Članki


Kako si izmisliti heterotopijo. Družabna igra

Foto: David Verlič

Olga Tokarczuk

Že nekaj let me preganja zamisel, da bi napisala roman, v katerem bi svet funkcioniral drugače. V njem ne bi veljale nekatere očitne predpostavke. Verjamem, da priznavanje česa za očitno sploh ni povezano z dejstvi, temveč prej z družbenim dogovorom in navadami našega uma, zaradi česar spada bolj na področje psihologije kot fizike.

Privlači me opazovanje trenutkov zgodovine, ki so spreminjali mišljenje ljudi, in sprememb v resničnosti, ki so jim sledile. Dokler so verjeli, da je svet raven, je tudi bil raven: ljudje niso potovali čez morja, niso prestopali skrajnih meja. Za geocentrični sistem so izdelali povsem prepričljive matematične izračune, ki so bili pragmatično uporabni – mogoče je bilo napovedovati mrke in sestavljati natančne koledarje.


Mrtva serija, ki živi naprej

Foto: The Walking Dead

Francesco Condello

Kdor se je v zadnjem času znašel pred ekranom, na katerem se je predvajala kakšna epizoda televizijske serije Živi mrtveci (The Walking Dead), je verjetno kaj hitro opazil znanilce propada: glavni igralci odhajajo, kvaliteta posebnih učinkov je padla, zgodbe in liki se komaj še držijo pokonci, zgodba se ne ujema … Pa vendar, v svojih prvih sezonah so bili Živi mrtveci ena izmed najbolj kvalitetnih serij, kar jih je premogla televizija: ustvaril jo je izjemen režiser (Frank Darabont: Kaznilnica Odrešitve, Zelena Milja) na kvalitetni pripovedni osnovi (istoimenski grafični roman Roberta Kirkmana), s podporo sodelavcev in igralske zasedbe, ki se je ponašala z obilico izkušenj in talenta.


Dan prerojenega poguma

Fotografija: Wikimedia Commons, Màrius Montón

Jordi Magrinyà

Ne bom skrival, da mi je težko pisati o teh dogodkih. Lagal bi, če bi trdil, da mi ustreza pisati svoje vtise. Ne ustreza mi. Zakaj? Morda, ker je še prekmalu, ali morda zato, ker se zadnje čase nerad lotevam razprav, ki se globoko dotikajo bistva mojih političnih prepričanj. Zagotovo pa mi je težko, ker so bili dogodki tiste nedelje, 1. oktobra 2017, kruti.

Tista oktobrska nedelja se je zame začela pred več kot tridesetimi leti. Lahko bi rekel, da se je začela sočasno z rojstvom moje politične zavesti. Nisem pa mogel pričakovati, da bo trideset let kasneje neka nedelja zaznamovala preostanek mojega življenja.


Uporniki tišine

Esad Babačić

Pesniki si podajajo hrup in tišino. Kot kakšno neozdravljivo bolezen besed. Od tod verjetno tihotapci besed, o katerih govori Ludwig. Poznam to. Brane jo je podal Alešu, slednji jo je odnesel Fabjanu, ta jo je podaril nekomu tretjemu. On je že vedel komu. Zarota je enako tišina. Zakaj pišem kratke stavke, povedi brez zapovedi. Ker sem tako bližje tišini, ki me pomirja, tako kot me pomirja to pisanje. In zakaj sedim ure in ure v muzeju? Ker so čuvaji nevidni, brezimni in tihi. Japonska tradicija umetnosti pozna izraz ma, ki pomeni pravico umetnika, najsi bo slikarja, plesalca, pevca ali pesnika, da naredi premor, da neha sredi samega dejanja, akta, sredi stavka, če hočete, skratka, da utihne, preden spet nadaljuje, kot je znal utihniti Wittgenstein, ki je nekoč zapisal: »O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati«. 


Tišina, ki hoče zveneti

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Ivana Slamič

Avtor spremnega zapisa Vodnik po otroštvu k romanu Sarivala Sosiča Jaz sam zapiše: »Sinestezija sluha, vida in okusa, ki se jim bosta v nadaljevanju pridružila še vonj in otip, nam bo v vulkanskem izbruhu različnih zgodb, veselih in žalostnih, krutih in nežnih, junaških in razorožujočih, osvetljevala različne kažipote na poti skozi gostobesedno lavo treh pripovedovalcev, sina, mame in tata.« Za vulkanski izbruh gostobesedne lave predpostavlja prisotnost vseh petero čutov, ki jih imenujemo od Aristotela dalje. Lahko pa bi dodajali še druge, odkrite mnogo kasneje. Kljub njihovi sinesteziji, kljub smehu in dotiku, ki ustvarjata prostor spoznavanja sveta, pa dečka, sina, določata samota in igra v njej.


Seinfeld, popustljivi vratar

Aljoša Kravanja

Nabokov pravi, da je bistvo Kafkove Preobrazbe v načinu, kako se odpirajo in zapirajo vrata v stanovanju družine Samsa. Vsaka pripoved ima svojo mehaniko, ki je ne moremo zvesti na zaplet ali simbolni pomen besedila. Pripoved ima svoje sklepe, svoje osi, svoje tečaje; tečaji Preobrazbe so tečaji vrat Samsovih.

Nobenega razloga ni za domnevo, da komedija – ali celo komična serija, sitcom – ne bi mogla slediti istemu principu kot Kafkova novela. Tako kot se usoda Samse odloči skozi zaporedje pripiranja, škripanja, loputanja in vdiranja skozi vrata, tako lahko tudi serija zgradi svojo mehaniko (ali komiko) na funkcioniranju prehoda. To mehaniko doseže Seinfeld.


Prispevek k razpravi o regijah: policentrizem in njegov zaton

Tomaž Vuga

Odlomek iz članka »Kje je Nova gorica?« iz Razpotja 36: Mesto

Nova Gorica in policentrizem

Novi Gorici je bila prvič in – po mojem mnenju – tudi edinkrat priznana prava vloga v urbanem sistemu Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil policentrični sistem poselitve spoznan kot eno izmed bistvenih vodil razvoja Slovenije. Policentrizem je bil v Sloveniji sicer pogojen z zgodovino, načinom življenja, ekonomskimi pogoji, členjenostjo ozemlja, političnimi delitvami v preteklosti (npr. Goriška grofija), torej z argumenti, ki so ohranjali razpršenost poselitve in vitalno podeželje, za razliko od koncentracije prebivalstva v drugih jugoslovanskih republikah (in v precejšnjem delu južne Evrope).


Dediščina razdeljenosti

Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu

Luka Lisjak Gabrijelčič, Ferenc Laczó

Ko se je hladna vojna pred tridesetimi leti nenadoma končala, sta obe polovici celine družno razglašali namen, da presežeta dediščino medsebojne razdeljenosti. Vzhodnoevropejci so se zdeli neučakani, da svojo nedavno preteklost ritualno obsodijo, če že ne zares kritično raziščejo. Še zlasti navdušeni so bili pri zatrjevanju in dokazovanju svoje »evropskosti«. Tudi Zahodnjaki so hoteli, da bi se države nekdanjega vzhodnega bloka preobrazile in se potencialno absorbirale v razširjen in vse globlji projekt politične integracije. Vzajemno nepoznavanje in globoko zasidrane zmotne predstave, ki sta ju obe polovici celine gojili druga o drugi, so se zdele kvečjemu začasna ovira na poti združitve kontinenta.