Fojbe so drugi


Federico Tenca Montini

Leta 1983 je srbski dnevnik Politika ekspres v članku z naslovom »Šta znači Laibach« odgovarjal na rastočo priljubljenost kontroverzne slovenske skupine z opominom: »Če sluh va ra, ne varajo oči in spomini, ko je bila Ljubljana nekajkrat obdana z bodečo žico in je imela fašistično ime Laibach. Tako kot omenjena glasbena skupina.« V Jugoslaviji osemdesetih let je bil spomin na drugo svetovno vojno v središču kolektivne zavesti. Zgodba o osvoboditvi izpod fašizma je bila vezivo federacije in se je zato desetletja uspešno prenašala iz roda v rod. Da bi lahko razumeli naravo tematike fojb z italijanskega zornega kota, moramo začeti s precej drugačno kulturo spomina. Pereče vojne teme, posebno vloga Italije kot okupatorja, so bile hitro pozabljene. V devetdesetih letih je bilo iz političnih razlogov vprašanje fojb spet privlečeno na plan in prav omenjena pozaba je omogočila, da je postalo modno.

Vse do vrnitve Trsta Italiji, ki je bila de facto vključena v Londonski sporazum iz leta 1954, so fojbe in izgon istrskih, reških in dalmatinskih Italijanov pretresle italijanska nacionalistična čustva z nasilnimi epizodami, kot je bil incident v Trstu novembra 1953, ko je spopad med britanskimi oblastmi in italijanofilskimi protestniki zahteval šest italijanskih žrtev. V trenutku, ko se je mejni spor s priključitvijo cone A Italiji in cone B Jugoslaviji lahko smatral za zaključenega, je žolčnost, ki so jo povzročili povojno nasilje in preseljevanje ljudstva, zapustila nacionalno prizorišče in se preselila v osebne spomine tistih, ki so te dogodke doživeli sami. Četudi so v Julijski krajini ostale pri življenju, so v Italiji ekonomskega buma izgubile vsakršno pomembnost in se omejile na ekstremno desnico.

V desetletjih, ki so sledila, se je demokracija v Italiji, kljub prisotnosti vsiljivih avtoritarnih teženj, ukoreninila in konsolidirala. Posebna blagost, s katero so zahodne sile obravnavale Italijo, ki je bila cenjena predvsem zaradi geopolitične pomembnosti kot prva linija hladne vojne, je državo razrešila bremena pristne javne razprave o zločinih v Afriki in na Balkanu. Na enak način so javno sfero postopoma zapustile tudi posledice poraza v drugi svetovni vojni. Rezultat potlačitve teh izkušenj se je združil v to, kar nekateri avtorji opisujejo kot šibko nacionalno identiteto, torej nezadostno identifikacijo italijanskih državljanov z narodom in njegovimi simboli. Ta je določena z dejstvom, da se vidike, ki jih je več kot dve desetletji monopoliziral fašizem, identificira z režimom in s tem veljajo za neuporabne.

Parlamentarna praksa demokratične Italije je bila več kot štirideset let osnovana na trdni vladni prisotnosti koalicij, ki so jih vodili Krščanski demokrati, medtem ko je levica, ki ji je poveljevala največja komunistična stranka zahodne Evrope, ostajala trdno v opoziciji. Drugo skrajnost je predstavljalo Italijansko socialno gibanje (Movimento sociale italiano, MSI), stranka ekstremne desnice, ki so jo ustanovile osebnosti, povezane s Salojsko republiko, vendar je bilo njegovo sodelovanje v vladi onemogočeno zaradi protifašističnega ustavnega načela, ki italijansko demokracijo razume kot naslednico odporniških gibanj in političnih moči, ki so jih oživljale.

Razgret konec hladne vojne

Situacija se je začela spreminjati na vidiku osemdesetih let. Zaradi nezmotljivih signalov izčrpanosti, ki so jih kazale komunistične države, se je pričel proces samorefleksije v Italijanski komunistični partiji, ki se je že nekaj let prej začela približevati socialdemokratskim stališčem (evrokomunizem). S padcem Berlinskega zidu, ponovno združitvijo Nemčije in razpadom socialističnih federacij (Jugoslavija, Sovjetska zveza, Čehoslovaška), so v Italiji, kot med drugim tudi v Nemčiji in drugod, ponoven zagon doživeli iredentizmi.

Razpad Jugoslavije, v kateri je medtem izbruhnila vojna, je v nekaterih italijanskih okoljih spodbudil idejo, da novi republiki Slovenija in Hrvaška nekaterih sklenjenih sporazumov, med njimi tudi Osimskih iz leta 1975, ki so dokončno določili mejo, ne bosta podedovali. Italijansko socialno gibanje je postalo glasnik takšne interpretacije. Njen sekretar, Gianfranco Fini, se je novembra 1992, kljub temu, da je Italija v začetku leta priznala Slovenijo in Hrvaško, srečal z Robertom Menio, lokalnim predstavnikom stranke v Trstu, da bi v Tržaški zaliv odvrgel 350 stekleničk s sugestivnim sporočilom: »Istra, Reka, Dalmacija, rimske, beneške, italske zemlje. Jugoslavija umira, raztrgana od vojne: nepravični in sramotni mirovni sporazumi iz leta 1947 in Osimski sporazumi iz leta 1975 danes ne veljajo več … To je tudi naša zaprisega: ‘Istra, Reka, Dalmacija: vrnili se bomo!’« Neuresničljive revanšistične želje italijanskih neofašistov niso imele teritorialnih posledic, a je zaradi njih tema vzhodne meje znova pridobila določeno mero razvpitosti na nacionalni ravni. Medtem ko je bila Druga Jugoslavija v agoniji, je v Italiji Prva republika vstopala v svojo zaključno fazo. Konec hladne vojne in njenih zacementiranih političnih ravnovesij je sovpadel z »odkritjem«, da se italijanska politika v veliki meri zateka h korupciji. Na dan so privreli mnogi škandali, ki so poskrbeli za skoraj popolno preureditev političnih strank, kar je na koncu povzročilo spremembo v samem značaju demokratične prakse. Najbolj radikalno nov pojav je bila pospešena politična kariera televizijskega podjetnika Silvia Berlusconija, ki mu je nekako uspelo premostiti praznino, ki so jo za seboj pustili Krščanski demokrati, in v vlado popeljati MSI.

Prva Berlusconijeva vlada je trajala le osem mesecev, a mu je medtem uspelo vložiti veto na vstop Slovenije v Evropsko unijo. Motivacijo za ta ukrep gre iskati v zahtevi po nekaterih zakonskih spremembah, ki bi tujcem (torej Italijanom) omogočile vstop na slovenski nepremičninski trg. Veto je preklicala naslednja, levosredinska vlada na prošnjo ameriškega predsednika Billa Clintona, ki naj mu ne bi bilo všeč vmešavanje, medtem ko so se Združene države trudile razrešiti težave v nekdanji Jugoslaviji. V istem času je bila pod enim izmed krajših izvršilnih ukrepov, ki so Italijo vodili do vrhunca afere Čiste roke, leta 1993 vzpostavljena mešana zgodovinarsko-kulturniška italijansko-slovenska komisija, katere cilj je bil pregled zgodovine odnosov med državama in s tem priprava na popolno normalizacijo odnosov. Komisija je svoje poročilo sicer potrdila v letu 2000, vendar ni bilo v Italiji nikoli uradno predstavljeno, sami člani komisije pa ga prav tako niso posebej zavzeto zagovarjali, kar kaže na pomembne politične spremembe v tem času.

Na popolno institucionalizacijo pripovedi, povezanih s fojbami in eksodusom, bo treba počakati še nekaj let. Leta 2001 neofašisti, ki so medtem s preimenovanjem MSI v Nacionalno zavezništvo (Alleanza Nazionale) leta 1995 postali postfašisti, s konservativnim programom ponovno prevzamejo vodenje vlade z ambicijo, da bodo temam, ki so desnici posebno ljube – med njimi so seveda tudi fojbe – zagotovili mesto v najširši narodni zavesti.

Medtem se je v devetdesetih letih razvila javna debata o italijanski identiteti in potrebi, da se postavi nove temelje demokratičnega življenja po tem, ko je zaradi prisotnosti političnih naslednikov fašizma v vladi protifašistična paradigma postala odveč. Italijanski intelektualci so v trajektoriji, za katero se je v določenih pogledih zdelo, da se razvija vzporedno s spremembami v bivših socialističnih državah, prepoznali možen izhod iz gospodarske in kulturne mrtve točke, ki jo je država hranila s spodbujanjem patriotizma. Med drugim so bili mnenja, da bi bolj stroga identifikacija državljanov z državo lahko rešila številne probleme, ki so v resnici značilni za vse južnoevropske države, na primer klientelizem in pomanjkanje spoštovanja do javnih zadev.

Pobuda je našla močnega zaveznika v predsedniku republike, Carlu Azegliu Ciampiju (1999–2006). Ta se je v svojih javnih nastopil trudil povrniti dostojanstvo številnim državniškim elementom, ki so v prejšnjih desetletjih padli v pozabo, kot je na primer zastava ali državna himna, in ponovno uvedel tudi nekatere javne proslave, na primer drugi junij, dan republike. Moramo povedati, da ima pobuda Ciampija iskreno demokratične predpostavke, ki se popolnoma skladajo s predsednikovo politično tradicijo – v mladosti je pripadal posebnemu političnemu toku protifašističnega patriotizma, Stranki akcije (Partito d’azione), ki pa se ji ni posrečilo obstati v italijanski politiki. Ker so politične mahinacije medtem uspele diskreditirati prejšnjo protifašistično paradigmo in jo označiti za razdiralno, se je v Italiji zarisala revizija nacionalne zgodovine, ki je na koncu zabrisala mejo med odporniškim gibanjem in tistimi, ki so se bojevali na strani fašizma.

Na tej stopnji si je pot pričela utrjevati zahteva (izrecno s strani desnice) za izenačitev partizanov in kolaboracionistov, ki je temeljila na predpostavki, da so bile njihove izkušnje še kako pomembne in bi morale najti svoj prostor v kolektivnem spominu, saj so bili oboji Italijani, ki so, vsak na svoj način, ljubili domovino. Tak način interpretacije zgodovine je vseeno naletel na premočen odpor različnih delov javnosti, ki je protifašistično paradigmo ocenjevala za še vedno veljavno.

Operacija fojbe: izvažanje zla

Ta odpor se je dalo z lahkoto obiti vzdolž vzhodne meje. Ker so bili na tem območju storilci tujci (ali pa se jih je lahko predstavilo kot take, kot na primer pri masakru v Porzusu),1 je bilo mogoče odgovornost za poboje prevaliti na tuj narod, balkanske Slovane, dediče dolge tradicije stigmatizacije, ki so se ji je pridružile še nedavne grozote jugoslovanskih vojn.

Tako so fojbe postale odličen pripomoček za ponovno uravnovešenje spomina na drugo svetovno vojno v prid desnice. Zaradi pomanjkljivega poznavanja italijanskih zločinov v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, se je bilo v Italiji moč izogniti simboličnim interferencam med temi zločini in fojbami. Poleg tega pa je dejstvo, da so zločine proti Italijanom v Julijski krajini zakrivili »komunisti« (četudi obeh dogodkov ne moremo primerjati na historiografski in kvantitativni ravni), omogočilo, da se je kategoriji žrtev fašizma pridružila še kategorija žrtev komunizma. Tako so se politične sile Druge republike združile okoli generičnega obsojanja »ideologij«.

Protikomunistične težnje Berlusconija in njegovih političnih zaveznikov je potrdila podobna predstava, ki pa ni imela neposrednega vpliva na italijanske postkomuniste. Tem se je pod pretvezo revizije lastne preteklosti ponujala možnost, da obtožbe o protiitalijanskosti preložijo na drugo stran meje.

Politični kontekst tega obrata je bila vlada Massima D’Aleme, prvega bivšega komunista na čelu zahodne vlade, ki je spodbujala ozračje popuščanja napetosti s ciljem sprejetja ustavne reforme. Sprava med postkomunisti in postfašisti je postala uradna leta 1998 v Trstu, na srečanju sekretarja nekdanje MSI Gianfranca Finija in predsednika predstavniškega doma in pripadnika nekdanje PCI Luciana Violanteja+. Politična pomiritev je tako ponovno izpostavila prestolnico Julijske krajine, ki se je po petdesetih letih neučinkovitih socialnih politik znašla v iskanju novega raison d’être. Ta je temeljil, poleg nemogočih projektov ponovnega zagona pristanišča, na ponovnem odkritju tržaškega »simbolnega kapitala«: naglemu ponovnemu odkritju habsburške dediščine in izkoriščanju literarnih del, ki bi jih lahko vsaj s komercialnega vidika šteli za uspešnice, se je pridružila dramatizacija polpretekle zgodovine.

Z vrnitvijo desnice na oblast leta 2001 se je ta trend, skupaj s patriotskimi pobudami predsednika Ciampija, okrepil s ponovnim zagonom »politike spomina«, ki naj bi zapečatila ta novi italijanski demokratični konsenz. Leta 2004 je prišlo do sprejetja dneva spominjanja na fojbe in eksodus iz Istre, svečane slovesnosti, določene za 10. februar, na obletnico sklenitve pariških mirovnih sporazumov. V sprejetju novega praznika, ki so mu nasprotovali le komunisti, je bilo moč izslediti mnoge podobnosti z vpeljavo 27. januarja, dneva spomina na žrtve holokavsta. Poleg tega je na nek način omogočil dedičem stare komunistične partije, ki je medtem spremenila ime v Levo sredino (Democratici di sinistran, DS), da dokončajo skoraj dvajsetletno tranzicijo k socialni demokraciji in se posvetijo »nacionalnim« temam.

Če je imela politična levica temeljno vlogo pri sprejetju zakona, se je z njegovo praktično izvedbo ukvarjala izključno vladna desnica. Številnim organizacijam beguncev iz Julijske krajine in Dalmacije so odobrili finančna sredstva in jih tako revitalizirali, da bi lahko sprejele ključno vlogo pri produkciji izobraževalnih materialov in organizaciji svečanih prireditev 10. februarja, ki so bile po zakonu obvezne v vsaki italijanski občini.

Na drugi strani je italijanska javna televizija vladi dovolila, da načrtuje serijo filmov, ki naj bi prispevali k redefiniciji italijanskega kolektivnega imaginarija s tem, da bi ga približala politični in estetski senzibilnosti postfašistov. Pripravili so številne scenarije z zgodovinsko vsebino, od umetniških poti futuristov, italijanske umetniške avantgarde, ki se je spečala s fašizmom, do biografije Mussolinijeve hčere Edde Ciano in filmske priredbe Krvi poražencev (La sangue dei vinti), najbolj znanega romana Giampaola Panse, ki je zaslovel z razširjanjem zgodb o zločinih partizanov.

Del pisane druščine je bil tudi visoko polemični film o fojbah, Srce v breznu (Il cuore nel pozzo), ki so ga predvajali tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Da bi lahko razumeli vse potankosti naracije o fojbah v Italiji pa nam bo, bolj kot analiza skromnega filma, pomagal zgodovinski ekskurz.

Ko so se, po vrnitvi Trsta Italiji, vprašanja, povezana z vzhodno mejo, umaknila v zasebnost tistih, ki dogodke doživeli, so se zgodbe zaradi nezainteresiranosti javnosti zamejile na politično zlorabo stranke ekstremne desnice MSI in žolčnost begunskih organizacij. Zaradi pomanjkanja javne debate, predvsem pa resnega zgodovinskega okvirja, so ti spomini prevzeli značilne poteze neofašistične propagande, ki se je razvijala v skladu z estetiko tako imenovane Salojske republike, nacistične marionetne države, ki je od leta 1943 do aprila 1945 vladala v severni Italiji. Ta samooklicana Italijanska socialna republika (RSI), ki ji je nenehno grozil zavezniški vojni stroj in je bila obsedena s prisotnostjo partizanov, je svojo politično propagando osnovala na ideji, da bodo Zavezniki uničili Italijo in njene prebivalce izpostavili grozljivim mukam. Med najbolj pogostimi temami teh paranoičnih naracij je posilstvo, med drugim tudi zato, ker naj bi prisotnost temnopoltih vojakov v zavezniških vojskah predstavljala grožnjo čistosti italijanske rase.

Prav ta propagandni aparat je jeseni 1943 naznanil obstoj istrskih fojb. Epizodo pa so v resnici izrabili Nemci, ki so medtem ponovno zavzeli primorje po uporu, ki je sledil padcu Italije. Ker so bili nekateri izmed nacistov na čelu Operacijske cone Jadransko primorje prej nameščeni na Poljskem, so v Istri ponovili, kar jim je že uspelo s Katyńom. Poboje, ki so jih zagrešili »komunisti«, so izrabili za legitimacijo lastne vloge okupatorja kot garanta miru. Propaganda RSI je sledila z objavami senzacionalističnih reportaž o izkopu žrtev istrskih fojb v svojem časopisju in dogodku namenila uradno slovesnost 30. januarja 1944. Na željo samega Mussolinija so na ta dan istrske dogodke z uradnimi slovesnostmi praznovali v »vseh fašističnih odsekih«.

Balkanski posiljevalci in morilci

Ko se je zgodba o fojbah po ustanovitvi dneva spominjanja vrnila v središče pozornosti, je s seboj prinesla tudi staromodno estetiko, na katero jo je omejilo šestdesetletno potiskanje v pollegalnost. Gre za elemente, ki so najbolj popoln izraz našli v prej omenjenem filmu Srce v breznu.

Najprej izstopa eksotična percepcija drugega naroda kot nedoločene entitete (generični »Slovan«), uzurpatorja, »etnofaga«, če uporabimo neologizem, ki ga je skovala Maria Pasquinelli, nacionalistična aktivistka, ki je prav 10. februarja 1947 s tremi streli ubila generala De Wintona, poveljnika britanske brigade v Puli. Drugi vidik je upodobitev ženske, ki je prikazana dvojno: ko pripada italijanskemu narodu je opisana kot poželenja vredna in celo nemočna, najljubša tarča pohote tujca, ki je opisan kot hiperseksualen. Ženska iz sovražnikove narodnostne skupine pa je generično opisana kot defeminizirana, preko mehanizma, ki še posebno dobro deluje v primeru jugoslovanskega odpora, v katerem so se borile in zasedale vidna mesta v vojaški hierarhiji tudi ženske.

»Satirične« risbe Giannija Vidrisa, ki so bile objavljene v povojnem tisku begunskih organizacij, so dober primer take vrste upodobitev, saj kar prekipevajo od mišičastih, poraščenih partizank, umorjenih deklic, ki predstavljajo usodo italijanske Istre in, presenetljivo, partizana, ki z ekstremnim ethnic othering prevzame obliko temnopoltega.

Če je do neke mere še razumljivo, da so podobne upodobitve krožile med izgnanci in neofašisti v povojnem obdobju, pa preseneča, da so bile uspešno sprejete med dobršnim delom italijanske javnosti na začetku 21. stoletja. Presenečenje se še poveča, če upoštevamo, da ljudstva, ki se jih predstavlja preko rasističnih stereotipov, niso eksotična ali geografsko oddaljena. Gre namreč za državljane sosednjih držav, Slovenije in Hrvaške, ki ju po stopnji razvoja lahko primerjamo z Italijo in sta med bolj priljubljenimi turističnimi destinacijami Italijanov.

Vendar pa se je anahronistična retorika o fojbah uspela razširiti prav do državnega vrha, do predsednika Napolitana, ki je (čeprav je bil eden izmed italijanskih delegatov na 9. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije) na praznovanju dneva spominjanja leta 2007 fojbe opisal kot posledico »sovražnih namenov in krvavega besa, kot del slovanskega aneksionističnega načrta, ki je med drugim prevladal že v mirovnem sporazumu iz leta 1947, in kot pojav, ki ima vse temne obrise etničnega čiščenja.« Nepremišljeni odziv hrvaškega predsednika Stjepana Mesića, ki je Napolitanu med drugim odgovoril z izpostavljanjem »elementov odprtega rasizma«, je povzročil, čeprav res preko pravega diplomatskega incidenta, ohladitev tonov in tlakovanje poti k formalni pomiritvi Italije, Slovenije in Hrvaške. Ta se je zgodila v Trstu leta 2010, ko so tedanji predsedniki Napolitano, Türk in Josipović obiskali Narodni dom in spomenik julijskemu eksodusu na železniški postaji.

Se zgodba nadaljuje?

Konflikt med Italijo, Slovenijo in Hrvaško nam pokaže, da se lahko spori okrog zgodovinskih dejstev, ki naj bi pripadali preteklosti, v vsakem trenutku znova pojavijo in s seboj prinesejo čustveno zastrupitev, ki ima za posledico omejitev drugih narodnosti na atavistične stereotipe. V obravnavanem primeru je politično rešitev omogočila vključenost vpletenih držav v Evropsko unijo. Če je po eni strani skupni interes do evropske federacije gotovo pripomogel k nevtralizaciji odnosov med državami članicami, se po drugi strani zdi, da se danes ta konfliktnost »eksternalizira« in najde svojega nasprotnika v generičnem Neevropejcu, ki je brez izjeme opisan kot nasilen, primitiven in spolno poželjiv, kar dokazuje kolektivna histerija okoli domnevnega posilstva v Kölnu na Silvestrovo leta 2016.

Pri spominu na fojbe lahko v določenih potezah vidimo prenos zla čez mejo, da bi lahko na podobo drugega projicirali duhove krutega povojnega obdobja in s tem odložili breme dediščine razdrobljenega in potlačenega zgodovinskega spomina. Če nam zgodovina, v kolikor jo razumemo kot kritični pogled, lahko pomaga razjasniti temne dele preteklosti, pa nam razumevanje, ki izvira iz nje, morda lahko služi kot opomin za sedanjost in prihodnost. Mogoče se bomo naučili, da zgodovina fojb ni iztočnica za nadaljnjo eksternalizacijo naših strahov in nerešenih notranjih napetosti z drugimi narodi, temveč prej opomin, da drugim ne naredimo tega, kar so drugi nam.×

Članek je bil izvorno objavljen spomladi 2017 v Razpotja 27: Retorika.