Doba izhodov


Martin Hergouth

»Neoreakcionarji se napotijo proti izhodu.« – Nick Land

To je začetek zloglasnega eseja Dark Enlightenment1 (Temno razsvetljenstvo), mračno futurističnega manifesta (lahko ga imamo za enega od intelektualnih virov alt-desnice). Njegov avtor je Nick Land, odpadniški angleški pisec, ki je v slikoviti teoretski prozi napisal nekaj odmevnih esejev in knjig, katerih vodilni motiv je zavračanje, celo prezir do (levo) liberalnega (ali pa sploh humanističnega) razumevanja razvoja in zgodovine.

To ni kar nek naključen pojem izhoda. Kot postane jasno nekaj vrstic nižje, ko je postavljen v nasprotje z glasom, je »izhod« pri Landu rabljen prav v smislu, kot ga je v knjigi Izhod, glas in lojalnost iz leta 1970 izčistil ekonomist Albert O. Hirschman. Kako se je na pogled benigna knjiga znašla na položaju tako vidne reference v temačnem manifestu?

Kritika ekonomske misli

Vsekakor je Hirschmanova knjiga precej daleč od téme temačnih napovedi civilizacijskega zatona. Knjiga je po svoji zasnovi strokovno delo, epistemološka intervencija v neko določeno znanost, namreč ekonomijo.

Standardna zgodba ekonomistov, kako se odvija gospodarstvo, je namreč v grobem taka: Ključen odnos na trgu je odnos kupca in proizvajalca/prodajalca. Proizvajalci dajejo na trg produkte po določeni ceni. Kupcem so ti produkti po tej ceni bodisi všeč bodisi ne. Če prvo, vse v redu, če drugo, odide kupec stran k drugemu ponudniku. To je dejanje, ki mu Hirschman reče izhod. Njegov glavni očitek tej standardni konceptualni zasnovi je, da je izhod v njej pripoznan kot edini relevanten način izražanja nezadovoljstva potrošnika.

To namreč za ekonomijo porodi mnogo slepih peg. Denimo tole opažanje, ki ga Hirschman postavi v izhodišče svojega dela: ekonomija ima zelo malo povedati o tako vsakdanjem fenomenu gospodarskega življenja, kot je naključen in popravljiv upad v brezhibnosti delovanja neke organizacije. Ekonomist predpostavi, da podjetja vedno delujejo optimalno, ob odstopanju od optimalnosti pa so na trgu hitro kaznovana in tako izginejo iz področja ekonomistovega zanimanja, ker pač izginejo iz področja obstoja.

Poleg tega klasična ekonomska teorija deluje samo, dokler predpostavljamo neskončno gladek in homogen svet, v katerem so ponudniki kontinuirano razporejeni po krivulji kakovosti produktov/storitev ter njihove cene. Čim potrošniku karkoli ne bo (več) všeč, bo po predpostavki zlahka našel alternativo, kamor se bo lahko premaknil. Kakršnekoli spremembe v kakovosti delovanja podjetij naj bi se brez trenja prevedle v novo razporeditev potrošnikov.

V dejanskosti pa imamo vselej opravka s končnim številom oz. z zelo redko poseljenim spektrom različnih ponudnikov in preskoki potrošnikov med njimi niso lahki. Od tod vznikne določena lepljivost izbire, izhod ni vedno gladka in enostavna opcija. Na tem mestu Hirschman vpelje pojem glasu: v ekonomijo poskuša kot relevantno vpeljati dejstvo, da posamezniki tu in tam – namesto da bi odkorakali stran – poskušajo tisto, kar jim ni všeč, spremeniti tako, da se glede težav oglasijo.

Vse to se da opisati tudi z bolj domačim izrazjem: Če je izhod tipičen za tržne ekonomske odnose, je glas nekaj, kar odpre polje politike; v politiki (in nasploh kjerkoli imamo kakšno skupnost) se pričakuje, da bo nestrinjanje izraženo po metodi glasu, izhod pa velja za res skrajen ukrep, pogosto dojet kot izdaja. Hirschman torej čisto polje ekonomije razburka s kaosom politike. Oziroma, bolje rečeno, zabriše mejo med politiko in ekonomijo. Namesto da bi ju imel za dve povsem ločeni sferi družbenega delovanja, ju razpostavi na kontinuum institucionalnih oblik, ki ga na skrajnih koncih opredeljujeta izhod in glas; v dejanskosti pa skorajda vse forme združevanja različno kombinirajo obe možnosti odziva. Tudi politične stranke in celo države so neki ponudniki storitev (ki jih lahko zapustimo) in tudi tržna podjetja so neke politične entitete, kjer je na delu logika pripadnosti in identitete (na katera lahko poskušamo vplivati s kritiko).

Hirschman torej vzpostavi splošno teorijo odnosa organizacij in njihovih deležnikov, ki se razpenja med opciji izhoda in glasu. Odnos med njima razume po modelu ventila: akumulirano nezadovoljstvo vedno teži k sprostitvi in sprostilo se bo po liniji najmanjšega odpora. V splošnem je izhod cenejša in enostavnejša strategija kritike kot glas, tako da bo nezadovoljstvo privedlo do glasu samo v primerih, ko je opcija izhoda na ta ali oni način blokirana: deležnik bodisi ne more bodisi noče oditi.

Produktivna teorija

To načeloma zajame poanto Hirschmanove knjige. Tako postavljena opozicija Hirschmanu vzpostavi teoretsko polje, na katerem knjiga zares zablesti in zazna vrsto fenomenov, ki do tedaj niso bili niti vidni.

Za začetek shema proizvede enostavno klasifikacijo organizacij glede na to, kateri odziv dopuščajo. Na eni strani imamo abstraktne institucije izhoda, najčistejši primer so tržna podjetja, predvsem velika. Na drugem polu imamo institucije, kjer je izhod močno moralno obremenjen ali nemogoč: najizrazitejši primer je družina.

Onkraj tega pa Hirschman denimo opazi, da je v resnici moč razločevati dvoje: metodo kritike, na katero je organizacija bolj odzivna, in metodo kritike, ki se je njeni deležniki laže in pogosteje poslužujejo. Idealno to dvoje sovpade. Toda reči, ki delujejo, so manj zanimive od tistih, ki ne. Hirschman lahko tako s temi razlikovanji detektira primere, kjer je komunikacija med centrom odločanja in udeleženimi akterji v temelju zgrešena.

Obstajajo primeri organizacij, ki so ustrojene na način, da bi se morda lahko odzvale na glas, toda nezadovoljni uporabniki nezadovoljstvo izražajo z izhodom. To je bil navsezadnje primer, ki je avtorja sploh spravil na idejo knjige: nigerijski primer, kjer je utemeljeval, da so železnice zaradi privatne konkurence kamionskih prevozov slabše, ker imajo uporabniki na voljo alternativo in s tem opcijo izhoda, zaradi česar ne pride do tega, da bi poskušale situacijo izboljšati po poti glasu (na izhod pa so železnice zaradi državnega financiranja neobčutljive). To je morda glavna heretična posledica Hirschmanovega modela: več konkurence ni nujno blagodejno, ker omogoča »ventil« izhoda, kar prepreči angažma glasu. In to je navsezadnje dinamika, ki jo lahko vedno pričakujemo ob projektih (delne) privatizacije javnih storitev, kot sta šolstvo in zdravstvo. Hirschman pa najde tudi (redkejši) obraten primer disfunkcionalnosti: situacijo, ko je v neki organizaciji – kot primer navede Johnsonovo administracijo iz šestdesetih let – odziv glasu »udomačen« in nevtraliziran, izhod pa le preveč dokončen.

Razen tega avtor prikazuje uporabnost svojih konceptov in odkriva nove nianse v možnih dinamikah med izhodom in glasom še na neštetih drugih primerih in situacijah daleč onkraj meja ekonomije, od dvostrankarskega sistema do integracije manjšin. Gotovo je moč iz tega preigravanja razbrati tudi bolj določene teoretske teze, ki jih je moč tudi podvreči prevpraševanju (izčrpno razpravo o polemikah, ki jih je knjiga sprožila, najdemo, med drugim, v spremni besedi Aljoše Kravanje). Toda osrednja zasluga dela je prisotna že v naslovu: odločilni prispevek je sama postavitev teh enostavnih pojmov in z njimi preprostega, a učinkovitega mišljenjskega okvira.

Doba izhoda

Pred sabo imamo torej knjigo, ki ji po vsem videzu sodeč lahko pripišemo nekoliko tehničen karakter. Bere se sicer lahkotno, navdušenje avtorja nad uporabnostjo njegovih konceptualnih inovacij ji daje celo nekako igriv ton. Toda v kakšnem smislu lahko navdahne teze z nabojem zgodovinske usodnosti?

V kratkem opisu na notranji strani platnic slovenske izdaje smo opozorjeni, da je delo produkt svojega časa, da je začelo nastajati v poznih šestdesetih, ko je opcija glasu v vseh ozirih in globalno dosegla nek začasni vrhunec. Toda ironija je hotela, da je bil prav izhod tisti pol Hirschmanove analize, ki na dolgi rok učinkuje bolj evokativno – (četudi je bil, kot rečeno, v kontekstu izhodiščne intervencije označeval tisti bolj dolgočasen pol.). Zdi se, da živimo v svetu izhodov, ki se je iz polja ekonomije odločno preselil v polje politike. Težko bi se domislili bolj splošno prisotnega občutja, ki obvladuje sodobno politiko, celo sodoben svet nasploh, kot je »ne grem(o) se več tega!«.

Če zgolj namečemo nekaj zgodovine od izdaje Hirschmanove knjige do nas: izhod iz povojnega reguliranega kapitalizma, izhod iz socializma, izhod iz Vzhoda in, v naslednjem valu, izhod iz krize, izhod iz neoliberalne paradigme, izhod iz EU, izhod iz bede z vojno razdejanih držav Bližnjega vzhoda. Ter vseskozi: izhod iz tradicionalnih družbenih vezi in vlog, v zadnjem času posebno poudarjeno izhod iz spolnih vlog (celo izhod iz spola samega) ter, najbolj nedavno, izhod iz tega izhoda, torej izhod iz liberalizma.

Tu smo na terenu izhodiščnega vprašanja: po kakšnem ključu Hirschmanovi pojmi zaidejo v temačno futurističen manifest? V tem je neka logika: prav z njimi lahko zelo jedrnato opišemo specifičnost nove desnice v odnosu do stare. Minimalna opredelitev liberalizma v najširšem smislu je, da gre za nazorsko smer, ki širi možnost izhoda; konservativci/reakcionarji pa so zgodovinsko nasprotovali temu širjenju. (Socializem bi v tej shemi bil (z vsemi potrebnimi caveat) politika, osnovana na opciji glasu.) Ko se nova desnica »napoti proti izhodu« (kar lahko spremljamo tudi na bolj domačih primerih, ne le v Landovi temačno futuristični viziji), lahko postane bolj agresivna in radikalna, toda v resnici je v tem gibanju močan element zapustitve položaja in priznanja poraza, tedaj ubere zadnje orožje, ki ji ga zgodovinski pohod liberalne razvezave ne more odvzeti.


  1. Dostopno na: http://www.thedarkenlightenment.com/the-dark-enlightenment-by-nick-land/

Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.