Dva fragmenta o enotnosti kulturnega boja


Andrej Tomažin

I

Septembra 1970 v enem od številnih robnih tekstov revije Problemi Marko Švabič, ki je pred petindvajsetimi leti preminul nesrečne smrti, zapiše na videz povsem enostavno priliko štirih uredniških glav, ki se pregovarjajo, komu bo pripadel pisarniški material. Razgovor med Tarasom Kermaunerjem, Marjanom Rožancem, Markom Švabičem in Spomenko Hribar v dramoletu Interna kronika navajamo v celoti: »Gospod Rožanc: Zdajle, če bomo tukaj res naredili, kot predlaga Marko za OHO, razstavni prostor, bo treba ven vržti tele stvari. Lahko bi prodali. Gospod Taras: Marči, jaz pa ne vem, če se da to kar tako. Treba je paziti; potem ti pa oni od zgoraj lahko kaj očitajo, saj nikoli ne veš. Gospod Rožanc: Ampak Tarči, pohištvo je naše. Ta krama … Gospa Hribar: Jaz jo takoj kupim. Gospod Rožanc: A, je bil pa Švabič pred tabo. Gospa Hribar: Ha! Saj imajo dame prednost, ne? Gospod Švabič: Ne. Gospa Hribar: O. kaj da ne! Gospod Švabič: Ne. Rabim omaro. Jaz imam familijo. Gospa Hribar: O! A misliš, da jo jaz nimam. Dva otroka! Gospod Švabič: Jaz sem se prvi spomnil. Gospa Hribar: No, to bomo pa še videli.«

Načina ubesedovanja konkretnega, nekakšnega literarnega ready-madea se je Švabič pogosto posluževal, kot urednik roba – kamor so spadale tako novice kot literarni in teoretski teksti – pa je že pred petdesetimi leti vpeljeval preigravanje tistega, kar danes imenujemo fake news – kot denimo v priliki o Dimitriju Ruplu in krstu Javorškovega sina, ki je omembo zaradi svojega dvomljivega statusa resnice dobila tudi v idrijski reviji Kaplje. Zgoraj zapisani Švabičev tekst je pomemben predvsem zaradi dejstva, da se je v Problemih pojavil ravno v času končne konsolidacije razdelitve revije nekako na štiri dele (filozofijo, sociologijo, literarno teorijo in literaturo), ki se je pričela viharnega leta 1968. Prav z omenjeno septembrsko revijo leta 1970 pa še jasneje razpade na teoretično in magazinsko obliko, z obema formalnima spremembama pa vzpostavi začetne temelje današnjega stanja razcepljenosti teorije in fikcije znotraj slovenskega kulturnega prostora. Zaton pozicije umetnika je napovedal in ubesedil že Cankar leta 1913 v tržaškem predavanju z naslovom Slovensko ljudstvo in slovenska kultura: »Kulturne delavce je primoral razvoj človeške družbe, da so se odtujili masi ljudstva […] Zdaj pa je vprašanje: kje je izhod iz tega bankerota, iz te brezposelnosti?«

Uredništvo tedanjih Problemov je na zadnjo platnico zapisalo, da bodo bralci v »prvi [tj. teoretični obliki] našli znanstvene razprave in teoretično poglobljene prispevke s področij: filozofije, sociologije in literarne teorije, v drugi [tj. magazinski] pa bomo ob literaturo uvrstili tudi druge umetniške produkcije, ob dosedanje aktualnosti pa še niz informativnih prispevkov, ki bodo poskušali magazinskemu mediju primerno odgovarjati na bolj sprotna, manj usodna vprašanja slovenskega vsakdana.« Spontana cenzura revije v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki je nasprotovala ideji enotnosti splošne kulturniške revije medvojnega časa, je bilo nadaljevanje Cankarjevih ugotovitev o kapitalistični subsumpciji literature, tistega, kar zares dokončno poudari šele znameniti članek brez avtorstva (sicer pa v avtorstvu Žižka, Močnika in Rotarja) Nekaj pripomb o sedanjih razmerjih razrednega boja na področju književne produkcije in njenih ideologij iz leta 1975, kjer je zapisano, da je »v trenutkih praznine, odsotnosti avantgarde, njen nadomestnik (tenant-lieu) lahko edinole teorija«. Na to Kermauner leta 1982 v Sodobnosti odgovori, da je »Pirjevčevo zamisel [tj. o koncu umetnosti] radikalizirala grupa okrog revije Problemi. Razprave in zamenjala umetnost s teorijo (teoretično prakso). Znameniti Močnikov [sic!] spis iz leta 1975 je tovrsten konec umetnosti ali tradicionalne literature jasno utemeljil«. Za razliko od sedemdesetih let je Cankar v začetku dvajsetega stoletja še verjel v enotnost družbenega in kulturnega boja, ko je v prej omenjenem tržaškem predavanju spregovoril o tem, da je »boj za osvobojenje ljudstva /je/ kulturen boj – in kdor ta boj obrekuje, kdor mu podstavlja nečiste cilje, je sovražnik ljudstva in sovražnik kulture«.

Osnovna grupacija Problemov je torej ob koncu šestdesetih in sedemdesetih razpadla po osnovni liniji teorije nasproti literature, ki je s tem izgubila primat in se umaknila teoretskim izvajanjem danes tiste smeri, ki jo v grobem imenujemo ljubljanska šola lacanovske psihoanalize. Ta razpad je še bolj zanimiv prav zaradi dejstva, da je odločitev za razcep sovpadala tako pri zboru sodelavcev kot avtonomni enoti revije kot tudi pri izdajateljih (predvsem pri CK ZMS) kot vršilcu izvajanja moči, tj. predstavniku polja moči in oblasti, posledice ‘spontane’ cenzure znotraj kulturnega in literarnega polja pa so bile daljnosežne. V svojem kasnejšem zgodovinskem razvoju so se grupacije znotraj revije Problemi vse bolj odmikale druga od druge, kar je kasneje rezultiralo v ustanovitvi Nove revije leta 1982, kasneje pa se je malo pred razpadom Jugoslavije literarni del Problemi. Literatura povsem osamosvojil v revijo Literatura. Nekateri te procese, denimo Andraž Jež, poenostavljeno razumejo kot odmik (literarne) generacije 80. let od »teoretske baze revije, k temu pa je v nemajhni meri prispevalo napeto razmerje med filozofsko koncepcijo Problemov in literarno avtonomijo, ki so si je v literarnih izdajah revije vse bolj jasno želeli pisci«. Vendar omenjeno napeto razmerje ni le inherentno nekemu družbenemu neskladju znotraj literarnega polja v danem času, temveč je utemeljeno v širšem protislovju, ki se v reviji Problemi jasno izkazuje vsaj od konca šestdesetih let dalje in ima svoj vzrok do določene mere v ambivalentnih relacijah oblasti in družbenih skupin ter spontanim razreševanjem antinomičnih pozicij, v katere so bili glavni akterji revijalnega dogajanja zaradi tega prisiljeni, obenem pa – kot smo pokazali – tudi samo literarno in kulturno polje s svojim strukturnim delovanjem oblikuje mehanizme cenzure in vanje vključuje raznolike agense.

II

Ste videli, s kakšno lahkoto so agensi nekega polja postali pasivne figure – še bolje, neigralniški liki (ang. non-playable characters oz. NPC) v masovnih spletnih videoigrah tipa World of Warcraft? »Ta hip moram opraviti radikalno avtorefleksijo,« je zapisal, pa ne le enkrat, Taras Kermauner, pred desetletjem preminuli filozof in teoretik, ob tem pa zasukal formo teksta do neprepoznavnosti. Ste kdaj sedeli pred računalniškim zaslonom in se spraševali, zakaj figure na praznem kanalu (ang. empty realm) delujejo tako togo? Sošolec v srednji šoli je dneve dolgo taval po prostranih pokrajinah generičnega MMORPG-ja. Edini igralni liki, ki jih je srečeval, so bili spretno kodirani – z vnaprej znanimi odgovori in z vnaprej vpisanimi gibi. Sprehajal se je, kot da ne bi bil sam, pa čeprav je zadnja človeška figura zapustila skupni navidezni svet že pred nekaj tedni. Prišel je do zunanje meje igre in se z njo spretno poigraval. Brskal je za možnostmi, ki jih igra ni niti ponujala, in iz njih ustvarjal nove scenarije. Ob stiku z NPC-ji jih je besno odrival, se jim nastavljal na utirjeno pot in jih z nje suval z vsemi svojimi močmi – a le z močmi, ki mu jih je ponujalo igralno okolje. Poskušal se je preriniti do svojih fizičnih meja – tokrat sedenja pred zaslonom –, in ko jih je dosegel, je prodal svoj račun naključnemu zelencu. Sedaj na enem od otokov najslavnejšega španskega arhipelaga dela v slabem hotelu kot pomočnik vodje IT-oddelka. Sredi septembra 2018 je na alt-right tviterosferi prvič naletel na mem NPC-Wojaka, ki predstavlja eno od verzij starejšega mema Wojaka – ta je bil uporabljen predvsem za izražanje čustvenih stanj. NPC-Wojak pa povsem drugače predstavlja apatičnega človeka, zgolj fasado nekega intelekta – osnovna premisa gre v smer, da velika množica ljudi, pa naj bodo konzervativci, liberalci, levičarji, deluje v avtomatskem pogonu. Da ponavljajo odjeke preprostih sloganov MSNBC-ja ali VICE-a, a tudi Fox News. Pri nas – Mladine ali Studia City, a tudi Demokracije?

Ubesedovanje ponavljanja je eno od temeljnih načel Cankarjevih dram, ne le v paradigmatičnem primeru drame Za narodov blagor, temveč še toliko bolj v primeru Hlapcev, kjer se Cankar zaplete v prikazovanje političnega boja med klerikalci in liberalci, vse figure pa temeljijo na replikah, ki ponavljajo med seboj podobne ali le nasprotne besede in drug drugega lovijo na najmanjših odmikih od zastavljenih premis. Še najbolj od vseh verjetno ravno lik Kalandra, po številnih interpretacijah nosilec progresivne politične spremembe, po replikah pa najznačilnejša figura reiteracije – na drugi strani pa tudi župnik in Hvastja stopata po istih stopinjah, ki jih drobencljajo skupaj. Daleč torej od tega, da bi z zapisanim pritrjeval trditvam Janka Kosa, da je Cankar v Hlapcih »na višjo moralno raven postavil politične in ideološke predstavnike katolištva – župnika in Hvastjo, v liberalnih nasprotnikih pa odkrival moralno zavrženost, zraslo iz življenjskega oportunizma, hedonizma in cinizma«, tudi oni namreč meljejo in meljejo že slišano. Radikalne Kalandrove ideje pridejo do izraza ob Jermanovi bledici na koncu drame, ko Kalandra pogleda v roke in izreče tisto antologijsko: »Ta roka bo kovala svet.« Kalander je, po natančnem branju (da omenim samo nekatere politično nekorektne: »Jaz jih poznam, gospod, posebno ženske.« in »Rekel sem — vsa fara je pijana, posebno ženske.«), le korak stran od jeznih belih možakarjev, ki so ob koncu dvajsetega stoletja svoj spomenik dobili v obliki Brezmejne burke (ang. Infinite Jest) D. F. Wallacea, kjer se (še neobstoječi) slovenski prevod lahko bere kot obupno nadaljevanje Manifesta za domovino. A tisti Wallace ni Wallace Bledega kralja (ang. The Pale King), ki se spusti v samo brezno finančnega kapitalizma in novih oblik vladanja, ko zapiše, da »herojska meja sedaj leži v urejanju in razvrščanju dejstev. Klasifikacija, organizacija, prezentacija«. Ni naključje, da je ravno tri dni po Wallaceovem padcu – njegovem samomoru pred desetimi leti – padla tudi ameriška investicijska banka Lehmann Brothers – prvi znanilec globalne finančne krize.

Kot tudi ni naključje, da je Cankar tri leta po izidu Hlapcev v Slovenskem narodu objavil črtico Prva ječa s protagonistom po imenu Peter Kalander. Zgodba se začne predvidljivo: »Peter Kalander je bil vihrav, neroden, pošten in lahkoveren človek.« Kalander se spominja otroških let, ko so ga zaradi slabega obnašanja po nedeljski maši zaprli v šolo za nekaj ur: »Dvanajst ur samotnega dela in premišljevanja, so rekli, da bo zadosti za spreobrnjenje.« Zgodba s trikom priprtega učenca se nadaljuje po ustaljenih tirnicah upora – razgrajanja, načrtovanja povračila in misli na samomor. Ko mu učitelj končno odpre vrata, se ne zgodi čisto nič. Vse skupaj se prav uborno konča z mimohodom učitelja in Kalandra v tišini. Lahko bi rekli: enotnost v razklanosti. »To je bila prva ječa Petra Kalandra.« Kjer ječa ni le del prvega, temveč tudi tistega drugega, stereotipnega, neigralniškega karakterja – učitelja. Še jasneje se stvari razpirajo v Pohujšanju v dolini šentflorjanski – pa to ne more biti le zaradi skladanja imena osrednjega lika s Kalandrovim, kjer se ljudstvo, nevedno in nerazumevajoče, od začetka do konca ne spreminja, postavlja v središče pojma enotnosti in univerzalnosti. Ljudstvo kot amorfna gmota, ki je niti prihod Petra oz. Krištofa Kobarja kot unikatnega primera mall ninje – neukega revolveraša, ki igra Clinta Eastwooda – v našem primeru kobajagi kulturnika, ne vrže s tira. Še več, ravno Kobarjeva izključenost je vir vsakokratnega kulturniškega trkanja po prsih, čeprav je v njegovem liku moč najti sledi, četudi še tako drobcene, osovraženih tajkunov – in tu ni slabo omeniti, da sta tako Hilda Tovšak kot Dušan Črnigoj v zavodih za prestajanje kazni zapora postala knjižničarja. Cankar pravi nekako takole: atomizacija se je zgodila, še dosti preden se je pojavil Peter oz. Kobar, kdorkoli od zunanjih elementov, ki razbijejo red v dolini šentflorjanski. Dolina je že atomizirana in nobeno rodoljubno društvo ali zunanji proces ga ne sestavi spet skupaj. (Prvi  pomenljiv vzpon populistične desnice v 21. stoletju po analizah rezultatov (pred-2008 in po-2008) sovpada prav s finančno krizo). Tega ne more storiti niti team building v obliki poljubljanja nog in vsesplošne zavedenosti. Kaj se je spremenilo v dolini šentflorjanski, je verjetno le retorično vprašanje, saj končni pripev Alojziju svetemu, nekdanjemu aristokratu iz družine Gonzaga, služi le poudarku tega razkoraka. V tem smislu atomizacija obstaja ravno skozi sivino šentflorjancev, neznanje o znanju vseh preostalih, ki se dobro kaže v replikah med dacarjem in županom, ki jih nazadnje vendarle poveže v obstoju neke skupnosti. »Kakor je to zelo lahko doba razkroja (in v kar sem zdaj zelo globoko prepričan), tako je lahko mogoče celo kaj drugega,« zapiše mojster pozabe, Marko Švabič, v Bitki proti prahu.

In če za konec ponovim tudi jaz, tokrat že zapisano Cankarjevo vprašanje: »Kje je izhod?« V ponavljanju stoletje starih besed, ko se Ivanu zapiše, da je »edina pot boj ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosežen poslednji cilj«? Arran James v svojem tekstu za Šum zapiše: »Če je osrednje politično vprašanje politike Kaj storiti?, odpoved oz. izhod lahko odgovori le s Kako daleč lahko greš s tem, da se prepustiš?« (ang. If the fundamental question of politics is What is to be done? renunciation can only answer How far can you go in letting go?) Prej omenjeni mem NPC-Wojaka opozarja na zaprtost enega in drugega, tistega na pravi strani kulturnega boja in tistega na napačni – v skrbno zaprtih igralnih algoritmih niso le NPC-ji tisti, ki nimajo lastnega izraza, temveč zaradi vnaprej koreografiranih gibov, povezanih z igralnimi pripomočki, tudi igralniški liki z zaslombo v človeškem telesu ostajajo del nekega sveta, nekega strežnika, nekega kanala. Ko se moj nekdanji sošolec v prostem času še vedno sprehaja po praznem teritoriju neke igre, v svojih mislih nevede naglaša Bataillev izrek, da poanta ni v dosegi cilja, temveč v umiku od pasti, ki jih ta cilj predstavlja.×

Besedilo je bilo izvorno objavljeno v Razpotja 33: Cankar/Marx.