Članki


O neki bodoči kritiki

Aljaž Škrlep

Smrt literarne kritike …

Literarna kritika je skozi čas doživela korenite spremembe. Od vseh smrti (smrt vélikih zgodb, literarne teorije, literarne zgodovine, avtorja, človeka, same literature in nenazadnje seveda tudi smrt boga), ki so jih napovedali modernistični ideologi in postmodernistični profeti, je ravno literarna kritika utrpela najbolj usodne udarce. In čeprav je domnevni umor literature, katerega naj bi zagrešili totalitarizmi 20. stoletja, upravičen humanistični angažma, je to še vedno le humanistični angažma. Po Adornu poezija po drugi svetovni vojni mogoče res ni bila več upravičena, a njena neupravičenost gotovo nima dovoljšne moči, da sama sebe izniči.


Zakaj znanost potrebuje zgodbe?

Ilustracija: Matija Medved

Sašo Dolenc

Leta 1985 je Harry Frankfurt, profesor filozofije na univerzi Princeton, napisal vplivni esej z nenavadnim naslovom On Bullshit (O nakladanju), ki ga je dvajset let pozneje nespremenjenega izdal še v knjigi. V njem je razvil teorijo o načinu komuniciranja, pri katerem je pomembno le, ali uspe govorec sogovornika oziroma občinstvo pridobiti na svojo stran, povsem nepomembno pa je, ali med prepričevanjem govori resnico ali ne.

Avtor eseja posebej poudarja, da v primeru »nakladanja«, kot lahko morda še najbolje prevedemo angleško besedo bullshit, ne gre za laganje, saj lažnivec pozna in spoštuje resnico, le v konkretnem primeru, ko se zlaže, jo želi prikriti ali zamolčati.


Nova stanovanjska stvarnost

Peter Karba

Človekovo bivanje je skladno z določenimi materialnimi danostmi okolja, v katerem se nahaja, enako pa velja za človeško skupnost, v kateri posamezniki sobivajo. Materialne danosti in oblike sobivanja so izvor in predmet človekovega razumevanja sveta, ki se mestoma ostrí tudi v nekakšno izkušnjo ali védenje o ravnanju, ki omogoča bivanje. Zid, streha, notranje ognjišče; varno, suho, toplo; izolacijska in hkrati sobivanjska struktura, ki se tvori v merilu mesta, soseske in stanovanja.

Se pa zdi, da smo stopili v čas, ko stanovanje dedujemo zgolj še kot ime. Stanovanje se nam še zmeraj dozdeva kot samoumevna oblika bivanja, ki jo bomo nekoč naselili, a vendar ima specifične lastnosti že minulih dob, ki so jo porodile.


Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Trideset let po 1989 z otoške perspektive

Owen Hatherley

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo.


Meditacije o zvoku

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Gregor Vuga

V kultnem televizijskem filmu Kamniti trak (The Stone Tape, Nigel Kneale, 1972) se skupina znanstvenikov nastani v viktorijanskem dvorcu. Naročeno jim je, da v tekmi z Japonsko za svoje tehnološko podjetje razvijejo nov način zapisovanja informacij. Namesto tega spoznajo, da sami delujejo kot »sprejemniki«, »dekoderji« in »ojačevalci« za človeške tragedije, »posnete« v (pra)stari kamniti steni, ki predhaja gradnji dvorca. Trak iz naslova se seveda nanaša na magnetni trak, takrat najbolj tehnološko dovršeno metodo snemanja in shranjevanja podatkov (sedem let kasneje, 1979, je na tržišče prišel prvi Sonyjev walkman).


Kako prodati mesto v štirih preprostih korakih

Ilustracija: Nika Rupnik

Zala Velkavrh

Mesta so začela strateško tržiti svojo podobo s prehodom od menedžerskega k podjetniškemu režimu upravljanja mesta, ki ga David Harvey datira v konec sedemdesetih in v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsaj odkar se neoliberalna mesta obnašajo kot podjetja, obstajajo tudi mestni brandi in mestni marketing. Marketinške napore je na nacionalni ravni sprva upravičevala vse manjša pomoč vse bolj vitke države. Po drugi strani je globalna mobilnost ljudi (turistov, talentov, podjetnikov) in kapitala pomenila, da morajo mesta med seboj tekmovati, če jih hočejo privabiti in si tako izboljšati ekonomski položaj.


Zlomljeno levo krilo EU politike

 

Martin Hergouth

Pred slabima dvema mesecema so se odvile volitve v evropski parlament. Za nekaj dni so vzbudile veliko vznemirjenje, vrsta komentatorjev je navdušeno ugotavljala, da po koncu serije Igra prestolov le imamo nov objekt politične drame. Za trenutek se je zazdelo, da je v tem entuziazmom nad relativnim kaosom izida ta izmuzljiva kreatura politično enotne Evrope zablisnila v vsej dejanskosti.

Potem je hitro vse za dolgo potihnilo. V resnici pa bi izid lahko pospremili še s kakimi bolj senzacionalističnimi spekulacijami, ne le z medlimi opažanji, da nacionalisti sicer niso zmagali, da pa se je prevlada rdeče-modrega centra skrhala: med drugim je celina na karti izidov izgledala naravnost razklano.


Zelena ali nezrela?

Miha Kosovel

V Sloveniji je vroče in glede tega ne moremo nič. No, da ničesar ne moremo, ni prav res. Zelena država bi mogoče že davno nazaj lahko ugotovila, da okoli 100.000 ljudi dnevno migrira v njeno Zeleno prestolnico, ne samo zaradi njenih lepot, temveč in predvsem zato, ker so se skoraj vse službe v zadnjih desetletjih preselile tja oz. se tam vzpostavile zaradi koncentracije javnega denarja in institucij. Teh 100.000 pa se mora v Zeleno prestolnico pripeljati z avtom, saj temu primernega javnega prevoza v mali Sloveniji praktično ni. V zadnjih nekaj desetletjih se je dolžina železniškega omrežja celo skrajšala za 270 km, obstoječe proge pa so tako dotrajane, da kmalu ne bodo več primerne niti za tovorne vagone, kot se je pred kratkim izkazalo, ko je pri Hrastovljah iztirila cisterna in je odtekajoči kerozin skorajda zastrupil rižanski vodotok.