Članki


Prispevek k razpravi o regijah: policentrizem in njegov zaton

Tomaž Vuga

Odlomek iz članka »Kje je Nova gorica?« iz Razpotja 36: Mesto

Nova Gorica in policentrizem

Novi Gorici je bila prvič in – po mojem mnenju – tudi edinkrat priznana prava vloga v urbanem sistemu Slovenije v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil policentrični sistem poselitve spoznan kot eno izmed bistvenih vodil razvoja Slovenije. Policentrizem je bil v Sloveniji sicer pogojen z zgodovino, načinom življenja, ekonomskimi pogoji, členjenostjo ozemlja, političnimi delitvami v preteklosti (npr. Goriška grofija), torej z argumenti, ki so ohranjali razpršenost poselitve in vitalno podeželje, za razliko od koncentracije prebivalstva v drugih jugoslovanskih republikah (in v precejšnjem delu južne Evrope).


Dediščina razdeljenosti

Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu

Luka Lisjak Gabrijelčič, Ferenc Laczó

Ko se je hladna vojna pred tridesetimi leti nenadoma končala, sta obe polovici celine družno razglašali namen, da presežeta dediščino medsebojne razdeljenosti. Vzhodnoevropejci so se zdeli neučakani, da svojo nedavno preteklost ritualno obsodijo, če že ne zares kritično raziščejo. Še zlasti navdušeni so bili pri zatrjevanju in dokazovanju svoje »evropskosti«. Tudi Zahodnjaki so hoteli, da bi se države nekdanjega vzhodnega bloka preobrazile in se potencialno absorbirale v razširjen in vse globlji projekt politične integracije. Vzajemno nepoznavanje in globoko zasidrane zmotne predstave, ki sta ju obe polovici celine gojili druga o drugi, so se zdele kvečjemu začasna ovira na poti združitve kontinenta.


O neki bodoči kritiki

Aljaž Škrlep

Smrt literarne kritike …

Literarna kritika je skozi čas doživela korenite spremembe. Od vseh smrti (smrt vélikih zgodb, literarne teorije, literarne zgodovine, avtorja, človeka, same literature in nenazadnje seveda tudi smrt boga), ki so jih napovedali modernistični ideologi in postmodernistični profeti, je ravno literarna kritika utrpela najbolj usodne udarce. In čeprav je domnevni umor literature, katerega naj bi zagrešili totalitarizmi 20. stoletja, upravičen humanistični angažma, je to še vedno le humanistični angažma. Po Adornu poezija po drugi svetovni vojni mogoče res ni bila več upravičena, a njena neupravičenost gotovo nima dovoljšne moči, da sama sebe izniči.


Zakaj znanost potrebuje zgodbe?

Ilustracija: Matija Medved

Sašo Dolenc

Leta 1985 je Harry Frankfurt, profesor filozofije na univerzi Princeton, napisal vplivni esej z nenavadnim naslovom On Bullshit (O nakladanju), ki ga je dvajset let pozneje nespremenjenega izdal še v knjigi. V njem je razvil teorijo o načinu komuniciranja, pri katerem je pomembno le, ali uspe govorec sogovornika oziroma občinstvo pridobiti na svojo stran, povsem nepomembno pa je, ali med prepričevanjem govori resnico ali ne.

Avtor eseja posebej poudarja, da v primeru »nakladanja«, kot lahko morda še najbolje prevedemo angleško besedo bullshit, ne gre za laganje, saj lažnivec pozna in spoštuje resnico, le v konkretnem primeru, ko se zlaže, jo želi prikriti ali zamolčati.


Nova stanovanjska stvarnost

Peter Karba

Človekovo bivanje je skladno z določenimi materialnimi danostmi okolja, v katerem se nahaja, enako pa velja za človeško skupnost, v kateri posamezniki sobivajo. Materialne danosti in oblike sobivanja so izvor in predmet človekovega razumevanja sveta, ki se mestoma ostrí tudi v nekakšno izkušnjo ali védenje o ravnanju, ki omogoča bivanje. Zid, streha, notranje ognjišče; varno, suho, toplo; izolacijska in hkrati sobivanjska struktura, ki se tvori v merilu mesta, soseske in stanovanja.

Se pa zdi, da smo stopili v čas, ko stanovanje dedujemo zgolj še kot ime. Stanovanje se nam še zmeraj dozdeva kot samoumevna oblika bivanja, ki jo bomo nekoč naselili, a vendar ima specifične lastnosti že minulih dob, ki so jo porodile.


Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Trideset let po 1989 z otoške perspektive

Owen Hatherley

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo.


Meditacije o zvoku

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Gregor Vuga

V kultnem televizijskem filmu Kamniti trak (The Stone Tape, Nigel Kneale, 1972) se skupina znanstvenikov nastani v viktorijanskem dvorcu. Naročeno jim je, da v tekmi z Japonsko za svoje tehnološko podjetje razvijejo nov način zapisovanja informacij. Namesto tega spoznajo, da sami delujejo kot »sprejemniki«, »dekoderji« in »ojačevalci« za človeške tragedije, »posnete« v (pra)stari kamniti steni, ki predhaja gradnji dvorca. Trak iz naslova se seveda nanaša na magnetni trak, takrat najbolj tehnološko dovršeno metodo snemanja in shranjevanja podatkov (sedem let kasneje, 1979, je na tržišče prišel prvi Sonyjev walkman).


Kako prodati mesto v štirih preprostih korakih

Ilustracija: Nika Rupnik

Zala Velkavrh

Mesta so začela strateško tržiti svojo podobo s prehodom od menedžerskega k podjetniškemu režimu upravljanja mesta, ki ga David Harvey datira v konec sedemdesetih in v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsaj odkar se neoliberalna mesta obnašajo kot podjetja, obstajajo tudi mestni brandi in mestni marketing. Marketinške napore je na nacionalni ravni sprva upravičevala vse manjša pomoč vse bolj vitke države. Po drugi strani je globalna mobilnost ljudi (turistov, talentov, podjetnikov) in kapitala pomenila, da morajo mesta med seboj tekmovati, če jih hočejo privabiti in si tako izboljšati ekonomski položaj.