Članki


Psihogeografija Londona

Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi.


Novo rentniško zavezništvo v Angliji

William Davies

Britanski razkol med Remain in Leave se je analiziralo že iz vsake možne perspektive: kulturne, ekonomske, geografske in psihološke. Toda ta razkol ne bo nujno politično najpomembnejši v naslednji fazi brexita, še posebej, če se 31. oktobra udejanji izstop iz EU brez dogovora. Kot sem nedavno pisal za London Review of Books, je izjemnost trenutnega udara dvojice Johnson-Farage v tem, da udejanja voljo 30 % volilnega telesa, ne da bi mu to bilo treba pretvoriti v hegemonijo (v strogem pomenu posebnega interesa, ki se prikaže kot splošni interes). Dokler preostalih 70 % ni sposobnih sestaviti koalicije, ki bi izrazito presegla teh 30 %, imata Johnson in Farage pred sabo odprto pot.


Glasbeno-naravoslovni croquis

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Domen Vaupotič

Ura odbije osem in virtuozna argentinska pianistka Marta Argerich se po odru sprehodi do veličastnega črnega klavirja ter ob bučnem aplavzu množice mirno usede. Dirigent pogleda po orkestru, v dvorani se vzpostavi nemirno pričakovanje, dirigent naznani začetek, pianistka povzdigne svojo desno dlan in po polni Gallusovi dvorani se v delčku sekunde razleže zvok prvih sedmih dvaintridesetink Šostakovičevega Koncerta za klavir in trobento. Želim se zatopiti v glasbo in se prepustiti občutjem ob poslušanju interpretacije teh glasbenikov, podoživeti in ponotranjiti vse tisto, kar sta mi skladatelj in izvajalka s skladbo želela predati, a prešine me misel: »Kaj se pravzaprav trenutno dogaja?


Moči (ne)znanja ne gre podcenjevati

Agata Tomažič

Kolescem iz neke temne kovine, ki so jo oblizovali zeleni madeži, je bilo že na prvi pogled videti, da se ponašajo s častitljivo starostjo. Kar je, kakopak, značilno za vse eksponate v grškem Narodnem arheološkem muzeju v Atenah. Toda delci mehanizma, ki so bili pod steklom tudi obilno osvetljeni, so si zaslužili mnogo več kot rahlo utrujen ošvrk obiskovalke, za katero je bil že nekajurni maraton po orjaških muzejskih sobanah. Zraven je bila replika mehanizma, rekonstruirana na podlagi peščice najdenih delcev: zlata škatlica s še več kolesci in kazalci. Priznam, da brez napisa na ploščici – pisalo je »Mehanizem z Antikitere« – ne bi razvozlala, za kaj gre in čemu je reč rabila.


O produktivnih vzgibih vandalizma

Klara Otorepec

Pravijo, da življenje v mestu ni za vsakogar. Bivanje v gosto poseljenih območjih, ki jih zaznamujejo hrup, prisotnost avtomobilov in drugih oblik prometa, pomanjkanje zelenih površin, onesnaženost, nihanje kakovosti zraka in podobno pomeni srečevati se z nenehnimi zunanjimi dražljaji, ki od nas terjajo, da se nanje neprestano odzivamo. Zato življenje v mestih zahteva določeno mero sklepanja kompromisov in pripravljenost na hitro prilagoditev zunanjim okoliščinam, s katerimi se večina mestnih prebivalcev srečuje vsakodnevno. Uspešnost odzivanja, kar večinoma pomeni zmožnost minimaliziranja ali nemara celo popolnega utišanja dražljaja, pogojuje našo zmožnost za bivanje v kateremkoli mestu.


Ne gledat!

Lenart J. Kučić

Sedela si na postelji in se igrala z babičinim mobilnikom. Slučajno sem vstopil v prostor in v trenutku si prislonila napravo na prsi. Ne gledat, si strogo dejala.

Ne gledat?

Saj vem, da potrebuješ svoje drobne skrivnosti. Nisem te hotel nadzorovati ali zahtevati, da mi pokažeš mobilnik. Najbrž si na youtubu pregledovala risanke ali iskala videe, kjer tvoji vrstniki rišejo in barvajo fantazijske like, saj to zelo rada počneš. A me je vseeno zanimalo, kaj imaš na zaslonu. Kako naj te prepričam, da mi sama pokažeš?

V tvojih prvih otroških spominih najbrž držim mobilnik. Iz vozička si lahko med dremežem opazovala, kako med neskončnimi sprehodi pogledujem na zaslon, odgovarjam na sporočila, se pogovarjam z nevidnimi glasovi ali te fotografiram.


Doba izhodov

Martin Hergouth

»Neoreakcionarji se napotijo proti izhodu.« – Nick Land

To je začetek zloglasnega eseja Dark Enlightenment1 (Temno razsvetljenstvo), mračno futurističnega manifesta (lahko ga imamo za enega od intelektualnih virov alt-desnice). Njegov avtor je Nick Land, odpadniški angleški pisec, ki je v slikoviti teoretski prozi napisal nekaj odmevnih esejev in knjig, katerih vodilni motiv je zavračanje, celo prezir do (levo) liberalnega (ali pa sploh humanističnega) razumevanja razvoja in zgodovine.

To ni kar nek naključen pojem izhoda. Kot postane jasno nekaj vrstic nižje, ko je postavljen v nasprotje z glasom, je »izhod« pri Landu rabljen prav v smislu, kot ga je v knjigi Izhod, glas in lojalnost iz leta 1970 izčistil ekonomist Albert O.


Resno o Jokerju

Aljoša Kravanja

Na internetu sem videl nek mem, ki se mi je zdel posebej trapast – in ki je dobro izhodišče za ta komentar. Na memu je slika Tanosa, torej glavnega negativca iz Maščevalcev, vijoličnega hrusta s hrapavo kožo, in slika Jokerja iz zadnjega filma z Joaquinom Phoenixom. Ob njima je napis: »Včasih smo proti negativcem navijali, danes jih poskušamo razumeti.« Se pravi, lika Tanosa in Jokerja, dveh prinašalcev zla, naj bi bila prikazana empatično. In to dejansko drži. Maščevalci pojasnijo, da Tanosova želja po iztrebljenju polovice živih bitij ne izhaja iz sadizma, temveč iz skrbi za preživele. Enako je z Jokerjem. Film razkrije moža za masko, solze za nasmeškom, tresočo roko za pištolo: skratka, pred nami razgrne rahločuten portret Jokerja kot osebe.