Antropomorfizacija umetne inteligence


Ana Reberc

Od Turingovega testa iz leta 1950 do Iztrebljevalca 2049 se umetna inteligenca pogosto pojavlja kot nekaj podobnega človeku. Turing je leta 1950 zasnoval igro imitacije, ki preizkuša, če lahko umetna inteligenca (UI) prepriča človeškega sogovornika v lastno človečnost. V Star Wars sagi je v vsakem delu vsaj en antropomorfiziran android. V mnogih znanstveno fantastičnih filmih so androidi nerazločljivo podobni ljudem, kar je pogosto tudi element glavnega zapleta. Toda zakaj se razumevanje UI sploh povezuje s človeško potrditvijo in zakaj znanstvena fantastika tako pogosto posega po antropomorfizaciji UI?

Zgodovina znanstvenega raziskovanja nasploh je polna antropomorfnih in antropocentričnih teorij, ki se v zadnjem času vedno bolj umikajo iz znanstvenega diskurza. Temeljijo na osnovni predpostavki, da poznamo človeka in ne poznamo fenomena, ki ga opazujemo. Precej lahko je potem z analogijo prenesti predpostavljene  človeške lastnosti na teorijo nečloveškega fenomena. Z inženirskega vidika je tudi praktično, da preko antropomorfne analogije ustvarimo stroj, ki bo z uspešnim izvajanjem določenih dejavnosti razbremenil človeka. Še vedno pa ni jasno, zakaj ljudje to počnemo, sploh zato, ker antropomorfizacija v znanstvenih teorijah pogosto vodi v napačno razlago.

Težave z definicijo

Zgodovina UI je prepletena z usmerjenostjo k poustvarjanju človeka, vendar se z razvojem tehnologije ta cilj pomembno spreminja v smer zahtevnih in za človeka nemogočih operacij. Naenkrat so stroji v določenih pogledih boljši od človeka in delo opravijo bolje. Čeprav program s strojnim učenjem in računsko zmogljivostjo prekaša človeka v šahu, to še ne pomeni, da je človeški ali inteligenten, saj je razvidno, da tak program ne deluje kot človek. Definicije inteligentnosti programov in UI se vedno znova prilagodijo, ko ustvarimo stroj, ki novo nalogo rešuje vsaj tako dobro ali bolje kot človek. Ciljna usmerjenost UI k doseganju človeške ravni inteligentnosti in hkratno spreminjanje definicij, ko se ji nevarno približa, kaže na paradoks ali pa vsaj zanimiv razvoj področja. Pripisovanje inteligentnosti je odvisno od človekovega samorazumevanja in konceptualnih opredelitev, sprejetih z ozirom nanj, čeprav se razni strokovnjaki trudijo poiskati od človeka čim manj odvisno definicijo. Ključno za vsakdanje pripisovanje inteligentnosti UI je torej vprašanje, koliko človeškosti odraža, in po Turingovem testu to hkrati odraža tudi njeno sofisticiranost. Pri tem prihaja do razhajanja med tehnološkim vidikom UI in njeno percepcijo s strani človeka. Tudi če področje UI razumemo kot usmerjeno k poustvarjanju človeka ali androida, ki bi bil boljši od človeka, še vedno ni jasno, zakaj je temu tako. Razumevanje pojava lahko iščemo na področju psihologije, ki se z vprašanjem antropomorfizacije živali, boga in UI ukvarja vsaj od leta 1944, ko je bila narejena prva empirična študija. S psihološkimi razlagami antropomorfizacije lahko pojasnimo, kaj žene znanstvenike, inženirje, filmarje in druge k pripisovanju človeških lastnosti UI.

Prvo empirično raziskavo na področju antropomorfizacije sta leta 1944 izvedla Fritz Heider in Marianne Simmel. Udeleženkam sta pokazala kratek animiran film, v katerem se dva trikotnika in krog premikajo po prostoru. Na posnetku ni bilo človeških akterjev. Udeleženke prve skupine sta prosila, naj opišejo dogajanje, članicam druge pa sta rekla, naj animacijo interpretirajo kot dejanja oseb. Ne glede na pogoj so vse razen ene  premikajočim likom pripisale človeške lastnosti. Opisi vedenja likov so lahko bili precej osnovni: »Krog si ne želi biti v istem prostoru kot velik trikotnik.« Ali precej napredni: »Velik trikotnik zasleduje mlado ljubezen. Ah!« V splošnem je bilo animirano gibanje likov dojeto kot ravnanje oseb. Ta efekt ima po mnenju avtorjev raziskave prilagoditveno vrednost: z njim osmislimo sicer naključne in neorganizirane enote. Pripisovanje motivov premikajočim likom še poglobi osmišljeno sliko sveta, saj poveže dejanja oziroma premike likov. To je seveda praktično: po zaslugi tega efekta lahko vizualiziramo človeška dejanja vse od športne akcije, prikazane s pikami in črtami, do obsežnih zgodovinskih vizualizacij.

Razlogi antropomorfizacije

Antropomorfizacija je, na kratko, pripisovanje človeških lastnosti ali vedenja katerikoli nečloveški entiteti v okolju. Pripisovanje čustev, namernosti in mnenj ima močne učinke na dojemanje teh objektov kot moralnih ter vrednih spoštovanja in na razlago njihovega vedenja. V UI je ta proces prisoten na podlagi funkcionalnosti človeških operacij in/ali videza androidnih robotov. Vprašanje, zakaj je antropomorfizacija pri človeku tako vseprisotna, nima dokončnega odgovora, vendar je na voljo veliko poskusov zaobjetja tega fenomena. Morda povečuje uspešnosti vrste, morda pa služi učinkoviti predelavi socialnih informacij – obe razlagi temeljita na evolucijsko pridobljeni emergentni lastnosti, ki ima svojo osnovo v možganskih spremembah zadnjih 60 000 let. Druge hipoteze trdijo, da ima antropomorfizacija funkcijo prepoznanja medvrstnega vedenja na podlagi skupnih mentalnih osnov človeka in drugih živali. Ne glede na privzeto teorijo pa še vedno ni jasno, ali ljudje dojemamo UI kot dobesedno človeško ali gre zgolj za metaforo, s katero znotraj lastnih jezikovnih in intelektualnih omejitev pojasnjujemo nečloveški fenomen.

Šestdeset let po prvem psihološkem eksperimentu na področju antropomorfizacije se je v psihologiji vzpostavila trofaktorska teorija Epleya, Waytza in Cacioppa. Teorija združuje situacijske, dispozicijske, kulturne in razvojne vplive, ki omogočajo ta spoznavni fenomen. Fenomen pojasnjujejo na podlagi treh faktorjev. Prvi je dostopnost in aplikabilnost antropocentričnega védenja, ki je vstopna točka v razlaganje sveta okrog nas izhajajoč iz sebe in drugih ljudi, pri čemer nam drugi zagotavljajo vsebinsko bogato bazo znanja. Naslednji razlog je motivacija za razumevanje in pojasnjevanje vedenja drugih, ki temelji na potrebi po uspešni interakciji z okoljem. Tesnoba zaradi nejasnosti okolja se zmanjša z antropomorfizacijo UI, ki nečloveškemu agentu pripiše smisel, človeku pa nudi informacijo o hipotetičnem prihodnjem vedenju UI. Tretji faktor, želja po socialnem kontaktu in združevanju, predpostavlja, da bomo bolj nagnjeni k antropomorfizmu ob pomanjkanju človeških stikov. V skladu s to teorijo bomo prej antromorfizirali UI, če je znanje o sebi in drugih ljudeh hitro dostopno in primerno za aplikacijo, ko bomo motivirani za razumevanje namena objekta in ko je stik s sočlovekom nedostopen. Po tej teoriji je nujno, da se protagonista filma Ex machine zapre v odmaknjeno hišo, kjer je edina sogovornica androidka Ava, potreba po razumevanju njenega delovanja pa velika.

Antropomorfni vrhovi in čudne doline

Več ko imamo znanja o UI, manj jo bomo – vsaj po trofaktorski teoriji – antropomorfizirali. Pristopimo pa lahko tudi drugače: več kot bomo o UI premišljevali, manj jo bomo antropomorfizirali. Različne eksperimentalne raziskave se nagibajo k avtomatičnemu procesiranju kot odgovoru na antropomorfizacijo robotov. Bolj ko ljudje uporabljamo višje, zavestne kognitivne funkcije, bolj mehansko dojemamo UI. Povedano drugače, dlje časa kot premišljujemo o UI, več mehanskih in manj človeških lastnosti ji pripišemo – oziroma obratno, če je naša ocena spontana in hitra. Zato se agent Deckard  v Iztrebljevalcu pri apliciranju testa človeškosti ne zmoti, ga pa v človeško dojemanje zavedejo avtomatizirani procesi pri pogovoru z Rachael ali situacije, ki od njega zahtevajo veliko miselno obremenitev.

Pristranskost osmišljanja sveta preko antropomorfizacije v nekaterih primerih res služi kot uspešna prilagoditev človeka, spet v drugih pa zaradi prekomerne uporabe povzroča neprimerne učinke. Človeški strah pred robotsko nadvlado pogosto izhaja iz antropomorfnih zaznav UI kot entitete, ki je zmožna zlobe in želje po moči. Bolj verjetno je, da se bodo neželene posledice napredka UI izkazale kot razvoj, ki ni v skladu s potrebami človeka in gre svojo, neodvisno pot. Do takrat pa nas bodo najbolj plašili androidi, roboti s človeškimi potezami, ki so preveč podobni človeku. To je scenarij številnih znanstvenofantastičnih romanov in filmov, kjer je jasno prisoten psihološki rasizem do androidov, pogosto ga spremlja tudi nedoločen gnus.

Hipotetičen odnos med podobnostjo androida človeku in pozitivnimi emocijami do androida postaja vse bolj izrazit. Bolj kot so androidi podobni človeku, več pozitivnih emocij vzbujajo. Lastnosti, ki še posebej vzbujajo antropomorfizacijo, so glas, obrazne poteze in zmožnost zavzemanje perspektive drugega. A pozitivna rast bo na neki točki doživela (vsaj hipotetičen) padec, na točki, kjer bodo androidi dosegli stopnjo, ki bo višja od »komajda človek«, a nižja od »v celoti človek«. Androidi z izjemno človeško podobnim videzom, a ne povsem človeškim videzom, v ljudeh vzbujajo začudenost in celo odpor ter gnus, kar je predpostavka čudne doline (uncanny valley), torej padca v pozitivni percepciji UI. Morda je zaradi antropomorfizacije gnus pred preveč človeškimi androidi prvi in ključen strah, ki nas lahko skrbi.