Alžirke, državljanstvo in družinska zakonodaja


Aleš Skornšek-Pleš

Upor Alžirk med narodno osvobodilnim bojem se je dogajal na dveh frontah: istočasno kot upor proti francoski kolonialni okupaciji in proti restriktivnemu razpoloženju v tradicionalni alžirski družbi. Ženske so bile aktivna sila revolucije. Položaj žensk kot aktivistk med vojnim obdobjem ne spreminja le ločitve dela med spoloma, temveč oporeka tudi povečani moči patriarhije, ki grozi, da bo spodkopala njegovo moč in privilegije. Z odklanjanjem omejenih vlog mater, žena in hčera v domačem okolju so ženske zavzele aktivno vlogo v vsej javni sferi. Njihovo delovanje je bil bistven del narodnoosvobodilne borbe in zato enako pomembno za njihovo osvoboditev. Kljub temu so Alžirke danes ujetnice med zapovedmi sramotne družinske zakonodaje, ki je stopila v veljavo 9. junija 1984, in barbarizmom islamskega fundamentalizma.

Napredek pravic žensk med narodnoosvobodilno borbo

FLN (Front de Libération Nationale, Fronta narodne osvoboditve) je zagovarjala politiko ženske enakopravnosti, ki je bila prakticirana v določenih razmerah med vojno. Tovrsten primer je bila institucija sodišč, pred katerimi so bili pari poročeni na osnovi vzajemne privolitve. V času alžirske revolucije in v času neodvisnosti je nastajajoča država obljubljala družbeno enakost za ženske, njihovo vlogo v vojni pa je priznaval FLN. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tak družbeni napredek zazdel izgubljen. Kakorkoli že, nekateri zgodovinarji dokazujejo, da se je slabšanje položaja žensk začelo že med narodnoosvobodilnim bojem. Vrnitev se ni pričela leta 1962, temveč že pred neodvisnostjo. Tako je FLN med vojno postopoma umikala ženske iz bojnih območij in jih pošiljala na mejo ali celo izven države. Njihova vloga je bila tako določena že takrat. Jasno je vsaj to, da večina alžirskih mož ni priznavala potrebe po ženski emancipaciji. Pogosto so jo obravnavali kot drugo predmetnost v odnosu do neskončnega seznama bistvenih vprašanj, s katerimi se je soočala vlada. Kmalu po neodvisnosti so moški prekinili politična zavezništva z rojakinjami in jim odrekli osnovne, državljanske pravice. Ta izdaja žensk kot enakopravnih se je na primer kazala v tem, da so mnogi borci, ki so osvojili dobre družbene in politične položaje v neodvisni Alžiriji, zapustili svoje zakonske partnerice in se poročali z dekleti, ki so jim bile s svojo mladostjo v čast na družabnih dogodkih.

 

Ustava iz leta 1976

Vlada Fronte narodne osvoboditve je soglašala z referendumom o sprejemu nove ustave, ki je podpirala žensko emancipacijo in obsojala način, kako je nekdanji fevdalni sistem omejeval njihove pravice. Ustava je določala enakopravnost spolov in svobodo gibanja. Prav tako je alžirski revoluciji priznavala vlogo pri omogočanju ženskam, da se osvobodijo same – podobno kot so osvobodile svojo domovino – in vztrajala pri tem, da je potrebno položaj žensk še izboljšati. Poudarjala je napore države v zagotavljanju političnih svoboščin vsem ženskam in poveličevanju socialističnega režima, ki ga je kot demokratično gibanje sprejela vlada; tako naj bi socializem pospeševal pravičnost, se upiral nazadnjaški miselnosti in spreminjal pravosodni sistem v korist žensk. V islamu je ustava videla osvobajajočo moč, ki ima ženske za enakopravne moškim. Vendar tekst v ustavi določa, da morajo ženske voditi borbo za svojo emancipacijo. »Konec koncev mora sama ženska ostati najboljša branilka svojih pravic in dostojanstva s pomočjo svoje drže in odličnosti, kot tudi z nepopustljivim bojem proti predsodkom, nepravičnosti in ponižanju. Država je ženski priznala politične pravice, s tem pa si tudi naložila dolžnost, da poskrbi za njeno izobrazbo in neizogiben družbeni napredek.

Leta 1978, po smrti Boumediena, prvega alžirskega predsednika, je islamistični oziroma ba’athistični klan za novega predsednika imenoval Chadlija Bendjedida. Cilj klana je bila vzpostavitev šeraitskega prava v državi. Da bi uspeli, so morali sprožiti istočasen napad na tri temelje posvetne države: na ženske, izobrazbo in pravosodni sistem. Čeprav so bili člani klana do takrat zgolj manjšina v edini alžirski politični stranki, so kmalu nadvladali socialistične moderniste.

 

Omejevanje ženskih državljanskih pravic

Udejanjanje ustavne pravice do prostega gibanja je bilo ženskam onemogočeno leta 1980, ko je bila z ministrskim ukazom vpeljana prepoved potovanja brez moškega sorodnika. Odločitev je postala širši javnosti znana po tem, ko je bila na letališču ustavljena skupina študentk iz tujine in ji je bilo nadaljnje potovanje onemogočeno. Dogodek je pokazal, da so bile državljanske pravice žensk razumljene kot privilegij, ki ga lahko država kadarkoli odvzame. Kljub temu, da so ženske poskušale sprožiti javno debato o škandalu, sta o dogodku medlo poročala le dnevnik El-Moujahid in tednik Algeries Actualites. Skupina žensk ter številne študentke in študenti so podpisali peticijo, v kateri so zahtevali srečanje z ministrom za notranje zadeve. Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marca 1980, so potekali množični protesti z glavno zahtevo, da naj se ministrski ukaz, ki onemogoča svobodno gibanje, prekliče, kar se je tudi zgodilo. Naslednje leto je vlada pripravila pilotno študijo o predlogu nove družinske zakonodaje. Časniki so poročali, da gre pri predlogu zakona za poskus pomiritve naraščajočih teženj islamskih fundamentalistov, ki ogrožajo pravice in privilegije, ki jih imajo ženske kot povsem svobodne državljanke. V Alžiru je več sto feminističnih aktivistk protestiralo pred sedežem UNFA (Union Nationale des Femmes Algeriennes, Narodna zveza alžirskih žensk), tj. državno organizacijo, ustanovljeno kmalu po neodvisnosti leta 1962 in pridruženo FLN. Zahtevale so vpogled v pilotno študijo. Vodstvo UNFA je protestnicam odgovorilo, da se Alžirke ne zavedajo svojih pravic in da zato razprava ni potrebna. Če bi to držalo, potem se neodvisne feministke ne bi borile za svoje pravice; medtem pa UNFA od dosežene neodvisnosti naprej ni opravljala svojega dela, tj. ni zagovarjala interesov žensk. Vodstvo UNFA se je bolj ukvarjalo z vprašanji mednarodne politike in se izogibalo pravim problemom alžirskih žensk, ki naj bi jih predstavljalo. Rezultat je bila popolna prekinitev sodelovanja med UNFA in ostalimi feminističnimi skupinami, ki so bile odločene nadaljevati boj za pravice Alžirk. Ženske so ponovno demonstrirale 28. oktobra 1981 in tokrat izražale svoj bes nad vladno odločitvijo, da razprava o družinski zakonodaji ne bo javna. Dva tedna kasneje, 16. novembra, se je pred Narodno skupščino zbralo 500 žensk, ki so želele sodelovati na plenarnem zasedanju. Ena izmed njih, Khalida Messaoudi, je kasneje izjavila: »Zbrale smo več kot deset tisoč podpisov podpore iz vse Alžirije. Z dvema soborkama sem vkorakala v skupščinske prostore. Rabah Bitat, predsednik skupščine, je bil prisiljen odložiti zasedanje. Skupščinski predstavniki so spretno obvladovali nastalo situacijo: dani so nam bili štirje dnevi, da pripravimo pripombe in dopolnitve na predlog zakona. Na tej točki je postalo feministično gibanje nesložno. Nekatere so želele ponudbo sprejeti, druge zavrniti. Končni rezultat je bil, da je šlo besedilo v skupščinsko obravnavo nespremenjeno.«

Za pomemben zgodovinski dan za posvetno feministično gibanje je v Alžiriji prepoznan 23. december 1981. Tega dne so se veteranke narodnoosvobodilne vojne pridružile mladim aktivistkam, da bi skupaj z njimi izrazile nestrinjanje z vladnim predlogom družinske zakonodaje. Razumele so ga kot izdajo tistega, za kar so se borile. Mlade in stare so se zbrale pred poslopjem glavne pošte v Alžiru, njihovi transparenti so sporočali: »Nočemo molčati, hočemo demokracijo!«, »Ne želimo si izdaje idealov iz 1. novembra 1954!« Kljub solidarnosti in množičnim protestom ženskemu gibanju ni uspelo preprečiti sprejetja družinske zakonodaje, ki je v veljavo stopila junija 1984.

 

Družinska zakonodaja in pravice žensk

Ta družinska zakonodaja kodificira očetovo oz. moževo lastništvo žena in otrok. Uvaja zakonsko dolžnost žensk, da ubogajo, spoštujejo in skrbijo za može, starše in sorodnike. Prav tako institucionalizira poligamijo in moškemu dodeljuje pravico do štirih žena. Ženska se ne more sama sporazumeti glede poročnega dogovora, to lahko stori le pod zastopstvom svojega zakonitega skrbnika. Prav tako nima pravice vložiti zahteve po razvezi. Medtem ko mora moški zgolj izraziti željo po njej, se ločitev ženski preprečuje, smatra se jo celo za nemogočo. Možnost za njo obstaja le, če se ženska sprijazni z običajem kho’a: ta dovoljuje razvezo pod pogojem, da se ženska odpove zahtevi po preživnini. Kho’a je sporna obveza, ki jo mora ženska – podobno kot sužnji – plačati za svojo svobodo. Družinska zakonodaja pripisuje ženski vlogo zarodnice in ji nalaga zakonsko dolžnost dojenja in skrbi za otroke, ne pa tudi odgovornosti za njihovo izobrazbo. Ženske nimajo pravice, da bi otroci prevzeli njihov priimek, veroizpoved ali državljanstvo, če se poročijo s tujim državljanom pa jih doleti izbris iz registra prebivalstva.

Posledice razveze so dramatične tako za ženske kot za otroke. Žene oziroma matere nimajo pravice do stanovanja: to je avtomatično dodeljeno možu. Poleg tega država razvezani materi ne nudi nobene bivanjske ali finančne pomoči. To pomeni, da se razvezana – če ji ne pomagajo starši – pogosto skupaj z otroki znajde na cesti. Brez privolitve očeta otrok mati vse do polnoletnosti ne more postati njihova skrbnica ali vzgojiteljica. Očetova odobritev ali dovoljenje sta potrebna za zadovoljevanje večine osnovnih potreb, vključno z vpisom v šolo in celo privoljenjem za sodelovanje ali vključitev v šolske aktivnosti. Po drugi strani pa oče ne nosi kazenske odgovornosti za zanemarjanje ali odrekanje skrbi svojim otrokom. Odkar je družinska zakonodaja v veljavi, se Alžirija sooča s povečanjem brezdomstva med ženskami in otroki. Tisoče mater se z otroki klati po ulicah, nekatere delajo skoraj brezplačno kot hišne pomočnice. Ulice večjih alžirskih mest so postale dom številnih razočaranih, razvezanih mater. Nekatere so si poiskale zatočišče v revnih mestnih predelih, druge so poiskale pomoč v bivališčih, ki jih vodi organizacija Pomoč ženskam v stiski; ta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne zmore več obvladovati števila prosilk, ki jih prejema vsakodnevno.

Čeprav avtorji zakonodaje trdijo, da ta izhaja iz šeriatskega prava, je povsem jasno, da korenini v tradiciji patriarhalnosti in sovraštva do žensk. Jasen primer tega je 38. člen, ki se nanaša na pravice poročenih žensk. Žena ima pravico, da obiskuje svoje starše, in oni pravico, da jo obiskujejo skladno s krajevnimi običaji in navadami. V postkolonialni Alžiriji – v kateri sta patriarhat in sovraštvo do žensk še posebej očitna – so ženske razumljene tako, kot so bile v predrevolucionarnem obdobju: kot središče moške časti, kot varuhinje tradicionalnih vrednot, ki jih je kolonializem prekinil in razvrednotil. So simbol vrojenih navzkrižij v novih zgodovinskih razmerah postkolonialne Alžirije. Zato postavlja družinska zakonodaja omejitve ženski mobilnosti. Nekateri členi odražajo gospodarsko krizo iz sredine osemdesetih let. Primer tega je 52. člen, ki se nanaša na bivanje v primeru razveze. Člen jasno določa, da mož ženi in otrokom lahko dovoli, da ostanejo v hiši oziroma stanovanju, če ima več kot eno od teh bivalnih enot. Sicer je to v državi, kjer je pomanjkanje stanovanj resen problem, prava redkost. Zakon možu dopušča velikodušnost, ženske pa so ponovno odvisne od moške muhavosti.

V svoji knjigi Ženske in islam Fatima Mernissi piše: »Če so pravice žensk problem za moderne muslimane, ni to zaradi Korana, niti zaradi preroka, niti zaradi islamske tradicije, temveč preprosto zato, ker so te pravice v konfliktu z interesi moških izbrancev. Ta klika nas poskuša prepričati, da ima njihov egoističen, zelo oseben in drugorazreden pogled na kulturo in družbo versko osnovo.«

 

Odgovor žensk na družinsko zakonodajo

Odločene, da spremenijo družinsko zakonodajo, so Alžirke začele dolgo, bolečo in osamljeno borbo. Od leta 1984 so veteranke in mlajše feministke skupaj protestirale proti zakonodaji, ki je moške postavljala v nadrejen položaj in zakonsko predpisovala žensko podrejenost. Po mnogih razočaranjih so doumele, da jim v prizadevanjih za emancipacijo ne bo pomagal nihče. Spoznale so, da morajo ustvariti lastno gibanje, ki se bo borilo proti kršitvam ženskih pravic. Khalida Messaoudi je izjavila: »Občutek imam, da je bila najgloblja krivica ovekovečena. Bile smo razočarane in lahko smo le tolkle z glavo ob zid, zavedajoč se, da bo ta zakon predrugačil celotno družbo. Meni je vse skupaj odprlo oči. Izdajalec v tej zgodbi je alžirska država.«

 

Nemir in politična reforma

Skoraj dve desetletji po sprejetju družinske zakonodaje so bile kot odgovor ne množične proteste sprejete politične reforme, a družinska zakonodaja je ostala nespremenjena. Mlajše generacije so 5. oktobra 1988 zasedle ulice in zahtevale konec zatiralskega sistema in korupcije ter pozivale k spoštovanju dostojanstva in pravičnosti. Tega dne so večinoma študenti in skupine brezposelnih napadle vse, kar je predstavljalo državo in FLN, sinonim za korupcijo, kaos in zlorabo javnih sredstev. Gospodarske reforme, ki jih je v osemdesetih letih predstavila vlada Chadlija Bendjedida, so bile neuspešne. Ustvarile so kaos, v katerem se je povečevala brezposelnost, še zlasti med mladimi, ki predstavljajo 70 odstotkov alžirske populacije. Na vseh ravneh je vladalo pomanjkanje. Med politično elito je prihajalo do nesoglasij, zlasti med tistimi, ki so verjeli v plansko gospodarstvo, in tistimi, ki so se zavzemali za liberalizacijo trga. Oktobrski nemiri so izbruhnili tudi zaradi dolgotrajnega zatiranja. Glavni cilj mladih je bil zrušiti star sistem in zgraditi novo družbo, ki bi osvobodila in razbremenila še neizrabljen človeški kapital. Po ulicah Alžira se je plesalo in proslavljalo. Veselje pa je bilo kratkotrajno, saj je kmalu nastopila brutalna represija. Več tisoč protestnikov je bilo aretiranih, večina priprtih je bila mučenih, nekatere je vojska celo usmrtila. Ocenjuje se, da je bilo ubitih vsaj petsto ljudi, tisoč jih je bilo ranjenih. Protesti mladih so pripeljali do splošnih zahtev po spremembah. Tako je sedemdeset novinarjev izjavilo, da javno obsojajo prepoved neodvisnega poročanja in omejevanje svobode govora. Obsojajo tudi nasilje, mučenja in aretacije. Alžirska Zveza za človekove pravice je obsodila mučenja, medtem ko so zdravniki, ki so zdravili posledice mučenj in neusmiljenih represivnih ukrepov, postali gonilna sila pri ustanavljanju Narodnega odbora proti mučenju. Pridružili so se ostalim skupinam in organizacijam, ki so izražale podporo mladinskemu gibanju; med njimi so bile tudi militantne ženske skupine. Le-te so pozivale k priznanju demokratične, svobodne izbire. Medtem ko je vsa opozicija obsojala nasilje, se islamisti sploh niso odzvali. Namesto tega sta Ali Benhady, gimnazijski učitelj, in Abassi Madani, univerzitetni profesor, anonimno izdala poziv na množičen protestni shod v Alžiru. Dogodek je bil načrtovan, da bi pridobili mladinsko gibanje na svojo stran, istočasno pa izkoristili populistično retoriko odkritega sovraštva do vladajočega režima. Da bi rešil svojo vlado in umiril razmere, je Chadli Bendjedid obljubil politične reforme, ki so bile uvedene novembra istega leta. Nova ustava je bila osnovana in sprejeta februarja 1989. Državljankam in državljanom Alžirije je zagotavljala svobodo govora in združevanja. Prav tako je  zagotavljala pravico do ustanavljanja političnih združenj in strank. To dopolnilo je dovoljevalo osnovanje večstrankarskega sistema, s čimer naj bi se – vsaj teoretično – končal monopol FLN, ki naj postane stranka kot vse ostale. Sledil je sprejem zakona o političnem združevanju. Čeprav je prepovedoval ustanavljanje političnih strank, ki naj bi delovale izključno na verski, jezikovni ali regionalni osnovi, in bi moralo biti na podlagi tega delovanje nekaterih strank prepovedano, jih je vlada vseeno vpisala v register političnih strank. Najboljši primer tega je priznanje Fronte islamske rešitve (Fronte Islamique du Salut, FIS), katere voditelji niso nikoli podpirali demokracije. Izjavljali so, da bodo, ko dobijo oblast, vzpostavili šeriatsko pravo, ki naj bi ponujalo odgovor na vsako vprašanje. Nedvoumno so izrazili, da bodo razveljavili ustavo in prepovedali posvetne politične stranke. Ali Benhadj, eden od ustanoviteljev stranke, od letos pa tudi njen podpredsednik, je večkrat ponovil, da je demokracija bogokletna in v nasprotju z islamom, saj postavlja ljudsko moč nad božjo.

 

Nadaljevanje boja za razveljavitev družinske zakonodaje

Družinska zakonodaja je kljub kolosalnim političnim spremembam ostala nespremenjena in nič ni kazalo, da bo prišlo bodisi do sprememb bodisi do razveljavitve. Islamisti so zagovarjali, da bi moralo biti uveljavljeno šeriatsko pravo. Pozivali so tudi k strogim ukrepom v ravnanju do žensk. Feministične skupine in organizacije so postale zaskrbljene, še posebej zaradi populističnega sovraštva do žensk, ki ga je FIS skušal uveljavljati zlasti med mlajšo populacijo. Primer tega je spodbujanje mladih, brezposelnih moških k temu, da verjamejo, da so vzrok njihove brezposelnosti delovno aktivne ženske. Fundamentalisti so dokazovali, da je zaradi bioloških in psiholoških danosti gospodinjsko delo za ženske primernejše od zaposlitve. Prav tako sta med zaposlenimi ženskami večja bolehnost in smrtnost. Zaposlene ženske naj bi bile tudi manj moralne, zaposlenost žensk pa naj bi povzročala nezaposlenost moških. Čeprav so postale ženske organizacije formalnopravno dovoljene – posledično pa so lahko bolj nastopale v medijih –, so islamski fundamentalisti nadaljevali z zastraševanjem in grožnjami, tudi s smrtjo. Primer tega je prav Khalida Messaoudi – borba za življenje je postala njen vsakdan. Prejela je več anonimnih telefonskih klicev, v katerih so ji grozili s smrtjo. V mošejah so pridigali o njej in jo opisovali kot »grožnjo moralnosti«, hkrati pa opozarjali ženske, da naj ji ne sledijo.

Leta 1992 so islamski fundamentalisti pričeli z nasilno kampanjo za uveljavitev šeriatskega prava. Zahtevali so nošnjo tančice in grozili s smrtjo feministkam, ki so v ženskam sovražnem okolju zahtevale osnovne človekove pravice. Nadlegovanje je postalo neizprosno in neznosno, še posebej do žensk, ki so živele same, in tistih, ki so zavrnile nošnjo tančice na delovnem mestu. Junija 1989 je tolpa fundamentalistov podtaknila ogenj v hiši ženske v Ourgli, mestu v južni Alžiriji. Povod je bilo dejstvo, da je živela sama s svojimi sedmimi otroki. Fundamentalisti so trdili, da je prostitutka, s čimer naj bi predstavljala grožnjo skupnosti in vanjo vnašala nemir. Eden od otrok je požaru podlegel. Poleti istega leta so metali kislino v ženske na plažah in drugih javnih mestih, ker so javno kazale svoja telesa. Medicinsko sestro je zažgal brat fundamentalističnih nazorov, ker je delala v bolnišnici skupaj z moškimi. Atletinja Hassiba Boulmerka je bila v mošejah označena za predrzno odpadnico, ker je pred svetom nastopala »na pol gola«. Napadali so jo, ker je na svetovnem atletskem prvenstvu leta 1991 v teku na 1500 metrov, v katerem je celo zmagala, nosila predpisana oblačila. Bila je komaj druga Arabka, ki je osvojila zveneč naslov svetovne prvakinje. Njena predstava je navdušila vse Arabke, še posebno Alžirke.

V svojih razpravah in na letakih so člani FIS vztrajali, da morajo ženske spoštovati islam, saj naj bi ta predstavljal versko, narodno in kulturno identiteto. Predpisovali so vlogo žensk v islamu: »Mati, sestra, žena, tako kot tvoj oče, tvoj brat, tvoj mož, bi si želeli, da bi bila tvoja lepota moje bogastvo, ker ne morem živeti brez tebe. Gledam z ljubosumjem, ko vidim, da delaš kot tajnica za pretkanca, ki pred zaposlitvijo zahteva tvojo fotografijo. Nočem, da postaneš orodje ali grešni kozel tistih, ki želijo uničiti islamsko moralo … Nočem, da uporabljaš judovsko besedo ’emancipacija’ in s tem napadaš islamske vrednote svojih prednikov ter osrečuješ feministično organizacijo.« Razprave FIS o ženskah se ne razlikujejo kaj dosti od razprav FLN. Nobena od strank ne posveča pozornosti ogromnim družbenim in ekonomskim spremembam zadnjih nekaj let. Ženske so ekonomsko krizo v osemdesetih doživljale prav tako kot moški. Vse ženske tudi niso bile deležne moške »zaščite«, saj je bilo vse manj družin, ki bi zmogle skrbeti še za razvezano žensko in njene otroke.

Devetdeseta so bila desetletje terorističnega nasilja pa tudi uspešnega delovanja ženskega gibanja. Alžirija se je soočala z jezo, izraženo na demonstracijah po vseh večjih mestih, z glasovi političnih voditeljic v narodni skupščini in na različnih političnih gibanjih ter z besedami alžirskih pesnic in pisateljic. Vsi ti ženski glasovi so obsojali in kazali pravi obraz fundamentalistične surovosti in sovraštva do žensk. Ženske so bile prve, ki so odkrito nastopile proti islamskemu ekstremizmu in njegovim antidemokratičnim izrazom. Svet so opozarjale na več kot sto tisoč žrtev barbarizma devetdesetih letih: večinoma so to bili nedolžni otroci in ženske. Prav tako so alžirsko družbo pozivale k prekinitvi molka o množičnih, sistematičnih posilstvih. Žrtve posilstev so se kljub potencialnim posledicam medijsko izpostavile in pogumno spregovorile o gnusnih tolpah posiljevalcev. Na osnovi vsakdanjih dogodkov so mediji poročali o krutih dejanjih teroristov, ki so nasilno odpeljali ženske, jih posiljevali, silili v kuhanje in pranje, na koncu pa so jih ubili ali nagnali. El Watan je 11. marca 2000 poročal o pet tisoč osebah, ki se skrivajo zaradi sramu. Dvanajstletna Nora je bila odpeljana s šolskega dvorišča in večkrat posiljena. Šest mesecev kasneje jo je našla varnostna služba; bila je v tretjem mesecu nosečnosti in neprisebna. Ko je Nora prosila, da jo odpeljejo k staršem, se ji je oče odrekel in vztrajal, da naj jo ubijejo. Alžirske družine se zaradi posiljene sorodnice čutijo osramočene, zato preživele obsojajo in dopuščajo, da postanejo brezdomke ali končajo v zavetiščih. Tišina se vsiljuje tako družinam žrtev kot državi. Ta posilstev ni nikoli obsodila kot obliko organiziranega kriminala in zločina proti človeštvu; prav tako ni nikoli pripoznala, da so posiljene žrtve mučenja ter da potrebujejo pomoč in svetovanje.

 

Obveza nove vlade k družbeni pravičnosti

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je prinesel radikalne spremembe v alžirski politiki. Za novega predsednika je bil izvoljen Abdul Aziz Bouteflika, ki je obljubil pospešitev procesa vzpostavitve socialno pravičnejše družbe in, kar je najpomembneje, zaustavitev terorističnega nasilja. Vlada je julija 1999 oznanila amnestijo; številni teroristi so se predali in tako prenehali z nasilnimi dejanji. Ženske so program novega predsednika množično podpirale . Bouteflika je vedno, ko je beseda nanesla na ženska vprašanja, taktno odgovarjal, da ženske predstavljajo večino alžirske populacije. Te so zadovoljne s koncem terorističnih aktivnosti verjele v predsednikove dobre namene, ugledna feministka Khalida Messaoudi pa je postala celo članica njegove ožje ekipe. Nova vlada je kljub premikom islamističnim oziroma terorističnim skupinam mnogo obljubila, še vedno pa ni zmogla priznanja težkih pogojev, ki so jim pod diktaturo nepravične družinske zakonodaje podvržene ženske. Po letu vladanja je predsedniku na tiskovni konferenci v Kanadi alžirska novinarka postavila vprašanje, povezano z razveljavitvijo družinske zakonodaje. Najprej jo je oštel, ker si je drznila zastaviti takšno vprašanje, nato pa odgovoril, da čas za spremembe še ni dozorel, saj se mora najprej spremeniti miselnost alžirske družbe.

Družinski zakonik je bil spremenjen leta 2005. Ženskam priznava večjo enakost v zadevah osebnega statusa in glede razveze zakona.

Prispevek je bil prvotno objavljen v 20. številki Razpotij (poletje 2015).

Foto: Andrea Faenza / Flickr