»Družbeni pravičniki«: zmagoslavje volje in nestrpnosti


Raphael Tsavkko Garcia

Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika.

Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv. Pojav se je v zadnjih letih razširil predvsem v ZDA, njegovo žarišče pa so univerze, še posebej elitni humanistični kolidži. Zadnje čase zaradi vpliva ameriških vzorcev opazujemo širjenje tega pojava v kontekste s povsem drugačno družbeno stvarnostjo, na primer v Brazilijo. V teh okoljih marsikje že obstajajo močna gibanja za človekove in socialne pravice in mnogi aktivisti se sprašujejo, kako se odzvati na novi fenomen, ki pronica iz ZDA. Aktivisti pogosto mislijo, da velja stopiti v stik z »družbenimi pravičniki« in v odprtem dialogu pretehtati, kako jih vključiti v razpravo o taktikah in smotrih. To je zmota, saj so »družbeni pravičniki« po dinamiki svojega delovanja destruktivna sila, ki uničuje ideale, v imenu katerih govori. Njihov smoter ni tkanje zavezništev, temveč boj v imenu boja samega. Dialog z njimi je nemogoč.

 

Generacijski problem

»Bojevniki za družbeno pravičnost« so izrazito generacijski pojav. Gre za posameznike med 18. in 30. letim starosti, ki pripadajo tako imenovani »milenijski« genaraciji (kritiki jo ne brez razloga označujejo kot cry baby generation oz. »cmeravo generacijo«). V veliki večini gre torej za mladino, rojeno v 90. letih, ki je odrasla v zaščitniškem okolju, zaznamovanem z levoliberalno ideološko hegemonijo. Izpostavljanje lastne »krhkosti« je zanje strategija boja, ki pod kolektivističnimi slogani skriva izrazito individualistično naravnanost.

Prek vzpostavljanja tako imenovanih »varnih prostorov« (safe spaces) zahtevajo izločitev »žaljivih« mnenj. Problem je, da je zanje tako rekoč vse žaljivo. V najbolj nepričakovanih mnenjih in dejanjih identificirajo stališča, ki jih levoliberalna hegemonija upravičeno marginalizira (kot so rasizem, homofobija ali transfobija) in nato zahtevajo njihovo odstranitev. Ta taktika nima ničesar skupnega z zaščito interesov manjšin, temveč je način, kako monopolizirati govor v imenu hegemonskih stališč. Podobno kot maoisti v kontekstu marksizma ali fašisti v kontekstu nacionalizma »družbeni pravičniki« uporabljajo skrbno inscenirano radikalizacijo, da bi si izborili pravico do ekskluzivnega zastopstva konsenza širše politične sfere.

Njihova miselnost v veliki meri izhaja iz odsotnosti pomembnih družbenih konfliktov v ZDA in Evropi v času finančne stabilnosti na prelomu tisočletja. Na splošno gre za generacijo, ki se je v obdobju gospodarske rasti in relativnega socialnega miru (poudarjam besedo relativnega) morala spopasti le z redkimi problemi. V tem kontekstu je prišlo do obrata od širših družbeno-ekonomskih bojev k bolj osebnim temam in spopadom na mikroravni. Zaostritev razrednih bojev in erozija srednjega sloja (ki se odraža v krizi meritokratske utvare, ki jo poosebljajo elitne univerze in visoko šolstvo nasploh) je sprožila radikalizacijo tem, ki se vrtijo okoli individualnih identitet, ki so postale nadomestilo za velike boje preteklosti.

 

Od družbe k identiteti

Boj proti rasizmu ali za pravice žensk se ne dojema več kot vidik ali nadaljevanje bojev za družbeno emancipacijo, temveč kot nekaj izoliranega, kar je samemu sebi cilj. Ne gre za to, da bi denimo razumeli kapitalizem kot del seksizma ali kolonializem kot del rasizma. Sama levica je zadušila takšna široka razumevanja v procesu redefinicije svoje politične identitete, ko se je oddaljila od problemov odrinjenih skupin v iskanju sinergije s srednjimi sloji. Govor o intersekcionalnosti, značilen za »socialne pravičnike«, je način, kako izkoristiti šibkost leve sredine glede tem, ki se tičejo marginaliziranih identitet, in se predstaviti kot nadaljevalci velikih socialnih bojev preteklosti, redefiniranih za potrebe multikulturnih družb, občutljivejših za interese manjšin. Toda »družbenim pravičnikom« ne gre za sintezo fragmentiranih identitet v imenu boja za skupne cilje niti jim ne gre za to, da bi, v klasični marksistični tradiciji, v bojih na mikroravni videli odraz globalnih trenj; velike socialne teme reinterpretirajo kot vprašanja osebnih identitet.

»Socialno pravičništvo« je radikalizirana različica individualističnega nazora. Čeprav ga ne moremo enačiti s progresivnim liberalizmom, pa izhaja iz njega, zato se v njegovem aktivizmu v sprevrženi obliki kažejo osnovne predpostavke liberalnega nadzora. Če je stara revolucionarna levica verjela, da se bodo z zrušenjem kapitalizma (kot po čudežu) rešili »minorni« problemi, kot so rasizem, homofobija in mačizem, »socialni pravičniki« verjamejo ravno nasprotno. Iz ene radikalne utvare so zapadli v drugo, saj verjamejo, da bo z razrešitvijo problemov, ki jih je stara (»bela«, »heteronormativna«) levica zanemarjala, konec kapitalističnega zatiranja. Tu lahko zelo jasno vidimo odraz liberalnega prepričanja, da problem ni kapitalizem kot tak, temveč neenak položaj družbenih manjšin. »Socialni pravičniki« liberalizmu vrnejo z (navidezno) levičarsko kritiko, češ da je problem strukturne narave, toda ohranjajo isto hierarhijo problemov in isto individualistično perspektivo. Toda ta dva nauka nista združljiva oziroma vsaj ne na način, kot predlagajo »družbeni pravičniki«. To notranje protislovje se kaže v nasilnem, voluntarističnem in iracionalnem delovanju, ki je prepoznavni znak nekonsistentnih nazorov.

 

Konstrukcija in dekonstrukcija

Osrednja značilnost »družbenega pravičništva« je kratek stik med kolektivno in individualno ravnjo. Razsvetljenstvo poudarja univerzalnost razuma: vsakdo, ne glede na njegove osebne okoliščine, lahko ima objektivni uvid v realnost situacije. Postmodernizem problematizira to stališče in izpostavlja mehanizme, ki naše védenje postavljajo v odvisnost od naših (osebnih, zgodovinskih, družbenih, političnih itd.) okoliščin. Oba doprinosa sta ključna pri vsaki analizi sodobnosti. »Družbeno pravičništvo« je njuna posebno ponesrečena sinteza, saj po eni strani predpostavlja apriorno in neodrešljivo vpetost vsakega posameznika v mreže družbene moči, tako da je vsako stališče vselej že neizbrisni odraz osebne okoliščine govorca, po drugi strani pa ohranja naivno predstavo o objektivni spoznavnosti socialne realnosti in prozornosti mehanizmov dominacije.

Pri mnogih aktivistih za »družbeno pravičnost« se ta kratki stik kaže v neolombrosovskem naboju: barva kože, rasa in spolna usmeritev so zapisane v vsako posamezno identiteto. Vsakdo je odraz skupine, ki ji pripada, hkrati pa je skupina reducirana na posameznika in njegove probleme (kar se odraža v pojmu »življenjske izkušnje«). Posledica je esencializem, ki spominja na najbolj reakcionarno desnico: če (ni)ste pripadniki določene rase oz. skupine, ne morete imeti prav. Če ste predstavniki dominantne skupine, o družbenih problemih marginaliziranih ne morete povedati ničesar relevantnega. Kritika seksizma, rasizma ali homofobije se tako splošči v identifikacijo »napačnega« spola ali rase. Kot je zapisal Erick Felinto: »Vrhovni varuhi politične korektnosti na spletu so dosegli, kar je desnici spodletelo: utišati liberalne in levičarske glasove. Če podpirate zahteve določene manjšine, a niste njen član, je to zato, ker hočete piškotek. Če je ne podpirate, pripomorete k ohranjanju hierarhičnih struktur družbene moči. V izbiri med molkom in tem, da se izpostaviš in si obtožen, da ‘pripadnikom manjšin kradeš protagonizem’, mnogi izberejo molk. Politično korektni spletni aktivizem tako dejansko pomaga tistim, ki si prizadevajo za vse bolj razdrobljeno družbo, nesposobno avtonomne in močne politične koordinacije.«

Soočen s tovrstnim aktivizmom, vsakršen poskus dialoga trči ob steno klišejev in votlih sloganov, kot so »mesto izrekanja«, »protagonizem«, »kulturna apropriacija«. To so pojmi s teoretsko in zgodovinsko težo, ki pa so izgubili uporabnost in so postali orodje za nevtralizacijo kritike. Še hujša je raba pojmov, kot so »belec«, »moški« ali »hetero«, v slabšalnem pomenu. Namesto boja proti strukturnim razlogom, ki nekatere družbene kategorije identificirajo kot »normalne« in druge kot »nenormalne«, se borijo proti osebam. Belopolti rasist ni problematičen, ker je rasist, temveč ker je belec. Seksistični moški ni problematičen zaradi seksizma, temveč zato, ker je moški. Če temu oporekamo, nam oponesejo, da ne razumemo, kako so strukture družbene neenakosti vpisane v vsakodnevne prakse. Tej logiki se ne da ubežati, razen v kolikor nam fundamentalisti »družbene pravičnosti« dopustijo možnost »dekonstrukcije lastnih privilegijev«, ki pa ima obliko nedosegljivega ideala. Emancipatorno politiko na ta način zvedejo nazaj v predpolitične prakse greha in odpuščanja – politično prizadevanje za napredek po ovinku privedejo nazaj v logiko spovednice in pokore, zase pa pridržijo vlogo inkvizitorjev.

Strukture dominacije so dojete v psevdoreligioznih terminih. Ideja, da bi lahko empirično sledili napredku (ali nazadovanju) na posameznih področjih ter racionalno razmišljali o egalitarnih in emancipatornih politikah, je sabotirana z ozračjem permanentne moralne panike. »Družbeni pravičnik« ni nikoli zadovoljen in bo vedno iskal napake, saj bi sicer izgubil smisel obstoja. Ne želi popraviti stanja družbene izključenosti, saj živi od opozarjanja nanjo. Zato ga vprašanja učinkovitosti ali kontraproduktivnosti političnih strategij ne zanimajo. Vse je podrejeno narcizmu signaliziranja lastne kreposti.

Gibanje je v osnovi sovražno do ideala sobivanja. Lažna retorika inkluzivnosti zakriva željo po zapiranju v samovsiljene gete. Zanikajo celo tako osnovni pojem, kot je solidarnost. Če niste član skupine, ste sovražnik. Vse je »družbeni konstrukt«, toda kljub temu je sovražnik, zatiralec, nekaj prirojenega.

[…]

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Celoten članek lahko preberete v najnovejši številki Razpotij, posvečeni identitetam. Na revijo se lahko naročite tukaj.