Članki


»Slovenci so, na nek zanimiv način, izvorni Avstrijci.« – Intervju: Pieter M. Judson, zgodovinar

Oskar Mulej

Pieter M. Judson (1956) je ameriški zgodovinar in profesor na Evropskem univerzitetnem inštitutu (EUI) v Firencah. Je avtor številnih del o zgodovini Avstro-Ogrske, med katerimi sta najbolj znani Exclusive Revolutionaries: Liberal Politics, Social Experience, and National Identity in the Austrian Empire 1848–1914 (Izključujoči revolucionarji: liberalna politika, družbena izkušnja in nacionalna identiteta v Avstrijskem cesarstvu, 1848–1914, 1996) in Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria (Varuhi naroda: aktivisti na jezikovnih mejah cesarske Avstrije, 2006). Njegova zadnja knjiga, Habsburško cesarstvo (The Habsburg Empire, 2016), je sinteza njegovih dosedanjih dognanj.


Hlapci in gospodarji v odpadkih narodov

Martin Hergouth

Poleg Marxovega rojstva in Cankarjeve smrti smo letos na okrogli razdalji tudi od prelomnega 1968, mitskega leta študentskega aktivizma. Še ena približno dobra zgostitev teh momentov (v redu, Marx bo v njej zraven precej po ovinku), ki mi pride na misel, se je zgodila spomladi 2012. V valu študentske mobilizacije, ki je sledil podobnim dogajanjem povsod drugod po svetu – leto pred tem sta se dogajala arabska pomlad in gibanje Occupy, pri nas pa zasedbi trga pred ljubljansko borzo in kasneje Filozofske fakultete – , so uporniški študenti AGRFT uperili kritiko direktno na zakonodajno oblast – mislim, da ob sprejemanju zloglasnega ZUJF-a, varčevalnega zakona o uravnoteženju javnih financ – in nekaj vročih majskih dni pred parlamentom organizirali maratonsko ciklično branje Cankarjevih Hlapcev.


Prostori brez imen

Esad Babačić

Fantje v športni opremi so stali pod ogromnim napuščem garažne hiše, ki ločuje največji blok v naselju od košarkarskega igrišča, na katerem se je še minuto prej igrala ena od tistih življenjsko pomembnih tekem, ki jih je treba dobiti, pa naj stane kolikor hoče. Ni bilo namreč hujšega kot izgubiti proti sosedom, sokrajanom, tako rekoč rajonskim bratom. Če nič drugega, si imel pokvarjen večer, ali pa kar celo noč, ko si moral zmagovalcem plačevati runde do ranega jutra, kar se je tudi že dogajalo. In vmes poslušati različne dovtipe, šale in pripombe na lasten račun. Kot da ni bilo že dovolj vseh tistih neumnih vicev o Bosancih, ki so bili za nameček slabo povedani.


Marx: Ciò che è vivo e ciò che è morto

Lea Kuhar

Marx ni bil prvi, ki je govoril o socializmu, niti ni bil prvi, ki je govoril o komunizmu. Ravno tako ni izumil sindikalnih organizacij niti delavskega samoupravljanja ali delavskih kolektivov vzajemne pomoči. Ni bil tisti, ki je ugotovil, da kapitalistični produkcijski način deluje na izkoriščevalski način in da peščica prebivalstva svoje bogastvo povečuje na račun siromašenja večine. Vse to se je dogajalo in vedelo že pred Marxom. Zametki idej o enakopravnejši, pravičnejši in solidarnejši družbi segajo že v Platonovo Državo in Moorovo Utopijo, v 19. stoletju pa jih najdemo v teoretskih besedilih socialističnih mislecev, kot so bili Henri Saint-Simon, Robert Owen in Charles Fourier, ter v praksi socialističnih enklav, kot sta bila na primer znamenita poskusa Owenovega socialističnega mesta New Harmony (1814) in projekt predilnice bombaža New Lanark Project (1800) na Škotskem.


Večno vračanje umazane posode

Aljaž Bašin

Ko slišim besedno zvezo »dobra služba«, nikakor ne morem prezreti kontradikcije, ki jo ta vsebuje. Kako je lahko služba dobra? Kako je lahko nekaj, kar te porine v položaj služabnika, dobro? Še huje sem zmedem, ko vsakodnevno poslušam o visoki brezposelnosti, predvsem med mladimi, in o tem, da dela več ni. Svojo mladost je torej treba preživeti v službi? Sokrat je govoril, da tisti, ki veliko dela, ne bo imel prijateljev, saj za to ne bo imel časa. Prav tako ne bo mogel biti dober državljan. Naj se torej mladi po končanem usposabljanju za delo – kot je danes vse pogostejši sinonim za šolo – čim prej zaposlimo in začnemo služiti? Ali pa ne? Mar ni poleg službe še kaj drugega, tudi kaj takega, kar si lahko privoščimo in kar je morda zastonj?


Marginalije k političnemu opredeljevanju arhitekta Maksa Fabianija

Branko Marušič

Povod za nedavne polemične zapise, spletna sporočila in televizijske nastope glede političnega opredeljevanja arhitekta Maksa Fabianija je pred meseci dal komenski župan s predlogom, da se na uradnem naslovu komenske osnovne šole ime narodnega heroja Antona Šibelja Stjenke nadomesti z imenom Maksa Fabianija. S predlogom je povzročil nepotreben nemir, zlasti med partizanskimi borci in ljudmi, ki spoštujejo partizanski boj. Vznemiril je tudi nekdanjega partizana, politika in odvetnika dr. Jožeta Škerka, ki ni varčeval z dokazovanjem neprimernosti preimenovanja, zlasti zaradi Fabianijeve fašistične usmeritve. Najprej je dr.


Panorama hrupa

Simon Smole

V zloglasnem zaporu Guantanamo Bay so zapornike silili poslušati metalski skupini Demon Hunter in Metallica. V drugačnih okoliščinah bi bil za ljubitelje takšne glasbe to prvovrstni užitek, a v kontekstu mučenja zapornikov sta glasnost takšne glasbe in zvočna agresivnost postali sredstvo kulturnega napada – napada na ušesa, nevajena zahodne glasbene kulture, ki vse bolj vključuje ekstremne glasbene žanre, kamor spadata omenjeni skupini. Mučitelji so z višanjem glasnosti stopnjevali nelagodje mučencev do točke, ko je zvok začel povzročati nevzdržno mentalno in fizično obremenitev. Nastal je hrup.

V nominalni opredelitvi je glasba, tako kot hrup, zgolj valovanje zračnih valov, ki potuje skozi človekov slušni aparat.


»Ko postaneš kristjan, ne zavržeš ničesar.« – Jean-Luc Marion, intervju

Ilustracija: Katja Pahor

Tadej Rifel & Aljoša Kravanja

Jean-Luc Marion (1946) je francoski filozof in teolog. Skupaj z Emmanuelom Levinasom in Michelom Henryjem je zaslužen za to, kar nekateri imenujejo teološki obrat v francoski fenomenologiji. V svojih študijah je tradicijo Husserlove fenomenologije preoblikoval z religioznimi zanimanji. Prav tako je poznavalec Descartesove filozofije: Descartesu je posvetil tri dela, ki razkrivajo neodločljivost kartezijanske metafizike. Od leta 2008 je član Francoske akademije. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih člankov o zgodovini filozofije in študijo Malik in razdalja, ki je v prevodu Maje Novak izšla pri KUD Apokalipsa.