Dežela kakijev*


Francesco Condello
.

Dandanašnji se pred vsakimi evropskimi volitvami razplamti žgoča mednarodna razprava, pogosto osredotočena na prepoznavanju populističnih (če že ne rasističnih ali neofašističnih) sil od vladnih strank (»dejavnikov stabilnosti«), v katerem se preštevanje volilnih glasov prikazuje kot »poslednji up« demokracije, ki se očitno nahaja v stanju nenehne ogroženosti. Nedavne italijanske volitve seveda niso nikakršna izjema.

Dan po volitvah, po prepričljivi zmagi vseh tako imenovanih »protisistemskih« sil, se zdijo te bojazni dokaj utemeljene: Gibanje 5 zvezdic, »protikastna« sila par excellence, je še dodatno izboljšalo že tako presenetljive rezultate volitev 2013 in postalo vodilna stranka s skoraj enkrat več glasovi od drugouvrščene; gibanje samo je prejelo več glasov kot vse koalicijske stranke prejšnje vlade skupaj. Poleg tega je največja skupina v parlamentu postala desna sredina pod vodstvom (Severne) Lige, z najboljšim vsedržavnim rezultatom v zgodovini, in njenega vodje Mattea Salvinija, ki je Silviu Berlusconiju iz rok iztrgal monopol nad italijansko desnico. Levosredinska koalicija, na čelu z Demokratsko stranko, ki je izgubila polovico glasov od zadnjih volitev, in s satelitskimi strankami, ki jim ni uspelo doseči praga za vstop v parlament, je na zadnjem mestu in najbolj oddaljena od ostalih dveh.

Volitve tako razkrivajo državo, ki se nagiba v desno, ki je manj institucionalna in razklana na tri bloke, ki komaj sobivajo eden z drugim, in ji je posledično težko vladati.

.

»Italija ja, Italija ne«

Matteo Renzi, sekretar Demokratske stranke in premier z najdaljšo življenjsko dobo v zadnjem sklicu, je poskušal nasloviti prav to težavo. Osrednja tema njegovega predsedovanja (ki je trajalo malo več kot dve leti) je bilo namreč oblikovanje ustavne reforme, ki naj bi zmagoviti koaliciji dala več možnosti za vladanje. Italijani te reforme, ki je bila podvržena potrditvi na referendumu, niso podprli, kar je povzročilo padec Renzijeve vlade in začetek volilne kampanje.

Podrobnejši vpogled razkriva nit, ki povezuje poraz Demokratske stranke na ustavnem referendumu s porazom na zadnjih volitvah: stranka se je oddaljila od najšibkejših v državi (deprivilegirani sloji, delavci, mladi, manjšine …). Poglavitne kritike ustavne reforme, ki so jih podali nekateri najpomembnejši italijanski ustavni strokovnjaki, so stranki namreč očitale, da žrtvuje pravice »poražencev« in manjšin na račun vladne stabilnosti – ureditve, ki bi vladi omogočila stabilno državo. Zato ni naključje, da je Demokratska stranka na teh volitvah izgubila vse volilne okraje v najbolj prikrajšanih območjih: na jugu v prid Gibanja 5 zvezdic, na severu v prid Severne lige.

Poleg tega je zavrnitev ustavne reforme državi zapustila »pohabljen« volilni zakon, ki je bil spisan za novo ustavno ureditev, zavrnjeno s strani državljanov. Kakorkoli, Renzijeva prioriteta je bila stabilnost, zdaj pa se poslavlja od oblasti z manj obvladljivo državo in s stranko, izpraznjeno tako vrednot kot ljudske podpore.

.

»Ampak Italija se ne gre!«

Komunikacijska strategija Gibanja 5 zvezdic se skoraj popolnoma osredotoča na vzdrževanje konsenza, tudi na račun navidezne dvoumnosti glede določenih vprašanj. V luči volilnih rezultatov lahko rečemo, da je ta strategija, vsaj kar zadeva konsenz, delovala in se obrestovala: stranka je osvojila vse volilne okraje na jugu in ponekod (kot na primer na Siciliji) celo osvojila več poslanskih mest, kot je imela kandidatov.

V zadnjih petih letih so z več strani postavljali pod vprašaj tempo in metode institucionalizacije tega gibanja, začenši s prisotnostjo na malih ekranih (po začetni zavrnitvi televizijskih soočenj z ostalimi silami). Ta proces se je dokončno zaključil z izvolitvijo Luigija Di Maia na vrhovni položaj v stranki in ni naključje, da zdaj do njega izražajo naklonjenost krogi, donedavno sovražni do Gibanja 5 zvezdic (kot je na primer predsednik industrijske zbornice Vincenzo Boccia, direktor družbe Fiat-Chrysler Sergio Marchionne, ustanovitelj dnevnika La Repubblica Eugenio Scalfari … ).

Če bi Di Maio odrasel pred padcem berlinskega zidu, bi se o njem govorilo kot o krščanskodemokratskem politiku, ne nujno v smislu pripadnosti krščansko-demokratski politični opciji, temveč zaradi določene transverzalnosti v iskanju konsenza in nagnjenja k političnim kompromisom. Gre torej za politika starega kova, zanimivo pa je, da ga je proizvedla politično najbolj prelomna sila, ki se je kadarkoli pojavila v Italiji.

Gibanje 5 zvezdic zdaj pod Di Maiom izkazuje pripravljenost na dialog z vsemi, po tem, ko je v prejšnjem mandatu dogmatično zavračalo kakršnokoli koalicijo ali dogovor z drugimi strankami. Če pogledamo bolje, to pravzaprav ni bistvena sprememba: gibanje hoče ohraniti fluidno identiteto in noče biti opredeljeno na podlagi klasičnih političnih kategorij (desnica in levica). Če je tvoja prioriteta, da se izmikaš identifikaciji z samo eno stranjo, je vseeno, ali se dogovarjaš z vsemi ali z nikomer.

.

»Velika (zlorabljena) želja po novem začetku«

Za komentar zmage Severne lige, ki jo je njen vodja Salvini premaknil na skrajno desnico, se je treba vrniti k dogodkom, ki so se zgodili na vrhuncu volilne kampanje v Macerati, mestu v srednji Italiji. Po dogodku iz črne kronike (osemnajstletno odvisnico naj bi ubili severnoafriški prekupčevalci z drogami) se je osemindvajsetletni Luca Traini odločil za strelski pohod in po ulicah Macerate začel naključno streljati po temnopoltih osebah (šest jih je težje ranil), nato pa v roke vzel trobojnico in jo s fašističnim pozdravom dvignil v zrak pred mestnim spomenikom padlim vojakom, kjer je počakal na organe pregona.

Luca Traini je bil goreč pripadnik Severne lige in eden od varnostnikov Mattea Salvinija, kljub temu pa nobena stranka (ne Demokratska stranka ne Gibanje 5 zvezdic) dogodkov ni izkoristila za napad na kandidata Lige. Še več: niti beseda fašizem ni bila prepričljivo uporabljena (Renzijeva prenagljena izjava je omenjala »napačen način iskanja pravice«, kot da je pravica imela kakršnokoli vezo z dogodki).

Medtem ko so bile sile skrajne desnice solidarne s Trainijem in mu obljubile vso pravno podporo ter organizirale manifestacije, na katerih so ga oklicale za »junaka«, so bile, paradoksno, po večini tarča napadov le skrajno levičarske organizacije (socialni centri). Njihove proti-manifestacije, ki se jim ni pridružila prav nobena stranka, so napadali vsi mediji.

Če obsodba fašizma in diskriminacije v volilni kampanji v Italiji, kot vidimo, vodi do izgube glasov, to le potrjuje premik italijanskega volilnega telesa na desno. In če pogledamo rezultate volitev ter seštejemo glasove, ki so jih prejele Casapound (1 %), Fratelli d’Italia (5 %), Liga (17 %), torej vse politične sile, ki so odkrito filofašistične, k temu dodamo še nekatere nostalgike iz vrst tako Berlusconijeve stranke kot iz Gibanja 5 zvezdic in med vzdržanimi, dobimo med 20 in 30 % volilnega telesa, ki goji fiofašistična prepričanja: vse prej kot spodbudna slika.

.

»Dežela kakijev je pač dežela kakijev, hej!«

So torej strahovi mednarodnih opazovalcev upravičeni? Nemogoče je dati natančen odgovor, ker še ne vemo, kdo in kako bo sestavil vlado. Toda že zdaj lahko opazujemo, kako se je povolilna razprava kanalizirala znotraj demokratičnega in institucionalnega okvirja v tako umirjenih tonih, da je že skorajda dolgočasna.

Vidimo torej, da je Gibanje 5 zvezdic v resnici postalo veliko bolj institucionalna sila v primerjavi s prejšnjimi volitvami l. 2013 in da si vse bolj prizadeva za vladno in ne za opozicijsko vlogo. Podobno velja tudi za Ligo, ki je, čeprav je zdrsnila na skrajne pozicije, danes že malodane vladna stranka (že od devetdesetih let je namreč v parlamentu) in se ponaša s strukturo, ki presega zgolj stališča njenega voditelja (Roberto Calderoli, zgodovinski funkcionar stranke, npr. velja za favorita za predsedovanje senatu ravno zaradi svoje nenadomestljive tehnične podkovanosti v birokratskem delovanju).

Tudi nevarnost fašizma oz. rasizma je treba interpretirati na novo v luči značilnega nagnjenja italijanske zgodovine k farsi (kot o tem odlično pričata filma L’armata Brancaleone in Arrivano i colonnelli!): ravno v vrstah Severne lige je bil na minulih volitvah izvoljen prvi italijanski temnopolti poslanec, Toni Iwobi (čigar nadrealistične in paradoksne izjave o rasizmu in priseljevanju priporočam v poslušanje).

Mednarodni opazovalci se tako lahko mirno posvetijo drugim zadevam: ne glede na vso svojo nekoherentnost in farsičnost je republikanska Italija vseleh pokazala sposobnost ohranjanja stabilne oblasti (še preveč stabilne …) in brzdanja notranjih skrajnih elementov. Če se pomoč mednarodne skupnosti odraža v obujanju Silvija Berlusconija kot dejavnika stabilnosti (pa čeprav še eno leto ne more niti kandidirati niti glasovati na volitvah zaradi svojih pravnih težav), lahko mirno podvomimo v smotre, dobronamernost in učinkovitost tovrstnega angažmaja.

Italijansko ljudstvo, ki je suvereno, je izrazilo svoj glas in demokratično ter nedvoumno izvolilo svoje politične predstavnike. Konec koncev je to edino, kar zares šteje, in to je točka, s katere mora Italija znova stopiti na svojo pot.

.

Prevod: Bojan Albahari

.
* Naslov in mednaslovi se nanašajo na pesmi popularne italijanske skupine Elio e le Storie Tese, ki je s pesmijo La terra dei cachi, po kateri članek prevzema naslov, leta 1996 zmagala na festivalu popevke v Sanremu. Skupina, ki deluje že od leta 1980, je prav letos napovedala umik z odrov.

.

Revija Razpotja z letom 2018 prehaja na plačniški model. Če želite podpreti naše delo in na dom prejemati štiri številke Razpotij letno, vas vabimo, da se naročite tukaj.