Dediščina razdeljenosti

Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu


Luka Lisjak Gabrijelčič, Ferenc Laczó

Ko se je hladna vojna pred tridesetimi leti nenadoma končala, sta obe polovici celine družno razglašali namen, da presežeta dediščino medsebojne razdeljenosti. Vzhodnoevropejci so se zdeli neučakani, da svojo nedavno preteklost ritualno obsodijo, če že ne zares kritično raziščejo. Še zlasti navdušeni so bili pri zatrjevanju in dokazovanju svoje »evropskosti«. Tudi Zahodnjaki so hoteli, da bi se države nekdanjega vzhodnega bloka preobrazile in se potencialno absorbirale v razširjen in vse globlji projekt politične integracije. Vzajemno nepoznavanje in globoko zasidrane zmotne predstave, ki sta ju obe polovici celine gojili druga o drugi, so se zdele kvečjemu začasna ovira na poti združitve kontinenta.

Po letu 1989 se je razširilo splošno prepričanje, da je hladna vojna predstavljala zgodovinsko anomalijo. Železna zavesa je morda uspešno vsilila videz ostre razlike med polovicama celine in to delitev celo spremenila v dejstvo za več kot generacijo Evropejcev, toda tovrstno razlikovanje med Vzhodom in Zahodom naj ne bi bilo več kot simbolni konstrukt. Meja, ki ju je ločevala, naj bi bila fluidna, premična in na splošno nekaj, kar je mogoče dekonstruirati. A projekti integracije, zagnani v povojnih desetletjih, so vedno bolj trdili, da predstavljajo celotno Evropo, čeprav so bili zamejeni na eno stran železne zavese in so črpali iz dolgih tradicij zahodnoevropske misli, ki je izkušnje vzhodne polovice celine marginalizirala ali celo izključevala. Prav tako je bilo spregledano dejstvo, da imajo strukturne razlike med evropskimi makroregijami zgodovino, ki sega mnogo globlje v preteklost kot le do hladne vojne.

Če naj bi imela integracija razširjene Evrope v pohladnovojnem obdobju kakršnokoli možnost za uspeh, sta bila potrebni bolj vključujoča pripoved o nedavni preteklosti in enakopravnejša sedanjost. Ne le, da je bila po stoletjih kolonializma – kot so zatrjevali postkolonialni avtorji – nujna temeljita dekolonizacija dominantnih evrocentričnih pogledov na svet; kot so opozarjali kritični misleci iz Vzhodne Evrope, je bila hkrati nujna tudi deprovincializacija Zahodne Evrope, da bi se izognili reproduciranju razvojno-civilizacijskih hierarhij in stigmatizacij znotraj celine.

Upanja in ambicije tistih opojnih dni, da bo prišlo do hitre in uspešne združitve Vzhodne in Zahodne Evrope, se nam danes zdijo v najboljšem primeru premalo realistične. Finančna in gospodarska kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je privedla do krize evroobmočja, ki je – poleg tega, da je boleče odprla ločnico sever-jug – na Vzhodu zaustavila ali morda celo obrnila trend gospodarskega približevanja. Naraščajoča konfrontacija med Rusijo in Zahodom je v zadnjih letih načela evropsko zaupanje v miroljubno prihodnost. Globalna obnovitev avtoritarizma je zajela vrsto vzhodnoevropskih držav, tudi članic EU, ksenofobne sile in nacionalistični politiki pa uživajo naraščajočo podporo povsod po celini.

Zdi se, da je minulo desetletje krize in nemirov zavrlo vélika pričakovanja s preloma tisočletja o svobodni in socialni Evropi brez meja. S tem, ko so bili nekateri kontroverzni politični projekti, nastali v vzhodnih članicah, nepričakovano povzdignjeni v modele na Zahodu (nepričakovan obrat v smeri prenosa političnih idej in slogov), danes veliko ljudi na možnost konvergence med obema polovicama Evrope gleda kvečjemu kot na grožnjo in ne več kot obljubo.

Zaradi teh teženj je postalo vse bolj urgentno vprašanje, kaj se je v treh desetletjih, ki nas ločijo od konca hladne vojne in sesutja komunističnih režimov, zgodilo z dediščino ločnice med Vzhodom in Zahodom. Kako so se od leta 1989 spremenila dojemanja in zmotne predstave med obema polovicama? Ali je upravičeno govoriti o novi ločnici med Vzhodom in Zahodom? Če je, kako jo opredeliti in zakaj se je ponovno pojavila? In obratno, kako so se v zadnjih treh desetletjih izpolnila upanja po njenem preseganju?

V Razpotjih smo v sodelovanju s partnerskim portalom Eurozine ta vprašanja zastavili vrsti vidnih intelektualcev z vsega sveta, ki bodo skozi to jubilejno leto predstavili svoje poglede in ocene. Eseji bodo sproti objavljeni na spletni strani evropske revijalne mreže Eurozine v angleškem jeziku, v Razpotjih pa bomo v vsaki izmed letošnjih številk objavili izbor prispevkov tujih in domačih piscev. S tem Razpotja znova prevzemajo pobudo v javni intelektualni razpravi na evropski ravni, obenem pa v skladu s svojim poslanstvom slovenskemu bralstvu ponujajo doprinose in odzive relevantnih avtorjev na pereče dileme današnjega časa.×


Prispevki

Razpotja 35

Joachim Puttkammer | Oziranje na 1983

Holy Case | Velika zamenjava

Vladimir Tissmaneau, Marius Stan | Polnoč Tranzicije. Kaj je šlo narobe?

Razpotja 36

Owen Hatherley | Ni nujno res, kar pravi zemljevid

James Wang | Konec liberalnega sveta, kot ga poznamo

Simona Škrabec | Iz ljubezni do juga


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 35: Zvok spomladi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.