Ex libris: Pregled leta 2018


Ana Geršak

Zaključek leta je čas obračunov in čeprav bodo knjige z letnico 2018 izhajale še vse do marca, je že mogoče reči, da je lanska bralna bera obrodila bogate sadove – tako na področju prevodne literature kot tudi domačih del, ki napovedujejo prav pestro bitko za literarne nagrade. »Zamudnikom« in nekaterim od naštetih bom več pozornosti namenila v naslednji številki, zaenkrat pa se prepuščam ecovski »vratolomni lepoti« seznamov in naštevanj tistih del, ki bi jih bilo smiselno prebrati tudi v novem letu … ali sploh kadar koli v kakršni koli prihodnosti. Če kaj, potem je prednost dobrih knjig gotovo njihova trdoživost in odpornost na staranje, nasprotno – čas lahko njihove čare kvečjemu poudari.

Olga Tokarczuk: Jakobove Bukve
Prevedla Jana Unuk
KUD Police Dubove, 2017

Ni skrivnost, da je moja osebna absolutna favoritka starega leta gigantsko obsežna mojstrovina Jakobove bukve Olge Tokarczuk. Delo je sicer izšlo z letnico 2017, a je o njem potrebno in nujno govoriti zdaj in sploh kadarkoli: problemi, ki jih obravnava, so žal brezčasni, v tem trenutno pa še posebej aktualni. Na 921 straneh Tokarczuk popiše formiranje nacionalne zavesti na podlagi verske pripadnosti, preplet ideologije in oblasti, ki pripelje do smrtonosne delitve na »naše« in »tuje«, pri čemer avtorici ne gre za prazno obsojanje, temveč analizo preživetvenih mehanizmov tako ene kot druge strani. »Nobene zgodovine ni,« zapiše avtorica, »so samo življenja ljudi. Zgodovino tvorijo mali dogodki, posamični človeški časi, človeška telesa, njihovo minevanje, njihove bolezni, njihove ljubezni.« Za roman Beguni, ki je prav tako preveden v slovenščino (Modrijan, 2010) je avtorica v preteklem letu osvojila prestižno mednarodno literarno nagrado Man Booker International.

Joanna Bator: Temno, skoraj noč
Prevedla Jana Unuk
Cankarjeva založba, 2018

Nadaljujem s Tokarczukino sonarodnjakinjo, poljsko pisateljico Joanno Bator. Temno, skoraj noč je komplementarni roman predhodno napisanega in morda kanček boljšega dela Peščena Gora (Založba Goga, 2017), v obeh primerih pa gre za popisovanje nečesa, kar presega posameznika in se vpisuje v območje temne groze nezavednega, čeprav neredko nastopi v podobi človeka. Speče zlo, ki se lahko kadarkoli ponovno zbudi, je pri Bator pogosto povezano s holokavstom in poljsko kolaboracijo, vendar ne ostane zgolj pri tem. Če je zaključek tega temačnega trilerja morda res malce šibek, je sporočilo močno in nelagodno: zlo je banalno, začne se z malim in se nato širi. Ljudje pa, prepogosto, ne znajo in nočejo spregledati. Najlažje je zatisniti oči in počakati, da noč mine.

Dževad Karahasan: Seme smrti
Prevedla Jana Unuk
Založba Beletrina, 2018

Bosanski pisatelj Karahasan je še en mojster popisovanja groze neizrečenega. Seme smrti, prvi del trilogije O čem pripoveduje pepel, ki popisuje fiktivni živjenjepis Omarja Hajama (1048–1131), v marsičem spominja na avtorjev roman Vzhodni divan (Cankarjeva založba, 2007), topografiji strahu, ki se je sprevrgla v iskanje (fiktivnega) krivca. Pri Karahasanu ni vzrok smrti nikoli »sama smrt«, kot se cinično izrazi eden od likov Semena smrti, temveč vselej posledica globljih, pogosto nerazumljivih in temačnih vzgibov. Čeprav je roman zastavljen kot detektivka, tradicionalni žanrski kdo-je-bil ne sodi med njegove prioritete. Avtorja zanima razbiranje znakov, »bistvo, ki je očem nevidno«, ter lahkotna samoumevnost, s katero njegovi liki obtožujejo tiste, ki niso »njihovi«. Za razplet bo potrebno počakati na nadaljevanje, zaenkrat pa so nastavki več kot obetavni.

Jaume Cabré: Sodnik
Prevedla Simona Škrabec
Založba Beletrina, 2018

Med pravom in pravičnostjo je velika in neredko usodna razlika ali, kot je zapisano v krilatici k pričujočem romanu: »Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu je mogoče izogniti.« Dogodki v Sodniku se odvijejo v dobrih dveh mesecih, v negotovih časih na prelomu stoletja, med Napoleonovimi pohodi in porajanjem novega konservativizma, natančneje v Barceloni med 1. novembrom 1799 in 1. januarjem 1800, kot bi avtor želel sporočiti, da nova leta ne prinašajo nič »novega« ali »drugačnega« (kar je zmeraj dobra popotnica v novoletne zaobljube). Tako kot Seme smrti si tudi Sodnik za izhodišče jemlje detektivski zaplet, na katerega kakor da mimogrede pozabi – a le zato, da se posveti večji ribi, razkrinkavanju mehanizmov oblasti v času vladavine Filipa V. Ko je kralj daleč in pravico vzamejo v roke lokalni veljaki, se »malemu človeku« nikoli ne obeta nič dobrega …

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe
Prevedla Tadeja Spruk
LUD Literatura, 2018

Ameriška pisateljica pri nas morda ni tako znana, kot bi morala biti, zato je skrajni čas, da se opozori na njeno delo. Za ljubitelje žanra sta tu (zaenkrat še) neprevedena romana We Have Always Lived in the Castle in The Haunting of Hill House, tako rekoč klasični grozljivki oziroma gotski pripovedki od katerih je predvsem druga doživela številne filmske priredbe, zadnjo (in zares vrhunsko!) kot nadaljevanka na Netflixu. Medtem pa so tu avtoričine genialno ironične kratke zgodbe, ki smisel gradijo na osnovi nepričakovanega preobrata, izvedenega dobesedno, kot nekakšna sprememba ustaljenega pripovednega toka. Na drugi strani so tu družbeno kritične vsebine, kakršna je naslovna Loterija, ki je ob izidu sprožila še danes neprekošen val pritožb in postala obvezno čtivo ameriških šolskih učbenikov. Med avtoričine najljubše teme sodita krivica in neutemeljeno sovraštvo: ker se zdi, da nobenega ne bo prav hitro zmanjkalo, ostajajo njena dela boleče aktualna.

John Williams: Avgust
Prevedla Breda Biščak
Mladinska knjiga, 2018

Okrog leta 2012 je ponatis Williamsovega romana Stoner (v slovenskem prevodu je izšel 2015 pri Mladinski knjigi) sprožil nekakšno ponovno ovrednotenje opusa »pozabljenega« ameriškega pisatelja, ki ni bil sicer nikoli zares »pozabljen«, le »obsojen« na krog bralcev iz pretežno akademskih krogov, ki jih je roman očitno (in nemara upravičeno) globlje nagovoril. Podobna usoda je doletela njegovo drugo véliko delo, epistolarni roman Avgust, ki podobno kot Stoner beleži prehod iz mladostne zagnanosti v starostno resignacijo, neredko pospremljeno z družinskimi tegobami in prevpraševanjem lastnih življenjskih izbir. Williamsovo fiktivno biografijo rimskega cesarja sestavljajo fragmenti, že omenjena pisma, a tudi pesmi, spomini, vojaški ukazi, zdravniški izpisi … Po poetičnem izrazu spominja na Hadrijanove spomine Marguerite Yourcenar. Tenkočutno prevezani drobci sestavljajo podobo zgodovinske osebnosti, a predvsem slehernika, zazrtega v prehojene in spregledane poti.

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga
Prevedel Branko Gradišnik
Sanje, 2018

Vsak izgovor je dober za omembo Kurta Vonneguta! V slovenščino je bilo prevedeno že lepo število njegovih romanov, tako rekoč skoraj vsi, med drugim klasiki kot Klavnica 5, Zajtrk prvakov, Mati noč in še bi se našlo. Vonnegut, pisateljska ikona 20. stoletja, je bil mojster črnega humorja in satire, njegovo delo pa obvladujeta nebrzdana domišljija in jezikovna drznost (če bi Vonnegut poznal rek »piši kao što govoriš«, bi ga gotovo vzel za življenjski moto!), ki prideta v kratkih zgodbah še posebej do izraza. Ker se je sprva preživljal kot avtor kratkih zgodb, je njegova zapuščina res obsežna: že prvi del Zbranih zgodb šteje dobrih 600 strani, kaj bo šele sledilo! A vendar se strani obračajo same: »Uporabi čas popolnega neznanca tako, da ne bo imel občutka, da je bil njegov čas izgubljen,« je bilo Vonnegutovo vodilo pri pisanju zgodb. Kratke zgodbe so dokaz, da se je znal lastnega pravila še kako dobro držati.

Frank Herbert: Peščeni planet
Prevedel Igor Harb
Sanje, 2018

Bil je že skrajni čas! Pustimo ob strani, da je bilo treba na klasiko znanstvene fantastike počakati dobrega pol stoletja (izvirnik Dune je izšel leta 1965), medtem ko je tudi po domačih kinih strašila temeljito popačena vizija romana v izvedbi Davida Lyncha (1984; kako naj rečem: tako slab film, da je že dober), ki je projekt prevzel po tem, ko je Alejandro Jodorowski izgubil pravice za ekranizacijo. Jodorowski k sreči ni obupal in njegov vrhunski dokumentarec Jodorowsky’s Dune (2013) ponuja eno boljših interpretacij romana. K sreči se zdaj lahko vsak sam prepriča, kako je s tem. Bolje pozno kot nikoli: Dune, v prevodu Peščeni planet, velja za enega vrhuncev znanstveno-fanstastične književnosti. Od politike do religije, od ekologije, tehnologije do mitologije in psihologije tako rekoč ni področja, ki se mu Herbert v svojem megalomanskem delu ne bi posvetil. Peščeni planet je kompleksno delo, ki tako kot vse vélike zgodbe, nagovarja univerzalno v partikularnem ter postavlja relevantna vprašanja o usodi človeštva v dobi kritičnega krčenja ekoloških virov in grabežljivih finančno-ideoloških interesov.

Noben seznam ni popoln brez kategorije mrtvo-mrtvih zimzelenih, in čeprav obstaja tveganje, da dregnem v kakšno staro rano iz šolskih časov, ne morem mimo dejstva, da gre za tri res vrhunska dela. In ker se je zaradi klimatskih sprememb zima šele dobro začela, je to pravi trenutek za navajanje ruskih klasikov – ker jasno, nič ne skrajša zimo učinkoviteje od dolgih ruskih romanov!

Nikolaj V. Gogolj: Mrtve duše
Prevedel Drago Bajt
Založba Goga, 2018

Še preden bi »napredni« kapitalizem skalil »idilični« ruski fevdalizem, je Gogolj že spisal satiro na račun obeh sistemov, in ta je aktualna še danes. Čičikov kupuje mrtve duše, natančneje imena tistih, ki so v resničnosti že lep čas pokojni, na davčnih seznamih pa še vedno živi. Duše so pač merska enota, material, s katerim zemljiški gospod po mili volji razpolaga. Predvsem so mu v breme, saj število duš določa višino davka, ki ga je potrebno plačati državi, zato ni čudno, da bi se jih marsikateri lastnik želel znebiti. Čičikovi nameni se sprva zdijo skoraj plemeniti, a kaj ko se izkaže, da je načrt, ki ga ima za bregom, vreden pravega volka z Wall Streeta …

Fjodor M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma
Prevedel Borut Kraševec
Založba Beletrina, 2018

Obseg literature o katorgah, ruskem penalnem sistemu, je kar obsežen in neredko podkrepljen z osebno izkušnjo, s katero pričevalci včasih nadomeščajo moč literarnega izraza. Ne Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma so eno njegovih najbolj avtobiografskih del in prvo, ki spregovori o tematiki taborišč, pa vendar so napisani s prepoznavno avtorsko distanco. Dostojevski je v izgnanstvu preživel štiri leta, pisati pa je začel deset let po aretaciji. Tam je prvič doživel epileptični napad, ob vrnitvi pa je njegovo delo globoko zaznamovala tematika nasilne smrti in umora. Zapiski iz mrtvega doma se berejo kot poročilo: avtor piše o tem, kar sliši, in o tistem, kar vidi. Zdi se, kot bi se avtor umaknil, a je vendar vseprisoten: njegovo izkustvo je postalo pisava, prepredena z zgodbami vseh, ki jih je srečal v katorgi.

Machado de Assis: Posmrtni spomini Brása Cubasa
Prevedla Mojca Medvedšek
LUD Šerpa, 2018

Kategorijo zimzelenih naj zaključim z obetom dvoumne otoplitve. avtor Posmrtnih spominov Brása Cubasa je resda iz Brazilije, njegov tekst pa je prežet z duhom evropske dekadence in pridihom porajajočega se nadrealizma, kar v praksi pomeni, da skozi črni humor pronica ostra kritika Brazilije s konca 19. stoletja. Pripovedovalec, naslovni Brás Cubas, je sicer mrtev, a dovolj priseben (in egocentričen), da svojo življenjsko štorijo povzame onstran groba in skuje posvetilo, vredno citata: »Prvemu črvu, ki je zagrizel v hladno meso mojega trupla s hrepenečim spominom posvečam te Posmrtne spomine.« Svojevrsten primer literarnega kolažiranja in postmodernega eksperimentiranja, v kateri se oblika in vsebina prepletata na izviren način. Knjiga resne tematike in ironičnega jezika.

Še kratek in neizčrpen ekskurz v domače vode, kjer se bom osredotočila le na tri romane, čeprav bi si prostor zaslužila še mala plejada kratkoproznih in pesniških zbirk. Selekcije so pač neizprosne.

Svetlana Slapšak: Istomesečniki
Prevedla Seta Knop
Založba Goga, 2018

Svetlana Slapšak je antropologinja, filologinja, lingvistka, doktorica antičnih študij, profesorica študij spola in balkanologije, predvsem pa (upravičeno) kritična komentatorka slovenske in širše politične scene. Predstavitev se zdi odveč, a našteti elementi se v pričujočem romanu spretno prepletajo v eno samo poetično celoto, ki skuša raziskati odgovore na vprašanje »kako ostati pacifist v času vojne«. Dogajanje sega v čas vojne na Balkanu, v Beograd devetdesetih, in popisuje nadčloveški napor treh žensk, Milice, Ele in Dare, da bi v razbitem okolju ljudem okrog sebe ponudile ne le sočutje, temveč praktično pomoč. Medtem, ko pišejo leposlovna dela ali pripravljajo hrano, skrivajo moške pred vojaškim naborom ter nudijo pomoč beguncem, starejšim, bolnim in šibkejšim, dogajanje pa je posredovano z obilico dobrodušnega (ali, ko je to potrebno, ostrega) humorja. Istomesečniki so roman o upanju, empatiji in človečnosti kot jih je pri nas malo.

Katja Perat: Mazohistka

Beletrina, 2018

»To je roman o psihoanalizi, roman o prešuštvu in roman o Avstro-Ogrski tik pred izdihom svojega časa trajanja,« se glasi avtoričin povzetek. Romaneskni prvenec Katje Perat zares zadane, ko je prebran. Izpoved Nadežde Moser, posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha, predstavlja podobo ženske v času predrugačenja sveta tik pred začetkom prve svetovne vojne in porajanje njene emancipatorne zavesti. Obenem je roman dvojno kodiran, umeščen v zgodovinska družbena, politična in intimna razmerja, ki jih Perat komentira s posodobljenim teoretskim aparatom in jezikovnimi anahronizmi. Ost romana je jasno uperjena v sodobnost, tako kot ironizacija trenutno aktualnega izpovednega žanra. Identiteta je splet besed, roman Mazohistka pa njena briljantna dekonstrukcija.

Stanka Hrastelj: Prva dama

Cankarjeva založba, 2018

Eden bolj nenavadnih romanov slovenske novodobne književnosti, ki s preprostim, okleščenim jezikom razkriva nelagodni položaj naslovne prve dame. Slednja ni nihče drug kot Batšeba, svetopisemski lik in žena kralja Davida. Hrastelj skuša postaviti na glavo zapis o zapeljivi in manipulativni ženski, ki se je želela s kraljevsko poroko povzpeti na družbeni lestvici, in predstaviti notranji vidik lika, tudi skozi prizmo sodobnega feminizma – z delnim uspehom. Zato pa nudi fascinanten vpogled v proces konstituiranja literarnega lika. Konec koncev je to roman o malem vsakodnevnem pretvarjanju lika, ujetega v masko svoje idealizirane podobe.

Bilo bi nespodobno zaključiti brez stripov, posebno zato, ker postajajo vse bolj neobhoden del slovenskega literarnega in širšega kulturnega prostora. Ponavljam se, a vendar: bil je res že skrajni čas. Med stripi, ki so se me v letu 2018 najbolj dotaknili, prevladujejo izdaje založbe VigeVageKnjige. Gre za dela izjemne vizualne lepote, ki ponujajo introspektivni razmislek o odnosih med posameznikom, drugimi in svetom – kar je pravzaprav ena od definicij dobre literature, ki zna zadeti tja, kjer najbolj boli.

Marc-Antoine Mathieu: OTTO, uzrti človek
Prevedla Katja Šaponjić
VigeVageKnjige, 2018

Podoba ogledala je eden najstarejših simbolov posameznikove introspekcije. Otto Spiegl, umetnik in performer, je z njo zaznamovan že v priimku, kot napoved usode, ki ji ni mogoče ubežati – tudi tako je namreč mogoče razumeti uvodno Spinozovo maksimo o zmotni predstavi ljudi, da so zares svobodni. A kaj jih zadržuje? Skrbno dodelane linije in figure Otta ponujajo brezštevilne odgovore, od katerih se eden skriva v podedovani (!) škatlici z njegovim otroštvom. Igra zrcal nima konca: nešteto podob, ki jih osrednji lik uzre v ogledalu kot otrok, morda predstavljajo vse njegove osebnosti v vseh možnih različnih prihodnostih. Interpretacij je toliko, kolikor je globok vodnjak samospoznanja.

Ute Helmbold: Jezdec
Prevedla Mojca Kranjc
VigeVageKnjige, 2018

Morje da, morje vzame. V severni nemški pokrajini se ljudje z morjem borijo za zemljo, dokler jim na pomoč ne priskoči izkušeni Hauke Haien, ki poskrbi za protipoplavne nasipe. Zadnjo besedo bo seveda imela nezajezljiva sila narave v eni svojih bolj nadnaravnih podob. Jezdec morda bolj spominja na slikanico za odrasle kot strip, ilustracije so jasno razmejene od besedilnega dela, a se z njim polnokrvno prepletajo. In prav zares so čudovite, s kančkom unheimlich. Skratka, zgodba enega osrednjih predstavnikov nemškega realizma Theodora Storma v krasni vizualni preobleki.

Christophe Chabouté: Sam
Prevedla Katja Šaponjić
VigeVageKnjige, 2018

Zgodba o osamljenem človeku v (slonokoščenem?) svetilniku, ki cele dneve razbira besede iz slovarja, bi lahko bila metafora za marsikaj, med drugim za strah pred drugimi, depresijo ali študiozno zapiranje v lastna mala svetovja v upanju, da bo tako lažje razumeti svet – dokler ne ugotovi, da besede ne morejo zajeti vsega. Da so tu še podobe, in meso in kri. Šele ko spozna, česa nima, se protagonist zave, kaj mu manjka. Samotni človek nima izvora, preprosto je, dokler se lepega dne ne odloči, da to ne bo več. Pa ne gre le za zgodbo: Sam je predstavljen v čudoviti črno-beli kontrastirani podobi, ki spominja na Bergmanovo filmsko estetiko. Grafični roman, ki je eno samo doživetje.

… ko pa je življenje preprosto prenaporno za zatežene bralske eskapade, je Stephen King vedno dobra izbira. Pa pogumno v novo leto: če kaj, potem tudi v prihodnosti zagotovo ne bo manjkalo dobrih knjig!×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 34: Strokovnost pozimi 2018.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.