Članki


Ex libris: Pregled leta 2018

Ana Geršak

Zaključek leta je čas obračunov in čeprav bodo knjige z letnico 2018 izhajale še vse do marca, je že mogoče reči, da je lanska bralna bera obrodila bogate sadove – tako na področju prevodne literature kot tudi domačih del, ki napovedujejo prav pestro bitko za literarne nagrade. »Zamudnikom« in nekaterim od naštetih bom več pozornosti namenila v naslednji številki, zaenkrat pa se prepuščam ecovski »vratolomni lepoti« seznamov in naštevanj tistih del, ki bi jih bilo smiselno prebrati tudi v novem letu … ali sploh kadar koli v kakršni koli prihodnosti. Če kaj, potem je prednost dobrih knjig gotovo njihova trdoživost in odpornost na staranje, nasprotno – čas lahko njihove čare kvečjemu poudari.


Zakaj imam butlfon

Marc Barnes

Moj butlfon se je pokvaril in obtičal na sovjetsko rdečem ekranu za nalaganje.

»Moral si boš kupiti novega,« se je namrgodila moja žena.

»Morda ga lahko popravim,« sem se namrgodil nazaj.

Vedela je, da ne bom znal. Moje poznavanje tehnoloških popravil doseže vrh s tisto veliko in sveto zapovedjo: »Popihaj po aparatu, morda je prašen.« Toda predihal in sopihal in prepihal sem po vezju telefona, ekran za nalaganje pa se še kar ni vdal, še vedno je vihtel svojo rdečo zastavo.

Spletna navodila za uporabo ponudnika Verizon so se strinjala z mojo ženo: kupi si nov telefon, bedak. Ta vtis je ublažil napol resen predlog, naj »baterijo dam ven in nazaj v telefon«.


Brez pomoči Delavske stranke Bolsonaro ne bi bil izvoljen

Foto: Fábio Rodrigues Pozzebom/Agência Brasil

Raphael Tsavkko Garcia

Jair Bolsonaro je bil izvoljen za predsednika Brazilije na podlagi obljube, da bo zavzel ostro držo proti zločincem, politikom in družbenim gibanjem, ki zanj predstavljajo sovražnike »dobrih državljanov«, ki so podprli njega. Med kampanjo se je naslanjal na enake nasilne govore, po katerih je zaslovel, branil brazilske vojaške diktatorje in spodbujal k iztrebljenju opozicije (denimo, ko je med kampanjo izjavil, da bi postrelil člane Delavske stranke). Njegov govor si javnega mnenja ni prikupil le zaradi svoje nasilnosti, temveč tudi zaradi napak tedanje predsednice, Dilme Rousseff: njenega neuspešnega odziva na proteste junija 2013, neuspeha pri ohranjanju gospodarske rast v državi in spodletele zajezitve korupcije v vladnih vrstah.


Ruski model pomaga ekstremni desnici pri preboju v mainstream

Anton Šehovcov

Marine le Pen, francoska predsedniška kandidatka stranke Front National, je marca 2017 v iskanju finančne podpore obiskala tudi moskovsko Dumo. Mesec prej se je v Moskvi mudila delegacija stranke skrajne desnice, Alternative für Deutschland – prisotna je bila tudi njena (tedanja, op. ur.) voditeljica Frauke Petry, ki si prizadeva za sodelovanje z ruskimi politiki. Zakaj ti in številne druge evropske desničarske stranke iščejo podporo v Rusiji? Kakšna je ruska politika glede evropske skrajne desnice?

Vladimir Žirinovski, vodja Ruske liberalno-demokratske stranke, je bil eden prvih ruskih skrajnih desničarjev, ki je poskušal zgraditi internacionalo skrajne desnice.


»Slovenci so, na nek zanimiv način, izvorni Avstrijci.« – Intervju: Pieter M. Judson, zgodovinar

Oskar Mulej

Pieter M. Judson (1956) je ameriški zgodovinar in profesor na Evropskem univerzitetnem inštitutu (EUI) v Firencah. Je avtor številnih del o zgodovini Avstro-Ogrske, med katerimi sta najbolj znani Exclusive Revolutionaries: Liberal Politics, Social Experience, and National Identity in the Austrian Empire 1848–1914 (Izključujoči revolucionarji: liberalna politika, družbena izkušnja in nacionalna identiteta v Avstrijskem cesarstvu, 1848–1914, 1996) in Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria (Varuhi naroda: aktivisti na jezikovnih mejah cesarske Avstrije, 2006). Njegova zadnja knjiga, Habsburško cesarstvo (The Habsburg Empire, 2016), je sinteza njegovih dosedanjih dognanj.


Hlapci in gospodarji v odpadkih narodov

Martin Hergouth

Poleg Marxovega rojstva in Cankarjeve smrti smo letos na okrogli razdalji tudi od prelomnega 1968, mitskega leta študentskega aktivizma. Še ena približno dobra zgostitev teh momentov (v redu, Marx bo v njej zraven precej po ovinku), ki mi pride na misel, se je zgodila spomladi 2012. V valu študentske mobilizacije, ki je sledil podobnim dogajanjem povsod drugod po svetu – leto pred tem sta se dogajala arabska pomlad in gibanje Occupy, pri nas pa zasedbi trga pred ljubljansko borzo in kasneje Filozofske fakultete – , so uporniški študenti AGRFT uperili kritiko direktno na zakonodajno oblast – mislim, da ob sprejemanju zloglasnega ZUJF-a, varčevalnega zakona o uravnoteženju javnih financ – in nekaj vročih majskih dni pred parlamentom organizirali maratonsko ciklično branje Cankarjevih Hlapcev.


Prostori brez imen

Esad Babačić

Fantje v športni opremi so stali pod ogromnim napuščem garažne hiše, ki ločuje največji blok v naselju od košarkarskega igrišča, na katerem se je še minuto prej igrala ena od tistih življenjsko pomembnih tekem, ki jih je treba dobiti, pa naj stane kolikor hoče. Ni bilo namreč hujšega kot izgubiti proti sosedom, sokrajanom, tako rekoč rajonskim bratom. Če nič drugega, si imel pokvarjen večer, ali pa kar celo noč, ko si moral zmagovalcem plačevati runde do ranega jutra, kar se je tudi že dogajalo. In vmes poslušati različne dovtipe, šale in pripombe na lasten račun. Kot da ni bilo že dovolj vseh tistih neumnih vicev o Bosancih, ki so bili za nameček slabo povedani.


Marx: Ciò che è vivo e ciò che è morto

Lea Kuhar

Marx ni bil prvi, ki je govoril o socializmu, niti ni bil prvi, ki je govoril o komunizmu. Ravno tako ni izumil sindikalnih organizacij niti delavskega samoupravljanja ali delavskih kolektivov vzajemne pomoči. Ni bil tisti, ki je ugotovil, da kapitalistični produkcijski način deluje na izkoriščevalski način in da peščica prebivalstva svoje bogastvo povečuje na račun siromašenja večine. Vse to se je dogajalo in vedelo že pred Marxom. Zametki idej o enakopravnejši, pravičnejši in solidarnejši družbi segajo že v Platonovo Državo in Moorovo Utopijo, v 19. stoletju pa jih najdemo v teoretskih besedilih socialističnih mislecev, kot so bili Henri Saint-Simon, Robert Owen in Charles Fourier, ter v praksi socialističnih enklav, kot sta bila na primer znamenita poskusa Owenovega socialističnega mesta New Harmony (1814) in projekt predilnice bombaža New Lanark Project (1800) na Škotskem.