Izpostavljeno


Razpotja 35: Zvok

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Uredništvo

UVODNIK

Katarzičnost zvoka
Zvok je povsod okoli nas, če si to želimo ali ne. V sodobnem, hitrem načinu življenja v naše slušno polje vsakodnevno zaidejo najrazličnejši zvoki – od hrupov prometa do glasbe na radiu, od brnenja naprav do človeškega govora. Živimo v dobi hiperprodukcije, v dobi s preveč (namesto dovolj) informacijami. Vsi nam hočejo kaj povedati. Ampak kaj sploh slišimo nakoncu, po vsem tem poslušanju? Kakonaj posameznik izbira med tem, kaj je vredno slišati – in ali sploh lahko izbira?
To prenasičenost z informacijami lepo ponazori eksperimentalni film režiserja Godfreya Reggia Koyaanisqatsi, za katerega je glasbo ustvaril Philip Glass.


Razpotja 34: Strokovnost

Ilustracija: Matija Medved

UVODNIK

Propaganda in imunski sistem

V osemdesetih letih 20. stoletja se je med geji in Afroameričani razširila govorica, da je ameriška vojska razvila smrtonosni virus. Spustila ga je iz laboratorija in ga razširila med neželenimi skupinami prebivalstva, med katere sodijo tudi sami.

Zgodba se je zdela verjetna. Vsi so že slišali za skrivnostno novo bolezen (aids), ki se je prenašala s spolnimi odnosi in je najbolj prizadela gejevsko in črnsko populacijo. O domnevni povezavi med aidsom in ameriško vlado so poročali mediji po svetu in navajali strokovnjake, ki so potrdili teorijo o umetnem nastanku virusa HIV. Številni bolniki in njihovi svojci so sprejeli takšno razlago, za kar so imeli razloge.


Spomin na Katalonijo

Drago Jančar

Voznik taksija s pritiskanjem na gumb radijskega sprejemnika išče glasbo, morda poročila, vsekakor nekaj, kar bi želel poslušati v tem nervoznem popoldnevu, ko se vozimo po Avinguda Paral.lel, mogoče tudi po kakšni drugi avingudi, vsekakor nekam proti Plaça de Catalunya. Brisalec na prednji šipi pred menoj odriva kaplje dežja, cesta je mokra, polna vozil, glasna, hupajoča, videti je, da so vsi nekoliko živčni, voznik še posebej, ko išče glasbo ali nemara poročila, ki jih hoče poslušati in ga pri tem nič ne zanima, ali bi hoteli to poslušati trije njegovi sopotniki: jaz na prednjem sedežu, na zadnjih pa Jaume Cabré in Simona Škrabec.  Najde neko postajo, za hip prisluhne, izključi radio, udari z roko po volanu, isti hip začne glasno in naglo in jezno nekaj govoriti, zdi se mi, da nekoliko  tudi preklinjati; skoraj nič ne razumem špansko, a toliko že, da slišim besedo catalano, tudi besedo castigliano.


Jordan B. Peterson: »Ideologija domneva, da bi del zgodbe moral biti celotna zgodba«

Pogovarjal se je Luka Lisjak Gabrijelčič


Jeseni leta 2016 vas je nasprotovanje pravno predpisani rabi spolno nevtralnih zaimkov na Univerzi v Torontu izstrelilo v javno sfero. Bi lahko pojasnili to kontroverzo?

V Kanadi se je zgodila vrsta zakonodajnih odločitev, ki so hotele dodati spolno identiteto in izražanje spola na seznam zaščitenih skupin v raznih rubrikah kanadskega zakonika o človekovih pravicah, tako na ravni provinc kot na zvezni ravni. Ugovarjal sem takšni razširitvi na zvezni ravni, iz več razlogov. Najmočnejši od njih je bilo dejstvo, da je bila med smernicami zapisana tudi zahteva po rabi nekaterih spolno nevtralnih zaimkov za transspolne osebe, ki naj bi postala obvezna.


Pri reviji Razpotja z letom 2018 uvajamo plačniški model

Draga bralka, dragi bralec,

dobrih sedem let je minilo, odkar smo z revijo Razpotja vstopili v medijsko krajino z namenom, da bi obudili javno razpravo na Slovenskem. Hoteli smo prevetriti pogosto zatohle debate, včasih preveč dogmatsko zagledane v lastne teoretske predpostavke, včasih preveč vpletene v aktualne politične spopade. Čutili smo, da slovenski prostor potrebuje revijo, v kateri se v razmisleku o problematiki širšega interesa srečajo posamezniki, učenjaki in razmišljujoči ljudje z različnih političnih spektrov in strokovnih področij. Revijo, ki je dostopna ljudem, a bralca ne podcenjuje. Predvsem pa smo si želeli revije za ljudi, ki radi berejo, se radi poglabljajo v pojave sodobnega sveta in ne dopuščajo, da jim nekdo diktira, kakšna stališča morajo do njih prevzeti.


Pa je bil res pesnik, ta Pasolini?

Luca Medeot

Učitelje »je treba pojesti v pikantni omaki«, pravi krokar intelektualec v filmu Sokoli in vrabci (Uccellacci e uccellini, 1966), tik preden ga Totò in Ninetto spečeta na žaru: se pravi, učitelje je treba pojesti in prebaviti, da bi lažje asimilirali njihov duh in znanje. Marco Belpoliti je pred leti v lepem eseju izkoristil prav to poučno zgodbico in se vprašal, ali sta italijanska družba in kultura znali Pasolinija razumeti in asimilirati.  Vprašanje lahko še bolj upravičeno zastavimo danes, po spominskih slovesnostih lanskega novembra.

Milo rečeno presenetljivo je bilo videti, koliko prostora so italijanske televizijske mreže posvetile štirideseti obletnici smrti Piera Paola Pasolinija: oddaje, intervjuji, debate (mnoge izmed njih so, po pravici povedano, vzbujale zadrego zaradi pomanjkljivega znanja sogovornikov); filmov je bilo na sporedu malo in še te so predvajali izključno v poznih urah; vselej zanimivi pa so bili kolaži iz intervjujev s samim Pasolinijem, če ne drugega zaradi njihove dokumentarne vrednosti.


Izšla je nova številka Razpotij. Tema: krhka Evropa

UVODNIK

Če ob besedi »krhkost« pomislite na kozarce, kupiljene v Ikei, ali na metulja, ki mu objestni malček raztrga krila, pomislite znova. Kaj je krhko in kaj trdno, je le stvar razmerja. Jajčna lupina je krhka v razmerju do zobkov, ki jo pregrizejo, da bi se dokopali do slastne vsebine, miška je krhka v razmerju do krempljev, ki jo zagrabijo v letu, ptica ujeda je krhka v razmerju do stekla, ki v katerega se zabije, ko s plenom poleti kvišku, in avto je krhek v razmerju do zida, v katerega se zaleti, ko voznik izgubi nadzor nad volanom. A tudi zid je krhek, če se vanj namesto fička zaleti tovornjak, in tovornjak je krhek že ob prvem sunku vipavske burje. Razlika med krhkostjo in trdnostjo je v sili, ki zmore vreči sistem iz ravnovesja.


Katalonija na predvečer referenduma o neodvisnosti – v iskanju političnih garancij

Carles Boix

Ideja moderne nacije – poudarjam pridevnik »moderna«, saj so nacionalna čustva zelo verjetno mnogo starejša od sodobnih narodov, kot se lahko prepriča vsakdo, ki prebere Machiavellijev poziv k združenju Italije v zadnjem poglavju Vladarja, Periklejev pogrebni govor v Tukididovi Zgodovini ali se spomni, kako Stara zaveza pojmuje Izrael – se je rodila s francosko revolucijo. Tedaj se je izkristaliziralo pojmovanje nacije kot skupnosti enakopravnih državljanov, združenih pod krovom racionalne uprave in institucionalnega okvira, ki onemogoča, da bi država padla pod trajno nadoblast enega dela prebivalstva ali enega izmed ozemelj, ki tvorijo nacionalno celoto.