. V pregledu je bilo namreč precej več študij kot zgolj zgoraj omenjena. Na tej podlagi so avtorji podali končen sklep, ki ga Černičeva sploh ni omenila: »Obstoječi dokazi o varnosti in učinkovitosti cepiva OMR podpirajo trenutno politiko množičnega cepljenja …« Lahko bi se sicer razgovorili, da ima JCVI manj stroge standarde pri vrednotenju študij kot Cochrane. A omenil sem, da imajo slednji pri dokazovanju izredno stroge kriterije, zato to ne bi smelo presenečenje, še manj pa škandal.

Kako s stališča proticepilca razložiti ta zanimiv preobrat? So bili avtorji analize pri obravnavi Fombonnove študije še popolnoma objektivni, tik pred pisanjem sklepa pa so dobili mastne čeke od farmacevtske industrije? Ali pa je odgovor bolj banalen: da je učinek znanosti kumulativen, torej da število študij, ki med cepljenjem in domnevno reakcijo ne najdejo niti povezave, kaj šele vzročnosti, možnost takih reakcij spusti do tako nizke ravni, da nesporne koristi cepljenja za več velikostnih redov presegajo tako potrjene kot zgolj teoretične slabosti. Epidemiološke študije res testirajo »zgolj« povezavo in ne vzročnosti, a to je problem, ko povezavo najdemo. Če povezava ni zaznana, je interpretacija lažja, a poleg možnosti, da povezave pač dejansko ni, še vedno obstajata drugi dve: da je povezava prešibka, da bi jo študija zaznala, ali da je pristranost v študiji ravno prav velika in deluje ravno v pravi smeri, da povezavo nevtralizira. A glede na to, da se domnevne povezave lotevajo z različnimi študijami z različnimi metodologijami in s podatki s posledično različnimi pristranostmi, je slednja možnost neverjetna, prva pa se s številom študij tudi vztrajno manjša. Če dodamo še pomanjkanje biološke verjetnosti, ki ni privlečena za lase, je interpretacija dokazov še toliko lažja. Pri Cochranu so torej do svojega sklepa prišli, ker razumejo znanost.

Da je ne razume dr. Černič, najlepše vidimo v poglavju, kjer obravnava avtizem. Ker iz študij in celo sklepov omenjene Cohranove analize izhaja, da povezave med cepljenjem in avtizmom ni, je avtorica v nezavidljivem položaju, zato mora udariti s polnim kanonom zanikovanja znanosti, ki vrhunec doseže z apologijo cherry-pickinga. Pravilnejša pot bi bila, da bi proticepilci identificirali skrivnostno pristranost vseh obstoječih študij in bi dodatna analiza, ki bi pristranost nevtralizirala, na istih podatkih povezavo dejansko zaznala. A tega seveda ne bodo nikoli naredili. Raje bodo naredili svoje študije, ki bodo s pristranostmi (namenoma) še bolj obremenjene, in proglasili zmago. Cilj ni metodološka rigoroznost, cilj je, da bo študija na voljo ostalim zanikovalcem. A dr. Černič gre še dlje in nas poskuša z miselno gimnastiko prepričati, da je ena sama taka študija Y lahko negacija vseh prejšnjih in da je breme dokazovanja, da te negacije ni, na strani ostale znanstvene skupnosti. Skratka, cherry-picking ni le opravičljiv, temveč nujna posledica njenega sofizma.
In kaj je en primer take študije Y, ki negira vse ostale? Je to rigorozna študija, ki je niti dr. Černič ne bi označila za »metodološki zmazek«, kot to sicer rada počne za vse ostale? Ne, ena taka študija Y je študija Lucije Tomljenovic in Christopherja A. Shawa iz leta 2011. Študija je ekološka, torej je med vsemi tipi epidemioloških študij daleč najbolj podvržena pristranostim, kar je v svoji kritiki prav te študije izpostavila tudi Svetovna zdravstvena organzacija. Ekološke študije so sicer kljub pristranostim koristne, ker so poceni in so podatki lahko dostopni, vendar so namenjene kvečjemu postavljanju hipotez, ki se nato testirajo z drugimi tipi študij.

Najbrž vidite ironijo: ena sama študija, katere namen je postavljanje hipotez, bi po teoretičnem konstruktu dr. Černič lahko negirala številne študije, ki so to hipotezo testirale. Čeprav je bila študija deležna številnih prepričljivih kritik, jo dr. Černič še vedno z veseljem uporablja za svoje konstrukte, torej je očitno mnenja, da znanstvena skupnost ni dokazala, da negacije ni.

Zaključimo s primerom, ki v knjigi in doktoratu zaseda kar znaten delež: longitudinalni pregled smrtnosti v razvitih državah zaradi bolezni, proti katerim so bila uvedena cepljenja. To je eden od starejših proticepilskih trikov, s katerimi hočejo ponazoriti, da otroške bolezni ne bi bile problem tudi brez cepiv in da nas je stroka prepričala v nasprotno. Nobena skrivnost ni, da so smrtni primeri za te bolezni v razvitih državah lahko padli že pred cepljenjem. Šlo je za kombinacijo boljše zdravstvene oskrbe, kakovostnejše hrane in nasploh boljših življenjskih razmer. A dr. Černič nas hoče prepričati, da tega uradna medicina ne priznava in da se skeptiki iz proticepilcev, ki širijo to resnico, norčujemo in jih primerjamo s hipiji. Nasprotno, ta pojav je znotraj stroke nekontroverzen, skeptiki pa se norčujemo kvečjemu sklepom, ki jih proticepilci hočejo plasirati iz tega, namreč da cepiva zaradi tega niso eden najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov ali pa da sploh ne delujejo.

Morda se je pozoren bralec že vprašal, kaj se je dogajalo s pojavnostjo bolezni pred in po cepljenju. Čeprav je smrt najmanj zaželen izid, je pojavnost bolezni, ki lahko vodijo do relativno pogostih zapletov in dolgoletnih ali stalnih posledic ter posledično visokih stroškov, tudi precej pomembna statistika. Morda bralec ne bo prav nič presenečen, če povem, da dr. Černič teh podatkov ni obelodanila. V tem delu sem kar občudoval njen zanos, ko je poskušala opravičiti svoj cherry-picking in bralca na vsak način prepričevala, da so s podatki o pojavnosti take težave, da nam ne povedo ničesar koristnega. Če se distanciramo od bolj bizarnih argumentov, je skrb glede pomanjkljivega prijavljanja bolezni vsekakor utemeljena, vendar ta težava ni tako velika, kot jo hoče prikazati avtorica, saj obstajajo metode za minimizacijo vpliva, ki jih uporabimo, če nas zanima absolutna vrednost pojavnosti. A še to je nepotrebno, če nas zanima relativna sprememba pojavnosti v kratkih časovnih obdobjih (npr. nekaj let), podobno kot nam višinomer lahko pove relativno višinsko razliko, čeprav ni kalibriran. Za oceno, kaj se je dogajalo s pojavnostjo v nekaj letih po uvedbi cepljenja, pa je dovolj ravno relativna sprememba. Interpretacija je otežena le, če identificiramo ali vsaj utemeljeno sumimo na vpliv dejavnikov, zaradi katerih lahko pride do hitre spremembe prijavljanja bolezni.

Skratka, dr. Černič vidi velike probleme tam, kjer so ti majhni, in to seveda počne zato, ker ji te statistike niso všeč, saj je iz njih razvidno, da so cepiva tudi v razvitih državah praviloma hitro zmanjšala pojavnost bolezni. Le kakšna bi bila argumentacija, če bi ji bili rezultati všeč? Ni nam treba ugibati: slika se diametralno obrne, ko obravnava vprašanje, ali je porast avtizma dejanski ali le artefakt sistema poročanja; takrat vseh njenih zadržkov nenadoma ne zasledimo več. A primer niti ni tako jasen kot pri otroških boleznih, saj so se dejavniki poročanja za avtizem dejansko spremenili (razširitev definicije, večja osveščenost, sistematični pregledi) in to vprašanje še ni docela razrešeno, za njo je pa to že kar »jasno in neizpodbitno«. Dr. Černič deluje po principu argumenta iz nejevere, češ da je porast tako velika v tako kratkem času, da ta že ne more biti artefakt poročanja, in tudi študija, ki jo ob tem citira, je v resnici ne podpira, saj ne ponuja nobenih vnaprejšnjih kvantitativnih kriterijev, na podlagi katerih bi vrednotili vzroke porasta. Študija »zgolj« obravnava sisteme poročanja v različnih državah in mogoče pristranosti ter v zaključku zgolj pavšalno trdi isto kot dr. Černič. Realen porast je seveda v njenem interesu, da ga lahko neopravičeno pripiše cepivom.

Pri cepljenju ni identificiranih sprememb v poročanju, ki bi otežili tako analizo. Časovna skala je tudi krajša kot pri avtizmu. A tudi če domnevamo, da je do hitre spremembe skrivnostnih dejavnikov prišlo (in dr. Černič se takih rešilnih bilk z veseljem oklepa, kar je razvidno iz najine kratke korespondence), se pojavi povsem umestno vprašanje, kako so lahko ti dejavniki odpravili otroško paralizo leta 1955, nato pa čakali skoraj deset let, da leta 1964 začnejo odpravljati še ošpice. Očitno so ti dejavniki tako pobalinski, da svojo moč selektivno pokažejo ravno v letih, ko se uvede cepljenje proti točno isti bolezni. Proticepilci se s svojimi miselnimi strukturami tako močno zapletajo, da jim vedno znova zmanjka prostostnih stopenj; podobno moramo namreč razložiti za vse otroške bolezni, ki jih preprečujemo s cepivi.

 

Kritično mišljenje – osrednje pomagalo proti zanikovanju

S podobno kritično obravnavo knjige bi lahko nadaljevali v nedogled in jo prepuščam bralcu, ki se tega želi lotiti. Prepričan sem, da bi vse te napake našla tudi oba recenzenta, če bi se v besedilo in tematiko bolj poglobila. Prav zato besedila ni ponudila v pregled komu, ki je strokovnjak za epidemiologijo, imunologijo ali javno zdravje. A tisti, ki so prodani zgodbam o zarotah, imajo seveda svojo razlago.

Proticepilstvo je gibanje v vzponu in za borbo proti dezinformacijam, ki jih širi, ni enostavnega recepta, a zagotovo vsebuje eno nujno sestavino: veščino, o kateri smo govorili v uvodu, ki pa je v trenutnem izobraževalnem sistemu zelo zapostavljena. Zato lahko zgolj prikimam Petru Medawarju, ki pravi, da je »uveljavitev srednje in pozneje višje izobrazbe ustvarila veliko populacijo ljudi, pogosto z dobro razvitimi literarnimi in učenjaškimi nagnjenji, ki so izobraženi daleč onkraj svoje sposobnosti razumskega razmišljanja«. Upam, da ga bomo lahko nekoč demantirali.

 

Prispevek je bil izvorno objavljen v 28. številki Razpotij (poletje 2017).